Izi Bajk Utrinki

[izibajker]

Sobota, četrt čez deveto zjutraj. Ni prav hude vročine pred domačo garažo, nekih 8 stopinj kaže termometer, zato čez jakno navlečem še dežjaka plus odsevni brezrokavnik. To bo pa ja moralo pomagat, se tolažim... S  @C eagle-om se čez slabo uro dobiva v Postojni. Okvirni plan začrtan na papirnati garmin je bil tale

Čez Lipico se spustiva v Trst. Moja ideja je bila, da po dooolgih letih preverim kakšen je dandanašnji  sobotni utrip na Ponte Rosso. Jasno, že zdavnaj ni več ne duha ne sluha o tistih trgovinah in stojnicah, kamor so se pred desetletji zgrinjale nepregledne množice nakupovalcev "iza železne zavese". Ker pa so ravno potekale priprave na Barcolano, je bilo vseeno kar živahno. Spijeva kafe in parkirava mopede za foto šuting. Pozoren gledalec bo opazil, da sva imela dvojno varovanje. Z desne jih je pazil kamniti angelček, z leve pa naključni pasant...

Sledi še portret navigatorja, ki naju je spretno prikrmaril skozi vse tiste ulice

Mimo luke in industrijske cone nabirava milje v smeri Milje

Lagano nadaljujeva ob obali, kjer naju prijetno greje sonček. V bistvu ta cesta izpade kot ena mikro kopija znamenite Jadranke. Blizu Lazareta pade še tale fotka

Naslednji postanek je v Kopru, kje se sprehodiva po bolšjaku. Pretežno antikvitetna roba, ki bi najbolj pasala v kakšna meščanska stanovanja. No ja, tudi kaj drugega se najde. Po bolšjakih sem vedno rad šnofal, še ko sem z Interrailom bluzil po Evropi. Najbolj so mi ostali v spominu bolšji trgi v Amsterdamu, Parizu, Londonu, Berlinu, Budimpešti, Varšavi. Ni da ni... Ker naju kosilo že čaka se odpeljeva do orlove rezidence. Za ogrevanje želodčka je zelo lepo sedel štamperle domače viljamovke. . Po kosilu pa debata v njihovem prijetnem družinskem okolju. Pozno popoldne je že, bo treba počasi nazaj proti domu, ponoči mi ni ravno za vozit. V Senožečah ujamem tole senco

Potem pa par kilometrov naprej, v bližini turistične kmetije Hudičevec, še tale hudičev dogodek

Da malo popravim vtis te nesreče, pogled in pozdrav soncu na bližnjem nadvozu

V Dilcah zavijem levo in čez Landol do legendarnega gradu Erazma Predjamskega

Pa naprej čez Studeno do Planine. Tam zavijem čez planinsko polje do Unca, pa na ac in direkt domov. 290km je pokazal števec. Kvalitetnih, slikovitih in prijetnih kilometrov.

[izibajker]

Ene par včerajšnjih foto vtisov z obiska pri MK Klukhena. Hvala organizatorjem, fajn je blo...

[izibajker]

Jadranska furca v kvartetu

Četrtek, 12. oktober 2017

Zborno mesto  ob 11h na Vrhniki. Po kratki kofe pavzi štartamo po stari cesti v smeri Postojna - Pivka - Knežak - Ilirska Bistrica - Jelšane - Rijeka. Tam odvijemo iz ac in se spustimo v Bakar

Nadaljujemo ob zalivu

V Jadranovem se oglasimo pri kolegu. Na mizi nas čaka pršut, domači kulen, sir... in štamperle travarice. Tega nisem slikal, da ne boste po nepotrebnem cedili sline.... Po prijetnem druženju in debati se je dan že kar krepko prevesil čez poldne. Bo treba počasi naprej.  Vmes pa poleg kilometrov še kakšno fotko stisnit

V Starigrad Paklenico pridemo, ko se ravno začne večeriti. Zabukiramo se v apartmaju, kjer je kolega z ženo bival mesec dni nazaj. Po kratki relaksaciji in tušu se odpeljemo na večerjo nedaleč stran. Zna se, kod Dinka.. Terasa je napol prazna, pozdravi pa nas gazda osebno. In tudi ribe, ko se znajdejo na mizi, je očistil čas posla. Totalni profi...

Petek, 13. oktober 2017

Po zajtrku postavimo čelade za skupinski portret

In lagano sportski odrinemo proti Zadru. V Selinah čekiram levo-desno-amo-tamo kje bom  zagledal legendarno črnolaso policajko. Ni žive duše od taplavih... V Zadru parkiramo pred obzidjem, potem pa sledi kava, sprehod po promenadi,  pa morske orgle...

Nadaljujemo s panoramsko vožnjo v smeri Nin, kjer se v tejle konobi ustavimo na kosilo. Kvaliteta in postrežba na nivoju...

Za zaključek dneva sledi še ogled Vira. Se splača it pogledat tiste klife, čisto na koncu krožne ceste...

Malo off rouda

pa še pozdrav soncu

Zvečer je bilo pri Dinkotu tako nabasano, da bi morali čakati 2 uri na večerjo... Neka praznovanja, notri pa skupina prek 30 gostov... Zato nas je Dinko osebno preusmeril v bližnji hotel Rajna... 

Sobota, 14. oktober 2017

Zajtrk si privoščimo v Rajni. Potem pa se naše poti razidejo. Ostali trije ostanejo še en dan na Pagu, jaz pa pičim v smeri Posedarje. Da se izognem Gračac-u se v Maslenici priklopim na ac. Pa skozi tunel Sveti Rok in na drugem odcepu dol.

Nadaljujem v smeri Udbina. Na tistem polju je v srednjem veku potekala huda bitka

Potem pa naprej skozi Korenico. V kraju Jezerce se odcepim desno v smeri Ličko Petrovo Selo pogledat pisto in podzemne hangarje v Željavo

Malo pred Slunjem (iz smeri Plitvice) se ustavim na kosilu v eni restavraciji, ki jo poznam že od prej. Na njihovem parkirišču je vedno kakšen avtobus japonskih, kitajskih, korejskih... turistov, hrano imajo pa tudi zelo v redu... To je tudi zadnja daljša pavza tega dne. Za foto šuting se ustavim še na tem ovinku, kjer je nekdo legel k zadnjemu počitku

Pa čez Karlovac in Metliko

V Novem mestu pa na ac do doma. 

Trije krasni dnevi, super družba in nekih 880km se je odrolalo...

[izibajker]

Ene par angležev se je v soboto zbralo v Stahovici. Pa so zakrožili čez Pavliča, Jezersko... Meni ni zneslo, zato sem jo mahnil čez Tuhinjsko dolino in Trojane domov. Krofov ni bilo, je bila pa gibanica + kapučin...

[izibajker]

Če koga zanima in ima kakšno primerno fotko, jo lahko pošlje na tale nagradni foto natečaj...

-------------------------------------------------------------------------------------------------

WE ALL LIKE TAKING PHOTOS of our bikes, and capturing memories of weekend jaunts and adventurous road trips. So we’re giving you a chance to win backpacks, jackets and accessories from two of our favorite moto brands: Velomacchi and REV’IT!

The theme is simple: ‘My Favorite Road.’ Show us where you like to ride, and include your bike in the image. It might be a twisty mountain road, a wide-open highway under big skies, a forest track, or even a tight city street. We want to see where you twist the throttle.

-------------------------------------------------------------------------------------------------

Pravila za udeležbo so objavljena tule: 

http://www.bikeexif.com/motorcycle-photos-competition

 

[izibajker]

Pred vojno so imeli tule tudi servis za Triumph-e.

Vir: Ilustrirani Slovenec, leto VII,  26. aprila 1931, stran 140 

Sedaj pa ta objekt izgleda takole

Celovška cesta, nedaleč stran je Pivovarna Union...

[izibajker]

[izibajker]

V to temo bo občasno priletela kakšna misel, preblisk, fotka..., ki ni našla bolj primernega zavetja. 

Konstruktivni odzivi in komentarji bodo seveda dobrodošli.

Trole in nabijače pa prosim za obvoz.

Hvala.

[izibajker]

Italjanski kafe rejsarji pred benediktinskim samostanom na katalonski gori Montserrat. Če bo kdo v tistih krajih kdaj motoriral, tja gor pelje zelo lepa panoramska cesta....

[MARJA]

Sem že peljal po tej cesti. Super

 

[izibajker]

Sekanje Jadranke

Prejšnja sobota je bila kot nalašč za it na morje. Na slovensko obalo se mi nekako ni šlo, zato je padla malenkost bolj južna odločitev. Štart v smeri Turjak - Velike Lašče - Karlovica

Pa naprej mimo Križne jame v smeri Lož

Zanimivi so tile stolpi za sušenje sena. Od daleč sem za trenutek dobil občutek, kot da vidim visoke ciprese...

Baba + polje = Babno Polje

Nadaljujem čez Prezid in Gerovo. V kraju Crni Lug bi lahko zavil levo v smeri Delnice, ampak se tokrat raje odločim za bolj vijugasto varianto, prek Mrzle vodice. 

Nisem sprobal, ali je voda v tistem jezeru res tako mrzla, verjamem pa, da z imenom niso preveč pretiravali. Po cesti D501 se spuščam proti morju in uživam v razgledih. Pri Hreljinu se priključim na ac obvoznico. Prometa je bilo skoraj, kot da smo že na višku turistične sezone... Nato je sledilo sekanje Jadranke (glej rdeči krogec)

Žal moram razočarati vse, ki so morda iz naslova (čisto na začetku posta) pomislili , da bo šlo za dramatično sekanje ovinkov vse tja do Zadra... Čez par sto metrov, tik pred cestninsko postajo, zavijem desno in se spustim v tole simpatično uvalico. V ozadju je most na Krk.

Sledi mali krog skozi Njivice in Malinsko

kjer se odcepim levo čez Gabonjin. Nekje na poti zavijem še do tele cerkvice, od koder se ponuja lep panoramski razgled, vidikovac...

Končna destinacija tega dne, mestece Vrbnik. Že lani smo si ga med dopustom ogledali. Kot zanimivost, imajo najožjo ulico na svetu. http://www.otok-krk.si/vrbnik-umetniska-muza/

V Pizzeriji Morska vila je sledil zaslužen počitek in pizza lokalnega imena. Locirana na klifu, od koder se odpira fantastičen razgled na celino, Velebit...

Na povratku se spustim še v Šilo

Na reški obvoznici se je dvakrat kar konkretno ulilo, na srečo samo v kratkih 4-5 minutnih intervalih Se mi ni dalo ustavljat za dežjaka, itak je jasno kazalo, da bo prehodnega značaja. Pred mejnim prehodom že kar konkretna kolona. Kljub temu, da sem se zrinil mimo 3/4 vrste, je trajalo ene 15 minut, da sem prišel preko. Čez Ilirsko Bistrico do Postojne in po ac domov. Zelo lepih 390 km.

 

Popravljeno Junij 11, 2018. Popravil izibajker

[izibajker]

Jubilejna fura na Grobnik

Jeseni je v eni debati s kolegom padla ideja, ki sem se je nalezel bolj kot ptičje gripe. Zelo enostavna ideja, bazirana na parih fotkah iz domačega albuma.

Tale nalepka, pripopana na vitrino omare, morda ne datira točno kot ostale slikce. Zna biti kakšno leto plus minus, ni važno...

V tistem obdobju je bila za mnoge od nas fura na Grobnik osrednji dogodek leta. V mentalni percepciji, pričakovanju, doživetju... pa bolj podobna potovanju kot pa izletu. Takrat seveda še ni bilo neznosne lahkosti uporabe mobitelov, nekateri niti domačih telefonov niso imeli, pa smo se kljub temu prav fino zorganizirali. Takole smo se ob eni priliki zbrali na zbornem mestu.

Oče enega izmed udeležencev nas je spremljal z avtom in fotoaparatom, in nas posnel med vožnjo skozi Litijo.

V Šentjakobu smo imeli rahle tehnične težave.

Tale skupinska fotka udeležencev pa je nastala v Crikvenici. Tam smo prespali in šli naslednji dan na finale dirke.

Zdaj pa se vrnimo na začetek te zgodbe. Okrog novega leta pokličem ene par frendov, s katerimi sem še od takrat v stikih, da mi pomagajo pri zbiranju manjkajočih kontaktov. Kar nekaj časa je trajalo, ampak dobil sem vse. Furo sem datumsko tempiral nekako v sredino Junija, podobno kot so bile tudi takrat dirke... In 16.junija 2018, na naš D-Day, smo se zbrali v naslednji zasedbi.

Tole je pripadajoča konjenica.

Za ruto smo izbrali alternativo. Po zasavski čez Litijo, Bogenšperk, Dvor... v Kočevje. Tam se ustavimo na kavi in poslovimo od dveh, ki morata zaradi neodložljivih obveznosti predčasno nazaj.

Nadaljujemo proti mejnemu prehodu (Brod na Kolpi), kjer nas mora žal zapustiti še en par.

Na rampi mejne policije pa je moral (neprostovoljno) kolono zapustiti še eden. Imel je nov izpit, po obliki podoben osebni izkaznici, in je šele tam opazil, da je veljaven dokument za prehod meje ostal doma...Nadaljujemo čez Delnice, Gornje Jelenje, Hreljin, Križišče. In naprej v smeri Drivenik, Tribalj pademo direkt iz zalednja v Crikvenico, kjer se fotografiramo na istem mestu kot pred leti...

Potem pa prek Kraljevice in Bakarja na Grobnik, kjer so se z avtomobili preganjali in hrumeli neki avstrijci... Tam si privoščimo kosilo in počitek. Vračamo se v dveh skupinah. Eni po ac do Delnic, drugi po stari na Gornje Jelenje... in se ponovno zberemo na črpalki Brod na Kolpi. V skupini pičimo nazaj po isti cesti kot smo prišli, in se v Žužemberku ustavimo še na zadnji kavi.

Od tam pa direkt proti domu. Nekih 400 km sem prevozil tiste vroče sobote. Ampak občutek je bil fantastičen. Da smo se po toliko letih ponovno zbrali in odpeljali to furo. Neprecenljivo.

Popravljeno Junij 25, 2018. Popravil izibajker

[izibajker]

Korzika 2018 (familjarni trip na štirih kolesih)

17-19.7.2018 - Transfer in obisk Cannes-a

19.7.2018 - Transfer Cannes - Nica - Bastia - Corte

20.7.2018 - Corte - Gorges de la Restonica

21.7.2018 - Corte - Castirla - Calacuccia - Evisa - Porto - Cargese - Sagone - Mezzavia - Bocognano - Venaco

22.7.2018 - Corte - Aleria - Corte

23.7.2018 - Corte - Pont Leccia - Belgodere - Lozari - Calvi - Corte

24.7.2018 - Corte - Ponte Leccia - Morosaglia - Gavignano - Carticasi - Sermano

25.7.2018 - Corte - Ponte Leccia - Lama - Casta - Saint Florent - Nonza - S. Florent - Oletta - Vescovato - Ponte Leccia - Corte

26.7.2018 - Transfer Corte - Ajaccio - Propriano

27.7.2018 - Propriano

28.7.2018 - Propriano - Sartene - Tizzano

29.7.2018 - Propriano - Bonifacio

30.7 - 1-8.2018 - Propriano

2.8.2018 - Propriano - Sartene - Pianottoli - Figari - Porto Vecchio - Canella - Solenzara - Aleria - Bastia

3.8.2018 - Bastia - Livorno - Firence - Bologna - Padova - Triste - Postojna...

Popravljeno Avgust 7, 2018. Popravil izibajker

[izibajker]

Možakarja na fotki sem spoznal poleti, ko smo obiskali sorodnike v južni F.  Sosedje, družijo se že dobrih 30 let. Boni je letnik 68, še v originalni barvi. Lasti si ga od sredine 70ih, in prav zabavno ga je bilo poslušat kje vse se je z njim v tistih časih prefural...  Zadnjih 15-20 let tale Triumph ni pregural praga garaže, kot tudi tisti predvojni model zadaj v kotu, na levi je pa še ena BSA.  Vijolični legendi vsake toliko napolni aku, vklopi kontakt in brcne po kick štarterju. Pali ko mina.

[izibajker]

Japonska Pan Evropejka z britanskim potnim listom je sinoči pristala na enem izmed Lj trgov. Sem pogledal naokrog, če bi kje rajderja opazil, da ga povabim na štamperle viljamovke... Upam, da se je na kakšni bližnji stojnici grel s kuhančkom.

[izibajker]

Cres - Lošinj 12. 13. 14 Oktober 2018 (zaključna fura)

Petek

Odhod ob 8.30. Plan je bil, da lagano tranzitiram do Krka in ulovim trajekt za Cres ob 13.30. Ostali del ekipe je štartal že dan prej do Zadra, kjer so se vkrcali na jutranji trajekt. Zborno mesto smo imeli v Malem Lošinju.

Po standardni poti sem jo od doma mahnil na Kočevje, Delnice, Gornje Jelenje... Brez foto šuting postankov vse do Krka, kjer se ustavim na kosilu v konobi Šantek, blizu vasice Rasopasno. Kafe pade kasneje, v Osorju na Cresu. Na Lošinju pa izkoristim čas (trajekt iz Zadra je imel zamudo), da najdem prenočišče za naš kvartet. Otok in glavno mesto poznam zelo dobro, saj smo tam že dostikrat letovali. Zato se pred odhodom nisem niti trudil z rezervacijo, ampak sem se kar zapeljal naokrog in povprašal pri domačinih. In hitro našel odličen apartma za 4 osebe, 60€/noč. Večerja v bližnji restavraciji.

Sobota

Zajtrk in kafe smo si privoščili na rivi. Že zato se je splačalo, ker vonj morskih aerosolov nikomur ne škodi. Pa ogled lokalnih lepotic tudi pripomore k boljšemu počutju. Fotkanje prej omenjenih je zaradi neugodne svetlobe odpadlo. 

Čeprav izven glavne turistične sezone je bilo na mestnem trgu zelo živahno. Od tam smo jo potegnili na krajši izlet do uvale Mrtvaška. Pa downhill kolesarske proge se na tem odseku urejajo...

Nazaj grede se ustavimo še pri mali cerkvici, od koder se razprostira lep razgled na Veli Lošinj

Ko se spustimo nazaj proti mestu nas doletijo rahle tehnične težave...

V vasici Belej je obvezen postanek, v bližini je uvala Koromačna, ki si jo je vredno pogledat.

Naslednji orientir je bil v Lubenicah. Zelo ozka cesta pelje tja gor v tiste hribe, ampak na koncu je trud poplačan, zanimiva vasica, bogu iza nogu...

Na celino se vračamo s trajektom Porozina - Brestova. In preko Plomina in Labina v Rabac, kamor prispemo v večernih urah. Tu nam prenočišče najde kolega, s pomočjo Bookinga.

Nedelja

Po zajtrku se odpravimo v smeri Raša. Tam ob mostu zavijemo levo in ob reki vse do njenega izliva v morje, Trget. Na kafetu se ustavimo v Žminju, in naprej preko Pazina, Karojbe do Motovuna.

Od mestnih vrat pa navzdol do glavne ceste so potekala gradbena dela. Ker pa je bil nedelovni dan nas gradbeni stroji niso ovirali in smo se spustili kar po grobem makadamu. Prek Buzeta in Sočerge smo se še zadnjič ta dan ustavili na kofetu na Črnem kalu.

in proti domu v smeri Divača, Razdrto, Postojna. Na ridah pa gužva kot na tomboli.

Dobrih 600 km se je nabralo v teh treh dneh. Odlična družba, super pokrajina, ceste... in veliko dobre energije.

 

[izibajker]

En moto utrinek z današnjega bolšjaka.....

[izibajker]

Par utrinkov iz sobotnega eventa

[izibajker]

Bohinjska Bistrica. Sobotni obisk pri Belih Angelih

 

Nazaj grede pa čez Sorico in Cerknega do Sairach-ov. Nagradnih iger, kot so vlečenje traktorke gume, furanje specialnega bicikla in pljuvanje govejih učov se mi ni ravno ljubilo fotkat. Ampak tale stroj švicarskega rajderja si je pa zaslužil pozornost in parih škljocev..

 

Popravljeno Junij 10, 2019. Popravil izibajker

[izibajker]

 

Nekaj nas je, ki se poznamo še iz enih drugih časov. Takrat smo vozili tomose, emzeje, jawe, čezetke, pa kakšen bavarec, japonec, italjan se je tudi vmes našel... V povprečju kubikov ni bila to neka huda konjenica, bilo pa je veliko veselja, druženja in zabave. In da malo obudimo spomine, se občasno zberemo na kakšni skupinski enodnevni furi.  Za letošnjo otvoritev poletja sem izbral Umag, v terminu motozbora Staaarih Rokerjev. Ta simpatična istrska destinacija nam je vsem relativno blizu, tako da se jo da odpeljat tja in nazaj v enem dnevu, pa še čas za čevape, pivo, kopanje in čvek ostane. Kdor pa hoče, lahko tam tudi kampira... 

Zborno mesto je bilo na Vrhniki, od tam pa po stari cesti do prvega kofi pointa, na omv Postojna.

Nadaljujemo preko Kozine, Črnega kala, Buzeta do Motovuna, kjer je čas za nov postanek oz. čik pavzo.

Naprej pa direkt do Umaga. Tam je vse super označeno, smerokazi, table, vsa čast organizatorjem. Okrog 14ih se pripeljemo na kapijo, dobimo drink dobrodošlice, potem pa začnemo iskati primerno parcelo. Dva izmed nas sta imela s sabo šotore, zavihala sta rokave in začela zabijati kline. Ostali pa na čik in kratek sprehod po kampu, toliko da malo pretegnemo noge in pofirbcamo.

Potem pa zagledam tega modela, ki sredi kampa leži na travi.

U bistvu je dremal, pa smo šli naprej. Čez čas, ko smo se vračali, se je ravno začel prebujati. Evidentno je bilo, da je preganjal mačka. Sinočnjega ali jutranjega, tega verjetno niti on sam ni vedel.

Ma, čakaj malo. Kot tista črna mačka u Matrixu, ki se je stresla, se je tudi meni za delček sekunde zazdelo, da gledam Deja Vu. Potipam frenda, če je tapravi. Je. Pogledam še enkrat v tistega tipa na travi in poskušam ugotovit, ali smo mi tukaj zdaj v letu 2019, ali nas je za štiri leta nazaj posrkala črna luknja? OK, črno kapco ima na glavi, to mi je novo. Ampak brada je kot takrat, kavbojke so najbrž iste, pa črna majica brez rokavov mogoče tudi. Definitivno pa je ista zlata CB-jka. Pa čelada finskih pilotov helikopterjev, rumeni špegli, stranski kufri, nisem čisto siguren, če ne tudi zadnja guma... Šele doma, ob pozornem pregledu in primerjavi teh fotk, sem opazil malenkostne, filigranske razlike. Nekaj novih nalepk je prilimal na stranski pokrov in na zadnjega, za zicom. Pa se usedemo zraven, pozdravimo in malo podebatiramo... Ala mu vera. Respect. Finska ni ravno za prvimi hribi in dolinami. Tehnološko opremljeni in naloudani novodobni motoristi pa si s takim motorjem verjetno ne bi upali niti do bližnje gostilne...

 

Aja, če komu ni znano o čem pravzaprav teče beseda v tem zadnjem odstavku, naj si prebere post na 1. strani v tejle moji temi (z dne 10. Maj 2015)

Pozno popoldan se odpravimo proti domu, vsak po svoje.

Eni ostanejo dol, eni po dolini reke Mirne prek Buzeta. Jaz pa na slovensko obalo do Kopra, kjer z Orlom poletiva na pohanih perutničkah v Žusterni. Njami.

p.s.

Poleti ni bilo časa, zato ta časovni zamik pri objavi tega posta. Hvala za razumevanje

Popravljeno November 15, 2019. Popravil izibajker

[izibajker]

Septembra lani je naneslo, da je moral naš moped na pregled. Ni bilo neke zanesljive informacije o tem, koliko časa lahko tako seciranje in remont sploh traja. Moto sezona se je že krepko prevesila čez drugo polovico, v najbolj črnem scenariju bi lahko bil to kar the end of 2019... Ko to omenim kolegu mi pravi: Hej, ti jaz posodim svoj rezervni motorček, pa pojdi z njim kamor hočeš, tudi na jadranko če ti paše... In se zamislim. Na Jadranko se ravno ne bi peljal s strojem, ki ga nisem vajen. Ampak kakšen lokalni điro bi pa v teh toplih septemberskih dneh še vedno pasal ko hladno pivo. Zmenjeno, samo do naše obale skočim na prevzem. In že planiram sobotni trip. Zjutraj se bom lepo vsedel na vlak, prebral Delo in prilogo in bom dol kot bi mignil... Ups, ne bo šlo. Gledam a ne najdem  nekega optimalnega odhoda (voznega reda) za kočijo na železni cesti. Bo treba pogruntat drugo varianto. In se spomnim na Prevozi.org. Na tej relaciji je ponudbe dovolj, in ob 10h naslednjega dne sem že na obali. M. me pride iskat, odpelje do garaže, izroči ključe, zalaufa še tanovega in že sva na poti v Piran.  Ne vem, če je tam na punti prepovedan promet, ampak za tale foto šuting se je splačalo malo gužvati in slalomirati med kopalci, ki so lovili še zadnje odtenke braun boje...

 

Potem se sparkirava na Tartiniju kjer pade sladoled. Malo se razgledava naokoli in opaziva dva Španca, ki sta parkirala zraven. Otovorjena kot mule.  Pristopim in začnem pogovor, kmalu vsi šrirje veselo debatiramo. Preko Trsta sta ravnokar, dve uri nazaj, uletela v našo deželico. Namenjena prek Balkana oz.po Jadranki do Grčije, za naprej se pa še ne ve... Prvič sta v teh krajih, "poznala" sta se jih samo iz omemb v poročilih vojn v 90ih.... Za vsak slučaj sta imela na svojih GS-ih še dodatne rezervoarje za bencin. Pa sem jima zaupal, da to niso tako divji kraji, kjer bi bile tankštele samo na vsakih 500km. Pa tudi kakšni Hajduki jih ne bodo iza kakšne skale zaskočili. Srečno pot, amigos.

Nazaj domov grem po standardni trasi, čez Kozino, Razdrto, Postojno... in pridem še pred mrakom. Yamaha dela ko urca. Hvala M. 

Nadaljevanje sledi...

[izibajker]

Na robu Lj je en lokal, ki ima precej konkreten zadah po motorizmu. Tja grem včasih na kofe, ali pa se tam dobim s kakšnim frendom, kolegom... Nedolgo nazaj opazim na pultu pred šankom tole knjigo,

in jo med srkanjem kapučina na hitro prelistam. Zanimivo mi je bilo že samo dejstvo, da nekdo v teh digitalnih časih, ko je "itak vse na netu", spiše, uredi in objavi tako analogno buklo. Old style, paper work. 

Če koga zanima kaj več, tip ima svoj vlog na YT.  

[izibajker]

Dve stvari je bilo treba transportirat na obalo. Yamahco, ki sem jo imel na posodo (glej post zgoraj v tej temi), in rdečo Iplasko. Poznavalci bodo seveda takoj ugotovili, da omenjena integralka datira tja v osemdeseta, in ne konkurira super duper sodobnim naslednicam.

Takih čelad se na našem podstrešju najde kar nekaj. In tole sem se itak namenil donirat moto entuziastu in kolekcionarju iz tistih koncev. Zato sem izkoristil priliko, in jo poslal na poslovilno furo.

Smer: Turjak – Velike Lašče – Sodražica, pa čez Bloke in Cerknico na Rakov Škocjan.

V Postojni pade kofe, od tam pa ne nadaljujem po »standardni« trasi Razdrto – Senožeče - Divača, ampak zavijem na Pivko, kjer se ustavim pred muzejem za tale foto šut.

Naprej čez Šmihel – Vremski Britof

in Kozino do finalne destinacije. V Kopru oddam (oz. vrnem) dvokolesnik. Hvala M. Maksimalno sem ga čuval, nič poravsal ali bognedaj prebrnil... Sprehodim se do mesta, do naslednje primopredaje. Pred Ložo nastane še tale zadnji posnetek.

Tudi nekaj simbolike je bilo v tem. Nedaleč stran, v Dekanih, je bila v tistih časih firma Iplas, ki je te čelade »proizvajala«. Nisem pa prepričan, če so imeli svoj kalup oz. kompletno proizvodnjo, ali je bila osnova Nolan... Kakorkoli, na svoji zadnji furi je korektno opravila svojo funkcijo. Malo je sicer pihljalo (manjkajoči vizir so nadomestila smučarska očala) v tisti kolekciji pa bo v odlični družbi uživala zaslužena leta penzije...

Pa še celotna trasa

 

[izibajker]

Ene par foto utrinkov iz lanskoletne zaključne fure na Rab (12 - 13.10. 2019).

Honda - Suza - Kawa, vmes pa ful zabava...

Popravljeno Julij 5, 2020. Popravil izibajker

[izibajker]

Me kliče prejšnji teden frend: na morju smo. Če ti znese, daj prileti naokoli, bomo zavrteli roštilj in kakšno rekli... Hitro se zorganiziram. Start v sredo popoldan, v smeri Kočevje – Delnice - Fužine.

Ker se mi nikamor ne mudi, grem od tam dalje po cesti, kjer se nisem peljal še nikoli, vedno mi je zanimivo kaj novega videt. Čez Lič je filmska pokrajina 

po vijugah sledi spust do Vinodolca.

Ob sedmih zvečer sem v Jadranovem. Tuš, kratke hlače in mrzlo pivo so pravi balzam za dušo in pregreto telo. Roštilj, debata v prijetni družbi ter kozarčki tega in onega pa nas ne pustijo spat vse do polnoči...

Ob 7h sem pokonci, po zajtrku predlagam kofe v mestu. Čez Crikvenico se zapeljemo po obalni poti v Selce. Terasa pred lokalom ima debelo senco, bližinski pogled na rivo, dober kapučino in odlične torte. Sonce, morje, zvoki, okusi, vonjave, relaksirana atmosfera... V takih in podobnih trenutkih se mi večkrat zazdi, kot da se je čas ustavil. Po vrnitvi v »bazo« takoj spakiram in se preoblečem. Samo nekaj kratkih, vendar lepih in intenzivnih, uric smo bili tokrat skupaj. Ampak čas je za slovo, treba bo naprej.... Od tu dalje proti domu mi je najlepša trasa čez Kraljevico in bakarski zaliv.

Naprej po reški obvoznici v smeri Matulji – Veprinac in prek naravnega parka Učka.

Za naslednji postanek je bil prvotni plan Buzet, toda ko se mi v daljavi nakaže simpatična in nepoznana kontura na gričku, takoj zavijem gor na Roč. Kosilo si privoščim v tejle konobi. Prijetno okolje in dobra hrana. Priporočam.

Po kosilu me spet popade raziskovalni duh, se pravi, da sledi fura po nepoznani cesti. Nazaj do kraja Lupoglav, pa gor čez Trstenik – Vodice – Jelovice.

Kratek postanek in preverjanje papirologije na meji, nato sledi Podgorje – Črnotiče – Kozina – Postojna, in po ac domov. Nekih 430 km se je vsega skupaj zavrtelo.

Popravljeno Julij 13, 2020. Popravil izibajker