Moto tura Gruzija in Armenija

[motolover]

11 hours ago, FrigoFrops said:

Iz Trsta vozi ro ro cargo ladja dvakrat na teden, pripelje pa do Mersina.

Preveril! Za motor stane 320€ v eno smer. Za to ceno sem tja in nazaj, glede na nizke cene prenočišč. Poleg tega je treba dodati še ceno letala in prevoza motorja do Trsta in prevoza iz letališča do pristanišča in vsaj eno spanje. Mogoče bi šel v to, če bi bilo do Trabzona, tako pa imaš do Gruzije še vedno isto razdaljo, kot od Istanbula. 

[FrigoFrops]

Tako je, cena v eno smer je dobrih 300, letalo do Adane 190, nekaj je še treba dodat za letališke transferje. Sem pa imel to v mislih za pot proti Iranu. Za Gruzijo bi bilo bolj uporabno pristati v Trabzonu. Cenovno je ta varianta dražja, kot po kopnem. Samo je treba upoštevat tudi čas.

[motolover]

Tudi če greš v Iran, imaš od Mersina do meje še preko 1.000km. Poleg tega se stalno voziš ob mejah s Sirijo in Irakom, kjer je vojno področje.

Časovno tudi ni nič hitrejša. Motor moraš peljati v Trst, ga predati in priti nazaj domov in s tem si že izgubil en dan. V enem dnevu si do Edirne ali Sofije, drugi dan narediš pol poti čez Turčijo, tretji še pol in si na meji z Gruzijo ali Iranom. Bi rekel, da se nazaj grede bolj vleče, tja kar gre. 

[Luka66]

Ob 27. 8. 2018 ob 15:24, motolover pravi:

Tudi če greš v Iran, imaš od Mersina do meje še preko 1.000km. Poleg tega se stalno voziš ob mejah s Sirijo in Irakom, kjer je vojno področje.

Časovno tudi ni nič hitrejša. Motor moraš peljati v Trst, ga predati in priti nazaj domov in s tem si že izgubil en dan. V enem dnevu si do Edirne ali Sofije, drugi dan narediš pol poti čez Turčijo, tretji še pol in si na meji z Gruzijo ali Iranom. Bi rekel, da se nazaj grede bolj vleče, tja kar gre. 

Se strinjam, mi smo bili tretji dan zvečer v Gruziji, prenočili v Batumiju, sicer pozno, ker se je zavleklo na meji, pa vseeno, verjetno si v tem času tudi na Iranski meji. Nazaj proti domu, pa se vleeeeče.....mi smo šli čez centralno Turčijo, da smo se izognili Istambulu, samo vseen, ko imaš vse najlepše za sabo, bi najraje bi kar skočil domov 

[MiNa]

pred 2 urami, Luka66 pravi:

izognili Istambulu,

Takole se izogneš največju gužvi v Carigradu. Midva sva tole varianto uporabila letos 22.7 na poti proti Gruziji.

Rumena nalepka na vetrobranu je za elektronsko cestninjenje (HGS).

Yavuz Sultan Selim Bridge

Štiripasovnica praktično brez prometa.

Midva sva krenila iz Sofie (BG) obvozila Carigrad potejle poti in prespala v Agva Gunes Hotelu.

 

Popravljeno Avgust 28, 2018. Popravil MiNa

[motolover]

Čez ta most je bila kar huda gneča. Vseeno je šlo tekoče, pri cestninah se je spet zatikalo.

22 minutes ago, MiNa said:

Midva sva krenila iz Sofie (BG) obvozila Carigrad potejle poti in prespala v Agva Gunes Hotelu.

 

Podobno, samo do Akcakoce. 

[Luka66]

pred 46 minutami, MiNa pravi:

Takole se izogneš največju gužvi v Carigradu. Midva sva tole varianto uporabila letos 22.7 na poti proti Gruziji.

Rumena nalepka na vetrobranu je za elektronsko cestninjenje (HGS).

Yavuz Sultan Selim Bridge

Štiripasovnica praktično brez prometa.

Midva sva krenila iz Sofie (BG) obvozila Carigrad potejle poti in prespala v Agva Gunes Hotelu.

 

Dober obvoz, mi ga nismo načrtovali, bili premalo pozorni in posledično izgubili kake tri ure več časa, za prevoz tega mega mesta. Očitno smo potovali v zelo podobnem terminu,  24.7. smo se peljali skozi Istambul, čez drugi most, bila je gužva čez vendar je šlo relativno tekoče, zabilo se je kasneje po obvoznicah.

[Luka66]

V Mestio smo prišli zaradi nezgode kolega in prevoza njegovega motorja do mesteca že po trdi temi, iskali smo prenočišča, vendar je bilo vse polno, težave so bile tudi s komunikacijo, angleško ni šlo, lažje Slovensko in Rusko.....potem pa se prikažeta dva mlada gruzijca, tudi turista, ki študirata v ZDA....beseda da besedo in kaj kmalu nam pomagata in kličeta za proste sobe.....mestece je majhno in že nekoliko diha s turizmom, nekaj oštarij in lokalov, osrednji del lepo na novo urejen.........dobimo sobe pri upokojenem vojaškem oficirju, kjer smo slovanski bratje dobrodošli, motorje parkiramo v vrt.....naslednji dan planiramo ogled vasi Ushguli, ki je še vedno ostala v nekem drugem preteklem času     stolpi prvi zgrajeni v 10 st., ki so največja značilnost te pokrajine Svaneti, so pod UNESCO-ovo zaščito svetovne dediščine. So še vedno relativno dobro ohranjeni in v nekaterih celo še živijo ljudje, ali v hišah, ki so jim prizidane. 

Za pot, ki smo jo sprva imeli namen prevoziti z motorji, smo se odločili, da najamemo terenca.......razrit kolovoz ni bil primeren za naše težke in neprimerno obute motorje,.....terenski kombi 4x4 Mitsubishi Delica je "kralj" za prevoz več ljudi na teh razritih cestah, malo več se nas je zbasalo v ta mini kombi, kot so predvideli Japonci, vendar je šlo     Vožnja je trajala dobro uro, z občasnimi ustavitvami za srečevanje z drugimi vozili. Zanimiva vožnja 

Lepo se je bilo sprehoditi po vasi, ki je dajala občutek nekega drugega časa, si ogledati cerkvico in  občudovati vrhove okoliških gora, res zanimiv filing. V vas še ni "pridrvel masovni turizem", zato nas je bilo turistov malo, nekaj je bilo domačinov, ki so imeli na ta dan verski praznik in so prišli v cerkvico. Nekaj je bilo pohodnikov in tudi nekaj avanturistov s terenci, ki so taborili v šotorih na vrhu hriba, kar smo imeli tudi mi namen, v primeru, da bi lahko prišli z motorji gor. S šoferjem smo se dogovorili za dve uri časa za ogled, potem pa vožnja nazaj, podobno zanimiva, kot gor, vmes se najde kako vozilo, ki mu je zmanjkalo goriva in potem malo pretakajo bencin v kanticah, tudi naš šofer je vozil na rezervi, lučka gorela skoz

[Luka66]

Vas Ushguli je dejansko skupno ime za štiri vasi - Zhibiani, Chubiani, Chajashi in Murqmeli in je oddaljena od mestca Mestia 45km.  Vas Ushguli leži 2200mnm visoko, tako da je najvišji stalno naseljen ležeči kraj v Evropi, ki je stalno poseljene že stoletja, če štejemo ta del sveta še po  Evropo   menda jih tam stalno živi okrog 250, kot nam je povedal domačin.   Vsaka posamezna hiša v vasi ima svoj stolp, ki je služil za zaščito,  v katerega so se po potrebi zatekli v primeru napada zavojevalcev in tudi različnih klanov iz okolice . Velikost, višina in število stolpov so simbolizirali moč klanov. Prav tako so v stolpih hranili najdragocenejšo lastnino. Graditelji so bili nedvomno gradbeni mojstri, saj so nekateri stolpi visoki 20 metrov. Vse skupaj pa obdaja neverjetno lepa naravna kulisa gora Kavkaza, ki segajo na 5000mnm. Goro Shkhara (na sliki) je s 5201mnm  najvišji vrh Gruzije, ter tretji vrh Kavkaza. V vasi lahko najdemo nekaj prenočišč, ki jih ponujajo domačini, ki se trudijo zaslužiti nekaj od turistov, lokalček za pijačo, tako, da se domačini prilagajajo potrebam obiskovalcev, je pa vse še zelo pristno in neskomercializirano.V Svanetiju živijo Svanetijci, v bistvu pod-skupina Gruzijcev, ki govorijo svoj lasten nenapisan jezik, v teh krajih menda tudi še ni izginilo krvno maščevanje. Povsem običajno je, da srečuješ prebivalce v vasi na konjih, ki so tukaj še vedno zelo uporabni. 

Gruzijska najbolj slavna kraljica Tamar je imela v tem delu Gruzije poletno rezidenco, po nekaterih podatkih so v Svanetijo na vrhuncu gruzijskega kraljestva shranili neprecenljive zaklade takratnih vladarjev, po legendi naj bi za lokacijo vedela le peščica ljudi in ta info se je prenašala iz roda v rod, zadnji naj bi vedel kje so skriti zakladi  97-letni moški, pred nekaj leti je skušal priti do predsednika države, da bi povedal, kje so zakladi zakopani, a je na žalost prej umrl....   

V vasi ni bilo veliko turistov, slišati pa je bilo nemško in angleško govorico, največ pa je bilo Rusov. Slovencev nismo srečali v teh krajih. 

Samostan nad vasjo, je skromen na zunaj in cerkvica (na sliki) majhna delno vkopana v zemljo, ko pa stopiš vanjo skozi majhen nizek vhod "začutiš dih zgodovine in vere", znotraj res čudovita, kot prestopil v čas tisoč let nazaj.

[Scarabeo 500]

pred 23 minutami, Luka66 pravi:

Vas Ushguli je dejansko skupno ime za štiri vasi - Zhibiani, Chubiani, Chajashi in Murqmeli in je oddaljena od mestca Mestia 45km.  Vas Ushguli leži 2200mnm visoko, tako da je najvišji stalno naseljen ležeči kraj v Evropi, ki je stalno poseljene že stoletja, če štejemo ta del sveta še po  Evropo   menda jih tam stalno živi okrog 250, kot nam je povedal domačin.   Vsaka posamezna hiša v vasi ima svoj stolp, ki je služil za zaščito,  v katerega so se po potrebi zatekli v primeru napada zavojevalcev in tudi različnih klanov iz okolice . Velikost, višina in število stolpov so simbolizirali moč klanov. Prav tako so v stolpih hranili najdragocenejšo lastnino. Graditelji so bili nedvomno gradbeni mojstri, saj so nekateri stolpi visoki 20 metrov. Vse skupaj pa obdaja neverjetno lepa naravna kulisa gora Kavkaza, ki segajo na 5000mnm. Goro Shkhara (na sliki) je s 5201mnm  najvišji vrh Gruzije, ter tretji vrh Kavkaza. V vasi lahko najdemo nekaj prenočišč, ki jih ponujajo domačini, ki se trudijo zaslužiti nekaj od turistov, lokalček za pijačo, tako, da se domačini prilagajajo potrebam obiskovalcev, je pa vse še zelo pristno in neskomercializirano.V Svanetiju živijo Svanetijci, v bistvu pod-skupina Gruzijcev, ki govorijo svoj lasten nenapisan jezik, v teh krajih menda tudi še ni izginilo krvno maščevanje. Povsem običajno je, da srečuješ prebivalce v vasi na konjih, ki so tukaj še vedno zelo uporabni. 

Gruzijska najbolj slavna kraljica Tamar je imela v tem delu Gruzije poletno rezidenco, po nekaterih podatkih so v Svanetijo na vrhuncu gruzijskega kraljestva shranili neprecenljive zaklade takratnih vladarjev, po legendi naj bi za lokacijo vedela le peščica ljudi in ta info se je prenašala iz roda v rod, zadnji naj bi vedel kje so skriti zakladi  97-letni moški, pred nekaj leti je skušal priti do predsednika države, da bi povedal, kje so zakladi zakopani, a je na žalost prej umrl....   

V vasi ni bilo veliko turistov, slišati pa je bilo nemško in angleško govorico, največ pa je bilo Rusov. Slovencev nismo srečali v teh krajih. 

Samostan nad vasjo, je skromen na zunaj in cerkvica (na sliki) majhna delno vkopana v zemljo, ko pa stopiš vanjo skozi majhen nizek vhod "začutiš dih zgodovine in vere", znotraj res čudovita, kot prestopil v čas tisoč let nazaj.

Čudovita narava in fotke. Ravno danes je bila dokumentarna oddaja ravno o tej vasi. 

[Luka66]

pred 12 urami, Scarabeo 500 pravi:

Čudovita narava in fotke. Ravno danes je bila dokumentarna oddaja ravno o tej vasi. 

Hvala,  sva gledal z ženo oddajo, pa so na žalost tako malo in površno predstavili Gruzijo, pa ni dvoma, da ima Mojca M odlične oddaje......pač omejeni s časom, kot vsi    

[Luka66]

Po prihodu z gorske vasice Ushguli, je bilo potrebno razmisliti kako prepeljati motor poškodovanega kolega v Slo. Komunikacija je bila intenzivna, idej veliko, špediterji iz Slo niso imeli rešitev za prevoz motorja s tovornjakom, oz. so bile zelo drage, na koncu smo s pomočjo dela lanske »Maroko ekipe« , ki je ostal v Slo dobili naslov v Tbilisiju, kamor, naj bi motor prpeljali, kjer naj bi v garaži počakal na še enega člana lanske ekipe, ki je bil pripravljen priletet v Tbilisi in motor z nami peljat domov, seveda ob strinjanju lastnika. Tako smo morali poiskati prevoz do Tbilisija, zato smo se pozanimali pri našem gostitelju, takoj je našel rešitev in sicer v vozniku kombija, z nadimkom "Šumaher", kot je rekel gostitelj, vozi  kot legendarni voznik F1..... strinjali smo se saj, nismo imeli druge možnosti.......ko se je pripeljal Šumaher, smo ugotovili, da nima kombi za prevoz tovora, temveč manjši kombi za potnike, enak tistemu s katerim smo se peljali v visokogorje. Na prvi pogled smo bili vsi menenja, da GS ne gre v tak majhen kombi, vendar sta nas Šumi in gostitelj prepričevala, da v tak kombi gre vse mogoče, kaj šele tak motorček.....po prepričevanju smo le poskusili spraviti motor v kombi, demontirali smo sprednjo povišano vetrno zaščito in vzvratna ogledala, ter potisnili po plohu motor v kombi, vendar zaradi višine krmila še vedno ni šel notri, manjkalo je le dober cm, tako, da smo morali delno sputiti  še prednjo gumo, da smo ga utovorili, tako na tesno, da ga niti vezati ni bilo potrebno. Tako smo rešili zadevo in se dogovorili, da ga Šumi naslednji dan odpelje na naslov v Tbilisi, kjer bo počakal cca. deset dni, da pridemo ponj. Dogovorjeno storjeno.

[Luka66]

Zvečer smo si privoščili sprehod po Mestii in dobro jedačo, ter pijačo, vino imajo za sladokusce  

Sliki pri napisu Policija, policijske postaje so najlepše zgradbe v Georgiji 

[Luka66]

Nasledenji dan je bil tudi naš plan pot proti Tbilisiju, spotoma pa smo se želeli ustaviti v mestu Gori in si ogledati Stalinov muzej, ki je bil rojen v tem kraju.

Nekaj časa smo vozili skupaj s Šumijem in res je šlo v ovinkih parkrat skoraj po dveh kolesih, ni kaj je vozil k.....Proti večeru smo prispeli v Gori. stacionirali smo se v prijetnem resortu v bližini centra.

Naslednji dan smo, se dopoldan peš odpravili po mestu, do muzeja, ki je lepo urejen in zelo obiskan, z vodenjem v različnih jezikih. Zunaj je rojstna hiša v kateri je bil rojen nekdanji voditelj CCCP, Joseph Vissarionovich Dzhugashvili - Stalin  (1878-1953), nebi razpredal o tem, koliko nedolžnih ljudi je umrlo zaradi njega ...... in koliko jih ja zaradi R.Nixona ali J. Busha, ali je bil diktator ali ne, je zgodovinska osebnost in ker smo se vozili mimo smo si šli ogledat njegov muzej. V Goriju govorijo o njem s spoštovanjem, kot o voditelju, sinu njihovega naroda, ki je vodil celo CCCP do zmage v II. svetovni vojni. V rojstno hišo, ki je zaščitena z mogočno zgradbo, ni bil mogoč vstop, smo si pa ogledali muzej, ki je lepo urejen in poln predmetov iz njegovega življenja.

Mene kot ajzenponarja je najbolj zanimal vagon v katerem se je večinoma vozil, ker se je bal letenja, ta je stal zunaj in je bilo potrebno za ogled plačati še eno vstopnico. Za tiste čase je bil tehnološko zelo napredne konstrukcije, predvsem podvozje, znotraj pa nič kaj razkošno.

Peš smo si ogledali center mesta, na žalost je bil muzej II. sv. vojne zaprt, smo si pa ogledali druge mestne zanimivosti in ugotovili, ja Gori raznoliko, ter urejeno mesto, s parki in zgodovinskim pridihom. Popoldan smo bili spet na motorjih in pozno popoldan prišli v Tbilisi, kjer smo rezervirali celi hiši v bližini njihovega kliničnega centra in smo imeli možnost peš na obisk k kolegu.

[Luka66]

Po ogledu muzeja smo bili kmalu na motorjih in na poti proti glavnemu mestu Gruzije, Tbilisiju, kamor smo prišli pozno popoldan in našli prenočišče blizu glavne bolnišnice,  kar je bil tudi naš namen...........v bistvu smo najeli celotno hišo, pravo razkošje  :) 

Ko smo se razpakirali po sobah, smo odšli na obisk v bolnico h kolegu, ki se je poškodoval pri padcu. Pred vhodom v njihov "UKC" je stal vojak z masko in kalašnikovko, ko smo pršli do recepcije so nam razložili, da je največje število oseb, ki lahko naenkrat obišče pacienta pet, po pregovarjanju nas je lahko šlo vseh osem :)   ni se bilo kaj preveč za šalit, saj je imel "lift majster" za pasom konkretno makarovko,... vse pod orožjem, bog ve kaj je imela pod pultom ženska na recepciji  :)   noben si ni upal fotkat......  dvigalo majhno za štiri ljudi, bolnišnica čista, s klimami, sicer iz nekega drugega časa, na relativno dobrem nivoju, pa brez tistega občutka, da si v bolnišnici, ni tiste beline in občutka kot pri nas, kljub temu, da smo v Slo kritični do zdravstva......kolega je bil v zadovoljivi oskrbi, sicer pa precej zaposlen z kontaktiranjem glede nezgodnega zavarovanja.....spet veliko drobnega tiska, ki ga ne opazimo in posledično težave s plačilom, vendar se je na koncu vse srečno išlo, tudi z operacijo in potjo domov. Pogled na mesto z okna bolnišnice pove, da je Tbilisi sivo ex socialistično mesto, v katerem razen starega dela ni kaj veliko za videt, vsaj tako smo ga mi doživeli, zvečer in naslednji dan, ko smo si vzeli čas za ogled mesta. 

Zvečer smo se s taksijem odpeljali v stari center mesta in si ga peš ogledali, ter si privoščili dobro večerjo. Promet je gost in divji, zrak slab, da peče grlo. Center je lepo urejen in ljudi je bilo precej, dogajanje je živo,  stare zgradbe so lepo obnovljene, tudi parki in peš poti urejeno, nekaj je nove arhitekture, predvsem most, za moj okus moderna skoraj futuristična arhitektura ne gre skupaj z zgodovino,  led lučke na mostu, ki spreminjajo barvo poveličujejo most, ne zlijejo pa se z ostalo osvetlitvijo starih zgradb, palače. Policistov precej, vendar niso bili vsiljivi. 

Naslednji dan smo po zajtrku naredili še ogledno turo po mestu, nato pa se odpeljali proti naslednjemu cilju........po vojaški cesti v Gergeti in ogled Trinity church  :)

[Luka66]

Med vožnjo iz Tbilisija, ki je že 1500 let prestolnica Gruzije, si nekako nisem mogel ustvariti celotne slike o Tbilisiju, saj je ena najbolj edinstvenih prestolnic, kar sem jih do sedaj obiskal, mesto, ki ima več kot 1M prebivalcev ponuja turistu res veliko raznolikost, od zanimivega urejenega starega dela mesta, srednjeveške utrdbe, mogočnega obzidja, dela mesta zgrajenega v kaskadah, toplih vrelcev, reke Mtkvari in arhitekture, ki so jo zgradili arabci, saj so na tem območju v zadnjem tisočletju in pol poleg Gruzijcev izmenjali Perzijci, Mongoli, Arabci, vladarji iz Irana, ter ruski imperij in vsak je v mestu pustil svoj pečat, tudi en krak svilene poti je šel skozi Tbilisi, pa do pustege, delno neurejenega, umazanega, postsocialističnega dela. Torej zelo raznolika prestolnica, s pestro zgodovino, ki kaže na njegovo pomembnost v tem delu sveta. Lega mesta je zanimiva, leži v dolini, ki jo obkrožajo gore, na vzpetinah v samem mestu je postavljenih nekaj impozantnih zgradb. Ena od njih je glavna katedrala Gruzijske pravoslavne cerkve Sv. trojice, ki je znana pod imenom Sameba, druga je ogromna in tudi fascinantna stavba predsedniške palače.

Kot sem že omenil je nekaj objektov zelo modernih, ki so na novo vmeščeni v star zgodovinski del mesta, kar meni ni bilo preveč všeč. Moderno dizajniran, futuristično, ekstravaganten Most miru (zgrajen leta 2010, dolg 150m), preko reke Mtkvari, povezuje park Rike in stari del mesta. Ponoči je razsvetljen z velikim številom led diod, ki spreminja barvo, skoraj kičasto. Zanimiv futurističen objekt je tudi koncertna hala in razstavna dvorana v obliki dveh cevi. Na hribu Narikala, stoji kip Matere Gruzije, ki drži v eni roki posodo z vinom za prijatelje in meč za sovražnike. Nanj se lahko pripelje z gondolo, mi se nismo, ker nam je primanjkovalo časa, morda kdaj drugič. Nedvomno pa je to mesto, ki si zasluži več časa za ogled, kljub kaotičnem prometu in smogu, ki draži sluznico.

[Luka66]

Pot nas je vodila na sever, proti enemu glavnih ciljev naše poti, do Gergeti Trinity church, po Gruzijski vojaški cesti (Voyenno-Gruzinskaya doroga). Ta legendarna cesta, ki je dolga 208km, povezuje dve velemesti Tbilisi in Vladikavkaz (cca. 40km od Kazbegija). Trasa in pot obstaja že iz antike, občasno je na določenih mestih vidna precej starejša cesta, ki bil takrat bil to kolovoz, ki je bila  času Svilene ceste dobila na veljavi. To je trenutno edina cesta, ki jo Gruzijci dajejo na razpolago Rusom za prehod iz Evrope v Azijo. Možnosti prehodov preko Kavkaza, ki je 1100km dolgo in do 5000m visoko gorstvo, med Črnim morjem in Kaspisjkim morjem, je malo in Gruzijska vojaška cesta  (po gruzijsko Sakartvelos samkhedro gza) je prav gotovo najpomembnejši prehod. Vožnja preko legendarne doroge očitno še dandanes ostaja svojevrsten izziv, še posebej, ker se v neposredni bližini nahajata dve zelo nemirni pokrajin: Južna Osetija in Čečenija....in fajn občutek je, ko jo prevoziš. Vsi s katerim smo se pogovarjali o naši poti, so jo omenjali s spoštovanjem, očitno je bila v preteklosti res velik potovalni izziv. Nekaj časa je bil mejni prehod, ob politično-vojaških napetostih med Gruzijo in Rusijo tudi zaprt, sedaj bil mejni prehod zopet odprt in promet živahen, predvsem tovoren. Tudi na tej cesti so čredice krav poležavale po cestišču, še posebej rade imajo mostove, ki so bili po pravilu zasedeni z ležečimi kravami in povsem posrani, kot v šatli, tako, da je bilo potrebno paziti, da nisi dobesedno zalegnil z motorjem v svež drek.  Zakaj ravno mostovi, nam je še sedaj uganka, niso se bile voljne umakit niti velikim tovornjakom, tako, da se je vožnja občasno ustavila, še posebej, če je kak mlad bikec zbezljal v bližini. Gruzijska vojaška cesta predstavlja prehod iz Evrope v Azijo, modernejšo cesto so dogradili ruski vojaki konec 18. Stoletja, nato pa še nemški po II. svetovni vojni, na poti nazaj smo se ustavili ob njihovem pokopališču in si ga ogledali, pristopil nam je možakar, žid in nam pojasnil žalostne zgodbe, kako so ljudje pustili svoja življenja daleč od doma. Vozimo se mimo starodavne prestolnice Gruzije Mtskheta, na sotočju rek Mtkvari in Aragvi, ki je pod zaščito UNESCA. Spotoma se ustavimo in pospravimo okusno kosilo. Sledimo reki Aragvi vse do akumulacijskega jezera Zhinvali. Ustavimo se pri utrdbi Ananuri, si privoščimo pijačo, ter vržemo okice po stojnicah za spominki in potrgujemo. Pred nadaljevanjem vožnje si podrobneje ogledamo slikovito utrdbo s stolpom iz 17 stoletja, cerkvico in prekrasnim pogledom na sinje modro akumulacijsko jezero Zhinvali v ozadju. V nadaljevanju poti se cesta močno serpentinasto dviga in prispemo do naselja Gudauri, 2000mnm, najsodobnejšega smučarskega središča v Gruziji. Ne gre za strnjeno naselje, niti vasico,  temveč za veliko število razpršenih hotelov po pobočjih preko 3000m visokih, s travo poraščenih vrhov, kjer je postavljena vsa potrebna smučarska infrastruktura in so pozimi urejena smučišča. Po cesti smo se peljali z zmernim tempom in uživali ob pogledih na pokrajino. Malo pod prelazom Jvari, je ob cesti spomenik gruzijsko-ruskega prijateljstva, kljub političnim napetostim so odnosi med ljudmi očitno še vedno prijateljski, saj je bilo ob spomeniku veliko tako Gruzijcev, kot tudi Rusov, živahen vrvež, stojnice, ustavili smo, se in občudovali lepo pokrajino, fotkali, se pogovorili s prijaznimi zvedavimi ljudmi....od kuda? Je bilo najpogostejše vprašanje ...... na žalost praktično nihče ni vedel za našo lepo Slovenijo, .....aaaa Bratislva, bili ste z nami v vzhodnem bloku....največkrat .......nee exYuga .... to so vedeli vsi......  Vožnja po legendarni cesti je predstavljala svojevrsten užitek, tudi cesta je v relativno dobrem stanju, sicer je nekaj slabih odsekov, v večini pa OK, kar nam  je dajalo res super filing na motorju. Gore Kavkaza so na tem delu še posebej slikovite,  močno zelene in vabijo na fotografijo, tako, da smo se občasno ustavljali za fotkanje, vožnja je bila eno samo uživanje. Čudoviti razgledi po okolišnjih vrhovih, pašnikih polnih krav, majhnih vasicah, atraktivno lociranih cerkvicah, pravoslavna vera je očitno v teh krajih zelo močna in je prestala vsa muslimanska obleganja. Kot so nam povedali domačini so za dostope na nekatere vrhove potrebna posebna dovoljenja, ker so ob meji z napol odcepljeno južno Osetijo. Pripeljemo se na  Jveri pass - križev prelaz, kjer se cesta povzpne na 2395 mnm,. Prelaz je prostoren, poraščen s travo, v bližini se nahaja vojaški objekt, na vrhu hribov so nameščeni radarji. Na drugi strani prelaza pripeljemo do čudnih - rdeče obarvanih skal, to so vrelci mineralne vode bogate z železom, v stoletjih nalaganja so postale skale rdeče, kar ponuja zanimiv pogled na njih. Polno ljudi, ki okušajo zdravo vodo in si jo točijo v različne posode, nismo se ustavljali, čas nas je preganjal, želeli smo čim prej priti v Kazbegi. Tankali smo na visoko na planoti 2046mnm, bilo zelo sveže, bencin bogi, oktanov nikjer in posledično tudi nekaj konjev v motorjih umrlo.

[MiNa]

Vidim, da se je kar nekaj spremenilo v 8 (osmih) letih...

seveda ne mislim samo vreme

Fotograf je za hrbtom na prejšnji sliki imel tale spomenik.

Cesta proti mestu Stepantsminda seveda je tudi tu opaziti spremembe...

@Luka66 hvala za osvežitev spomina.

 

[Luka66]

pred 10 urami, MiNa pravi:

Vidim, da se je kar nekaj spremenilo v 8 (osmih) letih...

seveda ne mislim samo vreme

Fotograf je za hrbtom na prejšnji sliki imel tale spomenik.

Cesta proti mestu Stepantsminda seveda je tudi tu opaziti spremembe...

@Luka66 hvala za osvežitev spomina.

 

Nedvomno, da se je od takrat, ko ste bili tam marsikaj spremenilo, se tudi ti kraji počasi razvijajo v vseh pogledih, vi ste v tistem času šli tja v večjo neznanko, kot mi sedaj,  morda smo ujeli zadnji čas preden uredijo infrstrukturo s cestami in vdre tja masovni turizem.....primerjava je nedvomno zanimiva in zbudi spomine......mi smo imeli srečo z vremenom in so bili razgledi res bomba........ verjamem pa da so tudi tebi, kot so tudi nam ostali lepi spomini na to moto turo in to edino šteje   SREČNO

[Luka66]

Zgodaj popoldan  smo prispeli v mestece Stepantsmindo ali Kazbegi, prijetno mestece, ki se razprostira po dolini pod orjaškimi gorami in ledeniki. Razgled na naselje je veličasten, v ozadju se bohoti gora Kazbegi oz. gruzijsko Mqinvartsveri – Ledeni vrh, kar tudi v resnici je...njegov bel, ledeni vrh kraljuje nad okoliškim gorovjem, zato je bil pogled nanj zelo slikovit. Kazbegi je dejansko stratovulkan, ki je nazadnje izbruhnil okoli leta 750 pr. Kr. Med vsemi temi visokimi gorami pa na vrhu hriba 2170mnm kraljuje cerkvica Gergeti trinity church, fenomenalen je bil pogled nanjo, še posebej ko je zahajalo sonce, verjetno tudi ob sončnem vzhodu.......no tega sem zamudil  ...... Ustavimo smo se in povprašali po možnostih za spanje, prve info so bile, da so kapacitete precej zasedene, opazimo nekaj turistov, v večini avanturistov s terenci, pohodniki, tudi z motorji, nekaj Rusov celo na čoperjih in dva Estonca s H Transalp in KTM 1190R, ki smo ju srečali že v Mestiji. Ker smo prišli zgodaj popoldan razmišljamo, da bi se peljali z motorji na vrh do cerkvice in tam na divje skampirali, to bi bilo enkratno avanturistično doživetje za mojega sina, zato jo solo bajkerja mahneta na ogled ceste, katere en del je zaprt in v obnovi, drugi del pa menda prevozen....zapletemo se v pogovor z domačini, razložijo nam, da so ime kraju dali Rusi v 19.st. Med tem sta se vrnila solo rajderja z info, da ne bo šlo tako obteženimi motorji in s takimi gumami na vrh, zelo razrita  in blatnata cesta in res je bila taka, kot smo videli naslednji dan. Odločili smo se, da se naslednji dan peljemo gor s terenci.....razočaranje za mojega sina.....potrebno je bilo poiskat prenočišče......... po nekaj iskanja smo našli proste sobe nedaleč od centra mesteca, sicer se nekoliko stisnemo vsi v dve sobi, ne kompliciramo smo se prilagodili situaciji...... ob sončnm zahodu peš nakaj pojest v mesto....spotoma povprašamo pri voznikih glede prevoza in ceni do Cerkve svete trojice, ki še zadnjič ta dan obsijejo sončni žarki.....res fantastičen pogled. Naslednji dan smo bili že zgodaj na nogah, privoščimo si zajtrk v mestu in poiščemo prevoz, zopet legendarna Mitsubishi Delica 4x4, prevoz 80€ za 8 oseb v obe smeri, vse je odvisno od pogajanja in števila zainteresiranih za prevoz. Zbašemo se v mini kombi in že gremo, cesta je res boga, z globokimi jarki in gladkimi kamni, nekaj blata,  po drugi strani hriba obnavljajo staro cesto........ ko bo obnovljena celotna cesta bom ob delo.. je povedal voznik.......po dobre pol ure vožnje smo na vrhu, z voznikom se dogovorimo da se vračamo čez dve uri, njemu se mudi, spodaj čakajo nove stranke. Vreme je še oblačno in zelo spremenljivo, oblaki se z veliko hitrostjo premikajo skoraj nad našimi glavami, smo 2170m visoko.......ob cerkvici na razgledni točki, od koder se vidi cela dolina je celo tekoča pitna voda, ledeniško mrzzzla. Sprehodimo se po okolici, nekaj je postavljenih šotorov, avanturistov, ki so prenočili tu gor, prišli peš, ali večinoma s terenci in..... dva tudi z motorji.....pa lih tista Estonca .....bemti, mi pa prave HP s kombijem,..... Pogled na pokrajino je fantastečn, še posebej, ko se na hitro zjasni in sonce obsije celotno dolino, ter gorovje, ledeniški Kazbegi (5047m) se pokaže v vsej svoji veličini.......Gergeti trinity church (Tsminda Sameba) zasije v vsej svoji lepoti, dejansko dominira visoko na hribu, na izjemni razgledni in slikoviti lokaciji, fotkamo na polno........pri zunanji kapelici, je potrebno vzeti ogrinjalo za moje gole noge, ko stopim skozi nizek vhod v cerkev, rabijo moje oči nekaj trenutkov, da se privadijo temačnega prostora.......ko spregledam opazim po stropu čudovite freske in slike na stenah, zlate ikone,  na katerih kraljuje sveta trojica..... nek občutek miru in spokojnosti vlada v prostoru ...... majhen oltarček, ob njem je stal duhovnik, ki je znal celo angleško in v parih besedah je pojasnil zgodovino cerkvice.......cerkvica je bila zgrajena v 14. stoletju in njena posebnost je križna kupola. Iz istega časa je tudi zvonik, ki stoji posebej. Legenda pravi, da se kralji niso mogli dogovoriti, kje naj postavijo svetišče. Modri mož iz Mtskhete jim je svetoval, naj ubijejo vola in vržejo stran medenično kost. Krokar jo bo pobral in odnesel s seboj. Cerkev naj bi zgradili tam, kjer bi krokar kost v miru pojedel. Krokar je dvakrat počival in na teh mestih so zgradili kapelico in križ. Končno je poletel nad vasico Gergeti (Stepantsminda ali Kazbegi) in tam kost oglodal. Tu so torej postavili cerkev, ki je osrednje versko središče pokrajine, postaja pa znano po celem svetu. Zaradi izolirane lokacije na vrhu strme gore in  obkroženosti s prostranstvom narave je postala simbol Gruzije. V sovjetskem času so bile prepovedane vse verske aktivnosti, ampak cerkev je kljub temu ostala priljubljen cilj romarjev. Kupimo in prižgemo svečke za najdražje.......pa nismo neki verniki......zdelo se nam je, da je tako prav...... vzvratno je treba it iz cerkvice, spoštujemo to.....zunaj pa sonce in lepi razgledi..... Po dveh urah uživanja v naravi se zberemo pri kombiju in se zapeljemo v dolino polni čudovitih občutkov......res pravi higlihts naše poti. V mestecu si privoščimo še kosilo, nato pa spokamo in zajahamo motorje, ter se odpeljemo še naprej do Gruzijsko-Ruske meje, cesta se vije po soteski Dariali in je pravi užitek za vožnjo z motorjem, pred mejo cesto popravljajo, prav tako gradijo na novo mejni prehod na Gruzijski strani, Ruski je za ovinkom soteske in ga nismo videli, kaže pa na otoplitev odnosov med obema državama, tudi tovorni promet je zelo gost, tovornjakov, tudi zdelanih, je polno na cesti. Prevozili smo večji del....177km od celotnih 208km Gruzijske vojaške ceste ......in bilo je vredno. Zgodaj popoldan se vračamo po isti poti, kot smo prišli nazaj, zopet uživamo v vožnji po slikoviti pokrajini, zanimivi cesti in zapuščamo Kazbegi z lepimi vtisi in navijemo gas proti naslednjemu cilju naše poti....Armeniji.

 

 

[Luka66]

Nazaj vozimo po isti vojaški cesti, vreme je lepo, pogledi na pokrajino prav tako, prometa kar nekaj, v glavnem tovornjaki nasproti namenjeni v Rusijo....in seveda krave na mostovih, nenerado se umaknejo tudi tovornjakom......ustavimo se pri pokopališču ob spomeniku nemških vojakov, ki so po II. sv. vojni dograjevali to cesto. Ob ogledu skromnega spomenika se ustavi avto.....možakar pride do nas in v polomljeni angleščini nam pojasni, žalostno zgodbo gradnje te znamenite cesta..... ja pota življenja so nepredvidljiva....nadaljujemo po vojaški cesti v dolino proti Tbilisiju, ga obvozimo, ceste so relativno slabe....v gradnji, vozimo po pameti, nikamor se nam ne mudi, kamor pridemo pridemo.....vmes se ustavimo za kosilo.... tankamo........pred mejo z Armenijo nekoliko zaidemo proti Azerbajdžanu pripeljemo se na 5km do meje.........ustavimo se, ter povprašamo za pot......po slovensko in rusko  izvemo katera je prava doroga......nekoliko moramo obrniti proti jugu, zavozili smo se slabih 10km nihče se ne razburja....gas naprej... vozimo se po revnih vaseh, med polji pšenice.....ljudje prijazni mahajo in pozdravljajo.......ustavimo se v malem mestecu slabih nekaj km pred mejo, kupimo pijačo v trgovini, še enkrat tankamo, za ziher.....ne vemo kje so črpalke v Armeniji...... kot nalašč zraven tudi trgovina z avto deli........povprašam po zunanjem avto retrovizorju, da bi iz njega vzel ogledalo in ga namontiral preko počenega, moti me ker ne vidim dobro nazaj, v takem prometu je res zelo, zelo koristen.......prodajalka ni ravno spretna v komunikaciji nekako pa razumem, da ga nima, ja pa trgovina na drugi strani ceste z rabljenimi avto deli, tam bi se mogoče kaj našlo...... pridem do mini trgovine z rabljenimi deli.......bogo na prvi pogled, ravno nekaj dozidavajo, vprašam zidarja kje je šef, pride starejši možakar.....sporazumevava se slo-rus ..... gre ko ponavadi ......  najprej seveda vprašanje...od kuda? ...  malo pokramljava in o običajnih stvareh..... od kje smo in kaj delamo tukaj.... kako živimo in kako oni, kot pojasni menda v Azerbadžanu živijo super napram Gruzijcem in Armencem....ja zaloge fosilnih goriv delajo svoje....takoj se je okoli naju nabralo nekaj ljudi, ki bi radi kaj zvedeli, vendar ni bilo časa....vprašal sem ga, če ima avtomobilsko vzvratno ogledalo od katerekoli avta.....možakar prikima odide v garažo polno delov in prinese ven lepo ohranjeno ogledalo od Volga DeLux model ogrevano.... pravi super kavliteta ...nikorga  ne slomati se....zglihava ceno na na 5€, prosim za izvijač, pazljivo spajsam ogledalo iz plastičnega ohišja.....zadaj na ogledali kelme s priključni kabelčki, ki bi bile pri nas za priključitev 2KW elektro motorja  ......  z Letermanom sem odrezal plastične pritrdilna peresa in odščipnil elekt priključka......plastično ohišje vrnem, mojstri med smehom ugotovijo, da bi jim lahko koristil pri razdiranju avtov......dobr volje se poslovimo in zaželijo nam  castlivy put....ogledalo spravim v tank torbo in gas......kmalu smo na GR-AR meji, je nekaj prometa in gužve, se že mrači, formalnosti potekajo precej sproščeno,.....tako bi lahko opisal, kup kontrol, zavarovnja z motorje......v dveh urah smo čez mejo, je že trda tema......želeli smo takoj poiskat prenočišče v hotelu, pa so bili posredniki za mobi kartice, menjavo denarja in prenočišča tko tečni, da smo se odpeljali dobrih 10 km naprej in se v soteski ustavili pri bednem hotelčku,bilo je že pozno okorg 22 ure,  dogovorili smo se za spanje, sobe so bila morda najslabše na celi turi, sicer poceni, je pa možakar iz graže zapeljal svojo mečko ML, da smo imeli prostor za naše bajke in ob 23 uri je razgrnil žerjavico na žaru, ter nam spekel verjetno najboljši roštilj na turi....pa brez zamere Leskovvački mojstri ..... Tudi zajtrk naslednji dan je bil korekten za 8€ na glavo. Pot smo nadaljevali proti po planotah Armenije, proti jezeru Sevan, vseskozi smo bili nad 1000mnm, čez prelaze, zanimivi razgledi na pokrajino, nekajkrat smo se ustavili za foto šuting, kosilo, popoldan smo se peko prelaza spustili do jezera Sevan, ki je s 1930mnm eno od najviše ležečih na svetu......jezero ni majhno, je največje v Zakavkazju, ob njem je bilo opaziti ostanke infrastrukture socialističnega turizma, ki so žalostno propadali, nekaj potopljenih ladij v pristanišču, kot bi bili v nekem drugem času..........tudi novi hoteli, nekateri celo zelo razkošni pa niso bili, kot je bilo videti zapolnjeni....odločili smo se, da bomo kampirali in si nekoliko spremenimo potovalni ritem pri večernem druženju   ob šotorih......kampirali smo do takrat le enkrat, ostala planirana kampiranja so odpadla zaradi različnih vzrokov.....najdemo kamp ob jezeru, poraščen z borovci, na ravnem, plaža peščena, nekaj pomolov, možna izposoja ležalnikov, čolnov, skuterjev, restavracija...skratka nekako gredo s časom, le sanitarje bi morali za naše standarde nekoliko obnovit.......šefom se dogovorimo za ceno 8€ za vse  ........  v kampu so bile tudi klopce z mizami in streho za normalno pojest ....... kamp je bil skoraj prazen, tako, da smo lahko zbirali kje postaviti šotore....vsa okrog jezera je delovalo, kot, da ne bi bila glavna sezona, ki je tukaj zelo kratka. Hitro smo postavili šotore in se razpakirali ter odšli na sprehod, ter v trgovino po jedačo, ko smo se vrnili smo si privoščili kamp gostijo ........ ker sem imel čas sem s pomočjo silver tejpa namestil ogledalo od Volge DeLux     bilo je le nekoliko velčje od originala, tako, da se je dalo lepo namestit  in mi je odlično služilo do oma     nato sem se odločil, da se malo namočim v tem visoko ležečem jezeru, če sem že tu, ostali niso bili ravno navdušeni, ker temperatura ni bila obetavna....... no malo JB je pomagalo, potrebno je bilo konkretno zaplavat vsaj v začetku, da ni zeblo...voda je imela nekje med 20 in 22  znosno in za ohladit, če je zunaj vroče, no problem je bil, da zunaj ni bili lih vroče, ponoči nas je kar zeblo v spalkah.

Jezero je bilo v preteklosti večje. Pred planskimi ljudi posegi je bila gladina jezera Sevan na nadmorski višini 1.950 m, obseg obale je znašal 260 km, povprečna globina je bila priblližno 95 m, površina gladine je bila 1.360 km², kar je bilo cca. 5 % celotne površine Armenije. Še pred  I. sv. vojno so imeli takratni vladarji napredne ali nore energetske načrte in projekte kako ga zmanjšati, posledično pridobiti vodo za hidroelekrarne in hkrati pridobiti  kmetijske površine, na srečo se jim načrti niso izšli, kljub temu, da so se dela za znižanje gladine že izvajala, sicer bi verjetno delil žalostno usodo Aralskega jezera. Tako je trenutno gladina stabilizirana na 20 m pod prvotno gladino, na 1920mnm, njena površina pa je cca. 940 km². Posledično je otoček na katerem je bil postavljen samostan Sevanavank, postal polotok in dostopen s kopnega, katerega smo si ogledali naslednji dan, saj je bil oddaljen 10min hoje od kampa. Po napisu na eni od cerkva je jasno, da je samostan leta 874, dala postaviti princesa Miriam. Samostan je bil strogega tipa in je služil spreobračanju menihov, ki so se pregrešili....torej mučenje samega sebe za spregledanje in spreobrnitev..... vidni so zapisi popotnikov, ki pričajo o strogem režimu brez zadostne prehrane, mladine in žensk, kar nam je pojasnil pop, ki je znal angleško, sicer samostan sestavljata dve cerkvi ..... cerkev sv. apostolov  in cerkev Matere božje, obe imata obliko križa in osemkotno kupolo. Ob južni obali tega polotoka je zgradba društva pisateljev, na vzhodni obali se nahaja rezidenca predsednika republike, ob severni obali pa je nastal novejši del tega še vedno aktivnega samostana.

Po ogledu samostana se spakiramo na motorje in se napotimo proti jugu Armenije na mejo z Iranom, proti dragulju Armenske zgodovine .....na ogled samostana Tatev, kjer je bila že leta 1921 ustanovljena Gorska republika Armenija......no pa se Stalin takrat ni strinjal s tem.

[Luka66]

Pot nas je vodila proti JV pokrajino Armenije, obkroženo z spornim Gorskim Karabahom (pod okupacijo Azerbajdžana), Iranom in Azerbajdžanom, cesta, ki ni bila ravno v najboljšem stanju, je pa bil asfalt, nas je vodila preko visokih planot, prelazov čudovitimi razgledi na pokrajino, vse okrog 2000mnm, tudi po znameniti trasi Svilene poti, na kar so nas opozarjale table ob cesti, nekajkrat smo se ustavili za fotografiranje in odmor za pijačo, kosilo si privoščimo v lepo urejeni gostilni ob cesti, pritegnil pa nas je poznan kuhar na sliki       Vožnja je bila užitek po tej pokrajini, res smo imaš občutek, da se voziš po "drugem svetu"  med vožnjo so višinomeri na mbt  pokazali tudi nad 2600mnm. Pozno popoldan prispemo v Tatev, zapeljemo se v sotesko in sparkiramo pri ˇHudičevem mostuˇ peš se sprehodimo v ozko globoko sotesko, v kateri so zgoraj ob potki, tolmuni tople vode, v katerih so se namakali ljudje…..rečica spodaj pa precej globoko. Odločili smo se, da se do samostana zapeljemo z menda ˇnajdaljšo dvosmerno žičnico na svetuˇ, zato smo poiskali prenočitev v prijetnem resortu z lesenimi hišicami v bližini, na vrhu, povsem na robu soteske s čudovitim razgledom. Zvečer smo si privoščili dobro večerjo in debato ob pivu     večinoma smo hodili pozno spat, zvečer podebatirali o preživetem dnevu in vtisih, vedno dobra volja in zafrkancija, res super družba ........ odhode planirali okrog 8 ure, odvisno od plana poti in ogledov za tisti dan.

Naslednje jutro smo se spakirali in odpeljali do parkirišča od koder se je do samostana mogoče pripeljati z najdaljšo dvosmerno žičnico na sveti 5752m z imenom ˇ Wings of Tatev" cena vožnje v obe smeri je bila 8€ za osebo, kar je za tamkajšnje razmere zelo visoka cena, izgradnja pa je stala 32mio€, pol pa jo je financiral eden od bogatejših tajkunov v državi, nekaj pa je celo primaknila EU.  Kakorkoli uživali smo v vožnji in izjemnih pogledih na globoko sotesko Vorotan in pokrajino, vožnja traja dobrih 10 min, hitrost gondole je 32km/h, med vožnjo pa se po zvočniku več jezikih predstavi pokrajina in samostan. Glede na to, da je dostop do samostana omogočen po cesti in z gondolo, je bilo na vrhu kar precej ljudi, nekaj pa tudi dejstvo, da je bila sobota. Samostan Tatev je postavljen, na visoki planoti, 1600mnm in ima res impozantno lego. Zgrajen je bil v 9. st. in ima obzidje s stolpi, ki ga obnavljajo, ter znotraj več zgradb, kar štiri cerkve, največja in najlepša je cerkev sv. Petra in Pavla, ki pa notranjosti ni tako "bogata", kot nekatere, ki smo jih videli.....niti ni čudno, saj je bil samostan nekajkrat izropan in skoraj uničen......zunaj je še nekaj objektov, grobnic…. kot je bilo moč prebrati na info tablah je dobil ime po apostolu Tadeju razsvetljitelju, ki je tod širil krščanstvo in umrl mučeniške smrti…… ali po drugi bolj verjetni verziji  ….. je arhitekt, ko je dokončal cerkev dobil krila in poletel  …. dobiti krila pa v armenskem jeziku pomeni ˇta tevˇ. Kakorkoli v samostanu je v 11.st. živelo okrog tisoč ljudi, od 12 in 18. st. so ga napadli različni osvajalci in uničevali zgodovinske zapise in relikvije, tako, da ima pestro zgodovino, je pa na srečo prestal vse hude čase, na območju v objemu islama. V nekem obdobju je bilo v njem celo vseučilišče, srednjeveška univerza. V notranjosti obzidja stoji tudi nekaj metrski spomenik Gavazan s hačkarjem, kamnitim križem na vrhu, ki je edini preživel vso zgodovino brez obnove, ker je zgrajen na posebnih gibljivih temeljih, tako, ga niso uničili niti rušilni potresi na tem območju. Sicer pa ima samostan tudi pomembno vlogo v novejši zgodovini, saj so tukaj Armenci leta 1921 proglasili Gorsko republiko Armenijo, ki pa ni trajala dolgo, saj se njihov v ˇsosedˇ iz Gruzije, Stalin, takratni voditelj CCCP ni strinjal s tem in jih je ˇpovabilˇ v skupni komunistični imperij, katerega so se osvobodili po razpadu CCCP.  Segajo pa korenine Armenske samostojnosti daleč nazaj v zgodovino, prva armenska samostojna kraljevina je bila ustanovljena leta 190 pr.n.št., Armenija je bila svoje čase mogočen imperij z bogato kulturo, ter je obsegala vse ozemlje med Črnim morjem in Kaspijskim jezerom. Leta 301 pa je takratna kraljevina na območju Armenije kot prva sprejela krščansko vero in to kar 12 let pred Rimom………takratni kralj naj bi sprjel krščanstvo, po eni od legend, ker naj bi ga je sv. Gregor razsvetljitelj ozdravil, po drugi pa je imel grdo prašičjo glavo in v zameno za "polepšanje", ki se je zgodili je sprejel krščansko vero, v obeh primerih torej gre za koristoljublje, to čudno človeško lastnost, ki še danes zalo opažena, nekje celo cenjena in jo je celo krščanstvo izkoristilo za svoje cilje.........jah pestra in krvava zgodovina tega območja......... Po vrnitvi na parkirišče, smo se odpeljali proti glavnemu mestu Armenije Yerevanu, slabih 300km, za katerega smo si imeli namen vzet en cel dan. Del poti smo se prepeljali po isti cesti potem pa pri mestu Malishka zavili proti SZ, ter se ob meji z Gorskim Karabahom in Turčijo peljali proti glavnemu mestu Armenije, vseskozi smo se vozili na +1500mnm, kar je bilo prijetno, saj temperature niso sekale čez 30st., temveč so se vrtele okrog 24st. V mesto prispemo popoldan, se ustavimo v lokalu in zbokiramo sobe v centru mesta, tako, da je možen ogled mestnega jedra pešaka     …ko pridemo do lokacije prvič na potovanju naletimo na situacijo, da nimajo dovolj sob za vse na enem mestu, tudi tip je zelo lesen in nefleksibilen, zato odpovemo in le dobrih 100m stran ob cesti najdem, urejen hotelček, kjer se namestimo za dve spanji, saj smo imeli namen cel naslednji dan raziskovati Armensko glavno mesto Yerevan, ki nam je bil že med vožnjo v center simpatičen   

 

 

Popravljeno Oktober 19, 2018. Popravil Luka66

[Luka66]

Glavno mesto Armenije Yerevan, ali Eravan po naše, ima dober Mio prebivalcev, leži v kotlini, ki jo obkrožajo visoki vrhovi, skozi mesto pa teče reka Hrazdan v globoko vsekani strugi, ki deli mesto. Mestni javni promet je soliden.....podzemna železnica, ki središče mesta povezuje severno in južno predmestje, busi in trole, tudi tramvaji še obratujejo, taxijev je ogromno in so za nas poceni, predvsem odvisno za koliko se dogovoriš,  veliko se potuje z zasebnimi kombiji (maršrutkami). Center mesta se nahaja na njenem levem bregu reke, kjer smo se v hotelčku namestili tudi mi, do strogega središča mesta smo imeli 10 min hoje....res smo dobili idealno lokacijo, za ogled mmestnega jedra pešaka......že preko ceste hotela je bil park z dogajanjem, prijetni lokali na prostem in gostilne. Motorje smo sparkirali ob vhodu v ograjen prostor, šlo je na tesno.... vendar je šlo.....po tem, ko smo se razpakirali po sobah, smo se sprehodili do parka in si privoščili obilno večerjo z več različnimi jedmi, glede na to, da je bil jedilnik napisan z njihovimi črkami in seveda jeziku, ter tudi noben od strežbe ni ravno obvladal angleško, smo naročili bolj po loterijsko in tudi nekaj več jedi kot nas je bilo, da poskusimo čim več različne hrane, bili smo že hudo lačni in...... za ziher      še nekaj rund piva je steklo......odlično raznoliko hrano smo jedli in podebatirali o preživetem dnevu, nakar nam od sosednje mize pristopi urejen gospod srednjih let in spet vprašanje, ki smo se ga bili že navadili ...."od kuda?"....ko mu povemo za Slo, je takoj preklopil na Ang jezik...... nekoliko smo se pogovorili, dobro je poznal našo državo, kot smo izvedeli, je bil prof na družboslovni fakulteti......s spoštovanjem je govoril o nas, bil je navdušen nad našimi košarkaši, kot EU prvaki v košarki, ter nad tem, da je tako mala državica kot njihova, bila na nogometnem svetovnem prvenstvu v JAR...... očitno je bil športni navdušenec, saj nam je zdiktiral celo prvo postavo naše takratne reprezentace s kapetanom Korenom in selektorjem Kekom na čelu......bili smo presenečeni, sam je ne poznam v celoti, pa sem veliko ur presedel pred TV ob gledanju fuzbala ....... športniki so očitno res ambasadorji države.......... možakar je za sosednjo mizo z družbo praznoval RD, vsi so bili veseli in ponosni, da smo se z motorji pripeljali tako daleč ogledat njihovo deželo......nekoliko smo se še pogovorili in nazdravili z rundo za srečno potovanje in jo v nasprotju z navado dali na naš račun in na koncu za vse skupaj kar smo pojedli in popili plačali pa bagatelo  

Naslednji dan po zajtrku v hotelčku z res zelo prijaznim osebjem.......receptorka nam je dala zemljevid mesta in v angleščini pojasnila kar je bistvenega za pogledat...... smo se odpravili na ogled mesta pešaka, staro mestno jedro je lepo urejeno, z vodometi, urejenimi parki, spomeniki, arhitekturno zanimivimi zgradbami, hoteli v odličnem stanju, čisto, zeleno, delovalo je mirno in spokojno.....nekako v stilu stare metropole, brez nepotrebnega vrivanja nove arhitekture, je mesto zadržalo zgodovinski pridih nekega drugega sveta....začetki mesta segajo v leto 782 p.n.š., ko je bila na obrobju sedanjega mesta postavljena utrdba, ob njej pa naselbina.... sčasoma je bilo po rodovitni dolini postavljenih še nekaj utrdb in kljub večkratnim osvajanju perzijcev je prebivalstvo obdržalo armensko apostolsko cerkev, ki se je uprla tudi rimokatoliški....zgodovina mesta je bila burna, saj so se zaradi strateške lege, na tem območju križali ruski, turški in perzijski interesi.....po 1. s.v. je mesto pridobilo na veljavi, kot glavno mesto ob proglasitvi Armenske republike, širilo se je in hitro razvilo, tudi kasneje v CCCP, saj je z več kot mio prebivalci imelo posebej ugoden status v mega državi. Ogledali smo si glavne znamenitosti, zgodovinski muzej na Trgu republike, ostanki trdnjave Erebuni in muzej Matenadaran s številnimi rokopisi, na koncu še spominski park genocida nad Armenci na griču Cicernakaberd.....žalostno......nas je pretreslo kaj so jim naredili Turki po 1. s. v. Ogled mesta je bil zanimiv, vsem nam je bilo všeč..... mesto je zelo razgibano, saj leži od 900 do 1200 mnm.....promet ˇnormalenˇ ......ljudje prijazni.....imeli smo nenadejano srečo, da je bila nedelja in .... tržnica je obratovala na polno.... je bili kaj videt in kupit, kupili smo spominke, darila......ženske so našle svojo srečo    mesto vredno obiska in ogleda.... imeli smo lep sproščujoč dan.  Zvečer še dobro pojedli in popili v parku blizu hotelčak ob planiranju trase naslednjega dne, ki naj bi peljala ob vznožju Ararata ob Armensko Turški meji proti mejnemu prehodu z Gruzijo. 

Ob 7uri smo že v jedilnici na dobrem zajtrku, ob 8 imamo načrtovan odhod, poslovimo se od prijaznega osebja, kuharica ženskam podari še nekaj njihovih zelišč,  pripravimo motorje in oblečeni čakamo še zadnjega za odhod, ko ......šok, ne najde dokumentov.....vse preiščemo dokumentov ni ....na hitro se posvetujemo kaj nam je narediti....takoj podaljšamo bivanje v hotelčku še za en dan, se ponovno razpakiramo po istih sobah.....kontaktiramo naše MZZ, povedo, da v Armeniji ni našega veleposlaništva in, da zadeve za nas ureja Poljska ambasada.....receptorka  pomaga pri iskanju P ambasade......glede na situacijo se razdelimo v tri skupine..... dva gresta po poteh urjenja dokumentov, nekaj jih ostane v hotelčku in kontaktira v Slo glede pridobivanja dokumentov, moja družina pa dobi hvaležno nalogo.......obiskati tovarno brendya Arart in nakuptit robo  .....vsi smo imeli naročila od doma in seveda tudi zase.....poberemo naročila in se taxijem odpeljemo do tovarne...... Armenski konjak je mogoče ob ogledu proizvodnje poskusiti in kupiti tako v tovarni »Ararat«, na desni strani soteske reke Hrazdan, kamor so iz skupne tovarne preselili proizvodnjo konjaka, kot tudi v tovarni »Noy Ararat«, na levi strani reke, ki je nastala na starem obratu, ki se nahaja v nekdanji perzijski trdnjavi iz 16. Stoletja. Le-ta je bila v rušilnem potresu leta 1858 zravnana z zemljo in leta 1877 se je začela proizvodnja vina, ki jo je kasneje prevzel Shustov, vodilni ruski proizvajalec alkoholnih pijač. Glavni preobrat v proizvodnji konjaka se je zgodil po razstavi leta 1902 v Parizu, ko je bilo armenskemu brendiju dovoljeno uporabljati ime Konjak. Zaradi izjemne kakovosti je že leta 1912 postal glavni dobavitelj ruskemu carskemu dvoru in še danes je Ararat ekskluzivni dobavitelj konjaka za Kremelj. Tovarna je bila opuščena po razpadu Sovjetske zveze, a ponovno zaživela leta 2002 in od takrat si lahko vso zgodovino za tovarniškimi zidovi obiskovalci Erevana tudi ogledajo. Mi smo se odločili obiskat tovarno na desni strani reke, ker nam je lokacijsko delovala bolj privlačno na vrhu hriba, kljub temu, da nam je taxist svetoval obratno, kot smo kasneje ugotovili je dobro svetoval...... tako, da smo se peljeli preko mosta čez globoko soteske in  že na mostu se vidi na vrhu hriba impozantna urejena stara tovarna konjaka Ararat. 

Proizvodnja konjak z imenom Ararat poteka že od leta 1887 in je zelo cenjen.....obilno ga je konzumiral W. Churchill.  Armenski konjak je britanski premier Sir Winston Churchill prvič okusil na mirovni konferenci na Jalti februarja 1945 in od takrat dalje konzu,iral le tega, menda kar v obilnih količinah    Sovjetski voditelj Stalin ga je zalagal z armenskim konjakom in prav konjak je rešil vrhunskega strokovnjaka za pripravo konjaka. Churchill je pri eni izmed pošiljk konjaka pripomnil Stalinu, da okus ni več takšen, kot je bil nekoč in izkazalo se je, da je bil strokovnjak iz Erevana deportiran v gulag v Sibirijo, od koder ga je rešil prav Churchillov prefinjen okus. Stalinu namreč ni preostalo drugega, kot da ga iz Sibirije vrne v Erevan, kjer je skrbel za pripravo konjaka.  Tudi Agata C, ga je "ljubila" in še mnoge znane svetovne osbenosti.....ja res je vrhunski...priporočam     Vstopimo v prodajalno urejeno top, na recepcija želimo na ogled tovarne, vendar je na žalost že vse rezervirano za teden naprej     taxist je imel prav, saj je ta tovarna zaradi svoje lege bolj "oblegana" od turistov, kot druga, ki je v bistvu matična tovarna in kot smo kasneje izvedeli so cene še nekoliko nižje in vse skupaj ni tako mondeno, ter bolj pristno, kot tam kjer smo bili........na žalost nismo šli v drugo tovarno, kjer bi po vsej verjetnosti lahko videli celotno pridelavo konjaka..... posvetili smo se zahtevnemu nakupovanju.....jah ni bilo lahko.....izbora ogromna, po količini v steklenici, okusu in starosti od 3 do 30 let, pa še exlusive kolekcije, različne embalaže, reklamni artikli....moram poklicat kolege kaj si kdo želi....imeli smo samo količinska naročila    ......nabavimo....cene so bile, ko smo kasneje ugotovili cca. 30% cene v Slo.  

S polnimi rokami vrečk zopet vzamemo taxi in se odpeljemo do hotela. Tam potek akcija  »reševanje motorista Saškota« ...na Poljski ambasadi ne vedo nič o tem, da bi zastopali tudi Slovenske državljane    naše MZZ očitno "odlično" dela      zato se kolega obrneta na Nemško ambasado, Germani jima pomagajo tako, da priskrbijo brezplačno prevajalko, ki napiše izjavo o izgubi dokumentov v Armenščini in Angleščini, s to izjavo gresta na policijo, tam je precej kaotična situacija......zaslišanje vodi stroga šefica zelo uradno in hladno, no ko ji kolega "pihneta na dušo" o lepotah Armenije se omehča in nekako le otoplijo odnoso in po pojasnilih, telfonijadi, ter preverjanjih dobita potrdilo, da lahko brez dokumentov zapusti državo......težava je bila v tem, da je izgubil prometno, vozniško, zavarovalno polico motorja za Armenijo in Gruzijo, OI, nekaj denaraj in KK, poleg tega pa tudi dokumente za motor kolega, ki se je poškodoval in je čakal v garaži v Tbilisiju na voznika, ki bo priletel tja z letalom teden dni pred odhodom domov.........v glavnem xseba....no po telefonskih klicih in pomoči prijateljev v Slo, so se uredili drugi dokumenti, ki jih je potem kolega, ki je prišel po motor prinesel v Gruzijo. Konec dober vse dobro, z nekaj stresa in izgubljen dan, tako je bili potrebno zopet prilagoditi ruto in izpustiti kako planirano točko.  Epilog vsega pa je prišel čez teden dni, ko smo bili že v Kapadokiji, ko se je po FB kolegu, ki je izgubil dokumente, javil Armenec, ki je na AP, kjer smo se ustavili in bokirali prenočišče našel njegovo povoženo torbico, z dokumenti.......še so pošteni ljudje na tem svetu in....FB dela čudeže  

Naslednji dan po zajtrku, smo končno pripravljeni pri motorjih, je že pasalo, po tolikih dneh permanentno na motorju, je že manjkal gas   Ogledalo od Volge DeLux, ki sem ga nalepil na počenega, še v Gruziji je držalo in odlično opravljalo svojo funkcijo, skoraj bolje kot original   Razdelimo se, kolega z dokumenti motorja, ki je v garaži v Tbilisiju se odpelje po drugi poti proti glavnemu mestu Gruzije, kjer se bo dobil s kolegom, ki pride z letalom po motor...... mi pa ob Armenski-Turški mejo, proti drugem mejnemu prehodu, med Armenijo in Gruzijo, iz Gruzije pa potem takoj zavijemo na jug, na mejni prehod proti Turčiji, ker Armenija in Turčija nimata med sabo mejnega prehoda v funkciji..... dogovorimo se, da se dobimo v Kapadokiji, ki smo jo naknadno ob zadnji spremembi rute dodali v plan, torej vsak po svoji poti in potem meeting point v Tručiji. Pozdravimo se in gas vsak v svojo smer.......

Že po dobri uri vožnje se pripeljemo v mesto Vagharshapat ali Echmiadzin, ki  je znano po najstarejši cerkvi v Armeniji in kar tretji najstarejši na svetu. Samo mesto ni veliko, šteje okrog 60.000 prebivalcev in je četrto največje v Armeniji, tako, da hitro najdemo cerkev in samostanski kompleks. Ustavimo se, že okolica izgleda lepo urejena in policisti nam dovolijo parkirati kar na pločniku ob ograji kompleksa, kjer načelom ni dovoljeno parkiranje, saj je za osebna vozila in avtobuse na drugi strani urejeno plačljivo parkirišče, očitno je lokacija zelo obiskana......pravkar je pripeljal tudi bus poševnookih.   Opremo pustimo brez skrbi na motorjih, glede na to, da sta policaja ob motorjih pokimala, da ni skrbi. Vstopnine za ogled velikega in urejenega samostanskega kompleksa ni, sprehodimo se po kompleksu, kjer se tudi nahaja najstarejša katedrala svetega Etchmiadzina, zgrajena med leti 301 do 303, ter nekajkrat dograjena leta 480, 618 in 1658, tudi sedaj so ob njej gradbeni odri in jo obnavljajo. V veličastnem kompleksu se nahajajo lepo urejene zgradbe in lepo število starih ˇhačkarjevˇ (kamnitih križev, prvi so  nastali  v 1. st., večina na tem območju pa v 9 st., ko so se osvobodili izpod arabcev in obeleževali zmage, ter označevali krščansko deželo) v  kompleksu je tudi restavracija, v nekdanji meniški menzi, tiskarna, semenišče…

Po ogledu se pozdravimo s policajema in zopet na motorje.....cesta na s pelje ob Turški meji in pripeljemo se v Gyumri, drugi največje mesto v Armeniji, leži na 1509m.n.m. je nekakšen gospodarski center države....dobrih sto tisoč prebivalcev.....odkrili so ga Grki leta 402 B.C.  skozi zgodovino je doživljal uničenja in razcvet, menjal imena Alexandropol,  Kumayri, Leninakan, odvisno pač od trenutnih vladarjev, naredimo kratek tour po mestu, si ogledamo cerkvico in spomenik padlim v vojni, na žalost ni časa za ogled impozantne trdnjave na nasprotnem hribu, ob kateri stoji velik spomenik matere Armenije, ustavimo za pijačo in nadaljujemo proti meji z Gruzijo, vozimo po planotah, klima je sveža in od severa grozijo črni oblaki, pridemo do mejnega prehoda na planoti v stepi, relativno dobro urejeno, .....skoraj prazen le par vozil....carinske formalnosti potekajo brez problemov in korektno, le računalniki imajo še "hitrost commodore", trajalo je par minut preden sprocesira en pasport. Na prehodo se pogovorimo z družino iz Anglije, ki je priletela v Erevan in tam najelo vodiča z avtom, ki jih vozi na oglede znamenitosti......very clever, bil je prijeten in angleško zelo vljuden pogovor     Zopet v Gruziji in na motorje, današnji cilje je pripeljati v bližino Vardzie, kjer so svetovno znane jame v katerih so bivali ljudje. Ko pripeljemo okrog zgradbe in kontejnerja Gruzijske policije se znajdemo na širokem blatnem kolovozu z ogromnimi blatnimi lužami, ki pelje čez polje, ustavimo se in hitro ugotovimo, da smo sfalili cesto, ustavimo in peš se odpravim do policaja in v slovensko-ruski kombinaciji skomunicirava in verjetno z bebastim pogledom izvem, da je to glavna cesta (ena od treh), ki vodi v notranjost države......jp je kar prava cesta....vozimo dobrih 40km po delno blatnem kolovozu res da relativno je širok, polnem blatnatih luž, zelo spolzko je, občasno sopotnice popešačijo zaradi varnosti, nihče ne želi zalegnt in se poškodovat......daleč je še do doma....srečujemo težke tovornjake, ki se potapljajo v blato, občasno tudi avte, celo kaka mečka se pripelje vsa blatnata in je praskala s podom po kolovozu.....peljemo se skozi res zelo revne vasi....kar naporno pa, ko končno pridemo na asfalt se smejimo doživetju...tudi to je del potovanja, del avanture za spomine   Vmes nas  namoči dež, ko pridemo na asfalt dvignemo tempo vožnje, veliko časa smo izgubili na poljski cesti....spustimo se s planote v sotesko, peljemo mimo gradu Khertvisi, ki ima strateško lego na vzpetini ob sotočju dveh rečic, tukaj bi se morali ustaviti in poiskati prenočišče, vendar se s tempom peljemo mimo odcepa, dan gre h koncu, do mesteca mesto Aspindza, ustavimo se ob trgovini za pijačo, na klopci posedajo penzionisti in žulijo pivo.....eden pristopi in spet  vprašanje  "od kuda?"   povemo in stari kot iz topa  "aha Slovenija ja Ljubljana",  ga pogledamo z odprtimi usti, prvi, do sedaj, ki je takoj vedel za našo malo lepo državico in še glavno mesto.....zopet slo-ruski pogovor....povprašamo za Vardzia caves, razloži nam, da smo zgrešili odcep in se je potrebno vrniti do gradu in tam zavit proti jamam......pozno je in odločimo se, da kar tu prespimo, povedo nam kje je edini hotel v mestu, nekaj sto metrov stran, relativno nov in dobro urejen, motorje spravimo v pritličje, kjer naj bi bila enkrat trgovina....večerjo pojemo kar v hotelu.

[Luka66]

Naslednji dan smo pokonci ob 8 uri, pozajtrkujemo v hotelu, se poslovimo od prijaznega osebja in že smo na motorjih, odpeljemo se do trgovine v centru mesteca, kjer se ustavimo pred trgovino, da nakupimo pijačo za po poti. Kot prejšnji dan, tudi tokrat zunaj stojijo penzionisti ob debati, med njimi tudi tisti, ki je včeraj ˇiz prveˇ vedel za našo Slo in celo za Ljubljano.......nekako nam ni bilo jasno kako, saj se do sedaj na poti večina, ni vedela od kje smo, kaj šele, da bi vedeli za naše ˇnajlepše mesto na svetuˇ, zato v času, ko so ženske zaposlene v trgovini, stopimo do njega in ga kar v našem jeziku, povprašamo kako pozna našo državo.......razloži nam, da je bil prof. zgodovine in geografije v srednji šoli v Tbilisiju, sodeloval je tudi z državnimi inštitucijami, mimogrede nam razloži tudi, da sta Tbilisi in Ljubljana pobrateni mesti    razgledan in prijazen možakar........plačamo jim kavo, se poslovimo in že smo na motorjih ....peljemo se nazaj po cesti, ki se vije po soteski in smo jo včeraj že prevozili......vožnja zanimiva zaradi raznolike okolice,  pripeljemo se do trdnjave Khertvisi, ki "kraljuje" na vrhu hribu ob sotočju rečic, kjer zavijemo desno v drugo sotesko rečice Mtkvari, cesta se zoža, pelje po razgibani pokrajini, zato je vožnja superca...... skozi naselje Vardzia in  kaj kmali zagledamo v daljavi znamenito mesto vklesano v skalo ..... Vardzia caves.....pripeljemo se do prvega večjega P za osebna vozila in buse, peljemo naprej do manjšega P za osebna vozila ob vznožju hriba, kjer najdemo prostor za motorje ob hišicah v katerih se prodaja hrana, pijač in spominki..... opremo odložimo na motorje, park mojster pokima, da bo pazil.....glede na to, da je vhod v jame višje in je potrebno nekaj pešačenja, odločimo se, da kupimo karte in se peljemo gor z minibusom, ki vozi obiskovalce.......nekateri turisti gredo tudi peš, kar je ob primerni obutvi in vremenu tudi prijetno.....

Ime Vardzia pojasnjujejo številne stare legende, tista, ki je zgodovinarjem nekako najbolj blizu pravi, da ime Vardzia prihaja iz perzijske besede "varja" - tako so Perzijci imenovali stare državljane Gruzije......poenostavljeno torej....Gruzijske jame  

Zgodovina jamskega samostanskega kompleksa sega v 12. Stoletje, v najbolj cvetočem obdobju tega jamskega verskega mesta je tu živelo 2000 menihov. Samostanski kompleks jam je dejansko velikanski, ogromna južna stena je visoka preko trinajst nadstropij, v njem je preko 400 sob, 13 cerkva in celo 25 vinskih klet     ja žejni niso bili.

 Cave City Vardzia je bila zgrajena kot varna utrdba namenjen za obrambo, naravni sistem podzemnih jam Mount Erusheti je bil odličen za ta namen in povezavo s trdnjavo, ki se je gradila v času vladavine Georgea III, nadaljevala pa njegova hči Tamara. Samostan je bil popolnoma skrit v globinah skal, ter z labirinti podzemnih prehodov povezan s površjem. Najmočnejši potres v zgodovini teh krajev, na koncu XIII stoletja, je dodobra preoblikoval  zunanji del pobočje in spremenil zunanjo podobo gore, posledično tudi kompleksa. V naslednjih stoletjih so to območje vključno z Vardzijo, večkrat plenile tatarsko-mongolske in perzijske vojske, ti zadnji so leta 1551 povzročili velik požar. Ta katastrofa je vzela življenje menihov samostana, vendar je paradoksalno zagotovila nesmrtnost umetnosti v samostanu, namreč freske na stenah, skrite pod sajami, so se tako varno ohranile do danes. Vsekakor pestra, kruta in zanimiva zgodovina.

Danes je Vardzia zelo obiskan nacionalni verski spomenik Gruzije, ki je umeščen na Unescov seznam svetovne dediščine. To podzemno mesto je res impresivno s svojo monumentalnostjo in kompleksnim sistemom prostorov v katere gre menda 20000 ljudi, tempeljski kompleks združuje petnajst cerkva, katerega srce je še vedno veličasten tempelj Marijinega vnebovzetja. V kolikor vprašate gruzijce, na katero zadevo so zelo ponosni, bo večina omenila Vardzio. Turistično zelo obiskan urejen kulturni objekt, opremljen z električno energijo, primernimi stopnicami in varnostnimi ograjami, je pa  seveda vseeno potrebno pazit pri hoji kam se gleda  ...... Vzeli smo si celo dopoldne za ogled, res impresivno, pa noben od nas veren, na tem mestu je bilo čutiti neko mirnost, tako smo si vzeli čas.......tudi z mislijo, da verjeno naše noge ne bodo več hodile po tem svetem kraju. Glavni vhod v jamo vodi skozi majhen zvonik, ki je bil zgrajen po hudem potresu, pot vodi v osrednji tempelj Marijinega vnebovzetja, ki se nahaja v velikem prostoru, ki je bogat z edinstvenimi freskami na katerih so obrazi svetnikov. Oboki v templju so naslikani s tradicionalnimi svetopisemskimi temami, po legendi je tu kraljica Tamara našla svoj večni počitek. Cerkev Marijinega vnebovzetja se nahaja globoko v skalah, od zunaj se lahko vidijo samo loki in oboki ob vhodu verandi, ozki prehodi pa vodijo do skrivnih v globinah jame, kjer so druge manjše cerkve in templji. Smo se kar sprehodili po skalah in votlina, ter vseh verskih prostorih. Imel sem sreča, da sem ob bil nekako najbolj firbčen in pred vhodom v cerkev srečal angleško družino s šoferjem-vodiče, ki smo jih srečali na Armensko Gruzijski meji....pozdravili smo se , poklepetali, nato pa sem se pridružil njihovem šoferju, ki je v dobri angleščini pojasnjeval zadeve, ki sem jih na na kratko povzel zgoraj. Z njimi sem "prepotoval" jame in zgodovino, tako, da so ostali pri vhodu v kompleks  že nestrpno čakali, ko sem prišel nazaj. Zopet prevoz nazaj do P,  nakupimo še spominke in na motorje.......plan je bil, takoj zaviti na zahod preko Gruzijsko Turške meje, kar smo tudi brez večjih komplikacij uspeli, seveda nam je vsa papirologija na meji in vzela nekaj časa. Od meje naprej smo bili spet na dobrih Turških cestah in zopet smo se počutili bolj domače, hitrosti pa so bile večje, odlična cesta nas je zavito "vodila" preko relativno visokega prelaza in temperatura se je z +35 st. na vrhu spustila okrog +10, tako, da je bilo kar "frišno", vseeno pa uživancija v vožnji in malo počitka na vrhu. Nato pa naprej, čim dlje po centralni Turčiji proti Kapadokiji, našem naslednjem cilju.

[Luka66]

Vožnja po dobrih Turških cestah, razgibani pokrajini in preko prelazov je bila pravi moto užitek     V tem dnevu je bil plan priti do mesta Erzurim cca. 400km, vendar glede na to, da smo iz Vardzie krenili popoldan je bilo potrebno voziti kar dinamično, še posebej, ker smo izgubili nekaj časa ob postankih za fotoshooting    in seveda jedačo.......zaustavili smo se v novo postavljenem mestu....... teh je v Turčiji veliko........namreč Erdogan je dal postavit kar nekaj povsem novih mest, v katere je preselil poceni delovno silo iz nerazvitih okolij.......nekaj smo jih prevozili še povsem nenaseljenih...........nova blokovska naselja, banke trgovine, urejena infrastruktura, pa žive duše še nikjer......no to mestece je bilo naseljeno, nov urejen fast food  fantje so se obrnili in v trenutko smo imeli postreženo vse kar smo želeli, okusno in dobro     seveda  vse brez prisotnosti kralja živali......

Kaj hitro smo spet na motorjih, čas nas preganja, tudi vreme se je kisalo.....v mraku prispemo v mesto Erzurum, sparkiramo v centru pred urejenim lokalom, kjer smo nameravali nekaj pojest in seveda po spletu poiskat prenočišče.....bilo je že temno, po netu nismo našli prostih sob, zadeva se je nekoliko komplicirala saj je Erdogan ˇprepovedalˇ Booking .... očitno so se mu zelo zamerili       na spletu preko različnih linkov nismo nič našli....... obrnili smo se na lokalce, vendar s hoteli, ki smo jih pogledali nismo bili zadovolji, bogo in nekateri kar nekoliko scary v starem delu mesta, tako ženski del ekipe ni dal zleno luč, no tudi moškemu delu ekipe ni bilo ravno zadovoljivo......res "razvajene hotelske p....." nas je okarkteriziral "svetovni moto popotnik"       glede na to, da mesto ni ravno majhno je bilo očitno, da je prav gotovo kje še kakšen boljša možnost za prespat.......med tem, ko se ostali v lokalu neuspešno trudijo najt po spletu hotel za prespat, se peš odpravim preko lepo urejenega glavnega trga na drugo stran in kaj kmalu najdem prijeten hotelček s prostimi sobami, problem je le kam spravit motorje......garaže nimajo, pred hotelom pa le nekaj zasedenih parkirišč, s prijaznim  šefom se dogovorim, da umakne svoj avto in avto sodelavca s P, ter motorje sparkiramo na dva parkinga neposredno pred vhod v hotel........ ravno še pravi čas saj je začelo deževati. Razpakiramo se po sobah, nato v baru hotel nekaj debate o preživetem dnevu. Zjutraj smo ob 7 smo že na zajtrku, plan ob 8 štart cilj Kapadokija,  cca. 700km. Vreme slabo dežuje na polno.......naliv..... in vse zamegljeno, nič kaj ne kaže na izboljšanje. Odločili smo se, da počakamo ob še eni kavici in res po slabi uri naliv mine, še vedno pa dežuje, čas nas je že preganjal, zato smo oblekli dežjake, se poslovili od prijaznega osebja in odpeljali po dežju, proti zahodu, mestu Erzircan.......po dobri uri je dež ponehal in med oblaki se je pokazalo sonce....vozili smo po dolgi ravni cesti, ki se je blago dvigala in spuščala, na obeh straneh pa ogromna polja pšenice.....bili smo presenečeni, kako je vsak kvadrat zemlje skrbno obdelan.....poljedelski stroji novejši in znanih znamk (John Deer, Fendt,... celo pralnice kombajnov in velikih traktorjev imajo ob BS ) .......cesta odlična dvo ali tro pasovnica z občasnimi vmesnimi krožišči in v mestih s kalsičnimi semaforiziranimi križišči......skoraj kot AC....v mestu Sivas si privoščimo kosil in spet na motorje, cesta ravna ˇdok oko nosiˇ......na BS imajo v većini le plin in nafto, nekje le plin.......očitno posledica dragega bencina pred leti........ tako, da je potrebno pazit na range in tankat pred "rezervo" ........gas proti Kapadokiji, tam smo že imeli rezervirane sobe........eden od kolegov je poklical prijateljico, turistično vodičko, ki nam je uredila res dober prijeten hotel za dobro ceno.....nekoliko zaidemo pred mestom na pentlji obvoznice, pa uspešno najdemo hotel še preden je zašlo sonce.

Razpakiramo se po sobah, večerja v hotelu, nato še pijača in kramljanje, pri katerem se nam je pridružila tudi vodička, dogovorili smo se, za dve, ali tri  nočitve, tako, da imamo dovolj časa za ogled naravnih lepot pokrajine Kapadokije in tudi nekaj "relaxa" ....... naslednji dan smo pričakovali tudi kolega, ki sta bila napoti iz Tbilisija.  Naslednji dan po zajtrku posedimo na terasi in že zaslišimo znan zvok motorjev .....kolega pripeljeta po ulici, snidenje po nekaj dneh je prijetno, ekipa je spet kompletna.......čas do kosila smo preživeli ob debati, kaj se je dogajalo v času, ko nismo bili skupaj.....iz Slo mi je kolega prinesel novo vzvratno ogledalo, katerega sem naročil po mailu (hvala ekipa KTM Seleš), še preden sem namontiral nadomestno od Volge DeLux, kupljenega na avto odpadu....... tako da smo takoj imeli svečano primopredajo    ob prisotnosti dveh državljanov Siera Leone .....tako so namreč prebrali , Gruzijski cariniki ime naše lepe Slovenije na pasportih dveh kolegov    "ooo  you have a loong trip"   so jima dejali     popoldne smo si vzeli čas za sproščen ogled mesta in nakup spominkov, no in še česa drugega...... uživancija za ženske......večerja v hotelu....naslednji dan po zajtrku na motore in moto ogled pokrajine Kapadokija.....res fascinantna pokrajina..... kaj napisati o njej.....

Kapadokijo, je Unesco uvrstil na listo zaščitene svetovne dediščine, kot enega najpomembnejših spomenikov človeštva........poznana je po fantazijskih tvorbah stožčaste oblike........ oblike dimnikov, stebričkov s ˇklobukiˇ v različnih barvah so nastale iz materiala, ki so ga je pred milijoni let izbruhnili vulkani......vremenske vplivi pa skozi čas preoblikovali. V te stožce so si ljudje v preteklosti izdolbli slikovita bivališča, trgovine in cerkve in še danes nekatere družine prebivajo v njih. Pokrajina je zares neverjetna, saj so prebivališča izklesana tudi v skale in pobočja hribov. Vozili smo počasi, se ustavljali in si ogledali neverjetno pokrajino....... vmes se je cesta povzpela tudi v zelo strm klanec tlakovan z granitnimi kockami, zelo spolzko in ob precejšnji gužvi na cesti je bilo potrebno biti zelo pazljiv.....

V Kapadokiji so nastala tudi številna podzemna mesta, ki so služila kot zatočišča kristjanov pred osvajalci, eno do njih je kar 100 metrov pod zemelskim površjem. Gre za nenavaden kompleks prepletenih podzemnih hodnikov v osmih nadstropjih, ob katerih so si ljudje ustvarili bivališča, shrambe, cerkve, samostane, pokopališča in vodnjake.....nismo si ga ogledali v celoti.......namreč za ogled vseh ˇčudesˇ Kapadokije bi rabili kak teden časa, ki ga pa na žalost nismo imeli.......ustavili smo se v enem od mestec, se sprehodili po njem, tudi čez zanimiv viseči most.....nakupili še nekaj spominkov......praktično smo cel dan porabili za ogledovanje zanimive pokrajine in mestec v katerih imajo luštkane lokalčke na strehah oz. terasah zgradb z lepim razgledom......prijetno za posedet.....vsi smo pozitivno presenečeni nad prijaznostjo in gostoljubnostjo Turkov, urejenostjo in "čistostjo" države.......tega dela, ki smo ga prevozili in videli.....pasalo nam je, da smo bili malo na easy .......imeli smo dodaten dan viška zaradi spremembe panirane poti......izpustili smo nekaj prej planiranih zanimivosti v Gruziji in še dodaten dan v rezervi za nepredvidene zadeve......tako smo si privoščili dva dni ˇpravega ležernega dopustovnjaˇ  ........ naslednji dan nas je čakal vožnja po centralni Turčiji proti mestu Bursa cca.650km..........ter nato povratek na staro celino smo planirali s trajektom preko ožine Dardanele.

 

Popravljeno December 2, 2018. Popravil Luka66