IBERIA EKSPRES 2019

[SharpNinja]

»Jz bi šla pa opice na Gibraltar gledaaaaaat«….in tako je padla ideja za letošnje prvomajsko motopotepanje. In da se ne peljeva samo na obisk k »sorodnikom« :P , sva naredila plan za en lušten krogec po Iberskem polotoku. Letos so super padli skupaj velikonočni in prvomajski prazniki, da se prišpara malo na dopustu (je treba met še za septembrsko stepanje naokoli ?) in tako sva nažicala skupno za dobre tri tedne na off in v sedlu wuhuuuuu :D. Kot vsakič sva mislila, da je to fuuul časa….no na koncu je bil spet maraton »od zore do mraka«, ampak če je tooooolk stvari za vidt in tako malo časa….in razdalje od ene do druge zanimivosti so tam dol malo konkretnejše kot pri nas, ko si v 300 km praktično od meje do meje, tam pa niti od mesta do mesta ne :P.

Priprave so stekle že med zimo….brskanje po potopisih, google mapsu, wiki-ju in sestavljanje trase, nabava raznih malenkosti (gurtne, kuhalniček – nakup leta hahahah, tisoč in en nosilec za garmina, ker letos bo baba žaba mela tud navigacijo, da ne zaluta kje hihi) in rezervacija trajekta…no s tem, sva zadela terno, ko sva ujela ravno ponudbo 40% off, tako da sva za dva osebka, dva motorja, kabino (zlata vredna zadeva, da se na 20 urni vožnji lepo stuširaš in naspiš kot človek…bmw-jaši smo baje »razmaženi« pa to) ter kosilom in večerjo v obe strani (Savona-Barcelona-Savona) plačala malenkost manj kot 350 eurčkov (po preračunu, bi za celo pot do Barcelone plačala precej več za gorivo, cestnine in vsaj eno spanje v eno smer, da ne omenjam, kako ti AC požre gume…in živce ?).

1.       1. DAN….Domžale-Savona (718km)

In končno je prišel 19.april in vamoooooos Espania&Portugeš (poudarek je bil sicer na Portugalski, ampak do tja in nazaj je treba nekako prit, takoda sva si privoščila še malo španske uverture :D. Motorja (no enega, ker moja raketa tovori samo torbico s sendviči in podobnimi drobnarijami…en je lep en je pa uporaben hahahah) sva otovorila že prejšnji večer, zjutraj sem šla še za 4 ure odglumit gljivo v službo, potem pa štart točno 14.00 proti Savoni. Pot nič posebnega, pač AC čez severno Italijo, dolgčas do nezavesti, ampak nekako je treba prit do čolna. Ideje, da bom imela tudi jaz »gremlina« (navigacijo), so skupaj z napajanjem (razne neoriginalne variante konektorjev se ne obnesejo, čeprav je moj naštudiral po forumih, da deluje bp) umrle že preden sva prišla do italijanske meje hehehe (po moje sem jaz kriva, ker ko pridem zraven vse pocrka :P), tako da sem se lepo kot do sedaj celo potovanje lepo šlepala zadaj za vodičem in imela čas zijat okoli in poslikat kakšno zanimivo stvar. No okoli 22.00 sva se lepo v izi počekirala v pristanišču in se postavila v vrsto za vkrcanje. Motorjev je bilo kar nekaj, večina še za naprej za Tangir in Maroko (mybe next year ?). Brez nekih komplikacij sva bila okoli 23.00 že lepo razpakirana v kabini, izpluli smo baje okoli 00.30 ampak sva zamudila, ker sva zaspala kot ubita (še enkrat…. kabina je zakon ?).

1.      2. DAN….Barcelona

No naslednjih 16 ur sva se večinoma svaljkala v kabini, odrezana od sveta in modernih telekomunikacij, s palube ni blo nič pametnega za videt…morje vsenaokrog in kar razburkano, tako da smo se konkretno majali….bazen je bil prazen, mal sva se pomartinčkala….okoli 17.00 pa končno na obzorju kopno in obrisi Barcelooooonaaaaaa, BArceloooonaaaaa. No začetno navdušenje je malo skvaril dež, takoj ko so naju spljunili s trajekta je začelo kapljat (takrat še nisva slutila, da je to znak, da naju bo pralo ko miša naslednjih 7 dni…globalno segrevanje my ass). Tako, da na hitro en selfiš pred spomenikom Krištofu Kolumbu potem pa nekam pod streho nekaj dobrega piknit (že pred odhodom sem naštudirala v katerem kraju je kaj dobrega tipičnega za pojest….pač motopotovanje je tudi priložnost za gurmansko spoznavanje krajev ?, tud jest je treba)….in sva se zavlekla na božanske tapase v pivnico Vaso de Oro . Spotoma sva na ulici naletela še na par iz bivše juge (»naši« so pač povsod hahahah), tako da je večer minil v prijetnem pogovoru v bolj domačem jeziku, ker španščina nama je bolj španska vas :P. Tapasi pa res tooop, sveže pripravljeni pred našimi očmi, lastno pivo….tudi sam ambient in vzdušje, sicer vse stisnjeno in se dogaja ob šanku, natakarji naročila vpijejo čez cel lokal…..v glavnem tale kotiček »must go« v Barceloni. Potem pa še do hotela kakih 40 km iz Barcelone (malo zoprn dostop, ker je med AC in sva morala malo naokoli, ampak z varovanim parkingom in solidno ceno v primerjavi s centrom Barcelone).

[SharpNinja]

3. DAN….Barcelona

Dan namenjen zganjaju turizma po Barceloni….ja če sva že tukaj a ne. Okoli 7.00 sva se lepo spravila v udobno opravo turistov (teniske, sončna očala, klobuček, ruzak, zemljevid), motorja pustila lepo pri hotelu in pot pod noge do slaba 2 km oddaljene železniške postaje. Stric na blagajni nama je ob kartah (po nasvetu sva vzela  karto za 10 eur, ki ima vključen še prestop in vožnjo z metrojem ali busom v samem mestu…pride hudo prav, ker peš v tem glomaznem mestu ne prideš nikamor) dal še napotke kje točno morava z vlaka in na metro, da prideva do Plaza Catalunya, kjer sva se potem naložila na hop on hop off bus (odlična zadeva, če si hočeš v enem dnevu pogledat vse….no večino znamenitosti Barcelone) in cel dan skakala gor in dol z njega, kjer naju je kaj bolj podrobno zanimalo za ogled, pa še svdio guide je na njem, tako da ti še kaj razložijo, kaj gledap….no pred 9.00 je bila slavna Plaza CAtalunya prazna, še fontane niso delale, tako da super priložnost za fotoshooting :P, isto na Rambli….mimo najbolj slavnih Gaudijevih stavb (Casa Batilo- fasado sicer obnavljajo , CAsa Mila, CAsa de les Punxes…….za park Guell so bile že par dni prej vse vstopnice razprodane….jajc pa ti prazniki in masovni turizem), sva se sprehodila do ene najboljših pekarn za zajtrk (lepo grizljaš odličen svež rogljiček, kruh s suhim sadjem in drožmi….) in opazuješ čez šipo, kako se pečejo hrustljave dobrote. Čez stari gotski del mesta se splača sprehodit peš, fascinantne stavbe iz kolonialističnih časov (se ve od kje denar)….se vmes ustavit na churrosih, zlizat kakšno »špansko vrtnico« pred katedralo in potem do slavne Sagrade Familie, največje črnogradnje, ki se še kar gradi…no tukaj se je že začela gužva, večinoma kitajci in njihovi selfi sticki hahahah. No neke toplote ni bilo (ne vem od kje pridevnik sončna Španija), tako da je bilo treba nabavit zimsko opremo….šal in kapo….seveda Barca colours, bo še za spomin, čeprav nama obema dol maha za fuzbal hahahah. In kljub temu sva si vzela dobri dve uri za Camp Nou….je le največji evropski nogometni stadion in je zanimivo videt v živo, stopit na to sveto travo (plačaš pa tud konkretno za vse od vstopnine do spominkov in da ne omenjam fotobooka….te na ene 4 točkah slikajo z navijaškimi rekviziti, pokalom itd, zmontirajo zraven une modele od Barce, k pojma nimam kdo so hahahah in potem midva budale plačava 40 eur za tri ušive slike, da ne omenjam da taboljših 3 ne dajo zraven, razen če plačaš 70 eur, ampak ok, sj vrjetn ne bova šla nkol več), pokukat v slačilnico, si ogledat muzej (ni mi jasno, kaj folk počne dve uri tam not, kolikor je priporočen čas za obisk, midva sva bila pol ure ven in not hahahah) komentatorske kabine, se usest na klop za igralce na igrišču (ni mi jasno kaj vraga rabjo fotelje, k niso plačani, da tekajo gor pa dol?) in se poslikat ter malo dražit prijatelje doma »lj kje sm, sicer me briga za fuzbal, sms m pa tle hehehe, a ti prnesem mal trave, podpis od Messija al kaj je un model«. V glavnem vidla sva The stadion, se poslikala, smeti je ful (prejšen dan je bila neka ful pomembna tekma kao), nabavla kos svete trave, fotobook in Barca pajkice zame (pač vzorc mi je bil všeč hahahah), tako da kljukica ?. Sledila je Plaza Espania s ptičje perspektive….v nekdanji bikoborski areni so naredili shopping center in z dvigalom se pelješ na streho kjer je super razgled na Barcelono. V daljavi se je videl konček telekomunikacijskega stolpa na Motjuice-u, zgrajenega za potrebe OI, tako da sva potem odpešačila kar v tisto smer do olimpijskega parka in stadiona s promenado odtisov slavnih športnikov (eni imajo res mala stopalca hahahah). Počasi so se nama luštali tapasi , tako da sva se spustila hribu do starega gotskega dela mesta in šla malo piknit in poplaknit s sangrio….tile tapas lokalčki so prav luštna zadeva, greš vzdolž šanka, si naložiš po izbiri zalogajšče na krožnik, na koncu pa ti računajo po zobotrebcih, ki ostanejo na krožniku…zakaj pri nas ni kaj takega. No med najinim tapanjem je dan minil in v mraku je zaživela tudi Rambla vključno s prodajalci »unikatov« znanih znamk :P, s posebej patentiranimi »stojnicami« (rjuha, na njej izdelki, vsi 4 vogali oa na špagi, da ko pridejo organi samo potegne, puf in ga ni hahahaha. In ker ima noč svojo moč  sva zalezla v muzej erotike (ni bla moja ideja, naša pa ni taka :P)….no ja par tičkov visi s sten in to dobro prodajo hahahah. Potem pa na zadnji vlak proti hotelu.

[SharpNinja]

4. DAN…..Barcelona - Cervera – Andora- Rialp (482 km)

Končno pravi začetek motopotepanja….vreme sicer ni sodelovalo, ker se je konkretno zlilo že po pol ure vožnje, tako da sva malo prevedrila na bencinski in si ob preklinjanju vremena privoščila zajtrk »mizica pogrni se na tanku«….ja življenje ni potica, samo če imaš kruh s suhim sadjem na velikonočni ponedeljek se tudi da hahahah . Ko je končno un gor zaprl tuš sva odvijugala do Cervere, mesto malega MM…..mone ni bilo doma hahahah (no bila je nedelja in je bil official store zaprt), tako da sva v sicer oblačnem in hladnem vremenu (dežjaki so super, da te ne prepiha) vozila čez prav lepo gorato pokrajino z nasadi mandljevcev proti Pirinejem….temperatura je vztrajno padala (gretje ročk rules ?), tako da na prelazih je bilo malenkost nad ničlo (»k nisva šla midva v Španijo na toplo?«. Ceste so drugače v severni Španiji pravljica (konkretno priporočam N260 od Andore dalje) in če je lepo vreme en sam užitek med temi ovinki (če je dež je pa mal zoprno ja) in s takimi razgledi. Bolj sva se bližala Andori, več je bilo snega, smučišča so videti še funkcionalna…prava zima še. Andora je en sam shopping center, tako da se nisva kaj veliko ustavljala in sva nadaljevala do nastanitve v Rialpu, da prideva čimprej na toplo, ker je termometer kazal že minus. Lastnica apartmajčkov sicer ni govorila drugega kot špansko, ampak je teta modernizirana in z google translate-om smo se vse zmenili. Tokrat se je kuhalniček prvič izkazal in za odtajanje sta gobova juhica iz vrečke (velike skrivnosti malih kuharskih mojstrov hahahah) in čaj zelo pasala.

[SharpNinja]

5.  DAN…Rialp- Pamplona (388 km)

Štart v mrzlo (tist feeling, ko se ti iz ust kadi, ko dihaš) in oblačno jutro, ampak en del poti čez Pirinejske prelaze je vreme kar držalo, cesta je bila sicer mokra, kar malo skvari uživaško vožnjo po ovinkih. No veselje ni trajalo dolgo, saj se je spet uscalo…..zato je slikic lepih razgledov s severne Španije malo, ker v tistih nalivih se mi ni ljubilo vlečt dežne opreme dol, iskat fotlca po kufru in se spet oblačit….je pa menda severni del Španije zaradi Pirinejev in Atlantika znan po takem kislem deževnem vremenu…..bi bil res užite ujet lepo vreme tukaj, ker ceste so fenomenalne, razgledi in pokrajina pa še bolj. In sva spet vedrila na avtobusni, si naredila »klošarsko« pojedino….tapasi po dolenjsko (domače suhe klobase so zakon za železno rezervo ?), ko je malo ponehalo pa naprej. Počasi sva začela opažati ob cesti table za Camino de Santiago in pelegrinote, ampak pohodnikov (nič čudnega v tem vremenu) ni bilo nikjer opaziti….tudi motoristov v severni Španiji začuda nisva srečala (saj midva čudaka pa rineva v tako vreme), no in nasploh prometa izven večjih mest praktično ni. Vasi, pa še teh je malo,  so večinoma prazne in zapuščene, kakšnega atata al pa mamco z ovcami in kozami srečaš vsake toliko. In končno Pamplona, cilj za današnji moker in mrzel dan (ko imaš vsega poln kufr, ker ti v škornjih stoji voda, dežjak je že zdavnaj spustil, s čelade ti teče po hrbtu, zebe te ko cucka….tudi to so radosti motorizma, samo smo bajkerji al nismo…čeprav smo bmw-jaši in moj spet že cel dan sanja, zakaj ni šel z avtom hahahah). Ampak ogled slavne bikoborske arene v Pamploni (z muzejem in vodenim ogledom, kjer razložijo ozadje bikoborstva in tradicionalnega teka pred biki) in starega mestnega jedra je odtehtal pot, sploh pa potem tapasi (morski ježek je bil vrhunski) in sladoled (ne, ni naju zadost zeblo hahahah, sladoled zmeraj paše). Potem pa v hotel s fenom sušit opremo preden nama poženejo šampinjoni in zraste plavalna kožica med prsti :P.

[SharpNinja]

6.  DAN…Pamplona – Altamira-Oviedo (462km)

ZA zajtrk jajčki (vmes se sprašujeva, kako se nisva že prej spomnila, da ga nabaviva….vsako potovanje se nekaj naučiva hehehe) potem pa gas v dež in mraz juhej, to nas pa res ne moti tako zelo (mhm, jaz pizdim že tri dni, moj sanja avto hahahah)…..kot dva zmrznjena pingvina hahahahah….moj dežjak je od vsega hudega začel razpadat in kaže, da se bo transformiral v dežni brezrokavnik :P, tako da ductape-amo na vsakem postanku (če ima kdo kakšno priporočilo za spodoben dežjak, ki ne spusti po pol ure se priporočam, ker tale je že tačetrti in niti eden do zdaj ni bil vreden, da bi ga pes poscal :P).  Počasi se sicer začne jasniti, ampak bolj se bližava Atlantiku bolj je mraz in piha….zato se za kako urico, dve, tri zavlečeva v jamo hahahah….no v repliko jame Altamira s slavnimi jamskimi slikami bizonov (originalna jama je zaradi zaščite in ohranitve slik zaprta za javnost, je pa replika v piko taka kot original in hologrami, ki prikazujejo življenje jamskega človeka so res fascinantni).  Počasi se potem odpraviva do Ovieda, ker sva relativno zgodnja (navadno na cilj pridrsava v temi) si greva malo ogledat mesto (mesta so si vsa bolj kot ne podobna, kolonialističen načičkan stil gradnje, ozke ulice, tisoč in ena trgovinica s spominki). NA večerjo imava plan it v El Gato Nero kjer imajo tudi poseben način strežbe tradicionalnega asturijskega ciderja, ki ni sladek tako kot te naše zadevščine…cel show (zlivanje čez glavo, s pomočjo google translate-a nama natakar razloži, da se tako cider prezrači, da gre ven odvečen CO2 in tudi natoči vedno samo toliko, kolikor se takoj spije). No ko prideva prvič mimo ata razloži, da začnejo hrano strečt šele ob 19.30. ok pol ure se še šetava po mestu, nabavljava spominke (dobro, da sva z motorjem, jaz bi vse pokupila)….prideva 19.30 razloži (itak v španščini….ja sj ful razumeva ja), da začnejo strečt ob 20.00…ok …no v tretje ko sva prišla je uspelo, tako da sva prišla do asturijskega lonca in cachopo-ta (to je kao porcija za eno osebo pa je pol krave na krožniku) in seveda cider-ja ?, potem pa po zadnjem do hotela hahahah (ja malo pa pribije, tud če je odzračen ?).

 

Popravljeno Maj 17, 2019. Popravil SharpNinja

[SharpNinja]

7.DAN….Oviedo-ob atlantski obali do Santiaga de Compostela (569km)

ZA dobro jutro se je pokazal sonček na obzorju….končnoooooo, da naju neha prat…toplo sicer ni, se je treba vsake toliko ob postanku malo pogret na deklcu ?, ampak razgledi s klifov na brezskončen ocean so vrhunski…najdeva klopco z razgledom »El Banco Mais bonito«, za fotke na robu klifa se je treba  parkrat sicer malo prizemljit, ker dobro vleče…..ampak je lepooooo. Potem se premakneva do svetilnika na rtu CAbo Ortegal in si privoščiva malico z razgledom (tale španski jamon je odličen). Ker se od nekje  začnejo vlačit skupaj neki črni oblaki, se kmalu spokava dalje do naslednje označene točke, kjer naj bi bil ful hud razgled z vrha grebena...mhm….pogled tja kamor se peljeva ne kaže nič dobrega, čedalje bolj piha, začne zlivat ko pri norcih, midva pa naravnost proti grebenu z vetrnimi elektrarnami, se pravi, da tam reeees piha….čista jeba…..itak na teh kozjih stezah se nimaš kam umaknit, ker ni ničesar…..za piko na i začne po nama klestit toča in orkanski veter, gledam mojega pred sabo (pa je precej bolj obtežen kot jaz), kako jadra levo desno, veter kar pometa v sunkih dež in točo….voziva 20, 30 na uro, preklinjam žive in mrtve, kaj mi je tega treba, zalimana na motor, balanco dobro, da nisem skrivila, malo levo, malo desno po kozji stezi (fitness se obrestuje hahahah). Prideva do nekega odcepa za v dolino, znak, da je za vprege, kolesarje in pešce….jebiga samo vozi, slabše, kot tukaj gor ne more bit…no in sva prišla dol s tega grebena ….brez razgleda sicer hahahah….malo scukana od toče in orkanskega vetra, ampak sva preživela wuhuuuuu…..do konca sveta, preko toče vetra in dežja…..dobesedno, saj sva prilezla do Finisterre ?. Npiševa sporočilce, ga zbaševa v flaško in v morje z rta Finisterra (drugače tudi ena kočnih točk El Camina)….pa da vidimo, če jo bo kdo našel ?. In kot vsak večer spet v hotelček oziroma enega od albergov sušit cunje (vroč radiator majo wiiiiii)  in kuhat juhico, za ogled Santiaga, ki je bil v planu sva malo prepozna in preveč mokra, bo počakal na naslednje jutro.

[SharpNinja]

8.       DAN ….Santiago de Compostela- Braga-Rio de Onor-Samoes (633km)

Pogled čez okno kaže, da se jasni…bi bil že čas….ampak preden se spakirava že (speeeet) kaplja….navlečeva nase deževnike in na ogled Santiaga de Compostela….najprej do spomenika pelegrinotom, potem do trga s katedralo, ki bolj kot ne sameva, enako ulice Santiaga….najdeva slavno Tarta de Santiago (nič posebnega, nek mandljev biskvit) potem pa dalje. Še preden se skopljeva iz centra mesta crkne še drugi »gremlin«, očitno je vesoljni potop zadnjih 7 dni načel napajanje…..moj zadevo razmontira, ampak zadeva ni navdušena, da bi delal…here we go again (ko misliš, da si to navigacijo končno naumil se najde neka nova fora). Se pravi treba najt nov napajalnik, kar precej časa sva zabila, da sva našla Mediamarket, originalnega garmin napajalnika seveda nimajo, kupljen plan B ne deluje, ostane še powerbank pa upajmo, da zdrži vsaj do konca dneva….No nadaljevanje dneva je bilo kolikor toliko po planih…..ker sva na tesno s časom, kljub temu, da sva zaradi premika ure nazaj ob prehodu čez mejo pridobila eno uro časa ?, narediva največje grozodejstvo motorizma in čez portugalsko mejo do Brage pičiva po AC, vmes še kratek postanek za malico (v Santiagu kupljene empanade so super, sploh tista s hobotnico) in tankanje….na Portugalskem je bencin očitno dražji kot v Španiji ….od 1,6 do 1,7 EUR. Ja niso poceni in tudi cestnine so konkretne (cestninjene pa so vse AC za razliko od Španije, kjer sva plačala le AC po Baskiji in v okolici Barcelone). Razred zase pa je način cestninjenja, komplicirano, da glava boli, del je na »ticket« sistem, del elektronsko cestninjenje, pri čemer še vedno ostaja misterij, če tista predplačniška zadeva (plačaš znesek kot dobroimetje preko neke njihove spletne strani, vneseš registrsko in zadeva naj bi delovala), za katero nama je povedal na recepciji hotela, deluje ali ne (na pošti, kamor naju je napotil, da se kao tudi da plačati, niso imeli pojma), plačala sva za en motor, jaz sem se šlepala zastonj in upam, da ne dobim kake čestitke domov. V Bragi parkirava tik pod začetkom stopnic Bom Jesus do Monte in narediva en kardio trening do vrha, kjer je cerkev…razgled na Brago potem pa pot pod gume med samotne ovinke severno portugalskega hribovja. Cesta je fenomenalna, letiva po ovinkih med nasadi plutovcev, kamor seže pogled (Portugalska je ena največjih pridelovalk plute), sem in tja kaka na pol opuščena vas, kjer že znak opozarja, da živijo samo še starčki…..sonce že počasi zahaja, ko privijugava do ene najbolj tipičnih kamnitih gorskih portugalskih vasic Rio de Onor. Med fotkanjem naletiva na Nizozemca, ki je na gs-u po celem dnevu ovinkov omagal v tej vasici,…malo naju sicer čudno gleda, ko poveva, da nameravava še danes iti skoraj do Pinha-a, ker naj bi bili sami ovinki….dddddd :P.No po temi sva prilezla do prenočišča, ene od »Quint«, značilnih za to področje, vmes pa še opazovala sončni zahod…čao sonček, glej, da boš jutri zjutraj nazaj hihi.

[Snečer]

lepo

a med "oglasi" bi predlagal, da mogoče naložiš samo izpostavljene fotografije, ostalo pa link do albuma, da bo zadeva bolj pregledna

[SharpNinja]

9.DAN….Samoes-Pinhao-Porto-Aveiro-Viseu (385km)

Končno štart v soncu….sončna Portugalska in dolina Duora…najstarejša vinska regija, ki je tudi pod Unescovo zaščito. Vožnja po praznih, ovinkastih cesticah med terasastimi vinogradi, ki se dvigajo nad reko Duoro kamor seže pogled je res en sam užitek. V Portu, mestu mostov je najprej čas, da se malo podkrepiva z njihovim tradicionalnim sendvičem Francesinha (little french girl v prevodu)…holesterolna bomba, tako da je eden čisto dovolj za oba…..potem pa na ogled ene najstarejših in njabolj znanih vinskih kleti Calem. Vstopnici sva kupila že preko spleta, tako da sva ravno ujela začetek vodenega ogleda kleti z ogromnimi sodi in se malo poučila o pridelavi portovca, na koncu pa seveda degustacija te žlahtne kapljice, ki s svojimi 17% kar pribije ? (v bistvu ni vino ampak mešanica vina in žganja)….v glavnem ogled katere od vinskih kleti je res vredna porabljenega časa. Ker sva planirala še ogled starega centra Porta sva se sparkirava v garažno zraven najbolj znanega mostu Ponte Luis, se preoblekla v opravo turistov in pešhonda po mestu šestih mostov, čez katerega se vije reka po kateri še vedno (sicer v turistične namene, plan je bil, da bi si mesto ogledala tudi s te perspektive, ampak časovno ni zneslo) plujejo znamenite ladjice za prevoz vina »rabelo boat«. Porto je res čudovito mesto (lepše od Lisbone) s kolonialno arhitekturo, načičkanimi hišami s fasadami obloženimi z značilnimi keramičnimi ploščicami v »azulejo« stilu (modro-bela poslikava s prizori predvsem iz kolonialnih osvajalskih časov), ozkimi uličicami, tramvajčki, ki vozijo v hrib. …posebej vredna ogleda je železniška postaja »Sao Bento« z značilno keramično poslikavo notranjosti, Clergios Tower, tržnica Bolhao….hoja po hribu gor in dol te zlakotni in je padel še drugi tipični porto sendvič Bifana (v rahlo pekoči omaki počasi kuhana svinjina) in pa pastel de nata (čeprav na najboljše sva morala počakati še kak dan, da sva prišla do Belema ?). Ob sončnem zahodu sva pridrsala še do zadnje postaje za ta dan, Aveira (tako znanih portugalskih Benetk), ki je prepreden s kanali po katerih vozijo ladjice. Tu sva na hitro poiskala še značilno sladico »ovos Moles« (sladka jajca), ki pa ni bila nek presežek….rumenjak s sladkorjem v neki lupinici iz hostije…no ja, probali smo in ne bi več (moj je direkt povedal, da je bilo zanič hahahah).

[SharpNinja]

 

10.   DAN…Viseu – Fatima- Lizbona (535 km)

Zgodaj zjutraj spet štart med ovinke hribovite portugalske pokrajine….sonce, ovinki, prazne ceste…na poti samo vetrne elektrarne in sem in tja kak zaselek…vse do Fatime…portugalskega Brezja, da se greva za vsak slučaj malo požegnat ?…..na parkingu gužva, stlačiva se v senco pod enega od dreves, super, zraven je še klopca, da lepo v miru pomalicava potem pa pogledat to famozno romarsko središče….v cerkev….oz gromozansko okroglo stavbo cerkev wannabe uletiva ravno sredi maše, pogledava še trg, kjer moraš menda po kolenih do kapele….čeprav imava drsnike nisva šla hahahah ampak sva raje oddrsala dalje na polotoček Peniche z mivkastimi plažami….lepo, ampak piha ko pes (Atlantik pač)in v vodi žlobudra le par srferjev, s sipine pa se jadralni padalec neumorno meče dol na plažo, nekaj mu ni šlo ravno hahahah. Obkroživa polotoček, na eni strani mivkaste plaže, na drugi klifi….no naju čaka še pot do Lisbone, kjer si privoščiva eno pravo konkretno morsko večerjo v eni mali gostilnici z le par mizami, z jastogi, rakovicami, ostrigami…..ni da ni, požrla sva vse morsko življe iz akvarija….odlično, sveže in relativno poceni, sploh če primerjamo s tistimi zamrznjenimi kitajskimi zadevami, ki jih dobiš pri nas. Tačas, ko sva se basala se je že stemnilo in ob zvokih fada (sliši se kot eno javkanje, ampak ok, vsak ima svoj okus :P), ki se sliši iz lokalčkov v starem delu Lisbone  Alfami se sprehodiva nazaj do motorjev in gas do prenočišča izven Lisbone….tam ugotoviva, da sva izbrala top lokacijo, svoj bungalovček ob morju, s pokritim parkingom pred vhodom in teraso na drugi strani. Superca, ravno prav, da preperem cunje (ker za tri tedne svežih cunj pač ne gre tovorit sabo) in ker piha od morja se bodo ravno posušile….ker ni stojala za obešanje zimprovizirava stojalo iz stolov in zajl oz ključavnic za zaklepanje čelad in izolir traku….cela »a je to« varianta, ampak deluje pa ?.

 

[SharpNinja]

11.DAN….Lisbona

Dan brez motorja, dan za zganjanje turizma po Lisboni….po zajtrku (cel žur, jajca majo ?) odpešačiva do železniške (tudi Portugalska ima odličen javni prevoz), potem še malo na metro in do Praca Marques de Pombal, kjer sva se naložila na hop on hop off bus in potem malo z busom malo peš od ene do druge znamenitosti ….stadion Benfica, shopping center Colombo s 340 trgovinami…n'č tazga :P. Torre Vasco da Gamma, Praca do Comercio s pogledom na znamenitim rdeči most (Ponte 25 de Abril) in kip Santuario  nacional de Cristo Rei, po ozkih v hrib vzpenjajočih se uličicah starega dela Lisbone (Alfama), kjer se vozijo tramvajčki in tuktuki , kjer ti nad glavo visi cela zbirka spodnjih gat za stare mame hahahah in in kjer najdeš tisoč in eno zanimivo trgovinico s spominki….od azulejo ploščic do sardelic v vseh možnih materialih do konzerv z ribami (Portugalska je znana po številnih tovarnah ribjih konzerv in ko zaideš v eno od »hiš konzerv« je izbire ni da ni). Našla sva tudi en lušten lokalček z zbirko kosmičev s celega sveta in probala fasat sladkorno, če te ves sladkor v porciji kosmičev, piškotov, čokolade in sladoleda uniči, lahko še malo odležiš hahahah……nisva spustila niti predela Belem s samostanom Mosteiro dos Jeronimos, v katerem je tudi grobnica Vasca da Gamme, stolpa Torre de Belem, spomenika Vascu da Gammi, zalutala še v vojaški muzej in na koncu za pikico na i stala v vrsti za znamenite Pasteis de Belem (pastel de nata iz Belema), ki so res the one, edine res dobre pasteis od vseh, ki sva jih poskusila….sem hotela recept, pa ga niso dali ?. ZA večerjo sva preko Tripadviserja rezervirala mizo v enem od lokalčkov v Alfami in ker sva bila čisto na drugem delu Lisbone se je moj izkazal kot odličen navigator, da sva v manj kot pol urice z vlakom in metrojem pridrsala v piko po tajmingu…..lokalček je bil prav zanimiv, kot večina le par miz, vsak krožnik in vsak del pribora drugačen, kuhinja kar direktno pri štedilniku za šankom hrana pa odlična.

[SharpNinja]

12.DAN….Lisbona-Sintra-Cabo da Roca-Evora (311km)

Dan za najbolj zahodno točko Evrope…Cabo da Roca…..najprej sva se spotoma ustavila še pri peklenskem žrelu  »boca de Inferno«…..nek klif oziroma pečina ob morju…..potem pa Cabo da Roca, sonca je sicer zmanjkalo nekje na poti, apmak where the world ends sva našla, se pofotkala potem pa naprej do Sintre, zgodovinskega kraljevega mesta. Ubrala sva lažjo varianto, parkirala na železniški in se nabasala na bus št. 434, ki ima krožno pot do mavrskega gradu, Palače Pena (barvasta palača a la disneyland varianta), palacio National , čez staro mestno jedro Sintre in nazaj na izhodišče. Povsod gužva in vrste za vstopnice, tako da sva se malo prešvercala z nakupom preko spleta in preskočila vrsto, za ogled teh zgradb je bilo treba malo potelovadit v hrib, zato so ob povratku v dolino padle ene gigantske portugalske sardele in pa pasteis de Sintra (nimajo za burek proti Belemu ?). Plan je bil, da v Evori pogledava še kapelico s kostmi (Chapel of bones), ampak ker imajo butast delovni čas (samo do 16.30) in ker sva sfalila izvoz na AC na poti do tja ni ratalo. Tako da sva si potem vzela na izi in se po ene treh kilometrih zluknjanega makadama čez nasade plutovcev pritresla do enega največjih skupkov dolmenov (monolitov)….fascinantno…..sva se malo priklopila in napolnila energijo potem pa v sončnem zahodu mimo ostankov akvadukta v Evori oddrsala najprej v nabavo večerje in zajtrka (kupe polenovke….bacalau, ki ga menda Portugalci pripravljajo na 365 načinov, sva spustila :P) do prenočišča v neki vasici, ki je bilo malo posebno….a la japanese stil, sploh kopalnica je bila malo posebne sorte, pa še bazenček in visečo mrežo sva imela.

[SharpNinja]

13.DAN….Evora – Sagres- Lagos-Portimao-Bengil – Armacao di Pera (353km)

Zjutraj sva videla, da še dobro, da si v bazenu nisva privoščila nočnega kopanja, ker sva imela v bazenu morskega psa hahahah. Jutro kot vsako….zajtrk, pokanje krame na motorje in gas….cesta, sicer čedalje bolj ravna, saj je jug Portugalske precej bolj nižinski od severa, naju je vodila čez neskončne nasade plutovcev in ob cesti so bili sami nagci hahahah, in tipične bele vasice, vsake toliko mimo vetrnih elektrarn in mlinov na veter (večino sicer porušenih)….vse do rta San Vicente, najbolj jugozahodne točke, kjer si lahko privoščiš zadnjo klobaso pred Ameriko ? in mimo Sagresa, ki je znano po njihovem pivu SAgres. V Portimau sva brez uspeha iskala prevoz z ladjico/čolnom do Benagil caves….menda najlepših morskih jam…..tisti dan zaradi valovg ni bilo nobenega odhoda več, za naslednji dan pa tudi niso mogli zagotoviti da bo morje dovolj mirno….v rit v glavnem. Sva se šla pač razpakirat v hotel potem pa na eno čudovitih portugalskih plaž…zelo podobne plaže kot lansko leto videne na Lefkadi…klif in mivka, edino morje tukaj ni turkizno (no ja če te fascinirajo plaže….saj je lepo, ampak na dopust pa definitivno ne bi šla sem sredi poletja)…..če ne za drugega za fotoshooting in draženje s slikicami ljudi doma, kjer je bil mraz in dež….no saj Atlantik je bil tud hudičevo mrzel, ampak saj na fotki se ne vidi hahaha. Da ni še sezone se je videlo tako v hotelu, kjer sva bila bolj kot ne edina gosta, kot v mestu, kjer sva komaj našla odprto gostilno za večerjo (pa še 1,maj je bil)…..padel je tradicionalen piščanec piri piri in neka njihova morska enolončnica (porcija za 10 ljudi :P).

[SharpNinja]

14.DAN….Armacao di Pera- Sevilija (394km)

Za zajtrk sva »zbojlala« jajčka potem pa spet pot pod gume in v ovinkaste hribe, kjer ovinkom ni konca in s cestami podobnimi tistim na Sardiniji, tudi pokrajina je zelo podobna…rumeno cvetoče grmičevje, makija in kak zatrt borovec. Proti španski meji je cesta postajala vse bolj ravna…..ob cesti pa na vsakem drogu gnezdo s štorkljami (prav naselja štorkelj). Po prečkanju portugalsko-španske meje »klošarska« malica potem pa peklensko vroča Sevilija…..termometer je kazal konkretno čez 30 stopinj. Midva pa sva se po gužvi po centru Sevilije cijazila skoraj eno uro, da sva našla prosto parkirno hišo in se preoblekla v turista :P. Prekuhana sva se najprej zvlekla v senco parka pri Plaza de Espana, potem pa malo po mestu, do katedrale, na sladoled (s kozjim sirom in dulce de leche je bil top), malo pogledat najnovejšo flamenco modo in že ob mraku na Setas de Sevila občudovat nočni razgled na mesto. Potem pa do prenočišča…«gremlin« je spet  imel neke svoje  izpade, tako da sva malo vozila v krogih…...motel pa kot v ameriških filmih hahahah in sex v mestu, saj sta naju na vhodu pričakala pri recepciji dva psa, ki sta se šla discovery channel ?, ampak postelja in tuš in varovan parking je bil.

[SharpNinja]

15. DAN…Sevilija – Tarifa – Gibraltar- Ronda (348 km)

Ceste Andaluzije niso ravno vrhunec motorizma, saj je vse ravno, pokrajina pa bolj kot ne sama polja in pašniki, vsake toliko na kakšnem malo višjem kuclju stoji pano toro-ta. Po dolgočasni ravnini je prav prijalo malo zavit v bolj hribovit del naravnega parka (Sierra di Grazalema in Los Alcornocales) z ovinki in malo razgleda……in mimo Tarife do the skale (The Rock) of Gibraltar, na obisk k »sorodnikom«….opičkeeeeee. Nekako sva se zbasala mimo vseh nagužvanih avtomobilov, parkirala pri gondoli in se postavila v vrsto za karto. Tip, ki ponuja minibus prevoze na the rock je vztrajno nabijal, kako se čaka več kot uro in pol, naj vzamemo minibus, ampak nisva čakala več kot pol ure in sva se že peljala proti vrhu z gondolo. Že na izstopni platformi so čakale opice na nič hudega sluteče turiste s hrano. Midva jim nisva bila zanimiva, najbrž sva jim tudi mal čudno zgledala v vsej bojni opremi idelani za pohodništvo po skali v pripekajočem soncu :P. Je pa kmalu nastradal en Poljak, ki mu je opica v sekundi, ko mu je skočila za vrat odprla ruzak, pajsnila sendvič in mentose in se potem malo nižje mastila z njimi. Druga je vase basala cel toblerone….v glavnem hrane jim ne manjka. Tretja in četrta pa sta imeli discovery channel hahahah, z enima dvema sva imela midva debato, da se je treba bolj pogosto umivat, ker smrdijo pa kot kuge hahah. V spremstvu opičk sva prepešačila cel naravni park na skali, od skywalka do visečega mostu in jame potem pa po miljavžnt stopnicah (ful je filing hribolazit v opremi pa to hahahah)nazaj do vrha in na gondolo za dol. In v popoldanskem soncu med hribi z belimi vasicami proti končni točki. V Rondi, mestu kjer naj bi se začele bikoborbe, sva na hitro v zadnjih sončnih žarkih pogledala in poslikala še ponte Nuovo in sotesko reke Tajo potem pa proti prenočišču…..no najt tiste bungalovčke bogu za ledjima ni bilo čisto enostavno, ker »gremlin« občasno malo bluzi in sva se tako okoli 9ih zvečer malo vozila in roadtripala po nekih njivah, poljskih kolovozih  in oljčnih nasadih. Ampak nekako sva prilezla do prav luštnih apartmajčkov res sredi ničesar…..so se pa videle zvezde ?.

[SharpNinja]

16.DAN …..Ronda – Granada- Pico Valeta-Motril (412 km)

DA sva res sredi ničesar sva videla naslednje jutro, ko se je zdanilo, nad apartmajčki je na hribu samo en pastir pasel ovce, okrog pa par nasadov oljk in polja. Čez hribovje Sierra de las NIeves posejano z nasadi mandljev in oljk nisva srečala žive duše, še v tistih par mestih, čez katere sva šla  na ulicah ni bilo nikogar, samo okraski na balkonih in po ulicah so kazali, da očitno nekaj ljudi je v mestih in vaseh….kasneje nama je sodelavkina hčerka, pri kateri sva v Motrilu prespala povedala, da v tem času v Granadi in okolici praznujejo »Dia de la Cruz« (Križe) in je zato vse okrašeno s križi in rožami. No v Granadi je bilo malo bolj živahno, najprej sva šla na skutino tortico…..mati od Crisa jo je dobro spekla hahahah, se malo sprehodila čez mesto do menda najboljših churrosov s čokolado (res niso bili švoh, menda je odvisno od vode ali bo dober churros ali ne) in se potem v stilu »nisam ja odavde« kar čez pešcono (če pa garmin tako kaže :P) peljala do trga San Nicolas, da sva vsaj z razdalje videla trdnjavo Alhambra (karte za vstop je menda treba kupit nekje pol leta prej, če hočeš prit noter). Ker je bilo malo vroče sva se skočila ohladit na Sierra Nevado, plan je bil, da bi šla do spomenika Vergin de Las NIeves, samo se nama ni ravno hribolazilo slaba dva kilometra v hrib. V Motrilu sta naju sprejela Klavdija in Luis in nama malo razkazala mesto, tako da smo ob tapasih in sladoledu ter skodranem mleku (Lece risada) čvekali skoraj do jutra.

17. DAN….Motril-Valencia (611km)

Kljub temu, da sva morala ta dan priti do Valencie se zjutraj kar nisva spokala nikamor, najprej v izi motrilski zajtrk (obvezen avokado s paradižnikom in jamon……Motril je znan po gojenju češnjevih paradižnikov, avokada in mangov) in čvekanje  ter par napotkov kaj je v okolici zanimivega, tako da sva potem malo spremenila ruto in namesto do puščave Tabernas, kjer naj bi bili neki tematski parki s filmskimi kulisamo western filmov, ampak je Luis rekel, da ni kaj videti, da puščavo lahko vidiva tudi, če zavijeva proti obali, raje zavila proti rtu Cabo Gata in šla malo posončit riti….no v pol ure naju je zapržilo kot dva jastoga hahahha….jaz pa sem potešila abstinenco od tortic…..potičke iz mivke (never grow up faza pač :P). Na poti od Motrila do rta pa sami rastlinjaki kamor seže pogled, pokriti z belim polivinilom, tako da pokrajine dejansko sploh ni videti….malo bizarno vse skupaj. No do Valencie sva se zaradi uživancije na plaži potem poslužila AC med nasadi pomaranč.

[SharpNinja]

18. DAN…..Valencia- Zaragoza (427 km)

Ker sva bila ravno v Valenciji sva šla pogledat največji akvarij v Evropi……zanimiva zadeva z vsemi oceani in morji sveta, miljon ribic, tunel-akvarij z morskimi psi, pingvini, delfini, beluge, mroži….za eno ornk morsko južno, bi se kr nabral , ampak sva raje usekala po jamonu ..Obisk se je kar razvlekel na kar nekaj ur, tako da sva iz Valencie štartala šele okoli treh popoldan in seveda ni bilo druge kot AC oziroma tudi vzporedna regionalna cesta je enako ravna.

[SharpNinja]

19. DAN….Zaragoza – Barcelona (427 km)

Jutranja inšpekcija zadnje gume na mojem stroju je ugotovila, da glede na slabo vremensko ob vračanju domov s čisto plešasto gumo ni tvegati in bi bilo zadevo dobro čimprej menjati (čisto vsako potovanje delava pitstope pri vulkanizerjih, ali zaradi predrtih ali pa zvoženih gum, tako da tudi tokrat se pač nisva mogla izneverit tradiciji)…..v Zaragozi sva nagooglala vulkanizerja in se naslikala tam…..itak nihče ne govori nič drugega kot špansko, se pravi google translate…..ko se nekako sporazumeva kaj bi rada, seveda nima nobene moto gume na zalogi, jih pa ima v skladišču 20 km stran in do 12ih lahko pripeljejo (ok ura je 9.00, tri ure za 20 km, halo).  Lahko pa jih greva sama iskat pravi stric…..glede na to, da imava v Barceloni še nekaj v planu za ogled preden se naloživa nazaj na trajekt za domov ni druge, kot da moj s kamelo skoči po gumo…..kamela saved the day again ? in čez dobro uro sva bila že na poti naprej proti gori Montserrat, kjer je nek samostan. Gor pa cela zima (spet, iz 30+ spet na mraz) in megla tako da z žičnico in razgledom na samostan z vrha gore ni bilo nič in sva se raje zavlekla v bar na vroč čaj in sladico. Tačas se je vsaj v eno stran malo razkadilo, da je bilo malo razgleda, potem pa še naprej proti Barceloni, najprej v pekarno od prvega dne po kruh za zajtrk na trajektu (žal tistega s suhim sadjem ni bilo več, je bil pa z medom, kakvom in 7 žiti čisto ok) potem pa na hrib  Tibidabo, kjer je ena superduper kičasta cerkev in žal samo meglen razgled na Barcelono…..gor je sicer zabaviščni park, ki pa trenutno ne obratuje. Ker sva že dva dni pred tem dobila od Grimaldija obvestilo, da bo trajekt odplul šele ob 2.30 zjutraj namesto ob 23.oo sva imela še dovolj časa za zadnjo špansko večerjo v tistem luštnem tapas baru s prvega dne Vaso de Oro. Malo pred polnočjo pa sva se odvalila počekirat v pristanišče, tokrat nas je bilo kar precej na motorjih za vkrcanje, tako da sva med čakanjem malo debatirala z dvema gs-ovcema iz Ukrajine in Moldavije. Potem pa vkrcanje. Kdaj smo dejansko izpluli nimava pojma, ker sva zaspala kot ubita do sredi dopoldneva naslednjega dne…..20 ur dolgčasa, spanja, svaljkanja po kabini in prehranjevanja.

 

20.DAN…Savona _ Verona (315 km)

Zaradi zamude je bilo izkrcanje v Savoni predvideno ob 22.00 zvečer, ampak se je zadeva še zavlekla zaradi border police kontrole, tako da smo po pristanku v Savoni ostali ujeti na trajektu do pol enih zjutraj. Vmes je začelo zunaj še ulivati na žive in mrtve, tako da smo malo pred eno zjutraj dobesedno zaplavali s trajekta….midva pa pred sabo še dobrih 300 km ouuuu jeah. Še preden sva prišla iz pristanišča sva bila mokra do gat….no midva sva vsaj imela dežjake, dva italjana na nekih športnih pilah sta reveža šla v ta vesoljni potop samo v neki kratki jakni in kavbojkah….ampak radosti motorizma, to gre pač zraven. Ob pol štirih zjutraj sva se pred hotelom MOntemezzi (top nov hotel malo izven Verone za res nizko ceno) mokra kot miša in zmrznjena zvalila z motorjev….samo še vroč tuš in sušenje cunj in škornjev s fenom, da bo do zjutraj vsaj kolikor toliko suho.

[SharpNinja]

21. DAN…Verona – Domžale (363 km)

Po zajtrku (po mojem sva se receptorju sredi noči tolk zasmilila, da je rekel, da je v to ceno vključen tudi zajtrk, ker mislim, da ob bookiranju ni pisalo, da je vključen) sva nase navlekla nagravžno vlažno opremo….bljak…..in ugotavljala ali naj greva še na ogled Verone ali naj se spokava domov, glede na to, da vremenska ni bila ravno obetavna. Mah, če sva že tukaj greva pogledat vsaj tisti Julijin balkon….in sva šla…..gužva itak taka, da zraven ne moraš, ampak za srečo sva jo (no jaz, ker naš pa ni tak...sam za rokco hahahah) pošlatala po joški (mogoče je to pomagalo, da naju po poti ni več pralo oziroma samo še od Vrhnike do Domžal), slikala balkon »Romeo, o Romeo« :P, potem pa via AC direktno domov.

 

Povzetek vsega….luštno je blo, čeprav vreme dobro tretjino poti ni ravno sodelovalo, čeprav je bilo (spet) premalo časa za vse….važno da sva prišla do opic in da je tehnika zdržala hahahah.  Skupno sva pridelala 8.133 novih kilometrov na števcu (verjetno se bo moj stroj zdaj lažje prodal, kot en mesec nazaj hahahaha) in neizmerno več neprecenljivih vtisov in dogodivščin….za vse ostalo je tu mastercard, ki sva ga osušila vsak za 1.906 eurčkov (všteto vse od trajekta, prenočišč, cestnin, vstopnin, spominkov,hrane)…..od tega je za 1.155 eur goriva, pri porabi 4,2 L/100 km (F800S) in 5,3 L/100 km (S1000R).   

 

To je blo to za ta dnar                 

 

 

[Marko P.]

Dooolga in lepa tura, lepo zapisano. Letos za prvomajske praznike vreme ni bilo naklonjeno motoristom, pa ni važno, kateri del evrope si izbral.

Imam pa eno vprašanje.

V potopisu sem večkrat prebral: parkirala sva motor, v civilke in malo po mestu. Pa me zanima, kam spravita za ta čas kombinezone in čelade? 

Pa hvala za lep potopis.

[apirko]

Super napisano in podkrepljeno s slikami! Zdaj se mi po prebranem sumljivo zelo lušta tapasov...  

[SharpNinja]

pred 20 urami, Marko P. pravi:

Dooolga in lepa tura, lepo zapisano. Letos za prvomajske praznike vreme ni bilo naklonjeno motoristom, pa ni važno, kateri del evrope si izbral.

Imam pa eno vprašanje.

V potopisu sem večkrat prebral: parkirala sva motor, v civilke in malo po mestu. Pa me zanima, kam spravita za ta čas kombinezone in čelade? 

Pa hvala za lep potopis.

Hvala (je fajn napisat potopis tudi zase, da se potem čez kako leto, ko malo skleroza udari spomniš lepih in tistih manj lepih dogodivščin ).....za oglede večjih mest oziroma tam kjer je kaka daljša hoja v kak hrib in podobno sva poiskala parkirno hišo (načeloma imajo vse video nadzor), čelade in kombinezone sva z zajlami s ključavnico priklenila na motorje, pa tudi čez torbe sva potegnila zajle. Škornje sva dala kar za motor (parkirala sva ob steno in  tako, da sva malo zakrila pogled, sicer pa kdo bo pa vzel smrdljive škornje hahahah).

 

pred 19 urami, apirko pravi:

Super napisano in podkrepljeno s slikami! Zdaj se mi po prebranem sumljivo zelo lušta tapasov...  

Hvala ....samo so res odlični, splošh tisti iz Vasa de Oro v Barci....škoda da pri nas še ni noben pobral te ideje, po moje bi šlo dobro v promet. Sicer pa gas pa do Španije ;).

 

Popravljeno Maj 31, 2019. Popravil SharpNinja

[Luka66]

Dobro napisano, s koristnimi informacijami in slikami. 

SREČNO

[SharpNinja]

pred 10 urami, Luka66 pravi:

Dobro napisano, s koristnimi informacijami in slikami. 

SREČNO

Hvala....super, če so tele črkice in slikice komu malo olajšale načrtovanje potovanja.  Pa tudi nazaj srečno med ovinki

[Tim Š.]

Kaj mi priporočate vzet s sabo na prvo dalše potovanje. Sprašujem najbol glede potrebščin za motor.