Indija 2018 by avtomoto

[avtomoto]

pred 12 urami, pajkica pravi:

kdaj pa bo PP

. . . enkrat jeseni - oktober (november) - bom "reklamiral" tukaj . . . . . obvezno je občasno . !  

 

 

pred 6 urami, Zok pravi:

A NCS-Expert za GS-a uporabljas?

. . . "izključno na R80GS" !!! . . 

[avtomoto]

Dan znotraj ograjenega prostora na policijski postaji v Taftanu se preveša že v pozno popoldne. Naenkrat se odprejo velika železna vrata in vsi trije pričakujemo, da se bo na dvorišče pripeljal še kakšen popotnih, ki se nam bo jutri pridružil v konvoju. Hitro ugotovimo, da smo se zmotili. Na dvorišče prihajajo in prihajajo številni Pakistanci, med njimi mogoče tudi moški drugih nacionalnosti – kdo bi vedel ?. Po ravnanju lokalnih policistov vidimo, da so to posebne vrste "popotnikov". S pomočjo "ostrih" besed in "bambusovk" jih postrojijo in za vsako neposlušnost hitro "okusijo" kakšno kinetično energijo proizvaja bambusovka.  Mi trije se na hitro umaknemo v notranjost zgradbe in skozi okno opazujemo "vzgojne ukrepe nad popotniki". Spoznamo, da gre za ilegalce, ki poskušajo poiskati srečo v "lepšem svetu". Žal je bilo njihovo potovanje zaustavljeno (zaenkrat ?) v Taftanu. Že v trdi temi se zopet odprejo vrata in "popotniki" začnejo vstopati na avtobus, ki se pripelje pred dvorišče. Avtobus odpelje, velika železna vrata se zaprejo in mi se skoraj brez besed odpravimo spat. Seveda še nekaj časa ne morem(o) zaspati, saj mi (nam) misel na odpeljane "popotnike" ne da spati.

Zjutraj pridelo pripadniki Levies, ki predstavljajo paravojaške enote v pakistanski provinci Balučistan. Delujejo kot organi pregona, pristojni za vzdrževanje javnega reda in miru v pokrajini. V našem primeru pa predstavljajo našo varnostno spremstvo za vožnjo skozi Belučistan. Ta del Pakistana je "nekoliko nemiren" in Levies, policija ter vojska poskrbijo, da se turistom-popotnikom ne zgodi kaj "nepotrebnega". V njihovem spremstvu vozimo tako od kontrolne točke do kontrolne točke. Včasih so te točke narazen tudi po 50 in več kilometrov. Včasih pa . . . "Buh pumagi" ! Na razdalji približno 1. km smo imeli 3 (tri) kontrolne točke. To pomeni 3x čelado dol, 3x zapisati podatke iz potnega lista, 3x . . ., in vse to početi pri 47st.C v senci, le-te pa v glavnem ni bilo. Občasno so tudi Leviesi imeli dovolj vročine in so se ustavili v obcestnih "kafičih", kjer smo z njimi popili čaj. Zgodaj popoldne nas naši "Leviesi" pripeljejo do Dalbandina, kjer nas "namestijo" v Al Dawood  - edini "varni" hotel v mestu (hotela ne smemo zapustiti za  večerni ogled mesta !). Po nekaj dneh zopet vidim sobo s kopalnico in školjko ! Vauu, kakšen luksuz, postati zopet človek (umit in urejen).  Medtem, ko sem "preizkušal razkošje" kopalnice, sta Nemca zaspala kot otročička. Vročina tega dne ju je res dotolkla.

Naslednje jutro že nekaj čez 6. uro nadaljujemo proti Quetti. Vsem ta zgodnja ura zelo ustreza, saj so jutranje temperature še dokaj primerne za "veter v laseh". Žal se proti 10. uri dopoldne temperature že tako povzpnejo, da postane vožnja, predvsem pa pogosti postanki na kontrolnih točkah zelo neprijetni. Ob tankanju rezervoarjev naših motorjev si pogosto dokupimo tudi vodo v plastenkah. Ravno ta dan "dosežem" osebni rekord v popiti tekočini-vodi. Sedem (7) litrov jo je steklo po grlu ! Uboge ledvice, ki so doživele  takšen "naliv". Če odmislim žejo, večjih težav z vročino nisem imel. Kar pa ne moram reči za oba Nemca,  predvsem Max je dvakrat "izsilil" krajši postanek v obcestnih "gostilnah – trgovinah", da se je osvežil in malo opomogel. K sreči so bili "čuvaji" razumni in niso komplicirali zaradi nepredvidenih postankov. Z vožnjo po dolgočasni-puščavski pokrajini se popoldne le pripeljemo do periferije "nevarne" Quette. Tu Leviese zamenja policija oz. protiteroristična enota policije na motorjih ob pomoči oklepnega vozila. Kar nekaj spremstev skozi mesto zamenjamo do "zloglasnega" Bloom Star hotela, kamor je "dostavljeno" 99% vseh popotnikov, ki potujejo(mo) skozi Belučistan. V hotelu smo prisiljeni trikrat prespati saj smo prišli dan pred 1. majem, ko imajo tudi Pakistanci "praznik dela". Z Nemcema bi rad čimprej nadaljeval, ker imamo vsi "težave" s potekom viz. Njiju muči Kitajska viza, mene pa Iranska pri vračanju, saj z vsakim dnem izgubljam dneve, ki jih bom lahko preživel v Indiji. Naslednji dan (po prazniku) zjutraj pridejo po nas "čuvaji" na motociklih. Z njimi pridejo tudi vozniki tuk-tukov v katere se naložimo (skupaj cca. 10 gostov iz hotela). Odpeljejo nas v mestni urad, kjer moramo pridobiti "čudezni" NOC dokument za nadaljevanje potovanja po Belučistanu.  *VOPP

Če odmislim nočno ilegalno gibanje po strehi hotela (zaradi fotografiranja) in občasnega "petja AK-47 in podobnih instrumentov" nekje v daljavi, je bilo bivanje v hotelu dolgočasno. Na srečo je hotel imel soliden  WiFi in sem uspel s "pokvarjenim" prenosnikom nekako vzpostaviti in naročiti popravilo-zamenjavo displaya v indijskem Amritsarju.

Končno tretji dan le nadaljujemo v smeri Lahorja. Po nekaj policijskih menjav znotraj mesta nas na izhodu iz mesta zopet prevzamejo Leviesi. V ustaljeni praksi minulih "spremljevalnih" dni nam potovalni dan dokaj hitro poteka. Mogoče tudi zato, ker je nekaj menjav spremstva potekalo v "letečem" stilu. Sploh se nismo ustavljali (vpis v evidenco) ampak je naslednja "varnost", ki nas je že čakala, samo pomahala naj ji sledimo. To smo sprejeli z odobravanjem, saj smo lahko nadaljevali brez  mukotrpnega "slačenja" čelad, rokavic jakn, vse seveda v "toplem" vremenu. Popoldne v okolica Jakobabad-a še zadnjič "opravimo" s kontrolno točko in končno smo "svobodni kot ptički". Zapuščamo pokrajino Belučistan in promet postaja vse bolj kaotičen (malo pogrešamo spremstvo, predvsem skozi mesta). Še dodatno težava nastopi ko se stemni. Sam se sicer izogibam nočnim vožnjam (vidljivost-varnost), a ker sem solidaren z Nemcema popustim in se jima pridružim v nočni vožnji. Glavni razlog, kot že napisano, pač vsem se mudi zaradi izteka viz. Na cesti pa GROZA ! Pravilno osvetljenih vozil na cesti je le peščica. Vse ostalo kar se na cesti giblje pa katastrofa (pešci, vozovi, takšni in drugačni, vse vrste motornih vozil) !!  Eni so neosvetljeni ali le delno, eni obračajo ali prečkajo vozne pasove, vozijo v nasprotni smeri, ljudje in živali skačejo preko ceste. Nekateri pa so (predvsem tovornjaki) okrašeni bolj kot vsaka novoletna smreka pri nas. Vse to gledati skozi rahlo "uničen" vizir je GROZLJIVKA ! Z dvignjenim vizirjem pa tudi ne gre, saj je cesta marsikjej "prašna" in je bolje imeti le-tega zaprtega. Na srečo okoli polnoči Nemca le popustita in pri kraju Sadiqabad se ustavimo v obcestnem hotelu s pomenljivim imenom (vsaj zame) "Al-Noor", kar jaz Nemcema "prevedem" v Al si Nor. Glede na cestne "dogodivščine" preteklih ur ime kar ustreza.

Naslednji dan je pred nami še zadnjih 650 skupnih kilometrov. Ker nimamo več "čuvajev" smo mislili, da bomo z malo hitrejšo vožnjo in brez nepotrebnega ustavljanja (kontrolne točke) z lahkoto zagledali mesto Lahore pri dnevni svetlobi. A vročina (pogosto "hlajenje" pregretih nemških glav) in kaos na cestah nam malo upočasnijo "napredovanje" proti Lahorju. Tako moramo zadnje kilometre spet voziti v temi. Ponovi se kaotična slika minulega večera. Z veliko sreče se okoli 22. ure prijetno utrujeni pripeljemo do Backpackers hostla. Tu Nemca doživita hladen tuš. Max-a naj bi tu čakala pogonska veriga, ki si jo je naročil v naprej in naj bi jo tu zamenjal. A glej ga zlomka, prišlo je do "lokacijskega šuma". Pošiljatelj mu je verigo poslal v hostel, ki je na čisto drugem koncu mesta. Nemca se odločita, da se takoj odpeljeta tja in se ne bosta vračala čez kaotičen nočni promet Lahorja. Tako je naše enotedensko skupno potovanje na hitro končano. Jaz po strmih stopnicah v tretje nadstropje na spanje, ona dva pa še nekaj kaotičnih km do verige.

 

Se nadaljuje …

[avtomoto]

In spet sem sam. Za vse (bom) moram "poskrbeti" sam. Kdaj bom vstal, kje bom jedel ali spal, kje bom zavil levo ali desno. Edini, ki me spremlja neglede na moje odločitve je lastna senca in nič drugega.  To je zame tisti pravi užitek potovanja, ker sem "sam svoj mojster". Zato zjutraj malo kasneje vstanem saj imam cel dan na voljo, da prispem v 60 km oddaljen indijski Amritsar. Mejne formalnosti na Wagha prehodu so sorazmerno hitro končane. Le indijski organi so bili malo bolj natančni pri pregledu. A v približno 2,5 ure sem že zapeljal v Indijo (Koromandijo).     Kljub indijskemu prometnemu kaosu v mestu, sem uspešno našel in zapeljal na dvorišče iskanega hostla. Po dobri minutki barantanja za ceno (še predno sem videl sobo) sem že parkiral G-ja pred svojo sobo. Še dobro, da sem "zbarantiral" za ceno (mogoče celo premalo), saj je bila posteljnina že dobro "uporabljena" od predhodnika(ov) in bolj kot ne neoprana. Zato sem preventivno nanjo pogrnil raje svojo spalno vrečo. Sem vsaj spal "na svojem". Ampak to spada v avanturo in sem na takšne in drugačne "pripetljaje" že vnaprej računal. No, bila je vsak kopalnica – WC na solidnem nivoju. Če nisem ravno mlad in bogat sem bil pa vsaj "lep in urejen", ko sem odšel v mesto. Poizkušam najti PC servis, v katerem sem si iz pakistanske Quette naročil zamenjavo počenega ekrana na mojem prenosniku. Ker me ljudje pošiljajo od ulice do ulice – seveda napačne – se na koncu odločim in se usedem v kolesarski tuk-tuk, da me možakar "prigoni" do iskanega servisa. Vendar je tudi ta imel nemalo navicijskih težav in neuspelih poizkusov "pristanka" na pravem naslovu. Končno se mu posreči in v pol ure je prenosnik "kot nov" in že se peš vračam po bolj kot ne umazanih in smrdečih ulicah nazaj v hostel. Med presenečenje prvega dne Indije je predvsem smrad, ki me je pričakal na ulicah. Dosedanje vedenje o Indiji je bilo omejeno bolj na smeti in svete živali, ki sobivajo na ulicah mest. A pozabil sem, da se te "svetinje" morajo tudi "olajšati" tu in tam. In kaj je bolj primerno kot to, da to opravijo kar na ulici. Tako sem že prvi dan Indije spoznal, da je med turističnem ogledovanjem zanimivosti zelo pomembno opazovanje kje hodiš, kam stopiš. Drugače se ti kaj hitro lahko zgodi, da začutiš neprijetnost, ko stopiš na "mino presenečenja". Kasneje na potovanju po Indiji sem videl, da niso samo krave vsega krive. Tudi prašiči in psi pustijo marsikakšen iztrebek na ulicah in cestah. Žal se tudi "homo sapiens" tu in tam spozabi. Nikakršno presenečenje ni bilo videti kako opravi svoje "delo" kar na cesti (dobesedno). Niti toliko sramu – kulture nima, da bi stopili nekam na skrivno mesto, ampak opravi kar na mestu "trenutnega navdiha". O "urinskih dišavah" pa niti nebi izgubljal besed. Vsakih nekaj minut pešačenja po ulicah nosnice zaznajo, verjetno človeško "urinsko prisotnost". K sreči obstajajo tudi lepše stvari. In ena je zagotovo Zlati tempelj v Amritsarju, ki si ga grem ogled na večer. Le-ta je bil na mojem spisku želja – "moraš videti". Zlati tempelj, znan tudi kot Sri Harmandir Sahib je najsvetlejša in najpomembnejša romarska točka Sikov. Kot je navada, se po "svetih" mestih hodi bos, zato obuvalo pustim v zato določenem odlagališču. Prav tako si moram na glavo povezniti oranžno pokrivalo – ruto. Čaka me še sprehod skozi bazenček z vodo, da se "očistim" in že se sprehajam med množico Sikov okoli "bazena-jezera", znotraj katerega se nahaja Zlati tempelj. Pogled nanj je bil prekrasen, zato seveda s pomočjo stojala fotografiram kot nor. A naenkrat me za rokav nekdo pocuka. Ker se med sprehajanje okoli templja  gnete ljudi sem ignoriral omenjeno cukanje, misleč, da gre za naključen pripetljaj. A cukanje ne pojenja in oko odmaknem od okularja. Ozrem se in za hrbtom mi stojita dve pojavi v čudnem kostimu in s sulico v rokah. Prva misel, ki mi švigne skozi glavo je, da se želita slikati. Nebi bila prva, ki bi me ob sprehajanju okrog templja zaprosila za takšno uslugo. A v naslednjem trenutku mi odpihneta mojo misel glede fotografiranje njiju. Na lep, preprost in ne ukazovalen način mi povesta, da je fotografiranje dovoljeno, a ne s foto stojalom ! Zato začnem z zlaganjem le-tega. In hecno, celo pomagata mi pri zlaganju. Ob tem mi razložita, da gre le za varnostni ukrep in stojalo kot "smrtonosno orožje" ni dovoljeno. V redu, grem naprej, povečam ISO na aparatu in nadaljujem s fotkanjem. A žilica mi ne da mira in že po nekaj 10 m, ko se "suličarja" odpravita v drugo smer spet izvlečem stojalo. Raztegnem ga le na 1/3 dolžine in ob preventivnem gledanju levo, desno spet veselo škljocam. Takšno početje me pripelje do nove avanture . . .  *VOPP

           Res, da je Zlati tempelj zaslužil največ pozornosti, a tudi okoliške zgradbe so bile vredne "fotografske dejavnosti". Še sreča, da Siki ne dovolijo "svetinjam" k templju ter okoliškim lokacijam in sem zato lahko brez skrbi občudoval prekrasno osvetljene zgradbe brez strahu, da me na tleh čaka "presenečenje". A bolj ko se, ob vračanju, bližam svojemu hostlu, postaja "indija" vse bolj prisotna in gledanje pod noge zelo potrebno v izogib "neprijetnostim". Naslednji dan dopoldne se v bližini hostla dogovarjam s skupino šoferjev tuk-tukov, da me zgodaj popoldne nekdo z najboljšo ceno odpelje pred IND/PK mejo na ogled znamenitega ceremoniala ob spuščanju nacionalne zastave in zapiranju železnih vrat na meji. Ob 14.uri že sedim v tuk-tuku in šofer uspešno manevrira v in skozi mestni prometni kaos. Čez eno uro sem že v moški koloni (ženske imajo svojo) in čakam na osebni pregled pred dostopom na "stadion" od koder bom opazoval "čudo od ceremonije". Še sreča, da me je voznik opozoril, na varnostne ukrepe, ki me čakajo. Zato sem s sabo vzel le 2x fotoaparat (brez torbic), rezervne baterije, kartice, mobilnik in denarnico v katero so prav tako skrbno pogledali. Varnost je varnost, pravijo. In potem sledi dobro uro čakanja na tribuni "stadiona", da se je začelo. Ker je Indija večja in močnejša je njihov "stadion" bistveno večji kot pakistanski. A njihova glasba in govorec pred začetkom in med samo ceremonijo ni nič kaj tišji kot indijski. In v tem stilu poteka tudi cela ceremonija. Razkazovanje kdo je boljši, močnejši, glasnejši, naj . . .., naj . . . .. pač "otroški vrtec".

Vseeno je to vredno pogledati. Sem neizmerno užival ob gledanju korakanja, dvigovanja nog, kazanju mišic v stilu "ko vas *ebe" , itd.?!  Po približno eni uri "atrakcije" se že nahajam pri "mojem" tuk tuku in čakam, da se šofer nekako prebije iz mravljišča premikajočih. Vsi želimo čimprej priti ven iz tega kaosa, ki ga naredi več tisoč glava množica obiskovalcev. Naslednji – zadnji – dan v Amritsarju zopet namenim Zlatemu templju, saj ga želim videti in pofotkati tudi pri dnevni svetlobi. Foto stojalo ni potrebno in nepotrebnega srečanja s "suličarji" ni v načrtu. Gneča zopet nepopisna. Sem mislil, da bo kaj bolje a mi razložijo, seveda kasneje, da je tu le proti jutru malce bolje. Sicer pa 24/7/365 gneča. Je pa še ena stvar, za katero nisem vedel. Gostoljubnost v templju Siki kažejo tudi tako, da vsakodnevno razdelijo ogromno obrokov tradicionalnega indijskega obroka - riža, juhe iz leče in čapatija, ploščatega kruha, narejenega le iz moke in vode. V mestu je tako le redkokdo lačen, saj se lahko vsakdo brezplačno nahrani v templju. Hrano in denar, ki ju prinesejo verniki ali donatorji, porabijo za pripravo obedov. Sikovski templji sicer priskrbijo hrano in prenočišče za vsakogar, ki potrebuje pomoč. Kasneje sem vseeno dobil manjši obrok hrane nekje drugje. . .  *VOPP

Prvi tridnevni stik z Indijo je uspešno za mano. Se že veselim kaj mi bodo prinesli naslednji dnevi-tedni.

 

Se nadaljuje …

[Leteči]

Po doooolgem času spet en potopis vreden branja.......kapo dol.....

Komaj čakam nadaljevanje.....

 

 

[avtomoto]

Po skoraj tridnevnem odmoru zopet vozim z "vetrom v laseh" proti jugu. Izberem kar avtocesto, ki to ime zasluži zgolj zaradi dveh ali ponekod treh voznih pasov in cestninskih postajah. Na srečo motoristom ni treba plačevati vožnje po njih, razen tistih, ki so označene kot "Expressway". Na takšno sem naletel le enkrat (in tudi plačal cestnino), v nadaljevanju voženj po Indiji pa sem se jim izogibal, čeprav so ponujale dokaj sprejemljivo in varno vožnjo po njih. Vse ostale (ne plačljive) avtoceste pa so že ponujale precejšnjo avanturo. Nikoli nisem doumel kateri prometni pas je vozni in kateri je prehitevalni. Enkrat so tovornjaki vozili po levem enkrat po desnem pasu. Enako so počeli tudi vozniki osebnih vozil in motoristi. Glede na to, da imajo vozniki na desni strani volan in se vozi po levem smernem vozišču (Pakistan, Indija) sem sklepal, da je pač skrajno levi prometni pas tisti po katerem se vozi. A v Indiji je bilo to prepuščeno trenutnemu navdihu vozečega. Torej sem moral v vožnji proti Agri počasi odmisliti na prometna pravila, kot jih poznamo Evropejci in začeti misliti po indijsko. Se pravi, da moram čim prej izklopiti tisto malo znanja o CCP od doma ter voziti tako, da PREŽIVIM !  Da je "dogodivščina" na indijskih cestah zagotovljena govori dejstvo, da na indijskih cestah dnevno umre v povprečju po 400 ljudi ! Glede na videno v treh tednih po indijskih cestah me podatek ne preseneča. Kar nekajkrat je čisto malo manjkalo, merjeno v cm in bi lahko postal ena izmed števil do 400. Največji krivci za to so bili tovornjakarji, vozniki kombijev in tu in tam kakšen voznik osebnega vozila. Pač indijsko razmišljanje, večji sem, večje so moje "pravice" na cesti. Ničkolikokrat sem moral "zbežati" na bankine, da sem si rešil kožo pred čelnim trčenjem, saj te vozniki omenjenih skupin ne upoštevajo. Kljub temu, da pelješ proti njim začnejo prehitevati vozilo pred sabo. Zato sem moral vedno strmeti v smeri vožnje ali bo kdo "skočil" predme. S takšnimi "dogodivščinami" sem se srečeval na običajnih podeželskih cestah. Za spoznanje bolje je bilo na avtocestah, kjer ni bilo "prehitevalnih skokov". Sicer pa je bilo tudi na običajni avtocesti obilica "zanimivih" avantur. Od slona, krav in še kakšne živali, do voženj v nasprotno smer. Tega je itak toliko, da bi na našem Valu 202 redkokdaj slišali pesem do konca, saj bi neprestano objavljali, kje je kakšen "kljukec" na cesti, ki vozi nasproti. Tudi hupanje na cesti, predvsem pa v mestih je prav tako "zanimivost" indijskega prometa. Še dandanes ne vem natančno, čemu služi "simfonija cestnega hupanja". Edina razlaga bi lahko bila "moja je glasnejša in dalj časa lahko hupam nanjo, tvoja pa ni !? In tudi res ni bila. Sem se nekajkrat poizkušal vklopiti v "koncert hupanja" pa sem izpadel precej bedno, zato sem v nadaljevanju opustil to indijsko "glasbeno folkloro". Mogoče omenim še eno prometno "razvado" z indijskih cest. Pri vključevanju s stranske ceste na prednostno voznik "ni dolžan" preveriti ali ima prosto ampak brez "kančka sramu" zapelje na prednostno cesto. Prve dni sem mislil, da gre preprosto za "spregledal me je",  a sem kasneje uvidel, da tako "mora biti" !      *VOPP

OK dovolj cestnih avantur, za katere sem v naprej "sumil", predvsem pa upal, da jih "brez bolečinsko" preživim. Obstajajo tudi lepše stvari. Med njimi je zagotovo mavzolej Tadž Mahal v Agri. Na srečo sem prejšnji večer našel in parkiral motor na dvorišču Shyam Palace hotela, ki se nahaja v bližini mavzoleja. Tako se zjutraj že ob 05:30 odpravim v nekaj 100 m oddaljen Tadž Mahal misleč, da bom bolj ali manj osamljen obiskovalec-fotograf. A seveda ni bilo tako. Kar precej istomiselnih je že pred mano občudovalo lepote parka in Tadž Mahal. O mavzoleju, ki velja za novejšo sedmo čudo je prelito že ogromno črnila, zato o tej "ljubezenski" zgradbi narejeni iz belega marmorja ne bi ponavljal že prežvečenih podatkov. Kot vsaka palica, ki ima dva konca ima tudi ta "love story" manj prijetna dejstva, ki sem jih izvedel v času potovanja po Indiji. *VOPP

Ob vračanju proti hotelu sem za kratek čas ustavim pri ulični učilnici, kjer me učitelj povabi v razred. Na hitro postanem "5 minutni učitelj" geografije saj jim moram predstaviti kje se nahaja Slovenija, kako velika, koliko prebivalcev, sosednje države itd… Med mojim "predavanjem" so bili vsaj tiho, kar pa ne morem reči za trenutke pred mojim prihodom in odhodom, ko je iz učilnice prihajal glasen živžav. Ali sem bil tako dober pedagog, ali pa tako slab govorec z mojo angleščino, da so me poslušali kaj pripovedujem oz. kaj sploh poskušam povedati ?!

Popoldne si vzamem malo časa za servisiranje-pregled mojega "G-ja", da ga pripravim za jutrišnje nadaljevanje v smeri Džaipur. Kot je že običajno na tem potovanju, tudi tokrat zgodaj zjutraj zapustim mesto, saj so temperature še dokaj sprejemljive za vožnjo. Vozim po ravninskem delu Indije. Vasi in manjša mesta se izmenjujejo kot po tekočem traku. Pri marsikateri vasi vidim, da nimajo tekoče vode, saj se ob vaških vodnjakih kopičijo ljudje, predvsem ženske, ki polnijo posode z vodo in jo na glavi nosijo v svoje domove. Še ena zanimivost mi je ta dan ostala v spominu. Vozil sem se mimo številnih opekarn, kjer so imeli "dnevni kop" ilovice iz katere so izdelovali opeke le-te pa dokončali v "pečeh" za žganje. Seveda so bile potem posledično vse ceste v okolici "napolnjene" s tovornjaki in traktorji s prikolicami  na katerih je bilo (pre)naloženo, da se je "kar po tleh vleklo". Ustavim se v kraju Abhaneri, kjer me navduši ogled svetovno znanega vodnjaka Chand Baori v bližini Džaipurja. Vodnjak so zgradili v 9. stoletju in se nahaja v neposredni bližini templja Harshat Mata. Do vode vodi kar 3500 zelo strmih stopnic, ki se spuščajo 20 m globoko. Prav zaradi številnih stopnic velja vodnjak za edini tovrstni vodnjak na svetu. Kljub temperaturi 40 °C je bil vodnjak – stopničasta stena -  res vreden ogleda in mi ni žal niti kapljice znoja, ki je tekel v potokih. Po ogledu se vrnem domačinu, ki mi je pazil "G-ja". Ponudil mi je čaj in vodo za osvežitev. Vse seveda z namenom.  Računal je na to, da bom pri njemu kupil vsaj kakšen spominek. Žal ni vedel, da sem Savinjčan, kar je po "naturi" precej podobno Gorenjcu ali še huje Škotu. Seveda nisem kupil nič. Zato ob odhodu "zahteva", da mu plačam čaj. Kar tudi storim, a po moji ceni ! Kaj so pomenile njegove besede v indijščini si lahko samo mislim

Po približno 80 km me moj nepogrešljivi pomočnik (Garmin) pripelje pred Palačo vetrov (Hawa Mahal) v Džaipurju.

 

Se nadaljuje …

[avtomoto]

Gazda v Milni (Vis) "pokvaril" WiFi zato nadaljevanje čez dobrih 14 dni. Še sreča, da ni "pipnio" plavca in travarice.

Nointernetdopustpress

[avtomoto]

Ko sem pred meseci, v iskanju indijskih zanimivosti, ugledal Palačo vetrov in cesto, ki pelje ob njej je bila moja želja, da se tudi sam pripeljem z G-jem do palače. Preprosta "motoristične potreba", da G-ja pofotkam ob palači. Željeno je bilo tudi storjeno in že tipkam po Garminu ter iščem želeni (poceni, kaj pa drugega) Tony hostel. A glej ga zlomka, Zumo "izvrže morje" hostlov, le mojega "Tonča" ne. Po občutku se peljem v smeri, kjer naj bi se nahajal in kakšnih 500 m pred želenim ciljem Zumo le "spregovori" in me pripelje pred vrata iskane lokacije. Če sem imel v Agri le "špuk" do Tadž Mahala imam tukaj dobra 2 km do moje zanimivosti, ki si jo želim ogledati ob jutranji in večerni svetlobi. Palača vetrov ali Hawa Mahal  kot se uradno imenuje je zgrajena v petih nadstropjih. Zaradi njenih majhnih okenc, ki jih je skupaj kar 950, pogled nanjo spominja na nekakšen čebelnjak, vendar so ta številčna okna služila prav posebnemu namenu. Hawa Mahal predstavlja del kraljeve palače, kjer so imele svoj poseben prostor dvorne dame. Ta majhna okenca so jim omogočala enega redkih pogledov v svet. Skoznje so namreč na skrivaj opazovale dogajanje na živahnih ulicah Džaipurja. Ker pa je skozi okna vedno pihljal rahel vetrič, je palača dobila po tem tudi ime – Palača vetrov. Pred večerom se napotim proti moji palači, da vidim kako je videti ponoči, ko je osvetljena - pač moja foto "razvada". Ravno se dobro namestim na mestu nasproti nje ko se začno prižigati luči. Na moje veliko razočaranje so luči čudne vijolične barve in moja predstava o čudoviti osvetlitvi palače se spremeni v razočaranje. Oranžno-rdečkasto zgradbo osvetljuje vijolična svetloba. Bljak, sicer stvar debate, kdo je brez okusa (mogoče pa ne razumem pomena vijolične barve pri Indijcih, saj kasneje pri vračanju k "Tonču" naletim še na dve zgradbi osvetljeni z vijoličnimi lučmi) ? Preden prispem v hostel zavijem še v ulično restavracijo na večerjo. Nekaj vrst omak, riž, čapati, ter nizka cena mi odženejo misel o, vsaj zame, neprijetni osvetlitvi palače. Prijetno utrujen se zavalim v, kot je že v Lonely Planet-u opisano, trdoooo in "glasnooo" posteljo. Glasno je predvsem zaradi živ-žava pod sobo, saj ima "Tonč" svoj hostel neposredno ob avtobusni postaji in 24 urni "panj" vre od, tudi nočnega, življenja. Vse omenjeno je kljub utrujenosti krivo, da se ponoči zbudim vsaj "175-krat".  A to me ne utrudi in zmoti moje namere ter še pred sončnih vzhodom odhitim proti palači. Prvi trgovci v ulicah po katerih se sprehajam že pometajo in čistijo svoje dele ulice pred trgovinicami ali stojnicami. Nekaj ljudi še spi na ulicah ali na avtomobilskih kesonih. Na nekaj mestih že leži trava oz. nekaj zelenega kamor prihajajo "svetinje" (krave) na svoj jutranji prigrizek. Dobijo vsaj nekaj zelenega, saj čez dan v glavnem brskajo po smeteh, da najdejo še kakšen "smetarski bombonček". Že stojim na včerajšnjem mestu in čakam na foto "streljanje", ko bo sonce začelo osvetljevati moj cilj. Tokratna palača se pokaže v povsem drugačni luči. In to je tisto za kar sem se ustavil v Džaipurju. Po uri "dela" se počasi začnem vračati k mojemu "Tonču". Na poti doživim še vse mogoče.  *VOPP

Popoldne preživim v hostlu in si pripravljam "plan dela" za vnaprej. Po medsebojni komunikaciji od prijatelje dobim naslov, (tudi email) kje v Indiji se nahaja njegov sin. Glej kakšno naključje, ravno jutri se peljem mimo, ko grem pogledat Om Banna (motoristični) tempelj. Seveda mu pišem (njegovemu sinu) in se najavim. Ponoči dobim njegov (Gyan Puri) odgovor in navodila kako naj ga poiščem. Zgodaj zjutraj se poslovim od Tony-ja in okrog poldneva sem že na lokaciji v bližini mesta Jadan, kjer se nahaja Om Ashram v katerem dela in živi svoje življenje Gyan Puri (Grega). Srečanje je resnično obojestransko prisrčno. Po izjavi Gyana sem imel izredno srečo saj je njihov "učitelj" guru (Paramhans Swami Maheshwarananda) ravno v tem času prisoten v Ashramu. Zato me tudi popelje k njemu, da me predstavi, in pove kakšna čast ga je doletela (Gyana), da je prišel "zemljak" z motorjem k njemu na obisk iz daljne Slovenije. Z gurujem spregovoriva le par besed, saj je moja duhovnost bolj na nivoju "veter v laseh" in nič drugega.  Povabljen sem na kosilo, ki si ga udeleženci v Ashramu pripravljajo sami, nakar me Gyan popelje po "ranču" do veličastne zgradbe, ki je še v nastajanju – gradnji. Tu pa tudi moja spodnja čeljust ni zdržala in je padla dol in je trajalo in trajalo in trajalo preden sem jo lahko spet pridružil k zgornji. Veličasten dom joge in duhovnosti v obliki simbola OM je kot del izobraževalnega in raziskovalnega centra Om Vishwa Dip Gurukul Svami Maheshwarananda. Zame res enkratna, dih jemajoča, zgradba !

Žal je mojega obiska pri Gyanu prehitro konec in že odhitim proti načrtovani točki na moji poti po Indiji. In to je (verjetno) edini motoristični templju na svetu. Motoristični tempelj !,  kdo bi si mislil, da to tudi obstaja, a Indijci  pri katerih je verstev in sekt "mali milijon" tudi to očitno ni nič posebnega.

"Blizu indijskega mesta Jodhpur (50 km južno) je postavljeno svetišče "čarobnemu" motociklu. Svetišče Om Banna nosi ime po motociklistu (Om Singh Rathod), ki je leta 1988 izgubil življenje v prometni nezgodi – zaletel se je v drevo ob cesti in za poškodbami umrl. Dan po nezgodi je lokalna policija počistila sledi nezgode in motocikel odpeljala na postajo. Dan kasneje je motocikel izginil s parkirišča policijske postaje. Našli so ga na mestu nezgode in ga nemudoma vrnili na policijsko postajo. Motocikel je v dneh za tem trmasto izgineval s parkirišča in se "vračal" na mesto nezgode, vse dokler okoliški prebivalci niso izvedeli za dogodke in rodilo se je prepričanje, da je motocikel zaklet. Postavil so mu tempelj imenovan Bullet Baba’s Temple, ki je znan tudi kot tempelj Om Banne. Med tamkajšnjimi prebivalci velja prepričanje, da preminuli motociklist še vedno bdi nad vozniki na cesti med mestoma Bangdi in Chotila ter jim v nesreči priskoči na pomoč".(info by Motosvet)

Tako, tempelj je "pregledan ter pofotkan", in lahko naredim še eno kljukico v moji indijski zgodbi in že šibam naprej do mesta Džodpur (Jodhpur - modro mesto). Tik pred iskanim Hill View Guest hostlom postanem "pametnejši" od Zuma in že se peljem proti mojem hostlu po tako ozki ulici, da mi nekajkrat celo bočni torbi "preizkušata" modro barvo uličnih sten, po kateri je mesto tudi dobilo ime. Glede na to, da sta tudi moji torbi modre barve večje "škode" ni ne na stenah in ne na torbah.

 

Se nadaljuje . . .

[Leteči]

[avtomoto]

Dan se počasi poslavlja in mene že nese po strmini proti trdnjavi Mehrangarh Fort, ki se bohoti neposredno nad mojim hostlom. Pogled na večerno mesto, v katerem se vse bolj množično prižigajo luči postane prekrasen. Napotim se pred mogočna vhodna vrata trdnjave Mahrangarh, kjer so več stoletij živeli maharadže. Komaj dobro postavim stojalo in naredim fotko se iz trdnjave proti meni napoti čuvaj-varnostnik. Podobno kot varnostnika pri Zlatem templju v Amritsanu me tudi tukaj le-ta vljudno opozori, da je fotografiranje s foto stojalom prepovedano. Na vprašanje zakaj ?, mi obrazloži, da gre zgolj za varnostni ukrep, ki ga moram upoštevati. Rečeno – storjeno in že pospravim stojalo ter nadaljujem s povišano ISO nastavitvijo na fotoaparatu. Kljub že trdi temi se nas kar nekaj radovednih turistov in domačinov s terase ob trdnjavi razgleduje po modrem mestu pod nami. Zjutraj "vajo" s fotografiranjem ob trdnjavi ponovim in ob gledanju na modro mesto pod sabo me le-to spominja na Ghardaia (Alžirsko mesto, moto tura pred ulalaaaa leti). Naslednji dan posvetim  "izgubljanju" med modrimi ulicami in obveznem obisku starega dela mesta, kjer je znan Sardar market, kjer dobiš vse kar želiš. Market obdaja dvoje vhodnih vrat – Girdikot, na sredini trga pa je stolp z uro. Vrvež nepopisen, kot se za pravo tržnico pač spodobi. Tudi po mestnih ulicah vrvež proti večeru, ko se temperatura malo spusti, nekoliko oživi. Le vonjave, tiste prijetne predvsem pa one manj prijetne, le-te so žal v večini, so neglede na dnevni čas enako močne - neprijetne.

Zaradi časovne stiske (potek iranske vize) se iz Džodpurja namesto proti jugu (Goa) napotim proti vzhodu, saj "moram" videti Varanasi. Sledita dva dneva tranzita iz enega dela Indije v drugi, vzhodnejši del. Spoznavam "obcestno" Indijo in njeno življenje. Na cestne "kamikaze" sem se pa tudi že navadil in sem se jim uspešno umikal. Tako srečno prispem v Varanasi. Tokrat še dodatno srečno, saj se je dva dni pred mojim prihodom zrušila betonska konstrukcija nove avtoceste, ki jo gradijo nad cesto, po kateri sem se pripeljal v mesto. Ob nesrečnem dogodku (18 mrtvih) so betonski nosilci pod sabo pokopali nekaj avtomobilov oz. delavcev na gradbišču. Nekako se prebijem skozi prizorišče nezgode in se v bližini reke Ganges namestim v Brown Bread Bakery hostel. Ker je ulica ob hostlu precej ozka mi v hostlu odstopijo svoj skladiščni prostor, ravno dovolj širok, da vanj porinemo mojega G-ja. Še sreča, da lahko premaknejo plastične "balone" z vodo in naredijo prostor za motor, saj bi na ulici resno oviral "promet". Ko jim omenim, da imam namen narediti na ulici redni servis na motorju pa jih zagrabi "panika". V naslednjih urah, dnevih ugotovim, da bi bila to res misija nemogoče – pač pomanjkanje prostora in gneča. Na srečo me lastnik 2. dan odpelje do "normalne" ulice, kjer ima njegov prijatelj mehanično delavnico. Tu se lotim dela (menjava olja, filtrov) a se že po 5 minutah začno zbirati firbci in "normalna" ulica je kmalu zabasana z njimi. Kolikor sem uspel z enim očesom opaziti  med delom, je množico firbcev nekdo z "vzgojnim ukrepom" – palico razganjal. A so se znova in znova "nagužvali" okrog motorja. Po dobri uri in pol je motor že spravljen v "garažici" hostla in pripravljen za naslednjih 10.000 km. Kaj napisati o Varanasiju ? Sigurno mesto, ki si podobno kot Tadž Mahal, zasluži ogled. Seveda je najbolj "znan" po sežiganju trupel. Varanasi je najbolj sveto izmed vseh Indijskih svetih mest. Leži na levem bregu najbolj pomembne in najbolj čaščene indijske reke Ganges. Hindujci verjamejo, da je tisti, ki umre v tem kraju, osvobojen večnega cikla reinkarnacije (ponovnega rojevanja) in takoj doseže blaženost, nebesa oziroma nirvano. V osrčju mesta je ogromno "ghatov" – ceremonialnih stopnišč, ki peljejo do reke. Kot običajno na potovanju se že pred sončnih vzhodom sprehajam ob reki od ghata do ghata. S fotoaparatom beležim jutranji utrip hindujcev. Že pred sončnim vzhodom se ob reki zberejo množice romarjev, ki izvajajo obredni pozdrav soncu in se okopajo v Gangi. Domačini si v njej umivajo zobe in zajemajo vodo za jutranji čaj. Potujoči sveti možje, ki so se odrekli zemeljskim dobrinam, pa prosjačijo za kakšno rupijo. Čolnarji te želijo popeljati na turo po reki. S čolnom bi (verjetno) bila zanimiva izkušnja, a ko sem si ob sprehajanju ob reki ogledoval te čolne, predvsem pa kako jih obnavljajo in iz preluknjane lupine naredijo "nov" čoln, me je minilo (Strah je Gospod"). Ob nekaterih ghatih, predvsem na Manikarnika ghatu  potekajo sežigi cel dan in vso noč. Odvisno od statusa in premoženja umrlega družina odkupi določeno količino lesa, ki je naložen v velikanske grmade vsepovsod okoli ghata. "Nedotakljivi" (najnižja in najbolj prezirana kasta) nato truplo zavijejo v svetlo platno, obredno operejo v Gangi in položijo na grmado. Najbližji sorodnik umrlega, ki si v izraz žalovanja pobrije glavo, se trikrat sprehodi okoli grmade in jo nato prižge. Vsi žalujoči potem čakajo okoli 3 do 6 ur, in opazujejo kako se njihov ljubljeni spreminja v prah. Ne izgorele dele in pepel pogrebniki z lopatami namečejo na velik kup in čez čas vržejo v Ganges, zadnje počivališče umrlega. In takšnih sežigov je na dan do 300 (tristo). Vonjave okrog tega ghata je razumljivo nekoliko drugačna kot po mestnih ulicah. Ampak tako pač je ! Za nas Evropejce nekoliko čudno vse skupaj, za njih pa čisto normalna življenjska stvar. Zato ne preseneča, da na nekaj 10 metrov ob reki vidiš kako se kanalizacija steka v reko, malo nižje se v njej kopa "svetinja", nekdo pere perilo, drugi si pere zobe, tretji si . . .. Zanimivo !

Sprehod skozi ozke ulice starega mesta, katere so polne templjev, trgovinic ter  poslikanih hiš je zanimivo a tudi rahlo stresno. Največ energije porabiš za izogibanje mopedistom, ki v ulici široki komaj "meter in pol" s polno hitrostjo in večno pritisnjeno hupo drvijo proti tebi. Tudi krave nimajo veliko uvidevanja zate in te nesramno stisnejo ob zid, ko gredo mimo. Kar nekaj akrobatskih veščin rabiš za hojo po tleh, prekritih z različnimi živalskimi ali človeškimi iztrebki, ter zadevami sumljivega videza. Ampak pri vsej gneči sem opazil, da so tudi druge živali očitno "svetinje". V že tako ozki uličici nihče ne prežene (brcne) ležečega-spečega psa stran. V nekaterih bratskih republikah bivše Juge bi bil to normalno dejanje. Ne, tu v Indiji oz. v Varanasiju pa se vsi izogibajo(mo) spečim živalim na ulicah. Zanimivo doživetje ! Trije dnevi, "duhovnega" Varanasija so hitro minili. Predvsem "duhovnega" in ne duhovnega. Z duhovnostjo si žal nisem ravno na "TI" !

Po Varanasiju se moja pot obrne severno proti Zirakpurju pri Chandigarhu, kamor sem povabljen na dom indijske družine. Na poti do tja prespim v kraju Mathura, kjer doživim "ne preveč zanimivo" nočno izkušnjo. Zvečer grem spat v hostel, zjutraj pa se zbudim v bolnišnici !?!?!                        *VOPP

 

 

 

 

Se nadaljuje . . ..

Popravljeno Oktober 2, 2018. Popravil avtomoto

[avtomoto]

Se "pardoniram", dodajam še slike iz Džodpurja 

[DAMI34]

sam prašam, kdaj bo nadaljevanje, ravno zaplet pa ti končaš

 

[avtomoto]

pred 1 uro, DAMI34 pravi:

sam prašam, kdaj bo nadaljevanje, ravno zaplet pa ti končaš

 

Saj vse piše . . . . .     *VOPP  

 

p.s. Trenutno mi "šlogarca" napoveduje, da bo VOPP v četrtek 25. oktobra 2018. (kmalu sledi uradno sporočilo v tej temi)

[pajkica]

pred 18 urami, avtomoto pravi:

 

p.s. Trenutno mi "šlogarca" napoveduje, da bo VOPP v četrtek 25. oktobra 2018. (kmalu sledi uradno sporočilo v tej temi)

kam pridem  a cukr bo

p.s.  zarad tebe hodm na (Jaz sem bebec!) čekirat

[avtomoto]

@pajkica  . . . .  Firbec "babji" , vse ti  piše v drobnem tisku . . .  (kmalu sledi uradno sporočilo v tej temi) !

Dobrodošla   (in drugi !)

Tudi kak "cukrček" bom našel zate . . .

[avtomoto]

Se nadaljuje . . ..

 

Nočna "dogodivščina" je s pomočjo motorista Mohita uspešno zaključena. "Vsi živi in zdravi" kot se spodobi za srečen zaključek (nočne) zgodbe. Da bi lažje "prebolel" nočne dogodke me Mohit zjutraj skupaj z lokalnim predsednikom motorističnega kluba "Taj Royals  Bullet Club of Agra" pospremita iz mesta. Po približno 20 km se v obcestnem bifeju ob jutranjem čaju poslovimo. Zaželimo si srečno pot ter čim manj "bolečih" dogodivščin na naših motorističnih potepanjih. Dopoldne, ob pogostem razmišljanju na nočni "pripetljaj", hitro mine in opoldne že parkiram v mestu Zirakpur na dogovorjenem mest. V zadnjih dneh sem bil na "zvezi" (email) s sikhovsko družino katera me je povabila na svoj dom. Glavna pri vsem skupaj je bila njihova hčer Aman, ki je prepričala domače, da v goste povabijo motorista iz "drugega sveta". Vse skupaj se je začelo ob nočnem fotografiranju zlatega templja v Amritsanu (po tem, ko sta mi "suličarja" prepovedala fotografiranje s foto stojalom in sem se moral skrivati z napol zloženim stojalom ob nadaljevanju fotkanja).               *VOPP

Pome pride "Srečko" (Lucky - sin), ki me s svojem avtu uspešno vodi do doma. Tu me že čakajo "v vrsti" preostali člani družine. Prvo kar mi pade v oko je to, da sem "pristal" pri srednje premožni družini. Dokaj velika, urejena hiša mi da misliti, da bom naslednje tri dni užival v "razkošju". Na bila zaman izrečena dobrodošlica, da se naj počutim kot doma. In tako je tudi bilo. Nič mi ni manjkalo, no skoraj nič. Sikhi so vegetarijanci, zato na jedilniku pač ni bilo mesa. A pri alkoholu (pivu) so bili malo bolj "usmiljeni". Ko je "Srečko" zagledal moje naramnice me je takoj vprašal ali napis (I love beer) na njih velja tudi zame ? Odgovor skoraj ni bil potreben. Že sva sedela v avtu in se odpeljala v cca. 15 km oddaljen beer shop ! Kljub temu, da je na etiketi Kingfisher-ja pisala, da se naj postreže hladno ni bilo časa na hlajenje. Nebesa, kako je prijal po daljšem času "abstinence". Naslednja večera pa še bolj, saj je "izginjal" pravilno ohlajen. Nebesa na kvadrat !

Sicer pa zanimiva tale moja gostiteljska sikhovska družina. Za moške je značilno, da imajo običajno na sebi ali pri sebi pet simbolov pripadnosti sikhom: poleg dolgih las (zvitih pod turbanom) še lesen glavnik, jeklen zapestni obroček (kara), kratke bele hlače pod oblačilom in kratek zavit meč oziroma obredno bodalce. Ampak pri mojih gostiteljih ta tradicionalnost ni bila vidna, če izvzamemo karo, ki so jo vsi pri hiši nosili, so bili povsem normalno oblečeni. Le ženske so imela izven hiše na glavi ali okrog vratu ruto. Ob obiskih sikhovskega templja si pa tako ali tako moramo tudi moški povezniti na glavo (oranžno) rutico. Moški sikh kot znamenje upora zoper razločevalni kastni sistem za srednje ime ali kar priimek uporablja besedo Singh (lev po slovensko), ženska imena pa vsebujejo tudi besedo Kaur (princesa). Na kratko, moški pri družini so imeli "priimek" Singh, ženske pa Kaur. Dopoldneve sem preživljal s "tastarima" (mama ni bila preveč zgovorna, ker je njena angleščina še v "povojih"), medtem ko so me popoldne "prevzeli" mladi in me vodili od znamenitosti do znamenitosti. V redkih trenutkih "samote" sem izkoristil, da sem se šel potepat in fotkat mesto. Nekaj časa sem preživel tudi v mehanični delavnici, ki je bila zraven mojih gostiteljev, kjer so servisirati, kaj pa drugega kot Enfielde. Motoristično-mehaničnih tem nam ni zmanjkalo. Žal pa je meni zmanjkalo časa in trije dnevi preživetih pri družini "Singh-Kaur" je minilo kot bi mignil. Jutro našega slovesa je bilo ganljivo in mukotrpno za vse (tudi zame). Čez dva dni, ko sem že bil v Pakistanu me je v "nabiralniku" čakalo Aman-nino sporočilo v katerim mi je sporočila, da so ves dan mojega odhoda bili "odklopljeni" in skoraj niso govorili. Postopali so po hiši kot izgubljeni. K hiši sem prišel kot tujec a po treh dneh od nje odšel kot njihov družinski član, tako mi je napisala. Še zdaj mi je lepo ob napisanem s strani mojih indijskih "sorodnikov".

A pakistanske dogodivščine me odvrnejo na pogoste miselne skoke v Zirakpur. Vse pogosteje se zalotim kako v mislih "načrtujem" kako bo potekalo moje gibanje skozi Belučistan. Ali bom dolgo čakal na sopotnike(a), s katerimi bom moral v spremstvu voziti proti Iranu. Naenkrat se pred mano znajde bela Toyota Land Cruiser V8, ki mi (voznik) z vožnjo in gestami nakazuje naj se ustavim. Ker ga ne jemljem resno, kljub temu, da se on skoraj ustavi ob cesti, se odpeljem naprej. Pogledam v ogledalo in Toyota postava vse večja. Zopet me prehiti in mi kaže naj se ustavim. "3749 misli" mi v trenutku švigne skozi skuhane možgane kaj želi voznik (in sopotnik) od mene ?, razen, da se ustavim. Preden začnem ustavljati pogledam še na registrsko tablico vozila, ki je povsem drugačna kot so ostale, ki sem jih videval po Pakistanu. Kaj če gre za kakšno vojaško-policijsko vozilo mi roji po glavi ? Ko se ustavim pristopi voznik in začne s "klasiko", od kod, kje, kam, . . . ?

OK, izgleda, da je "civilist". Po nekaj minutah "kuhanja" na soncu me povabi na svoj dom, ki se nahaja cca. 40 km pred krajem (mesto Sadiqabad), kjer sem nameraval prenočiti. Vse dorečeva in voznik zdrvi naprej, saj se mu mudi, jaz pa nadaljujem v "laganem" tempu. Čez slabo uro se pripeljem v dogovorjeni  manjši kraj, kjer v daljavi zagledam belo Toyoto in človeka ob njej, ki mi maha naj mu sledim.  Zopet se mi po možganih izpiše scenarij kako in kaj bodo naredili z mano ?!?!? ko se peljeva po samotnih ulicah iz naselja v puščavo. Po približno km "razmišljajoče" vožnje se pripeljeva pred debela dvoriščna vrata. Voznik trikrat "pohupa" in vrata odpre oboroženi stražar. Ko zapeljemo na dvorišče meni zopet "pade čeljust dol". Znajdem se na "haciendi" in to sredi puščave ! Iz ene izmed hiš pristopi moj gostitelj, ki me je še pred dobro uro skoraj neuspešno ustavljal na cesti "sredi ničesar". Safi (Makhdoomsafi Hashmi) pristopi in me odpelje do "moje" hiše, kjer bom prenočeval. Dodeli mi tri služabnike, ja služabnike, ki so me spremljali skoraj na vsakem koraku in mi "prinašali in odnašali" kar sem rekel oz. so sklepali, da želim. Še pred večerom me Safi s Toyoto popelje po svojih drevesnih plantažah z mandlji in agrumi. Presenetljivo nikjer nisem videti kakšnih "čudnih" rastlin !?  Zvečer ko je sonce zašlo (ramazan) pride na vrsto "večerja" na travniku. Ko se dobro napokam in napijem ("non alko") me preseneti z novico, da bo čez pol ure na vrsti večerja !!! Seveda sem se moral potruditi, da Safija in dva kuharja, ki sta se trudila s pripravo "spice chicken" nisem razočaral. Sem pa na žalost razočaral moje črevesje, ki je proti jutru "popustilo" in dvojen, precej obilen, obisk školjke je bil zagotovljen. Požrešnost v izobilju me je tokrat, edinokrat na tej turi, pripeljala do nepotrebnega "školjkovanja". Zjutraj se poslovim od Safija in "mojih" služabnikov. Pred mano je pokrajina Belučistan in vprašanje kako bo s spremstvom ? V okolici Jacobabad-a pripeljem do vojaško, policijsko, varnostne, cestne zapore. Moj potni list potuje iz rok v roke raznih uniformirancev. Po kakšne pol ure pa odrešitev. Lahko nadaljujem sam, seveda v spremstvu varnostne službe. Jaz pa zadnje dni v strahu, koliko dni bom porabil, da se nas bo dovolj nabralo (popotnikov) za spremstvo. Zvečer prispem(o) v Quetto. Spremstvo zaprosim, za postanek ob cestnih prodajalcih, da si nakupim nekaj hrane, saj bom v Bloom Star hotelu zopet prisiljen trikrat prespati. Sobota je, v ponedeljek si bom šel urejat NOC dokument, tako me do torka zjutraj čaka "pauza".

 

Se nadaljuje . . . ..

[avtomoto]

In še zgodnje obvestilo-vabilo .  . . 

Vabljeni na potopisno predavanje: "Z motociklom do Indije in nazaj" v četrtek 25. 10. 2018 ob 20. uri v gasilskem domu PGD Groblja - Latkova vas 214

(v knjižnici Prebold pa v torek 6. 11. 2018 ob 18:30h, če se ne motim).

Lokacija PGD Groblja: Karta

 

Vabljeni !

p.s. Brezplačni parkirni prostor pred trgovino Jager v bližini.

Popravljeno Oktober 9, 2018. Popravil avtomoto

[pajkica]

Evo. Pocahnala  ... 

[avtomoto]

Ponovna "prisilna" pavza v Bloom Star hotelu je za mano. V ponedeljek si skupaj z enim Švicarjem uredim NOC dokument in v torek že peljem (sam) v spremstvu varnostnikov proti Iranu. Pričakoval sem, da bom zvečer že v Dalbandinu in spal v istem hotelu kot pred cca. mesecem dni z nemškima motoristoma Max-om in Holgerjem. A glej ga zlomka, približno 50 km pred omenjenim krajem je moja pot zaključena na obcestni policijski kontrolni točki. Sprva ne vem za kaj gre. A po slabi uri, ko se mi pridruži  nemški avtomobilist Karel s svojim kombijem povedo, da je hotel v Dalbandinu zaprt zaradi ramazana in bova noč morala preživeti pri njih. Zapeljeva zadaj za policijsko zgradbo in si ustvariva bivalni prostor za spanje. Karel sicer nima veliko težav s tem saj ima Ford Tranzit, ki je predelan v bivalnik. Jaz pa dobim v "dar" posteljo in "hotel 1000 zvezd" me pričakuje. Na srečo ponoči (in podnevi) ni nadležnega mrčesa, le proti jutru se nekoliko "ohladi" in se moram ogrniti z jakno, saj se mi zvečer ni ljubilo pripraviti spalne vreče. Sicer pa kdo bi jo rabil pri "toplih" nočnih temperaturah ? Dan je bil nekoliko vetroven – peščen in pozno popoldne s Karlom že zapeljeva v ograjen prostor obmejne policije v Taftanu. Na postaji sta novozelandski par s terenskim avtomobilom in italijanski motorist, pred katerimi je pot preko Pakistana. Kot je navada med popotniki, sva s Karlom zanimiva "informatorja" saj jim lahko posredujeva kar nekaj koristnih informacij. Zjutraj pride po naju policist na motorju in naju pospremi do PK-IR meje. Po eni uri urejanja papirologije že "divjava" po dobesedno prekrasnem Iranu. Ne samo, zaradi poceni bencina ampak tudi promet se je "normaliziral" (po desni), urejene ceste, "normalni" vozniki, če izvzamem neprestano odprte stekla na vratih in pozdravljanje in fotkanje iz vozil. Slednje leti predvsem name kot motorista, a občasno so "opazili" tudi Karla. Prvi dan Irana sva sklenila, da pač skupaj voziva saj imava isto pot. Noč prespiva na bencinski črpalki. Tokrat mi Karl odstopi rezervni jogi iz svojega vozila in noč ob G-ju in z zvezdami nad glavo je kar prehitro minila. Zjutraj se najine poti ločijo, saj imava vsak svoj "plan dela". Na poti proti Shirazu prespim v mestu Sirjan. Najdem ugoden hotel (cena) ter večerjo in kaj malo mi je mar za ogled večernega mestnega utripa. Prijetno udobna postelja me kar vsrka vase in prav nič ji nisem zameril. Kljub posteljnemu udobju sem zjutraj že zgodaj (hlad) na G-ju. "Smer umika" pa Shiraz in njihova "pink mošeja" oz. Nasir Al Molk mošeja. V njeni bližini najdem Golshan hostel, a ker je le-ta v (pre)ozki ulici moram odpeljati G-ja na bližnji ograjeni parkirni prostor. Sledita dva dneva odkrivanja mestnih ulic, Karim Khan citadele (mestega obzidja) in "moje" mošeje, ki sem jo leta 2002 "pozabil" pogledati. V mestu je itak toliko zanimivosti, da je dva dni ogledov daleeeeeč premalo. Pa saj Iran ni tako daleč, mogoče še kdaj ? Na poti proti domu se za tri dni ustavim še v Isfahanu,  biseru iranskih mest, ki jih je treba videti. Obilica mošej, trgov, bazarjev itd. Žal me razočara vodostaj reke Zayandeh preko katere potekajo prekrasni mostovi Siose Pol,  Joul  in Khajou,  katere sem želel pofotkati. Žal je reka presahnila in mostovi so bili "na suhem" in s tem posledično le "suhe" fotografije meni ljubih mostov. A nič ne de, od mojega zadnjega obiska lahko rečem, da so Iranci še vedno (pre)prijazni, vse je čisto in urejeno (v mestih) in se je tako treba že kar malo potruditi za iskanje "eksotike".

Sledi še 6 dni tranzita in zadnji dan me končno, verjetno v znak dobrodošlice, pričaka nekaj dežnih kapelj. Dežne kaplje, tako željene zaradi vročine, vročineee, a nikoli dočakanih na poti dolgi 20.000 km v 2. mesecih. In tako je dežjak ostal suh in "nedolžen" !

 

Ni več . . ..

 

p.s. Lahko pa še kakšno besedo in sliko dne, 25. 10. 2018 ob 20.uri v PGD Groblja - Latkova vas 214 (ali 6. 11. 2018 ob 18:30 v knjižnjici Prebold).

 

 

[Kmet2]

Škoda ker je konec, poklon za trip , lepe opise in fotografije. 

Z veseljem sem te bral

[AK84]

Res zanimivo branje in poklon za tako "furco" 

Upam da se mi uspe pridružiti v četrtek še na predavanju. 

[Mavti]

Kapo dolin hvala, da deliš z nami

[MiNa]

Še malo....

[MiNa]

Posebno doživetje je, ko izveš zgodbe, ki jih skriva vsaka slika.

@avtomoto hvala za predstavitev in prijetno druženje.

Popravljeno Oktober 26, 2018. Popravil MiNa

[avtomoto]

Hvala vsem za obisk, meni je bilo lepo ponovno podoživeti pot . . ..

"Und ein kaltes Bier bitte".   (prisotni veste za kaj gre - je šlo)

[Gost]

pred 59 minutami, avtomoto pravi:

Hvala vsem za obisk, meni je bilo lepo ponovno podoživeti pot . . ..

"Und ein kaltes Bier bitte".   (prisotni veste za kaj gre - je šlo)

aha, vemo, vemo. 

Hvala za super predavanje in fajn družbo - tako kot vedno. Pa hvala Pajkici, ki mi je prijazno odstopila en cuker