Na konec sveta 2020

[gtgs]

NA KONEC SVETA - JUŽNA AMERIKA 2020

 

Počasi umira, kdor postane suženj navad,

kdor ne zamenja rutine,

kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju

ubežati pametnim nasvetom.

 

Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere,

kdor ne posluša glasbe …

kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo

ali nad neprestanim dežjem.

(Pablo Neruda: Živi za danes - odlomek)

 

Po tridesetletnem jamranju nad tem, da pozimi ne morem dobiti dopusta, so se mi na račun minulega dela odprla vrata do februarske svobode. 

Odločitev o potovanju na južno poloblo, ki ima v tem času poletje, je bila hitra. Prehitela je vse ostale dolgo zaželene in nikoli izvedene ...

Zakaj na konec sveta?

Nekatere turistično zanimive točke, ki jih seveda ne najbolj natančno jemljemo za nekakšne konce, sva že obiskala, v Južni Ameriki pa še nisva bila. Cesta na jugu Argentine se konča z napisom Fin del Mundo, Ushuaia pa se kot najjužnejše mesto na svetu ponaša tudi s slovesom konca sveta. Oboje je sicer sporno, saj južneje še obstajajo naselja, a po svoji velikosti in številu prebivalcev ne dosegajo statusa mest. Do Ushuaie vodi tudi železnica, ki je danes turistična znamenitost poimenovana Tren del Fin del Mundo. 

Midva pa sva si želela ustvariti lastno predstavo o koncu sveta.

Zakaj v Čile?

Čile ima osupljivo in izredno raznoliko naravo; slovi po čudovitih prostranstvih Ognjene zemlje, divji in cvetoči Patagoniji, po Atacami - najbolj suhi in vroči puščavi na svetu, po aktivnih in ugaslih vulkanih in celo po pingvinih.

Zbrani osnovni podatki o Čilu

• Republika Čile je dolga in ozka obmorska država ob obali Južne Amerike med Tihim oceanom (ali Pacifikom) na zahodu in Andi na vzhodu. Na severu meji s Perujem in Bolivijo, na vzhodu z Argentino, na jugu z Atlantskim, na jugozahodu pa s Tihim oceanom.

•  Ima 6.435 km obale. Podnebje je zmerno, puščavsko na severu, mediteransko v srednjih deželah, na jugu pa sveže in vlažno. Ob obali ležijo nizka gorovja, rodovitno območje je v osrednji dolini, na vzhodu pa so visoka gorovja – Andi. Najvišja točka je Nevado Ojos.

• Čile ima približno 19 milijonov prebivalcev, glavno mesto je Santiago de Chile, uradni jezik je španščina, valuta pa je čilski peso. Predsednik je Sebastian Pinera.

• Glavna naravna bogastva so baker, les, železova ruda, nitrati, žlahtne kovine, molibden in vodna energija.

• Najbolj razširjene naravne katastrofe v Čilu so hudi potresi, izbruhi vulkanov in cunamiji. Razširjeno krčenje gozdov in rudarstvo ogrožata naravne vire, ogroža jih tudi onesnaževanje zraka in vode v industrijskih območjih.

• Več kot tri četrtine prebivalcev živi v mestih. Najgosteje naseljena je Čilska dolina, veleposestniki pa imajo 70% zemlje.

• V Čilu se srečujejo različne etnične skupine. Večina so potomci evropskih priseljencev, ki so prišli sem konec 19. in v začetku 20. stoletja (Nemci, Francozi, Angleži, Irci, Poljaki, Italijani, Španci, Rusi, Hrvati in drugi (celo nekaj Slovencev). Največ je mesticev – potomcev evropskih belih priseljencev in ameriških staroselcev Indijancev, Indijancev je samo še 10%. V 2. polovici 19. stoletja se je naselilo tudi 4000 nemških družin, ki so si skrčile do takrat nedotaknjene gozdove in začele razvijati poljedelstvo in živinorejo.

PRIPRAVE

Naročanje zemljevidov (Reise Know-How), servis motorja, priprava opreme in hitri tečaj španščine.

Servis motorja - serviserju (Selmar Celje) sem zagrozil, da bo ob morebitnih težavah z motorjem pripotoval za mano na lastne stroške.

Ko sem na dan privlekel rumeno plastenko, na kateri je pisalo Bardahl in trdil, da je to najboljše olje (olje moje mladosti), sem tudi ugotovil, da tega izdelka vzhodno od prelaza Hrušica nihče ne pozna. Le kje ljudje živijo (pa takrat še ni bilo potovanje omejeno na občinske meje). Olje je bilo sponzorsko darilo (Avtostil z Rakeka) in niti na misel mi ni prišlo, da ga ne bi uporabil. (Serviserji ne vedo ali pa nočejo vedeti, kaj je dobro).

Gume -  normalno je, da so jeseni na motorju izrabljene gume. Pri vulkanizerju Tomažu (pred enim letom je tudi on s kolegi prepotoval podobno pot) sem naročil nove TKC 70. Časa ni bilo veliko, skladišča gum prazna (čudno, zakaj so sploh skladišča). S Poljske so grozili, da bodo vsak čas prišli po motor, da ga spakirajo na barko. Tako mi ni preostalo nič drugega, kot da doma pogledam malo po garaži. Namontiramo TKC 80, konec koncev je na poti predvideno cca 1500 km makadama. Tomaž svetuje, naj vseeno vzamem rezervne gume s sabo. (Oni so imeli probleme in so v Argentini drago plačali novo gumo.) Meni tistih par kilogramov dodatne teže na motorju pri potovanju ne predstavlja problema, kvečjemu mi rezervne gume lahko pomagajo kot dodatna zaščita motorja in sebe.

Medtem, ko se je Miro ukvarjal z motorjem, sem imela dovolj časa, da sem opravila par osnovnih lekcij španščine.

Med pripravljeno opremo se je vrinila tudi naša Mumi, ki se je delala, kot da je ena izmed torb, da bi se lažje infiltrirala in neopazno odpotovala.

Ob razkrinkanju je bila žalostna, oči so govorile - jaz bi tudi šla, vzemita me s sabo!

Motor je bil pripravljen, oprema naložena, kombi pred vrati. In odpeljali so ga ...

In ko je bil motor z vso opremo in rezervnima gumama vred že sredi oceana, ko so bile kupljene letalske karte; ko se začne odštevanje tednov do odhoda;  začneva resneje spremljati poročanje o nemirih v Čilu. 

Mirni protesti preko milijon ljudi so prerasli v vandalske pohode, razbijanje, požiganje; na ulicah je vojska!

Povod naj bi bilo na prvi pogled malenkostno povišanje cen vožnje s podzemno železnico, ki pa je bilo kaplja čez rob nakopičenemu nezadovoljstvu ljudi. Vzroki za to pa so nezadovoljstvo z življenjskim standardom, slabe zdravstvene usluge v privatnem in državnem sektorju, nizke pokojnine, drago izobraževanje; eno leto študija stane povprečno 5000 evrov – za večino postaja študij nedostopen ali pa se morajo čezmerno zadolžiti. Še najbolj zgovoren pa je podatek, da ima 1% najbogatejših v rokah približno 30% bogastva države.

Poenostavljeno rečeno so nemiri zaradi družbene neenakosti in velikega prepada med revnimi in bogatimi.

Decembra 2019 so bila zaradi razmer v Čilu državljanom Slovenije izdana Splošna opozorila vladnega urada.

 

Povzetek Splošnih opozoril

• Zaradi protestov prihaja do incidentov in motenj potovanj v mestih. Obstajajo poročila o obsežnejših protestih v nekaterih predelih mest Punta Arenas, Santiago, Viña del Mar, Arica, Puerto Montt, Valparaiso, Antofagasta in Iquique.

• Prihaja tudi do cestnih zapor in barikad v okolici Santiaga na večjih cestah in mestnih vpadnicah.

• V skladu s čilskim pravom se lahko tuje državljane, ki obiskujejo ali živijo v Čilu, deportira zaradi sodelovanja v protestih in demonstracijah.

• Vsa javna prevozna sredstva v Santiagu de Chile – vključno s podzemno železnico in avtobusi delujejo v omejenem obsegu.  Javni prevoz lahko deluje v omejenem obsegu tudi v drugih mestih po državi. Nekatere banke, nakupovalni centri, lekarne in supermarketi obratujejo s skrajšanim delovnim časom.

• Še vedno lahko prihaja do zamud in odpovedi notranjih in mednarodnih poletov, zato se o statusu vašega poleta pred odhodom pozanimajte pri svoji letalski družbi. Če potujete na letališče, se pred potovanjem posvetujte s prevoznim podjetjem in si zagotovite dodaten čas za pot.

• Nekateri kopenski mejni prehodi med Čilom in sosednjimi državami Argentino, Bolivijo in Perujem so trenutno ponoči zaprti. Če nameravate prečkati katerokoli kopensko mejno točko, se pred potovanjem posvetujte s pristojnimi organi.

• S sabo ne nosite večjih količin denarja, dragega nakita ali dragih ur.

 

Ob vsej žalosti ob prebiranju opozoril in priporočil Miro ugotovi, da vsaj z zadnjim priporočilom res ne bo problemov, saj ure nima (in je nikoli ni imel! …tako in drugače …), dragega nakita nimava, kakšnih večjih količin denarja pa tudi ne.

Na novo leto, mesec pred nameravanim odhodom, se soglasno odločiva - če bo ostalo samo pri opozorilih glede (ne)varnosti, bova šla.

Januar se je iztekal, imeli smo poslovilno zabavo z domačimi (hruševskimi) motoristi in pridruženimi notranjskimi motoekstremisti … malo črnega humorja - za vsak slučaj; če se ne vrneva in ne bo tradicionalnega sprejema, naj bo vsaj poslovilna zabava.

Zabava je več kot uspela (mijauuuu), dobila pa sva tudi toliko uporabnih daril, da bi lahko potovanje podaljšala najmanj za mesec dni, če ne bi bil problem dopust. Morava se vrniti, da skupaj uničimo te zaloge!

Ob slovesu je Miro slavnostno izjavil: »Če ne bo pilotiral bivši vojaški pilot, se vidimo!«

V petek zjutraj sem se peljala v službo in razmišljala, če sva še kaj pozabila; popoldan imava let … v tem trenutku je na cesto skočila srna. Podzavestno sem tako zabremzala, da se je avto na mestu ustavil! Šlo je za las, imela sem srečo. So pa vse mape poletele z zadnjih sedežev in roke so se mi tresle še ves dan. To sem povedala Mirotu šele na letalu, da ne bi razmišljala, da je polet nevaren. Vse je lahko nevarno, vse je relativno.

 

1. dan     Hrušica - Benetke - Rim (31. januar 2020)

Popoldan naju je Nina peljala v Benetke. Na letališču sva sedela kot kup nesreče, ne pa kot vesela popotnika. Grizla so naju podzavestna stalna vprašanja, če ne bi bilo mogoče bolje, da ne greva, ali je nevarno, ali je neodgovorno, kako je z demonstracijami v Čilu, kaj, če se kaj zgodi …

Nina ni vedela, ali naj naju tolaži ali naj se jezi. Rekla je, da nisva normalna, da se obnašava, kot da bi šla prvič od doma. Pametno je zaključila, da bo parkirnina dražja kot letalska karta, zato ona gre, midva pa naj nehava fantazirati. Poslovili smo se. Midva s težkim srcem.

Iz Benetk sva letela v Rim. Letališča so bila napol prazna, nikjer ni bilo običajne gneče.

Vzdušje ni bilo evforično. Kupila sva le vodo in čokolado za prvo silo. Brez prve dopustniške pijače sva šla na letalo za Santiago in Miro se je prepričal, da pilot ni bivši vojaški pilot. (Po njegovi statistiki so le-ti zaradi specifične vojaške vzgoje najmanj zanesljivi.) Zaradi sreče s pilotom je lažje prenesel dejstvo, da stevardese niso mlade; v prepričanju, da ne bo zamudil nič atraktivnega, je po polnoči celo zaspal (beri smrčal).

Ko sem ga videla tako pomirjenega, sem zasmrčala še sama. Seveda je bil spanec bolj mučenje na obroke - malo prostora, malo zraku. S svojimi kratkimi nogami sem seveda lažje preživela noč na letalu kot normalni moški. 

 

2. dan     Rim - Santiago

Po napol neprespani noči pa je bilo kmalu vse hudo pozabljeno, saj sva se zbudila v sončen dan nad Andi, prekritimi s snegom.

Odprla sva čokolado, preko katere sva spoznala celo soseda na letalu – prvega Čilenca, kot je sam rekel. Simpatični gospod je ugibal, od kod sva, a najin jezik mu je bil uganka.

Po omembi Slovenije se je nasmehnil in povedal, da je že bil v Ljubljani in na Bledu, da je Slovenija lepa. Midva pa greva za en mesec po Čilu in Argentini, v San Antoniu že čaka motor in Miro je naštel glavne postaje s svojega zemljevida … Zmajal je z glavo. Verjetno se mu nisva zdela prepričljiva, prav nič motoristom podobna, pa še prestara za take avanture. Ta dva sta pa res ravno prava za na motor?!

Pristanek je bil tako eleganten, da smo vsi zaploskali pilotu. Gospod Čilenec nama je povedal še par podatkov o Čilu. Potem je vsakemu dal bankovec za 1000 čilskih pesov. Rekel je, da je to simbolno - za srečo, da je vrednost zanemarljiva (manj kot 1 evro) in naj paziva nase. In ko se stemni, naj bo motor v garaži, midva pa v sobi in naj nikar ne poskusiva hoditi po temi okrog! Niti s taksijem! Ponoči nikamor! Prepovedano! To je trikrat ponovil.

Imeli smo samo ročno prtljago in smo hiteli proti izhodu. Slovo. Komaj navežeš stik s človekom, pa se že poslavljaš. Poletje v Santiagu, pri nas pa zima – tudi v Munchnu, kjer dela je zima – izvedela sva, da že dolgo živi v Nemčiji in dela za neko mešano firmo. V Čile prihaja le na obiske. Tudi on rad potuje. Ko bo imel čas, bo šel na potovanje v Mongolijo. Fascinira ga Džingiskan. Molčeči Miro pobrska po telefonu in najde fotografijo z Džingiskanovim spomenikom, pod njegovo mogočno glavo pa midva, dva pregreta, razmršena motorista. Pa vidva res potujeta z motorjem?! Nasmejemo se. Mongolija je čudovita, srečno. Srečno pot. In med objemom še enkrat: PO TEMI NIKAMOR! OBLJUBITA! Obljubiva.

Potem sva stala v vrsti za tujce in jaz sem posojala svoj kemični svinčnik mladeničem Evropejcem. Mladi imajo vse v elektronski obliki in zastarelih pripomočkov ne prenašajo okrog. Formular pa je treba izpolniti … Miro je rekel, da sem smešna in stara, da mi bo kdo še svinčnik ukradel. Nič zato, pa naj si ga zatakne, saj veš, da imam vedno najmanj štiri s sabo. Pa so mi ga vrnili in celo hvala so rekli! Ja, ni vse v elektronski obliki, včasih tudi klasika prav pride.

V menjalnici sva zamenjala dolarje za čilske pese, se v mislih zahvalila Tomažu za ustne informacije, dr. Speedu in Menihu za pisne informacije in se kasneje še večkrat spomnila nanje, ko sva hodila mimo zaprtih bank in vrst pred bankomati; ko kartic niso sprejemali, ko terminali niso delali in ko kartice niso prijemale.

Pred izhodom iz letališke stavbe, sva (kakšno naključje!) v množici čakajočih zagledala Krzysztofa - direktorja firme Advfactory, ki je poskrbela za prevoz motorja čez ocean. Povedal je, da čaka obiske iz Evrope, da bodo nekaj časa skupaj potovali po Braziliji. Rekel je, da na najini načrtovani poti ni kakšnih posebnosti, razen delov slabega makadama in nevarnega vetra, ki pogosto razsaja na jugu celine. V primeru napovedi hudega vetra nama je svetoval, naj z vožnjo po določenih predelih raje kakšen dan počakava. Srečno vožnjo nam in vam in vsem!

Z letališča sva se z avtobusom odpeljala v center Santiaga. Vozovnice so poceni (približno 5 evrov za dve osebi), avtobusi pa udobni in še preveč klimatizirani. Le Miro je godrnjal – Zdaj pa še avtobus, nazadnje sem se vozil z avtobusom leta entaužentdevetstoosemdeset, ker je bilo z mopedom do Dubrovnika predaleč, motorja pa še nisem imel. Zdaj pa avtobus …

Skozi okno gledam podobe predmestja, tudi brezdomce, šotore na zelenicah in veliko taksijev in avtobusov,  zamrežena pritličja in ograje, ograje …

Izstopiva in se usedeva v prvi park. Temperaturni šok – poletje! Obsediva kot dve popipsani muhi.

Najraje bi zadremala. Pa zmaga racionalna odločitev, da greva najprej nekam na kavo in vodo, potem pa v hotel, pod tuš … V glavi mi šumi, Miro pravi, da zato, ker je prazna. Čez nekaj časa prizna, da šumi tudi njemu, a to je seveda zaradi letala, časovnih pasov, avtobusa, vročine …

Postaja živahnejše, a postaje podzemne so še vedno zaprte, zaprti so lokali, s pregradami so zaprte nekatere stranske ulice, ponekod so pregrade med cestnimi pasovi; in v naslednji zaprti ulici so demonstracije. (V opozorilih sva prebrala, da se lahko tuje državljane, ki sodelujejo v demonstracijah deportira. To, da bi naju lahko poslali domov, preden sploh prideva do motorja, bi bila res ironija. Zato nisva razmišljala o raziskovalnem novinarstvu in fotografiranju s kraja dogajanja. Z domačega kavča se to mogoče zdi strahopetno.) Zamujala sva zgodovinske dogodke, ki so se odvijali dobesedno čez cesto. Zavestno sva se jim izogibala. Hitro mimo!

Potuhnila sva se v prvi odprt lokal. In spila prvo dopustniško pivo. (Tiste vodene kave in vodene vode, ki sta bili prva pijača v Santiagu, ni bilo vredno fotografirati, pa še račun je bil enkrat višji kot za avtobus!)

V iskanju sence in hladu sva zavila še v edino cerkev, ki je bila na najini poti odprta. Tu se mi je zazdelo, da so podatki o religiji res zgolj statistični podatki … Zahvale, predvsem pa prošnje so praktično nalepljene ali napisane kar na zid … Srečala sva eno samo žensko, ki je sedela pred Žalostno Materjo Božjo! (Približno 66 % prebivalcev je katolikov.)

Muzej ob cerkvi je bil zaprt, na drugi strani se je bohotil hotel Corona, Sexshop je bil odprt. V ulici, kjer sva imela rezervacijo, je bilo ministrstvo za okolje in prostor, povsod pa tudi sledi protestov.

Za 35 dolarjev sva dobila apartma (Plaza Paris) z dvema sobama, dvema kopalnicama, kuhinjo in jedilnico. Vsega tega seveda nisva potrebovala, a bilo je v centru in ceneje kot kaj manjšega. Z drugega nadstropja se je odpiral pogled na prazno ulico.

Po osnovnih higienskih ukrepih, litru vode in urici popoldanskega dremeža sva šla na ogled mesta, ki pa sva ga hitro zaključila.

Začetek je bil še obetaven, cvetoči kaktusi in oleandri. A vse preveč ograj, policije in vojske nama ni vzbujalo občutka varnosti. Prej obratno. Kdo tu koga ali kaj čuva in zakaj?!

Samo par korakov stran se ti zazdi, da nisi v istem mestu.

Istočasno se spomniva na Filipa F., nekoč divjega motorista, zdaj umirjenega tenisača. Asociacija s pozdravi!

Povsod samo beton in steklo, nikjer kotička za človeka. Edini lokal, ki ga odkrijeva, je zaprt! Še pes si misli svoje.

Greva nazaj, za vogalom je spet drugačna slika.

Na drugi strani je park, v bližini pa odprt lokal! Oči si oddahnejo. Miro je dehidriran, sama pa potrebujem nekaj močnega za razkužilo in naročim konjak. Natakar me je sicer dvakrat vprašal, če bom tudi kokakolo zraven, pa sem obakrat odklonila. Prinesel mi je naročeno in to resno dozo. Ne vem, če v Čilu običajno tako strežejo konjak, ker ga zaradi kroničnega pomanjkanja časa nisem več naročala. Ta je bil dober in ni mi bilo žal, da sem dvakrat zavrnila kokakolo. Samo okus bi si pokvarila.

Med kratkim odklopom je na vrata že trkala misel, da po temi ne smeva hoditi okrog. Tema pa pride vedno prezgodaj. Najhitreje, če si v lokalu ali na motorju.

Težko sva se odlepila s stolov, a je bilo treba … Šla sva proti hotelu in naključno odkrila trgovino z živili, ki je bila odprta. Pogledala sva cene osnovnih živil in ugotovila, da so kar primerljive z našimi - mleko, jajca, vino, žgane pijače; pa še instant juhe, omake in raznorazni pripravki (imeli so celo takega za meso na mongolski način), skrinje pa polne empanadosov z različnimi polnili.

Žgane pijače so v trgovini cenejše kot pri nas. Seveda nisva imela časa … Kupila pa sva jajca, ker je gospod motorist načrtoval zajtrk. Kdo bi si upal ugovarjati, saj bo minil še en cel dan brez motorja, če bo seveda vse šlo po načrtih.

Tako nevelemestno in tudi nekulturno sva dan v Santiagu zaključila kot dva navadna potrošnika. V košarico sem - poleg motoristično izbranih jajc - na lastno odgovornost dala še maslo in instant kavo. Jajca!

 

3. dan     Santiago - Valparaiso 

Nedeljsko jutro v Santiagu je bilo mirno. Po motorističnih jajcih in kavi sva pospravila in šla. Ulice iz centra proti avtobusni postaji so bile prazne in opustele, pritličja dobesedno zabarikadirana; zamrežena okna, spuščene rolete, celo zavarjena železna vrata, kopičenje ključavnic, stebričkov in zaščitnih vezanih plošč.

Napisi, gesla in protestne izjave niso izbirali podlage, z grafiti so zaznamovana ministrstva, banke, javne ustanove, cerkve, spomeniki in navadne fasade, ki so jih dosegle jezne roke. Razbita stekla povedo še več. Bar Santiago je zaprt, zaprte so postaje podzemne.

Na avtobusni postaji je bilo živahno, očitno veliko ljudi uporablja javni prevoz. Sicer sem stala v vrsti, a šlo je hitro in kupila sem vozovnici za Valparaiso. Peroni so pregledno označeni, prav tako avtobusi, sedeži so oštevilčeni, klima dela, celo tako zares, da sva oblekla jopiče.

Posnetki, narejeni z avtobusa niso dobri, ko jih je videl Miro se je jezil, a sam ni naredil nobenega, ker mu grejo avtobusi itak na živce (taksiji pa še bolj).

Po predmestju si oči oddahnejo ob prvih trtah, v ozadju so griči, potem pa kar nekaj kilometrov gozda oz. ostankov evkaliptusov in borovcev, ki jih je decembra 2019 prizadel požar. Požar se je iz okoliških gozdov razširil proti mestu in uničil približno 120 hiš. Evakuirati so morali več četrti. Ogenj je zajel najmanj sto hektarjev površin. Več kot četrtina prebivalcev mesta je bila brez elektrike. (Novice sem prebirala decembra, ko sva se odločala o potovanju.)

Sledijo novogradnje, montažne hiše … predmestje Valparaisa.

Mesto na prvi pogled deluje pestro in živahno.

Z avtobusne postaje se prebijava čez tržnico proti pristanišču.

Valparaiso je eno večjih mest v Čilu (ok. 300. 000 prebivalcev) in glavno čilsko pristanišče ob Tihem oceanu. Leži na številnih gričih. Staro središče mesta z zgodovinskimi hišami, strmimi ulicami, stopnicami  in vzpenjačami je na seznamu Unescove svetovne kulturne dediščine.

Glavne industrijske panoge Valparaisa so turizem, kultura, ladijski promet in tovorni promet. Severno od mesta je tudi naftna rafinerija.

Značilnosti mesta so tirne vzpenjače, grafiti, novoletni ognjemet, pisana arhitektura, tu je nekaj let živel tudi Nobelov nagrajenec za literaturo Pablo Neruda.

Odločiva se, da bova šla peš, saj ni vroče. Od tržnice dalje so ulice prazne.

Približno 50 mednarodnih ladij za križarjenja se ustavi v Valparaísu med 4-mesečnim čilskim poletjem. Da je mesto polno turistov in zabave, letos ne drži. Namesto turističnega vrveža so letos ulice preplavili protestniki. Sledovi so vidni povsod.

Nekaj ljudi je bilo le na bolšjem sejmu.

Vzpenjača

Pešačenje povzroča lakoto in žejo (ki ju sicer motoristi ne občutijo, če so na motorju …).

V eni izmed ulic sta bila odprta dva lokala. Po M. teoriji, da je hrana bolj sveža, kjer je gneča, sva izbrala enega izmed dveh. Počasi se je začelo vračati življenje tudi motoristu, ki se po Čilu vozi z avtobusi in pešači. Začel je teoretizirati o prostorninskih merah … toliko morskih sadežev pa bi v Karlobagu imeli najmanj za deset porcij …

Potem sva šla do pristanišča in levo v hrib.

Pristanišče je največje in najmodernejše na Tihem oceanu. Pristaniški promet (po podatkih izpred 5 let) ima 11 milijonov ton tovora, več kot milijon kontejnerjev in več kot 85. 000 potnikov na leto.

Z oceana je prijetno pihljalo, a le redki so uživali ob in v vodi.

Povzpela sva se po stopnicah za evakuacijo pred cunamijem. Valparaiso je potresno območje, potrese pa običajno spremljajo cunamiji. Za sabo sem slišala godrnjanje – ma kdo bi ušel cunamiju, večina Čilencev se premika še počasneje od mene – glej ti te detajle, a ti sploh vidiš, kaj tu manjka?! Poglej to mesto … Ta zastranitev je seveda služila počitku in umirjanju dihanja.

Potem sva rinila naprej v hrib. Kamorkoli greš v Valparaisu (razen po obalni cesti) je hrib. 

Tudi v vodnikih piše - Zgrajen na desetinah strmih pobočij s pogledom na Tihi ocean, ima Valparaiso labirint ulic in tlakovanih uličic in poti, ki predstavljajo bogato arhitekturno in kulturno dediščino. Pisana arhitektura, grafiti in rastlinstvo dajeta mestu poseben čar. Turistov pa letos kljub temu ni.

Pripešačila sva do vile Čiračara, kjer sva bila zmenjena še preden so v Valparaisu  pristaniški delavci stavkali in še preden so preusmerili ladjo z dragocenim tovorom v San Antonio … In zdaj sva tu, kjer so, upava, dokumenti za motor, da bova jutri zjutraj (z mojstrom za zvezo) lahko šla v San Antonio po motor. Čilenec Enzo, mojster za čilensko administracijo in carino, in njegova žena Martina imata v leseni vili pribežališče za najavljene in tudi za zgubljene motoriste, skrbita pa tudi za nekaj psov in mačk. Kamen, ki se je odvalil od motorističnega srca, ko je motorist izvedel, da je z dokumenti vse v redu in da jutri v ponedeljek v pristanišču delajo, bi lahko povzročil pravi cunami, če bi se odkotalil po klancu navzdol …

Enzo je ponudil pivo, z balkona se je videlo mesto, videl se je ocean in zavel je svež vetrc.

Pred večerom sva šla še na sprehod. Po drugi strani hriba navzdol do oceana in tudi nazaj – peš!

V zalivu so domačini in galebi uživali v poznem nedeljskem popoldnevu.

V zahajajočem soncu sva se s plastenko vode vrnila do vile in pozvonila.

Pred spanjem je motorist (ki se vozi z avtobusom in pešači) zgroženo ugotovil, da sva tega dne prehodila skoraj 20 km. (Pa kaj ti ne veš, da bi mene lahko kap!)

 

 

 

Popravljeno April 30, 2020. Popravil gtgs

[gtgs]

4. dan     Valparaiso - San Antonio - Linares

Jutro na balkonu – Danes bom dobil motor!

Enzo je bil točen, njegov asistent je bil točen, midva sva bila točna. Tako smo lahko vsi štirje čakali tri netočne. Enzo se je jezil, da se bo zavleklo na carini, da bo lahko prej kosilo, da je vprašanje, kaj bo popoldan, če sploh bo … potem sta se dva počasi privlekla, zmetala stvari skupaj … eden je vžgal motor, drugi je šel z nami. V avtu nas je bilo pet, med potjo smo nekje poiskali še enega, da nas je bilo šest. Še dobro, da sem majhna in v napeti situaciji sem bila kot tiste maskote, ki so jih imeli včasih na zadnji polici v avtu – samo z glavo so kimale. (Če bi me dali v prtljažnik, bi bila še danes tam – ko bi Miro končno dobil motor, ne bi opazil, da manjkam.)

Zamujali smo samo uro in pol, z divjo vožnjo do San Antonia pa smo pridobili celih pet minut. Enzo je moral najprej do notarja, godrnjal je, da je treba v Čilu z vsakim papirjem v notarsko pisarno … v tem času smo trije čakajoč na pločniku pili instant kavo in jedli vroče empanadase. Potem smo šli na carinski terminal, po pisarnah in nato še približno deset kilometrov v divjem ritmu do carinskega skladišča.

V pričakovanju odrešilnega trenutka je prišlo do razelektritve. Poglejte, kako deluje motorist, ki po dveh poletih z letalom, dveh dneh vožnje z avtobusi in dveh dneh pešačenja izve, da bo zdaj zdaj dobil svoj motor.

Po protokolu, dokumentih, podpisih, jopičih in čeladah smo vstopili v posvečeni prostor, kjer so bili motorji. Motoristično sevanje izjemno pozitivno vpliva na ljudi. Sodelujejo, prepeljujejo, šraufajo, pozirajo … večina pripravlja motorje za nazaj, le eden za naprej.

Malo so si privoščili – star motorist, pa še star tovor s sabo, čist motor, zlate feltne; kako bo vse to zgledalo čez mesec dni?! Ha ha.

Čakaj malo, je rekel Miro, saj bodo kmalu nazaj. In so res prišli. Vprašat, če bi slučajno imel ključ št. 14, če bi ga lahko posodil. Pa je mladcem posodil ključ, ki ga seveda ni imel slučajno, pač pa načrtno, ker je star izkušen motorist!

Na drugi strani carinskega skladišča so izvajali pregled banan. Kakšna ironija! Vse opice smo bile na napačni strani. Niti fotografirati si nismo upale, da si ne bi po neumnosti ali zaradi predrznosti slučajno še za kakšen dan podaljšale trpljenja brez motorja.

Motor čaka, Gepi čaka, vsi čakamo. Takrat pa - katastrofa! Na zlati feltni je oljni madež! Kako je to mogoče?! Ironija usode, doma imam nov komplet Brembo zavornih čeljusti, v Južni Ameriki pa mi iz severnoameriških teče olje! Zavorna tekočina na minimumu … (godrnjanje, godrnjanje) … Ne upam si vprašati niti kaj in kje bo dolil niti ali bodo zavore sploh prijele?!

Temperatura se nevarno dviga (molčim). Poiščem robčke za intimno nego, en paket bo ja dovolj za to zlato feltno?! Čisti (godrnjanje). Molčim (smrtna tišina).

 Dobili smo dokumente (kosila je očitno konec). Skrajni čas, ura je 15 in 30 minut.

Sklepna faza – Samo še hrbet si stegnem, pa grem!

Skozi zadnjo kontrolo v sončen februarski dan čilskega poletja. Potem se je pa mudilo …

Sicer se je ustavil na prvi bencinski črpalki in ob tem izgubil dragoceni čas še za liter vode. To pa je bilo tudi vse. Kasneje se je jezil, da ni nobene normalne fotografije, a aparata sta ostala v kovčku, s telefonom pa se med (njegovo) vožnjo res ne da delati čudežev. (Če bi se jaz ustavil vsakič, ko ti to rečeš, bi bil še zdaj v Benetkah!)

Videla sem tihomorsko/pacifiško obalo, sprehajalce in kopalce; normalni ljudje so pili osvežilne pijače in jedli empanadase …

Ob cesti so rasle palme, v pristanišču so bile ladje, gradili so …

In kolesarska steza je bila modra, v katerem mestu je to bilo, pa nisem uspela ugotoviti.

Mimo so bežali griči vinske trte, nasadi oljk in sadnega drevja.

Največji fotografski dosežek dneva je bil, da sem uspela ujeti motor na edinem postanku,  (kufra se ne odpira, ker je to zguba časa) ko si je motorist pretegoval hrbet, ogledoval gume in pil vodo (istočasno) in da se on ne vidi, ker mu itak kvarim imidž.

Tudi v nadaljevanju ni pokazal posluha ne za naravno in ne za kulturno dediščino.

Najlepše palme in cvetoči poletni grmi so tako ostali v megli.

Z zahajajočim soncem sva prišla do Linaresa, prvega hotela, garaže in sobe.

Iz torbe je pri prvem odpiranju padel še skriti potnik, rdeča želva; le kdo nama jo je podtaknil?! Malce zdelana je bila od plovbe z ladjo, čakanja v carinskem skladišču in motoristovega treninga prvi dan vožnje. Motorist pa seveda kot nov.

 

5. dan     Linares - Puerto Mont

Dež škrablja … Pa saj ne more padati že drugi dan vožnje! Lahko. Pogled skozi hotelsko okno je kisel. Po asfaltu so luže. Saj bo nehalo …

Med zajtrkom v pričakovanju čudeža večkrat pogledam skozi okno. Čudeža ni. Pospravljava počasi - mogoče bo nehalo padati, pa nič ne pomaga. V okrasnih koritih rastejo ogromne praproti. Vlage jim ne manjka.

Sistematik razporedi stvari po kovčkih, oblečeva dežne kombinezone in se odpeljeva.

Seveda je človek vajen tudi dežja, a da že štartaš v dežju, to res ni najbolj vzpodbudno. Pa še avtocesta in špricanje na vse strani. Po včerajšnjem dnevu lokalnih cest in nezadovoljnem motoristu, ki je planiral, da bo štartal dopoldan, naredil vsaj 700 km … pa so ga že zjutraj vrgli iz tira, motor je dobil šele popoldan, od načrtovanih kilometrov je bila do noči prevožena slaba polovica … danes sledi preboj, treba je narediti vsaj 700 km, kar je manj, ni nič …

Po prvi cestnini še prva črpalka in veselo slačenje. Ni lepšega, kot v soncu slačiti dežni kombinezon.

Sledijo naslednje cestnine, sumljivo domača pokrajina in treba je preveriti zemljevid. Klasični zemljevid.

Smer je prava, le s cestninskimi postajami pretiravajo. Cestnina za motor je več kot trikrat  cenejša kot za avto, kar je seveda dobro. A stalno ustavljanje in še omejitve in nadzorne kamere in delo na cesti … Miro godrnja, da na tak način ne bova nikamor prišla. Ja, na kakšen pa?!

Pozno popoldan, še vedno brez pavze, ga previdno vprašam, če ni nič lačen … Normalno, da sem lačen, zato me ne sprašuj, če sem lačen, ker me spomniš na hrano in potem sem pa res lačen!

Na naslednjem izvozu se je le uspel odločiti za postanek. Vmes je seveda godrnjal, da sploh nisva še nikamor prišla, in da se na tak način nikamor ne pride.

Mogoče mu pa tudi kokakola škodi?! Odločila sem se za zdravo varianto – kristal. Po hitrem šoferskem kosilu je bilo spet vse v znanem ritmu.

V tukajšnjih krajih prevladujejo taki tipi avtomobilov.

Pokrajina je v tem delu Čila podobna naši. Tudi krave imajo štiri noge, rep in rogove.

Del poti sva spet prevozila v dežnih kombinezonih, kaj hujšega pa ni bilo. Celo mavrica se je zarisala pred nama.

Sonce je bilo že nizko, ko sva prišla do Puerto Monta. Puerto Mont in njegova okolica sta znana po največjih ribogojnicah lososa na svetu. V mestu živi tudi veliko potomcev hrvaških priseljencev.

Zapeljala sva se do pristanišča, potem pa v mraku iskala hotel, ki bi moral biti, a ga ni bilo (neka booking varianta). Pristala sva v Hotelu Croatia (ironija usode, da greš v Čilu v hotel s takim imenom!).

Iz apartmaja, ki sva ga dobila, bi v Dalmaciji naredili najmanj tri, cena za enega pa bi bila vsaj trikrat višja kot je v Čilu.

Uspela sem prešteti še račune za cestnine. Bilo jih je točno 13! In razstavila sem pet bankovcev – to so čilski pesosi.

Miro je gledal zemljevid in iskal trajektne povezave za naslednji dan. Ugotovil je, da je nakup prek spleta drag, karte pa so do naslednjega torka razprodane! Potem je vklopil še domačo logistiko, ki je prišla do istih ugotovitev. Sklep je jasen, treba je iti naprej, nikoli nazaj, saj nisva s kamionom, da se ne bi stlačila na nek trajekt … Bova šla pa bolj zgodaj.

Skuhala sem čaj, pred in po se je prilegel viski, za kaj več pa ni bilo ne časa ne volje.

 

6. dan     Puerto Mont – Hornopiren

Vstala sva pred šesto, ker bova lovila prvi trajekt in nadaljnje povezave … Zjutraj je bilo osem stopinj nad ničlo.  

Daljinca za dvoriščna vrata in ključe sva pustila na dogovorjenem mestu. Receptorka je rekla, da je pred deseto ne bo. Pred deseto uro seveda ni nikjer nikogar, vse je zaprto.

Prebujajoče se jutro je bilo čudovito, človek pozabi na mraz in na prezgodnjo uro. Nase sva navlekla nekaj več obleke in zimske rokavice.

Čakala sva tudi na črpalki, M. je godrnjal, da je urnik, ma tu se ne držijo urnika, če bova zamudila trajekt … počasi se je danilo. Od nekod je prišel zaspani črpalkar in prvi problem je bil rešen. Cesta je bila skoraj prazna, igra je bila hitra. (Še dobro, da ni bilo radarjev!)

Na levi se je prikazal sveže zasneženi vrh. (A zdaj ti veš, zakaj so zimske rokavice?!)

Naslednji prizor je pa zaradi črpalkarja, ki sva ga zjutraj čakala. Par minut je par minut ... Galebi in midva smo ostali na tej strani.

Pogled na motor ga je spravil v boljšo voljo. (Možno bi bilo, da je videl tudi kakšno latino žensko, začela se je namreč delati vrsta.)

Prišel je trajekt …

Po vožnji s trajektom pa zapora in delo na cesti. A vsaka slaba stvar je za nekaj dobra. Spoznala sva čilskega motorista z Africo Twin (tak motor si bo kupil Matej, verjetno pa tudi Matic, če ga Lorenzo ne bo prepričal za Ducatija). Motorista sta občudovala motorja drug drugega in vsak svojega. (Lepo je videti zadovoljne ljudi.) Čilski je podal še informacije o stanju na cestah. Vremenske napovedi ni bilo treba, videli in čutili smo, da je začel padati dež. A v dobri družbi je lažje čakati, za dežjem pa vedno posije sonce. Upajmo. In dež je dober za fantastično zelenje, ki ustvarja lepo kuliso za motorje.

V nadaljevanju sledita dež in makadam, pa tudi grušč in blato. A dva motorja sta že skoraj ekipa in vse je lažje.

Vsake toliko se je odprl pogled na morje, sicer pa sem občudovala orjaške praproti, kamnine in gozd. (M. je rekel, da ne rabim fotoaparata, ker itak tukaj ni nič za slikat.) Včasih pride tudi telefon prav.

Prvo od spodnjih fotografij je kasneje pohvalil. (?!)

Če odmislimo orjaško zelenje, evkaliptuse in lovorikovce, je na nekaterih predelih tako, kot bi se vozil doma. Tudi M. se počuti domače – kot bi šel spet malo v zimo.

Prišla sva do Horno Pirena, na naslednji trajekt pa ne. Od tu dalje pa se proti jugu drugače kot s trajektom ne da. 

Takole je zgledalo v čakalnici za karte; čakalne vrste z avtomatom za številko; dobila sem številko 150, potem mi je nekdo od tistih, ki so obupali, dal številko 129, sama sem dala svojo številko nekomu, ki je prišel še kasneje in je imel številko čez 170, potem je prišel uslužbenec, ki je povedal, da je do naslednjega torka že vse prodano, da ne bi čakali po nepotrebnem … čakajoči so se začeli kregati, mahalo se je s telefoni in rezervacijami, Čilenci so se začeli glasno izražati, trije Francozi niso mogli dojeti, kako je to mogoče … sama pa sem šla ven in v drugo agencijo, kjer so mi prej rekli, da lahko dobim karte (za dve osebi in motor) za naslednji dan. M. se je v tem času nekako sprijaznil s situacijo (morje pomirja). Trajalo je več kot pol ure, da sem prišla do kart (potna lista, prometno dovoljenje, potrdili o vstopu v državo, kartica ne prime prvič, drugič … ) Glede na vse informacije na spletu in izjave potnikov sva imela še srečo. Če bi bila z avtomobilom, bi res morala čakati do torka.

Pred nama je prosto popoldne! Vsaka slaba stvar je za nekaj dobra.

Malo sva se še peljala po mestecu. Veliko hišk, hiš in hotelov je zapuščenih in propadajo; nekaj je novih.  Hiške in sobe oddajajo turistom, turistov pa je malo, tujih turistov pa skoraj nič.

Dobila sva hišo z varnim dvoriščem in se zmenila za sobo s kopalnico in zajtrkom.

Potem sva šla v civilu na ogled mesta. Po ulici do centra ni bilo dolgčas, M. je sicer komentiral, da ni treba fotografirati vsakega grma in vsake kure …

V pristanišču je postaval žalostni motorist, ki bo moral čakati do jutra, da bo lahko odplul …

Prepričala sem ga, da bi bilo mogoče dobro, če greva kaj pojest, saj jutri ne bo časa. Našla sva lokalno tržnico, kjer se nama je razpoloženje popravilo.

Potem sva šla še skozi kulturni center s prodajalnami spominkov, razstavo domačih umetnikov in skozi park. Zanimivi so se mi zdeli vulkanski kamni, M. pa si je oddahnil oči; končno nekaj ljudi (beri žensk) na vidiku!

Čilska smreka ali aravkarija (Araucaria araucana) velja v Čilu za nacionalno  drevo. Zraste lahko čez 30 m visoko in živi tudi do 1300 let. Tale je seveda še mlada (par let).

Zvečer sva ponovila sprehod in šla celo na večerjo (jutri ne bo časa!). Megle so se dvigovale, začenjalo se je mračiti … Klasika!

Pred spanjem še pregled zemljevida; več makadama kot asfalta; da ne boš rekla, da ti nisem povedal …  Na tem delu so še bencinske črpalke, potem bodo pa izredne razmere.

Pa saj sva še iz časov, ko smo imeli obvezne vaje NIČ NAS NE SME PRESENETITI.

 

 

 

 

[gtgs]

7. dan     Hornopiren - Villa Amengual

Zjutraj naju je presenetilo lepo vreme. Voda je bila mirna, trajekt zasidran, kapitan pripravljen, motorist pa s čistimi čevlji in z umazanim motorjem.

Na trajektu sta bila dva motorja. Pri Čilencih je očitno Africa Twin zelo priljubljena.

Plovba je mirno minila. Potniki so jedli, pili in pospravili za sabo. Pogovarjala sva se z domačim motoristom. Izvedela sva za vremensko napoved, za odseke makadama in dobila sva nasvete iz prve roke. Do prve črpalke bomo vozili skupaj, on gre potem levo, midva pa samo naprej.

Na začetku smo pojedli nekaj prahu, ker so se avtomobilisti v koloni zbirali za trajekt, potem pa se je razkadilo in smo samo občasno naleteli na kak avto. To zna seveda biti nevarno, ker si vsak misli, da je praktično sam na cesti, v tem trenutku pa se gotovo nekdo pojavi.

Makadam, bujna vegetacija, dva motorja in občasno kak stroj. Imela sem sicer prepoved fotografirati vsak grm; seveda se prepovedi nisem držala. Kaj pa naj bi počela?!

Včasih smo se približali vodi, podlaga je bila na trenutke boljša, na trenutke slabša, prevozili smo celo odsek lepega asfalta.

Na gradbišču pred črpalko smo se poslovili. Srečno!

Prvo naselje je delovalo kot izumrlo. Nobenega človeka nikjer.

Cesta je bila prazna, asfalt nov, vreme bo še malo zdržalo, čeprav je napoved mokra. Skozi prazno dolino regije Los Lagos so bile posejane redke, a zanimive hiše. V daljavi so se videli pobeljeni vrhovi gora.

Na tej ravnici sva srečala motorista iz Texasa. Imel je veliko prtljage in veliko časa, verjetno se je tudi že krepko aklimatiziral. Kasneje sva naletela še na dva domača kolesarja.

Prišla sva na področje plazu. Moralo je biti grozljivo. Posledice še odstranjujejo. Postavili so že nove električne drogove.

Potem si misliš, da je že mimo, pa se razkrije še hujše razdejanje. Cesto in nekaj hiš je dobesedno odneslo.

In za naslednjim ovinkom je, kot da se ne bi nič zgodilo. Idilična pokrajina, ki spominja na domačo dolino Trente.

Le dež na robu mi ni nič kaj všeč. Preblizu!

Na črpalki je M. še malo preveril kovčke. Makadam dela svoje … Jasno nama je postalo, da bo treba obleči dežne kombinezone; in da je bil odsek asfalta prelep, da bi trajal …

Kljub dežju sva videla veliko lepega in divjega - hribe, ledenike, reke, plazove, bujno rastlinje, živa in mrtva drevesa, koze, ovce, krave … par kolesarjev, štoparjev in dva motorista. (Tisti v avtomobilih ne štejejo.)

Bilo je blatno in mokro, na srečo je bilo tudi zelo malo prometa, da sva lahko vijugala po svoje. In kaj bi lahko sploh srečal sredi te divjine, če ne kamiona kokakole! Ironija!

Premražena in namočena sva pričofotala do naselja Vila Anangual -  tu je M. pametno ugotovil, da bi bilo več kot sto km do naslednjega naselja preveč, ker se že mrači … pa tudi dež ne namerava nehati padati.

Poiskala sva zavetje pri prvi hiši z obledelim napisom cabanas. Gospa, ki nama je odprla, me je skozi kuhinjo in dnevno sobo peljala v trgovino, kjer je trgovcu rekla, da bi sobo … ravno je računal, pa je rekel, da bo takoj, samo malo naj počakam … pa je prišel še nekdo, začeli so me spraševati … verjetno se jim je zdela mokra prikazen redka in zanimiva … od kod, kam, kako, zakaj … Trgovec je končal in rekel, da greva. In sva šla skozi trgovino v dnevno sobo, skozi dnevno sobo v kuhinjo, v kuhinji mimo štedilnika po polžastih lesenih stopnicah v nadstropje, po dolgem hodniku … mimo sob do sobice. Na hodniku je bila skupna kopalnica. Nisem razmišljala, tudi če bi računal enkrat ali dvakrat več, bi rekla, da je dobro.

In bilo je odlično.

Skozi okno se je videlo leseno cerkvico, otroško igrišče in zasnežene gore. Padal je dež in na dvorišču si je v tem dežju čilski kolesar postavil šotor. Ta je pa na slabšem kot midva!

V M. se je prebudil spomin – tudi midva sva bila enkrat mlada, se spomniš, kako nama je hudournik pritekel skozi šotor, ja, to je bilo enih petintrideset let nazaj v Španiji, takrat sem imel BMW  - ta drugega … saj šotor bi še postavil, ma kam bi z vso to mokro opremo … dobri so ti kolesarji … pa tudi redki so …

Nato ga je minila sentimentalnost, poslal me je v trgovino, če bo seveda sploh še odprta, da bo lahko ta čas v miru sortiral stvari.

Soba je bila miniaturna, a zlata vredna. V kopalnici je bila vroča voda. Skuhala sem juho, ki se je s čilskim sirom spremenila v gurmansko jed in črni čaj, ki je bil z viskijem še boljši.

 Kako malo je človeku treba, da je zadovoljen. Odeje so bile tople, po šipah je škrebljal dež in spala sva bolje kot v vseh hotelih.

 

8. dan     Villa Amengual - Puerto Tranquilo

Zbudilo naju je lajanje psov in kikirikanje petelinov. Skozi orošeno okno se je prikradel dan. Kolesar se sploh ni prikazal iz šotora. Verjetno je bil premražen in je upal na kakšen sončni žarek, ki bi ga zdramil iz otrplosti. Tudi midva sva upala, a sonce se ni zmenilo za naše želje.

Štartati v dežju ni najbolj prijetno, a ne moreš pričakovati, da bo dež nehal padati zaradi tebe. Včasih je dobro že to, da ti ne pada ravno za vrat, ko pakiraš. Poslovila sva se od domačinov in od kraja, ki je doživel že boljše čase.

Asfalt, malo ali nič prometa, samo en pešec, pa še ta na štirih nogah; in dež, to še nekako gre.

Sredi ničesar sameva prazen kamp.

In ko si misliš, da si doživel že vse možne podlage, se pojavi presenečenje. Tlakovci. Megle se začnejo dvigovati, dež pa kar noče nehati. Pokrajina je na trenutke spet povsem slovenska.

Nenaden nenapovedan postanek ne more pomeniti nič dobrega. M. pravi, da ima tako orošeno (dvojno) šipco, da nič ne vidi. Začne s servisom in poenostavljeno reši težavo. Vozil  bo samo z eno in zvečer naredil generalno … sama v tem času uspem narediti točno dve fotografiji rastlinja. Na tak način ne bova nikamor prišla … (godrnja).

Dež preide v pršenje, pokažejo se delčki modrega neba in zasneženih hribov.

Razen osamljenih kmetij in redkih čred goveda ni nikjer ničesar. Sredi ničesar pa je lahko delo na cesti. In zastoj.

Sledi spust v dolino, še malo blata, obvoz zaradi gradnje mostu, naselje Coyhaique in črpalka.

Presenetijo vrtnice in sivka; v dveh dneh dežja in gozda človek kar pozabi, da je tu poletje. In kar naenkrat je tu več avtomobilov in stavb, kot sva jih videla v dveh dneh. Coyhaique je turističen kraj in izhodišče za pohodnike in smučarje. Od tu do Puente Tranquila je še 230 kilometrov, vmes pa ni kakšnih turističnih kapacitet; samo par kmetij.

Sledi spet spust in še ena zelena dolina. Še dobro, da nimava časa, M. bi gotovo zavil do smučišča. Montažne novogradnje na desnem bregu v tej pokrajini delujejo vesoljsko … stvar okusa.

Zagledam prvo lamo, odkar sva v Južni Ameriki. Sledi delo na cesti in počasna vožnja čez planoto, dokler se ne pojavi nov asfalt.

Novi so tudi nasadi iglavcev; s turkiznim ovojem so zavarovane majhne sadike. Slapovi se končajo v deročih potokih, okoliške gore so sveže pobeljene.

Tu je Patagonija res taka, kot jo prikazujejo v turističnih prospektih. In po dežju je užitek v soncu, v pogledih in na cesti.

Na tako lepih ovinkih ga težko prepričam za postanek. Zaleže šele argument, da moram fotografirati (čudovit) motor v tem čudovitem okolju.

Niti čelade ni snel … na tak način ne bova nikamor prišla … pa je bilo kot v raju!

Sredi najlepšega vijuganja pa ročno in strojno … pa od kje so se ravno zdaj ti vzeli, kaj niso mogli počakat en dan …

Samo čez klanček mu je bilo že žal, da jih ni več. Zato pa je bil spet bio eko makadam!

A za ožino se je pogled odprl v čudovito ledeniško dolino. Ob takem pogledu pozabiš na odskakovanje in prah.

In ko prebereš, da je do Puerto Tranquila samo še 81 km, ti še ta podatek polepša dan. Ura je pol štirih, tam bova v najslabšem primeru recimo ob pol šestih in lahko bova šla na ogled Catedrales de Marmol (Marmorne Katedrale) – ene izmed najpomembnejših turističnih znamenitosti Patagonije.

Bilo je čudovito, dokler … nisva prišla do zapore zaradi dela na cesti. Tu smo obstali ne glede na prevozna sredstva. Obstali smo za tri ure! Načrtovani dve urici za sto kilometrov makadama sta se spremenili v pet ur. Ljudje so mirno čakali, nihče se ni razburjal, otroci so se lovili, veliko žensk je v miru kadilo …

(Na tak način ne bova nikamor prišla!) Sprehodila sva se in v miru pomalicala, celo kavo sva popila. Ni vse tako slabo, kot zgleda …

Ko so odprli cesto, je začelo rahlo deževati, kar ni bilo tako slabo. Včasih te huje ubija prah kot dež. Vozili smo se mimo Bosque muerto de Aysen - Mrtvega gozda Aysena. (Leta 1971 je prišlo do izbruha vulkana Hudson. Kopičenje pepela pred izbruhom je povzročilo odmik toka reke Ibanez. Center za raziskave ekosistemov v Patagoniji piše, da so bila drevesa poplavljena, ne da bi lahko korenine oksigenirale. Po desetih letih menda lahko tudi kaj ponovno oživi. Vseh teh teorij nisem preštudirala.) To se mi je zdel po domače povedano zamočvirjen predel z mrtvimi drevesi. Sledila so poplavljena polja z nanosi materiala, ki so ga reke privalile s hribov. Vozili smo se tudi po tudi po blatu, na koncu poti pa skozi prah. Pestro. Dolino so obdajali zasneženi vrhovi, megle so se dvigale in dež je pršil, dokler se ni naveličal. Pred Puerto Tranquilom se je zjasnilo.

Z zahajajočim soncem sva prišla do asfalta in naselja, še prej sva pri prvi agenciji preverila, kako je z ogledi. Večernih nimajo (pa bi bili čudoviti), zjutraj pa pred deveto uro ne začnejo.

Ustavila sva se v prvem hotelu, ki sicer ni bil poceni, a motor je bil parkiran med hotelsko kuhinjo in hotelsko hiško. 

Ekspresno sva se odpravila na sprehod v čudovit večer. Za urejanje frizur bi bilo škoda časa.

Odločila sva se, da greva zjutraj na vodeni ogled, kupila sva karte in šla celo na večerjo.

(Še M. je pozabil godrnjati, da na tak način ne bova nikamor prišla.)

Po večerji je poservisiral šipco. Potem je študiral zemljevid - kako od tu ob jezeru do Argentine in po Argentini … skrtačil je čevlje in obleke, da bova jutri lažja za par kil čilskega prahu; in da bova spet lažje nabirala čilski prah (vse do argentinskega asfalta). A ti sploh veš, kako zgledajo motoristi, ki tega vsaj malo sproti ne naredijo?!  Vem. (Ne vem pa, kako je z zavorno tekočino, vprašati si pa tudi ne upam.)

 

9. dan     Puerto Tranquilo  (Čile) - Bajo Caracoles (Argentina)

Jutro je bilo mrzlo, a lepo. Naravni rezervat je bil pogreznjen še v spanje. M. je prepričeval čilsko muco za en portret. Nikjer ni bilo nikogar. Bila sva točna. Jezero je bilo mirno. Čakala sva pred zaprto agencijo, kjer sva prejšnji večer kupila karte za ogled Marmornih Katedral. Pridružila se nama je še čilska družina, pokazali smo si karte in ure in zmigovali z rameni. Po desetih minutah je nekdo le prišel, povedal nam je, kam moramo iti. (On je šel na čaj.) Čilski družini je naročil, naj pazi še na naju! Pa smo šli malo peš do zgornjega pristanišča in čez dvajset minut smo dočakali tudi naš čoln, našo vodičko in štart.

Ledeniško jezero General Carrera je (po Titicaci) drugo največje jezero v Južni Ameriki. Del pripada Čilu, del Argentini. Njegova smaragdno-zelena barva spominja na barvo reke Soče. Na obali tega jezera so ene najbolj znanih naravnih skulptur, ki so nastale zaradi erozije vode. Različne mineralne tvorbe so iz kalcijevega karbonata – marmorja in so pretežno bele barve, vidni pa so tudi modri in roza odtenki. Tvorbe so kot nekakšne kaverne, v poletnem času, ko je gladina jezera nižja, se v notranjost nekaterih lahko zapelje s čolnom. Imenujejo jih pravi čudež narave, najbolj znane imajo še svoja posebna imena.

Svetloba in voda s svojo igro ustvarjata nenavadne odseve. Lepo je.

In potem smo šli nazaj proti izhodišču. Nabralo se je že kar nekaj čolnov, kanujev in kajakov in podoba naravnih znamenitosti s kopico turistov je bila bistveno drugačna. Takole smo kvarili podobo narave.

Voznik čolna je razumel slovensko, zato je dal gas.

Vrnili smo se v turistično destinacijo. Na srečo je za dostop do teh znamenitosti iz obeh smeri par sto kilometrov makadama, zato je tu še malo miru. Letošnjo turistično sezono pa so izjemno redki tuji gosti, zato je miru še več. Tu so delčki s poti do hotela. M. je po poti razmišljal, da bi vodičko lahko peljal na ogled  Postojnske jame … Takoj sem bila za, jaz bi ostala tu, tistih nekaj izrazov za različne skulpture bi že naštudirala, da bi jo zamenjala. Na tem področju je več kot 5 milijard ton marmorja, bom že kako … samo še njo moraš prepričati … a misliš, da ima rada makadam brez postankov ...

Večina je še spala, midva pa sva spakirala (na vodičko je pozabil ali pa je samo omenjal ni več) in šla sva naprej po makadamu proti Argentini.

Izvozi za posamezne kmetije so redki, še redkeje srečaš človeka na cesti. Vse je lepo - z izjemo makadama.

Glede na prvotni plan imava velik zaostanek, a na zemljevidu se kljub temu vsaj malo vidi, da ne stojiva ravno na mestu. Saj bi šla hitreje, a ob taki podlagi in ob taki količini prometnih znakov ne bi bilo zdravo.

A je možno še kaj slabšega, se je spraševal M., ko je po slabem makadamu pred sabo zagledal dobro blato.

Cesta se je vila po robu, vila sva se tudi midva. Pa saj sva vsaj približno vedela, kaj naju čaka. Pogledi nazaj, vstran in naprej so bili čudoviti, makadam pa kot makadam.

Na drugi strani se je pokrajina spremenila v puščavsko. Tudi rastlinje je bilo kar naenkrat drugačno. Kot bi se na drugi strani ožine odpiral drug svet.

Še zadnji pogled nazaj, pred nama je Argentina.

Za prehod meje sva potrebovala malo več kot pol ure. Imajo pa urade vsak na svoji strani, vmes pa kak kilometer praznine.

A R G E N T I N A !

   (konec 1. dela)

 

[DAMI34]

Čakam nadaljevanko...nestrpen.  Lepo vaju je brati, hvala.

[dopolavoro]

gtgs podoživljam našo avanturo...? ?

 

 

 

 

Popravljeno Maj 4, 2020. Popravil dopolavoro

[gtgs]

ARGENTINA

Argentina na zahodu meji na Čile (od koder sva prišla), na vzhodu na Urugvaj in Brazilijo, na severu pa na Paragvaj in Bolivijo. Je druga največja država v Južni Ameriki (takoj za Brazilijo) in osma na svetu. Ima 44 milijonov prebivalcev; od tega jih več kot ena tretjina živi v glavnem mestu Buenos Airesu. Večina je evropskega porekla - 85 %, Indijancev naj bi bilo le še okoli 50.000 (različni viri navajajo številke od 10.000 do 150.000). Uradni jezik je španščina, valuta pa argentinski peso. Po statistiki je 90 % prebivalcev katolikov.

Vozila sva se po provinci Santa Cruz. Prvo mesto, približno 2 km od meje, je Los Antiguos. Leži na južni obali jezera Buenos Aires – to je seveda še vedno isto jezero, okoli katerega sva se vozila tudi v Čilu, le da ima tam drugačno ime (General Carera).

Mesto ima približno 3.400 prebivalcev. Ustanovljeno je bilo pred sto leti kot kmetijska kolonija. Majhne kmetije živijo od prodaje sadja, predvsem češenj. Kakšnega mestnega vrveža ni zaznati, tudi obledeli napis za Perito Moreno je podobno žalosten.

Na ravnini je policijska kontrola, kjer morajo ustaviti vsa vozila. Tak način kontrole se je tudi kasneje po Argentini pokazal kot stalnica, ponekod so celo improvizirane zapore ceste s poostrenimi kontrolami. Za policijo pa nisva bila zanimiva; očitno imajo tuja vozila v registru že takoj na meji, pa tudi tako malo jih je, da se z njimi ne ukvarjajo, če se ne zgodi ravno kaj posebnega.

Na črpalki sva se oskrbela z bencinom, vodo in z dodatno rezervo bencina. Plačala sva s kartico, bankomata ali menjalnice ni bilo nikjer. Skozi mesto sva le prišla do oznake, kjer je pisalo, da je do Bayo Caracolesa še 127 km.

Prva srečanja v prazni pokrajini niso bila najbolj vzpodbudna, zato niso dokumentirana. Na hrbtu je sredi ceste ležal pasavec, ki ni kazal znakov življenja, nekje v daljavi sta se slutila dva zgubljena konja.

Šele po nekaj ravninskih kilometrih se je med šopi trave in nizkega grmičevja pojavila čreda gvanak. Nekatere so prevzele motoristični tempo, nekaterim ni bilo mar …

Vzdolž ceste je bila ograja, verjetno zaradi varnosti prometa oz. živali, odvisno, s katere strani gledaš; živalim je bilo očitno všeč na obeh straneh.

Da živali na motorjih ne bi zadremale, so poskrbele luknje na cesti, ki so bile tu pa tam sredi asfalta, razporejene po neznanem algoritmu. In živali, ki jim je bilo očitno malo mar za ograjo.

Enoličnost pokrajine so razbile nove barve in oblike, pa tudi malo vzponov in spustov in kakšna žival na cesti. Avtomobilov je bilo pa manj kot po čilskem makadamu.

In končno so tu prve argentinske krave!

Spet klasične scene in prihajajoči mrak … do Bajo Caracolesa.

M. je razglabljal, da se morava tu ustaviti in dobiti prenočišče, ker od tu dalje par sto kilometrov ni ničesar. To seveda ve tudi gospa za pultom trgovine, restavracije in hotela obenem. Ni banke, ni menjalnice, ni bankomata, tuje valute pa ne jemljejo (ne dolarjev, ne evrov, ne čilskih pesov). Sobe pa imajo proste. Pa sem jaz v svoji španščini rekla, da popolnoma razumem, da je pač tak sistem, da ni noben problem. In sem obvisela na tej strani pulta, na katerega sem položila 50 dolarjev. Midva bi tudi pivo. Gospa ni mogla drugega, kot da se je nasmehnila in vzela dolarje, se bova že potem zmenili, ker bi še kaj drugega … pokazala mi je sobo, dala ključ in šla nazaj za pult, gledat televizijo in svoj telefon izmenično in istočasno v miru naprej.

Bliskovito sva razpakirala in šla na ogled. Bajo Caracoles je zanimiv kraj v provinci Santa Cruz. Ima policijsko postajo, šolo, trgovino, vulkanizerstvo, hotel, hostel in bencinsko črpalko, po kateri je verjetno najbolj znan in zaradi katere se popotniki tu najpogosteje ustavijo, saj proti jugu do kraja Gobernador Gregores ni druge črpalke. Po dostopnih podatkih o prebivalstvu za leto 2010 je tu 33 prebivalcev; v nekaterih zapisih pa kraj omenjajo kot mesto!

Ob slovenskem kulturnem prazniku (danes je 8. februar!) namesto klasičnih deklamacij tokrat foto prispevek. Tu je kultna črpalka, predstavljena z različnih zornih kotov, za vsak slučaj, če bo kdo iskal svojo nalepko in ob tem še obujal spomine …

Ob 21. uri sva bila spet v trgovini, gospa nama je spet postregla pivo in tudi večerjo. Bila sva edina gosta in sva jedla kar v trgovini.  M. je rekel, da je vse to naredila samo zato, da ji ne bi bilo treba še enkrat poslušati moje španščine.

Toliko pa že znam špansko, da sem ti naročila še risanko za lahko noč! (Na zaslonu – Maša in medved) V njegovem pogledu sem prebrala, da bi na mojem hrbtu v tem trenutku naredil ikebano z vsem, kar je bilo desno od zaslona.

V praznem hotelu, odmaknjenem od prazne ceste, sva potem mirno spala.

 

10. dan     Bajo Caracoles - El Calafate

Nedeljsko jutro je bilo vetrovno. Zapustila sva hotel iz leta 1943 (edino plastična okna in vrata so novejše izdelave).

Zajec! M. je rekel, da imam privide, a ubogi otrpli zajček je dremal sredi ceste. Niti premaknil se ni, ko sva šla mimo.

Na cesti je bilo več živali kot vozil. Ravnina in asfalt bi dovoljevala večje hitrosti, če ne bi nepredvideni udeleženci prometa nenapovedano zavzemali cestišča. Tam, kjer so bili opozorilni znaki, jih je bilo – ironično – še najmanj.

Lama, gvanako, alpaka, vikunja ... saj sem gledala atlas živali, preden sva šla od doma … mislim, da je to gvanako.

Nenapovedano so se pojavljale tudi luknje v asfaltu. In potem se je pojavila tudi napoved obojega - živali in lukenj.

Ostali znaki pa so bili izjemno redki. Razdalje so tukaj relativna zadeva.

Prvič sem zagledala opozorilni znak za veter in po dolgem času tudi znak za civilizacijo (črpalka!). Naselja so v tem delu Argentine redka, majhna in skromna. Tega turistični prospekti ne pokažejo.

Bencin in tudi vse ostalo je ceneje kot v Čilu. Kava je instant varianta, rogljički kot povsod po svetu, za posedanje pa seveda ni časa ...

In še dva tipična argentinska spomenika; misijonarski motiv in gavčo (argentinski kavboj). O umetniški vrednosti tovrstnih kipov ne bi razpravljali, pomembnejši so kot dokument nekega prostora in časa, ki pa očitno izginja.

Gavči iz neskončnih pamp so v 19. stoletju pomagali premagati špansko vojsko in izbojevati neodvisnost Argentine. Danes zaradi intenzivne živinoreje in industrijske pridelave soje izginjajo. Zaradi avtomatskih sistemov za pitanje živine jih ne potrebujejo več. Več kot polovica govedine je od živali iz velikih sistemov, kjer se živina ne giblje prosto, pač pa je v ograjenih prostorih, krmljena s posebno hrano, da je čim prej primerna za zakol. (Zaradi navedenih podatkov se opravičujem vsem ljubiteljem argentinskega žara, še posebej Mateju in M.; upam, da so vaši priljubljeni kosi iz bio predelave.) 

Soja je v Argentini na 18 milijonih hektarjev (sem večkrat prebrala, ker se mi zdi skoraj nemogoče). Ob naslednjem podatku je mogoče …Argentina je največja proizvajalka sojinega olja na svetu in 70% sojinega olja na Kitajskem je argentinskega izvora! 

Novodobni gavči imajo strojno opremo, vozijo se v terencih in uporabljajo navigacijske sisteme. Njihovo tradicionalno obleko in obutev sta očitno zamenjala kitajski tekstil in kitajska plastika. 

In misijoni v Argentini? Različni viri navajajo zelo različne, celo nasprotujoče si podatke in razlage. Cerkveni viri pravijo, da je bil to poskus, kako v povezavi z misijonskim delom (širjenjem vere) ustvariti tudi nov družbeni in gospodarski red, s čimer bi Indijance zaščitili pred španskim zasužnjevanjem in izkoriščanjem. Predvsem jezuiti so za indijanske prebivalce organizirali tako imenovane redukcije - urejena naselja … po reformah na Portugalskem, v Španiji in v Franciji pa so bili konec 18. stoletja izgnani tudi iz Argentine…

Drugi viri navajajo, da je oblast je ugotavljala, da so se začeli preveč ukvarjati s stvarmi tega sveta, na nebesa pa pozabljati …

Ah, ti spomeniki … 

Del naselja je asfaltiran, del makadamski, da ne bi pozabili, kako to izgleda … potem pa asfalt z dolgo praznino.

Kratek postanek za zemljevid in vodo. Pogled na rastlinstvo in pogled na tablo, ki stoji na makadamu .. le kdo si je privoščil strelske vaje?! 

To, da je bila tabla na makadamu, žal ni bilo naključje. Kmalu sva bila na makadamu tudi midva. Se mi je zdelo sumljivo, da so taki spoji asfalta …

Na makadamu sva bila skoraj sama …

Otoplilo se je, kar naenkrat je bilo 25 stopinj, žeja je pritiskala in čudna zvočna spremljava je dajala vedeti, da tudi kovinski deli niso najbolj zadovoljni s podlago. Ma briga tebe motor, zaradi tebe bi lahko še kufer odpadel … travo in grme pa non stop slikaš! … Makadam ubija človeka, mislim, da tudi gume; a bolje, da sem tiho.  Samo še to se manjka, da bi rekla, da tu ni nobene trave in nobenih grmov ...

Po slačenju, vodi in hitrem servisu sva odskakala naprej v nič. Obljubljeni El Calafate bo čez 224 km.

Makadam se je poslabšal, oblački pa so tako nizko, da bi se jih lahko dotaknil. Pojavijo se sledovi civilizacije in upanje, da nekje vendar mora biti spet asfalt.

Tako to zgleda …

Še rastlinice, pogled nazaj in pogled naprej ...

V Tres Lagosu imajo policijo in cerkev.

In potem spet nič, dokler se v daljavi niso prikazali hribi in jezero.

Težko sem si izborila minuto.

Nenavadne strukture, barve in voda … in samo še 90 km do mesta; človek ne ve več, kaj od tega ga bolj razveseljuje …

Ta opozorilni znak za veter sicer ni za motoristično veselje, a danes ni hudega. Za jezero pa M. pravi, naj ne pretiravam, ker bo treba še okrog in bom vode še sita … Nič kaj poetične izjave, verjetno je rahlo utrujen.

Vstop na mestno področje je bil klasičen - skozi policijsko kontrolo. Sicer sem poskušala ujeti leseno konstrukcijo, a … naprej, navzgor, nazaj ...

Že na krožišču pred centrom je bilo pestro - okus po alpskem stilu, stari leseni vozovi, modernistične konstrukcije, novoletna jelka in okrašena drevesca, grmički sivke in februarsko poletje … mimogrede izgubiš orientacijo. Kje sploh si?!

Nabralo se je 690 km, od tega približno 140 km makadama. Na makadamski cesti sva srečala točno 8 avtomobilov in 2 tovornjaka. 

Na hitro sva našla nek hotel in M. se je ekspresno uredil; lakota je včasih dober pospešek.

Podobe so bile za nekatere preveč mamljive. Nisem ljubitelj, zato ne morem presojati, a opazila sem mikrovalovko v kuhinji (naj mi ne govorijo o avtohtoni kulinariki …), reklamni oddelek pa je bil premočan. In zakaj bi človeku ne privoščili, saj je na dopustu!

To je to.

Nadaljevanja ne bomo prikazovali. Pomembno je, da je človek zadovoljen.

Ko sva odhajala, je bil reklamni oddelek še v polnem pogonu. Potepuški psi pa so se že začeli zbirati.

 

 

11. dan     El Calafate - Perito Moreno - El Calafate - Rio Galegos

Po zajtrku (z argentinskimi zajtrki ni, da bi se človek hvalil) je M. še malo študiral zemljevid, sama pa sem se odpravila do menjalnice, ki sva jo prejšnji večer odkrila. Seveda nisem bila dovolj pametna, da bi pogledala obratovalni čas. Bila sem prezgodnja. Zaprto. Čez pol ure sem šla še enkrat, saj ni bilo daleč. Tokrat je bilo odprto. Oborožena s potnim listom, dolarji in evri sem vstopila v posvečeni prostor, da mi je uslužbenka lahko povedala, da nimajo gotovine. (Zakaj je pa odprto?!) Potem se mi je posvetilo tisto, o čemer sta pisala dr. Speed in Menih in o čemer je pripovedoval Tomaž (ko je M. svetil v njegovi delavnici). Hvala fantje.

In sem vprašala gospo, če mi, lepo prosim, pove, kje bi se dalo kaj dobiti. Gospa je videla, da nimam uniforme z davčne uprave, da sem nenevarna vrsta čudnega turista in me je lepo usmerila - naprej po ulici, tretja vrata noter, levo po stopnicah v prvo nadstropje, druga vrata desno. Gracias senora! In sem šla. Še dobro, da navodilo ni bilo daljše, kajti za orientacijo je zadolžen M., jaz sem za konverzacijo. Našla sem tista vrata in za njimi gospo, ki je sedela za pisalno mizo in klepetala z drugo gospo, ki je slonela na pisalni mizi … klasičen pisarniški prizor, le računalnik je manjkal. Vljudnostne fraze in ni problema - dolarje za argentinske pese.

Dolarje sem dala na mizo. Odprla je omaro, vzela tri šope bankovcev, preračunala na velikem klasičnem kalkulatorju in pokazala. Pokimala sem, ona je odštela, vzela dolarje, dala pese. Gracias senora!

Ampak tista omara! Tista omara je bila polna, popolnoma polna bankovcev. Jasno, da v menjalnici ni gotovine … 

Odpravila sva se v nacionalni park Los Glaciares, kjer je tudi ledenik Perito Moreno. El Calafate je mesto, najbližje temu ledeniku, in je zato dobro izhodišče za oglede. V centru prevladujejo lokali, trgovine s športno opremo in spominki.

Mesto je bilo ustanovljeno leta 1927, da bi pospešili naseljevanje juga države. Takrat se je zaradi gospodarske krize sem preselilo tudi nekaj prebivalcev Buenos Airesa. Leta 1946 je imelo mesto 100 prebivalcev in dobili so elektriko.

Leta 2001 so odprli letališče in od takrat dalje je to eno najhitreje rastočih mest v Argentini. S 7.000 prebivalcev se je v par letih številka podvojila, danes pa naj bi jih bilo že 25.000. Glavna panoga je seveda turizem. 

Za Antarktiko in Grenlandijo je tu tretje največje ledeniško območje na svetu. Nacionalni park Los Glaciares je UNESCO leta 1981 razglasil za svetovno dediščino.

Znotraj nacionalnega parka sta dve jezeri - Lago Argentino in Lago Viedma; na severnem delu parka pa tudi dve najbolj znani gori Fitz Roy (3405 m) in Cerro Torre (3102 m). Podatki o višini se v različni literaturi malce razlikujejo, tudi imena se navajajo različno. A o tem naj pišejo slovenski alpinisti, ki so tam plezali. Baje je predvsem Fitz Roy zelo zahteven zaradi granitne stene …

Še 50 km pred ledenikom pokrajina deluje bolj puščavsko kot ledeniško, nekaj kilometrov zatem pa skoraj sredozemsko.

In potem nenadoma, med vožnjo, kar z motorja, zagledaš ledenik! Perito Moreno!

Njegova površina je 250 kvadratnih kilometrov, dolg je 30 km, je eden izmed 48 ledenikov, ki so del južnopatagonskega polja, ki si ga delita Čile in Argentina.

Posebnost ledenikov v tem nacionalnem parku in tudi posebnost tega ledenika je, da so največ do 1500 m nadmorske višine in se spuščajo do 200 m, zato je možnost dostopa in ogleda bistveno drugačna kot drugje po svetu, kjer so ledeniki nad 2500 m nadmorske višine.

Na prvem razgledišču še čelade ni snel … šla sva naprej, na glavno vstopno točko. S ceste se je na levi še vedno videl ledenik, pa tudi kosi odlomljenega ledu in turistične ladje.

Z glavnega parkirišča ne smeš dalje s svojim vozilom. Od tu do razglednih ploščadi vozijo avtobusi. (Vožnja je všteta v vstopnino za nacionalni park; vstopnica stane približno 15 evrov na osebo.)

Ha ha, spet v avtobusu. Tokrat manj godrnja, ker ima čelado v naročju.

(Ni smešno, pa predstavljaj si ti, da ti čelado ukradejo, kje bi tu zdaj dobil čelado in kakšno, če bi jo sploh dobil!)

Šla bi na ogled z ladjo, pa seveda ni časa. Kot čreda turistov sva capljala po razglednih ploščadih in sprehajalnih poteh. Zdaj je pa nemogoče narediti izbor fotografij, ker jih je enostavno preveč.

Tako blizu se ti zazdi, da bi z enim samim korakom stopil na modri led.

Na parkirišču sva spoznala simpatičnega in nekompliciranega motorista Maria iz Brazilije. Takoj sem ugotovila nekaj neverjetnih podobnosti med tema dvema modeloma: obožujeta klasične zemljevide, potrebujeta očala (zaradi zemljevidov, seveda), vesta, kje je makadam, kod se vozita in celo vesta, kam gresta. To, kakšne barve las imata, bi bilo seveda neprimerno primerjati. Srečno Mario!

Zdaj pa nazaj po isti cesti do mesta (druge ni) in potem proti Rio Gallegosu.

In morda še zadnji košček ledu in pogled nazaj na ledenik in na ledeniško dolino. Zazdi se mi, kot da bi barve že hotele naznanjati jesen.

Ob vstopu v park se je tako mudilo, da nisem utegnila vsega … naj bo pa pozdrav ob izhodu; samo vozni pas je vprašanje pogleda. Zaradi pričakovanja ogleda ledenika človek marsikaj spregleda. Šele ob vračanju po isti poti vidiš še marsikaj drugega, kar bi bilo ravno tako - ali pa mogoče še bolj - vredno postanka in ogleda. Postanka si seveda nisem upala niti omeniti. (Na tak način ne bova nikamor prišla!) Vse fotografije so nastale med vožnjo in ta ni bila počasna.

Ob vrnitvi v mesto so konji še vedno čakali na turiste. Jahanje, kolesarjenje, vodeni izleti, pohodništvo, alpinizem, odkrivanje patagonske kulinarike … vse čaka. Turistične kapacitete niti približno niso polno zasedene. Še pogled na pestrost stavb pred centrom …

Šla sem v trgovino (danes ne bo časa za kosilo …) in šla sva na črpalko - ta je za obstoj motoristov ena najpomembnejših stavb.

Odletela sva nazaj iz mesta, ob jezeru, nato v hrib in na razgledni točki še sama nisem mogla verjeti, da se je M. ustavil. Argentinski zajtrki so za motoriste očitno preskromni. Malica. Pogled v dolino in rastlinice … 

Tu se je ustavil tudi Brazilec (Ducati), ki gre pogledat ledenik. Pravi, da so Ducatiji najboljši motorji - prvi med prvimi - in pozdravlja našega motorista Tonija - Lorenzota, ki ve, kaj je zares dober motor. 

M. si je moral potem namazati nos, pa ne zaradi omembe Ducatija, pač pa zaradi sonca; še dobro, da ima motor večnamenska ogledala.

Potem je izrazil sum, da spet slikam samo travo … in sva šla.

Prvič sem zagledala tudi nanduje. Ti so podobni nojem, le da so manjši in lažji. Tehtajo lahko do približno 20 kilogramov, tečejo pa do 60 km na uro. Približno 80 km pred Rio Galegosom je bilo še skromno naselje, potem pa samo še nekaj živali. Ujela sem ujedo, čepečo na količku. Res se jo slabo vidi, a je!

V mesto nikoli ne prideš neopažen. Vse je zabeleženo, tudi če ti fizično ne preverjajo dokumentov. In ker so pri predstavitvah vedno na vrsti urejeni centri in naravne znamenitosti, naj bo prostor še za malo realnejši pogled.

Dobila sva hotel z obvezno garažo. Sledil je hiter izhod, saj se je že mračilo. Edina restavracija, ki sva jo odkrila v krogu treh kilometrov, je bila brez gostov, zato se tudi midva nisva ustavila. Poiskala sva trgovino, na vhodu je bil sicer oborožen policaj (kontrola), kar ni vzbujalo prijetnega občutka, a lakota je hotela mimo njega. Na hitro sva kupila nekaj osnovnih stvari in še bolj na hitro po opustelih ulicah šla nazaj v hotel.

Medtem, ko je M. po domači večerji študiral zemljevid, sem razstavila argentinske bankovce. Zanimivo, na vrednejših bankovcih so živali in rastline. 

Vrnila se mi je slika omare, polne denarja. Mamon! Lažni bog denarja oziroma hudič, ki v ljudeh zbuja željo po bogastvu … 

Pospravila sem. Potem sem razkužila. Viski vedno prav pride. M. je pa kokakolo. Malo me skrbi, kokakola ni zdrava.

 

 

12. dan     Rio Galegos - Ushuaia (Argentina, Čile, Argentina)

Iz sobe je bil pogled na vrt z žarom. Vse je delovalo bolj zapuščeno. Štartala sva v siv dan. Iz Rio Gallegosa do Ushuaie je približno 600 km, a vmes moraš prestopiti mejo in se peljati po Čilu, tam greš del s trajektom, potem spet po kopnem, nato pa čez mejo nazaj v Argentino. To seveda pomeni prekladanje papirjev in izgubo časa. Če pa želiš od tu z motorjem na konec sveta, to spada zraven.

Smer za Tierra del Fuego oz. Ognjeno zemljo in Fin del Mundo oz. Konec sveta je prava. Samo naravnost … Ognjena zemlja je razdeljena med Čilom in Argentino, velik del pokrajine pa so fjordi. 

Leta 1520 je Ferdinand Magellan kot prvi Evropejec odkril Ognjeno zemljo in preplul preliv, ki se po njem imenuje Magellanov. Nekaj let kasneje je bil tam z odpravo tudi Charles Darwin.

Konec 19. stoletja je zlata mrzlica privabila veliko evropejskih priseljencev, med njimi tudi Hrvate iz Dalmacije.

To področje velja za eno najjužnejših stalno poseljenih območij na svetu. Ushuaia pa velja za najjužnejše mesto na svetu. (To je seveda predvsem turistična reklama.) 

Siv dan, sivo nebo, mrzlo … kako bo šele na Koncu sveta?! Oblačenje podloge je prvi preventivni ukrep.

Za prehod meje sva potrebovala 40 minut. Imela sva smolo, ker je bil pred nama avtobus poln potnikov in je bila vrsta za kontrolo potnih listov dolga.

Potem je bila vrsta za trajekt, a z motorjem ni bilo problema. Edino za dež ni bilo treba čakati, hitro smo vsi prišli na vrsto. Črpalka je bila, a M. je godrnjal, da je tokrat slab bencin. (Na to se pa ne spoznam.)

Tako je bil videti argentinski makadam.

V obcestni rešilni hiški sva se dodatno večplastno oblekla, nekaj malega pojedla in popila ter šla dalje.

Postajalo je vedno bolj mrzlo, mokro in sivo. A čez nekaj časa so se skozi meglo in pršenje začela kazati drevesa in ovce.

Približno 100 km pred Ushuaio je bilo že manj kot 10 stopinj. Potem se je prikazal kos jasnine.

Sledil je prizor, kjer bi lahko napisali konec sveta … svetloba se je igrala z vodo in zelenjem. Potem so bila tu drevesa kot po apokalipsi … in končno spet sledovi civilizacije.

Skupina motoristov je bila na razgledni točki, M. pa je, namesto, da bi se ustavil, pospešil. Njegova taktika je prej ali potem, samo ne v gnečo. On si bo izbral svoj mirador (razgledno točko), saj zato pa ne gre s skupino in spremstvom okrog, da se lahko ustavi, kjer on hoče, ne pa tam, kjer je cela čreda turistov … pa komaj sem dočakal par ovinkov …

Približno 30 km pred Ushuaio je tudi smučišče, M. ne vidi, da je sedežnica nad cesto. Tu bi se gotovo ustavil ...

In končno - Ushuaia. In obvezna policijska kontrola. Do centra in pristanišča je še 6 km. Tega dela mesta ni v nobenem turističnem prospektu.

V prospektih manjka tudi obvestilo o zapori cest. Na cesti pa manjkajo tudi znaki za obvoz. M. si je našel svojega (včasih je dobro, če poznaš vsaj strani neba …).

Večina turistov, ki pride sem z letali, verjetno nikoli ne vidi tega predela mesta.

In potem nenadoma konec asfalta, pred nacionalnim parkom se je treba adaptirati na eko pogoje. Spušča se mrak. Spet sva pozna; prenočišče bova morala iskati po temi.

Komaj sva še ujela vstop v park. Uslužbenka pravi, naj prideva raje jutri, ker vstopnica velja ves dan. Zahvalim se ji za informacije, a midva žal nimava časa, bova pač plačala in samo pogledala ta konec … 

V Argentini je več kot 30 nacionalnih parkov …

Tu se konča cesta št. 3. Tu si motorist, ki je pogosto sitnaril, da se na tak način (premalo kilometrov na dan, ustavljanje, fotografiranje, prehranjevanje, pitje …) nikamor ne pride, oddahne. Pride na konec sveta.

Sem sta prišla tudi nemška motorista, ki že tri leta potujeta po svetu. Da bo treba še malo peš, če bosta hotela priti na konec, jima je pa M. povedal.

Od tu dalje tudi motorist lahko gre samo peš. Tokrat mu celo hoja ni odveč.

Od tu dalje je tudi peš prepovedano. In tudi če bi kršil prepoved, daleč ne bi prišel.

Tako je videti motorist na koncu sveta. (Joj, škornje ima umazane!)

Tudi moji niso nič boljši.

Verjetno je že pozabil, kdaj in zakaj mi je obljubil, da me bo peljal na konec sveta … zdaj sva tu ...

N A K O N C U S V E T A

A ti veš, kaj narediš, ko prideš na konec sveta?!

Obrneš se in greš nazaj.

 

(konec 2. dela)

 

 

 

 

 

 

 

[gtgs]

13. dan     Ushuaia (12. februar 2020)

Jutro in normalen samopostrežni zajtrk v malo boljšem hotelu. 

Danes naj bi šla na turistični ogled s katamaranom po Beaglovem kanalu, a zaenkrat slabo kaže. Včeraj se prek spleta ni več dalo dobiti vstopnic; tudi domača logistika je preverila, a je vse razprodano.

 

 

 

 

 

 

V jedilnici sva bila seveda zadnja. Skozi okno je bil pogled v lep dan, zdelo pa se mi je kar čudno, da drevesa mirujejo. Ponavadi vidim samo bežeča drevesa.

 

 

 

Odpravila sva se v center in do pristanišča. Na vsak način je treba poskusiti priti do pingvinov. Da si na Ognjeni zemlji, da prideš do konca ceste št. 3 in na Konec sveta, ne uspeš pa priti do pingvinov, to bi bila frustracija!

 

 

 

Pred agencijami ni bilo posebne gneče. Upanje ostaja!

 

 

 

 

 

 

 

Dobila sva vstopnici. Priti morava pol ure pred odhodom in plačati še zavarovanje, ki ga ob vstopu v pristanišče lahko poravnaš samo z gotovino v argentinskih pesih. Na to sva bila še posebej opozorjena. Ker bo turistično popoldne naporno, sva šla na dopoldanski počitek.

 

Po pristaniški proceduri smo s turističnega pomola zapluli proti središču kanala Beagle. Obljubljali so nam panoramske poglede na obalo Ushuaie, galebe, kormorane, morske leve in pingvine … nepozabna doživetja ...

Najprej pa smo morali izpolniti formular z osebnimi podatki - ime, priimek, državljanstvo ... Ponavadi taki obrazci zahtevajo tudi rojstni datum, tokrat so bili bolj direktni. Starost. In potem vidiš preiskujoče poglede s sosednjih sedežev …

 

 

 

 

 

 

 

M. je seveda najprej preveril, kje je zasilni izhod in kje so rešilni jopiči. Glede na to, da je povprečna temperatura v teh krajih približno 5 stopinj, se mi je zdel zelo optimističen. Naslednji korak je taktika. Ko so vsi zunaj in se prerivajo s telefoni, kamerami in fotoaparati, smo tapametni na toplem. Ko jih zazebe in vdrejo na toplo, takrat greš ti ven in lahko narediš kakšen normalen posnetek …

 

 

 

 

Vodička je bila tokrat neumorna (beri utrujajoča). Začela je z zgodovino Ognjene zemlje, nadaljevala z mejo in s problemi meje med Argentino in Čilom po kopnem in po morju, vmes so bili kaznjenci, Peron, misijonarji, iskalci zlata, svetilnik, živali, pa spet Čile in obvezni Las Islas Malvinas oz. Malvini ali Falklandski otoki …, ki z našim izletom res nimajo nobene zveze, očitno pa so argentinska boleča točka.

(Kolikor je meni znano, so ozemlje Velike Britanije. Argentina jih je skušala zasesti leta 1982.)

 

Tako smo se vozili bombardirani s političnimi in zgodovinskimi podatki, o živalih pa nismo izvedeli prav veliko. Še dobro, da smo jih končno videli.

Saj ne, da človek ne bi bil toleranten, a midva sva drago plačala in bila pripravljena tudi na turistično čredo, le da bi videla živali!

Za nekaj ur sva tudi sama postala turistična čreda, ki lovi posnetke in pije najdražjo in najslabšo kavo.

 

 

 

 

Poskusila bom sestaviti poenostavljeno varianto, brez političnih podtonov.

 

Ognjena zemlja je otočje na skrajnem jugu Južne Amerike. Na severu in zahodu jo od celine loči Magellanov preliv, na jugu sega do rta Horn, na vzhodu pa do otoka Isla de Los Estados. Rt Horn je skrajni jug Ognjene zemlje in Južne Amerike.

Magellanov preliv ali Magellanova ožina ali Magellanov kanal je plovna pot in najpomembnejši naravni prehod med Atlantskim in Tihim oceanom. Svojo pomembnost je izgubil z izgradnjo Panamskega prekopa.

 

Evropejci so ta del odkrili v 16. stoletju, zaradi težkih pogojev za življenje pa so ga poselili šele na začetku 19. stoletja. (Vodička  ni povedala, da so staroselska ljudstva, ki so tu živela skoraj iztrebili.) Konec 19. stoletja je zlata mrzlica privabila nove priseljence. Od dejavnosti je še vedno pomemben ribolov, ovčereja oz. pridelava volne, mesa in usnja. Tu so tudi nahajališča nafte in zemeljskega plina. In seveda turizem, ki postaja vse pomembnejši.

 

In končno pridejo na vrsto živali, zaradi katerih sva prišla, da bi jih videla v naravnem okolju. Najprej kormorani. Ko kormorani mirujejo, izgledajo kot pingvini, a niso pingvini; to se vidi, ko letijo.

 

 

 

 

 

 

 

Potem morski levi, ki bi jih bilo težko zamenjati za kakšne druge živali.

 

 

 

 

 

 

 

 

Pingvini! Pingvini so vodne, neleteče ptice, ki živijo izključno na južni polobli. Navaden, črno bel  - adeliejin pingvin ima od 30 do 35 centimetrov in lahko živi do 6 let.Tisti z rumenim vratom in krajšim kljunom je cesarski pingvin in zraste do 1,3 metra, živi pa lahko 20 let. Kraljevi pingvin je podoben cesarskemu, ima pa malo več rumeno oranžne barve na prsih, daljši kljun in vitkejše telo. (Obstaja 17 vrst pingvinov ...) 

Pingvini so zabavni, lahko bi jih gledal in gledal, ne bi se naveličal. Tem živalim ni dolgčas! Edini posnetki s kamero, ki sva jih naredila v Južni Ameriki, so posnetki pingvinov.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Čas za oglede se je iztekel in šli smo nazaj. M. sem vprašala, če ne bi vzel vodičke s sabo, da bi ji pokazal kakšno slovensko znamenitost ..., pa sem dobila odrezavi odgovor, da te pa že ne bi poslušal, saj je še hujša od mene … (Lep kompliment!)

 

 

 

 

 

Domači pingvin se vrača v hotelsko kolonijo.

 

 

 

 

 

Na postelji pozira pingvin, ki se je namenil v Slovenijo.

 

 

 

 

14. dan     Ushuaia - Rio Galegos (Argentina - Čile - Argentina)

 

 

Odpravljamo se. Turistični del je mimo. (Bilo je lepo, nikakor pa ne poceni, v Ushuai sva zapravila več kot ves teden.) 

Vreme se je skisalo. Škornji so čisti, motor je umazan. Dober kilometer makadama do krožišča proti centru je v tem mestu nekaj običajnega. Da bo poročanje uravnoteženo, naj dodam še nekaj novogradenj.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Od obale sva zavila še v hrib, v strogi center, da bi našla pošto.

Še nostalgičen pogled na zaliv in na nekaj grafitov, potem pa po že znani cesti nazaj proti Rio Galegosu.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ushuaia je bila v prvi polovici 20. stoletja kazenska kolonija za prestopnike. Izbrali so jo zato, ker od tu kaznjenci niso imeli kam pobegniti oz. niso preživeli, če so že pobegnili. Na prisilnem delu so v gozdovih sekali drevje, za spravilo pa so zgradili železnico. To je najjužnejša železnica na svetu in deluje še danes, seveda le v turistične namene.

Leta 1947 je Peronova vlada ukinila zapor in na tem mestu zgradila mornariško oporišče.

V sedemdesetih letih so z davčnimi olajšavami začeli privabljati priseljence iz ostalih delov Argentine.

 

 

 

 

 

 

 

Preden sva našla pošto, sva naredila še en krog in M. je godrnjal. Edine razglednice in znamke sem kupila v centru El Calafateja. Poštnih nabiralnikov pa ni bilo nikjer. Tudi v hotelu v Ushuai zmigujejo z rameni in ne vzamejo pošte; magična beseda je Correo Argentino -  Argentinska pošta. Končno sva jo odkrila. Če bi želela priti do poštnega okenca, bi bila ura čakanja premalo. V edini nabiralnik, ki so ga imeli, sem vrgla 20 razglednic z letalskimi znamkami. Kar je najbolj žalostno pri vsem tem - nobena od teh ni prišla na nobenega izmed  naslovov. M. je rekel, da je od nekdanje kazenske kolonije naivno pričakovati kaj drugega. Kandidati na plakatih (poglejte te lepe keramične zobke!) pa z nasmehi obljubljajo svetlo bodočnost ...

 

 

 

 

 

 

 

 

Ob odhodu iz mesta kakšnega turističnega vrveža ni bilo, cesta je bila prazna. Začelo se je jasniti, a bilo je mraz, povprečno 8 stopinj, in oblekla sva še vetrovke.

 

 

 

 

 

 

 

Patagonija zavzema četrtino površine Argentine, vendar tu živi le tri odstotke prebivalcev. Preko praznih prostorov sva se po že znani cesti vozila nazaj proti Rio Galegosu skozi praznino, dež, veter, prah, dež in veter, prah; lahko pa bi bilo še slabše in še bolj mrzlo. To sva preživela že na dan prihoda v Ushuaio.

 

 

 

 

 

 

 

Na desni se je prikazalo morje. Namesto toplote pa je od tam vleklo mrzlo in vlažno. Čez Rio Grande je vleklo še bolj.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na črpalki sva srečala italijanska motorista. Sonia in Matteo sta začela potovanje v Ushuai in gresta za 3 mesece do Brazilije in po Braziliji. Kaj več pa nisva uspela izvedeti, ker sta bila zatopljena vsak v svoj (pametni) telefon in jima očitno ni bilo do konverzacije z nama. Seveda sva spoštovala njuno zasebnost in sva šla sedet v drugi kot. Ob kavi sem skozi okno dokumentirala še ekspres vulkanizerstvo, ki ga je M. naročil za Tomaža - s pozdravi! In potem sva poslala še pozdrave in poljubčke Mateju za rojstni dan. Lepe misli ogrejejo in brez problemov sva šla nazaj v mraz. M. pa je rekel, da bi rad videl tadva Italijana čez par dni …

 

 

 

 

 

Preživela sva par krajših odsekov makadama in omejitve vseh vrst. Med Argentino in Čilom je del ceste v izgradnji.

Prišla sva do meje in ponavljala znano proceduro - 3 okenca, ponovi vajo in potem odpiraj kovčke in torbo … pospravljaj, pazi na dokumente, še posebej na osebne listke in na list za motor!

 

 

 

 

 

Kmalu za mejo sva šele v Čilu prvič videla resnično pravo čredo ovc z dvema pastirjema na konjih. Pomagala sta jima še dva psa.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Potem je bilo spet vse mirno, prazno in mokro.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Občasno se je malo zjasnilo in je šla čez cesto kakšna vikunja. Tu pa tam je bila kakšna žival. Sicer pa prazno prazno.

 

 

 

 

 

 

Trajekt sva ujela takoj, a na pristanek smo zaradi razburkanega morja čakali. Kako so ugotovili, kdaj je ugoden trenutek za pristanek, mi ni bilo jasno. Bolje, da ne gledaš; zibanje je kar dovolj. 

 

 

 

S Čila sva šla spet v Argentino in po kislem vremenu sva prišla do Rio Galegosa, kjer sva mislila, da bova dobila sobo v istem hotelu kot pred tremi dnevi. Bilo je zasedeno, a prijazni receptor naju je usmeril v bližnji hotel, ki je imel garažo in je bil celo cenejši. V hotelski restavraciji sva tudi večerjala, saj sva bila prepozna, da bi se sprehajala naokrog in iskala kaj zanimivega.

Bila sva edina tujca, jedli smo vsi enako večerjo in nevljudno bi bilo fotografirati. Po televiziji so predvajali reklame in med šopki vrtnic se je bleščal napis Felis dia de los ennamorados! Šele zdaj se mi je posvetilo, da je jutri valentinovo. M. pa je (izjemoma) prostodušno priznal, da šele zdaj razume današnje Filipovo sporočilo …

 

 

Tako sva zaključila romantični večer.

 

 

15. dan     Rio Gallegos - Caleta Olivia

 

 

Zjutraj je bila na valentinovem nebu še luna in romantiki je bilo zadoščeno.

 

 

Iz zastekljene jedilnice se je videlo na ulico in elektro instalacijo. Sistematik je pospravil in odšla sva.

Dan je bil sončen, motor nedotaknjen v t. i. garaži in na prvi bencinski črpalki ni bilo vrste.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Za današnji dan je M. napovedal dolgočasno cesto, točno 6 manjših naselij oz. zaselkov in kakšno žival vmes. O oblačkih in rastlinicah ni rekel nič. Očitno še vedno velja prepoved fotografiranja. A zdelo se mi je prelepo, morala sem zabeležiti ...

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Približno 2500 km do Buenos Airesa je taka pokrajina. V vodi so stali flamingosi ali plamenci, a kako dopovedati motoristu, ki se je komaj dobro ogrel, naj malo ustavi?! A zaradi enih tičev?!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Tudi zaradi štirinožnih živali se ni dal prepričati.

 

 

 

 

 

 

 

 

Po 200 km ga je zatiščala čelada … in tako ga je prepihalo, da je celo ustavil. Snel je čelado, se popraskal po pametni glavi in oblekel vetrovko. V tem času sem uspela ujeti nekaj narave.

 

 

 

 

 

 

 

 

Čez nekaj trenutkov  …

 

 

 

 

 

Zagledala sva prvo posestvo (estancia). In potem spet nič, z izjemo kakšne radovedne vikunje.

 

 

 

 

Ura je bila več kot 14., ko sva le prispela do prve črpalke - in prvega naselja.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nadaljevanje je bilo podobno dopoldanskemu, pojavljati pa so se začeli peščeni predeli.

 

 

 

 

 

 

Približno po 360 km iz Rio Gallegosa sva prišla do mesta Puerto San Julian, ki je v zalivu ob atlantski obali in ima približno 7000 prebivalcev. Časa za postanek seveda ni bilo. Šla sva mimo, saj je do Calete Olivie, kamor naj bi danes prišla, še 342 km.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Do naslednje črpalke sva prišla približno ob 18. uri. Bilo je po nevihti. Svetloba se je spremenila in barve so postale izrazitejše. Tudi kamnine so bile drugačne.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vetrc se je igral z nandujevim perjem. Sprememba pokrajine in bližina mesta, ki zdaj ni več daleč, sta na razpoloženje delovali pozitivno.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po še enem dnevu praznih prostorov so zelene table prijetni znaki bližine civilizacije. Pozornost pritegne nenavaden spomenik, za katerega kasneje ugotoviva, da sploh ni star. 

Seveda ni časa, da bi snel čelado, a tistih, ki so dali svoje življenje za ideale in pravico … to gotovo ne moti. Na drugi strani je sod za smeti. Tudi do tja se je namenil s čelado na glavi. Ni kaj, nekateri celo berejo s čelado na glavi … 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Naselje Fitz Roy ima nekaj hiš, na cesti in ob njej pa je nekaj nandujev.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ko se ukvarjam s plastnicami pa je za ovinkom prevrnjen kamion, ki je končal na boku izven cestišča. Sreča v nesreči, da ni bilo kaj hujšega. Do mesta je še 30 km in morje se že vidi. Vzdolž ceste so na obeh straneh črpališča nafte. 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Še par ovinkov in pred nama je Caleta Olivia. Sledijo prizori, na katere nisi pripravljen. Smeti. Povsod so smeti. Česa takega še nisva videla. Veter raznaša smeti. Očitno je nekje v bližini smetišče; vsepovsod so smeti. Grozljivo. Žalostno.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Dobrodošli v Caleti Olivia!

 

 

 

 

 

 

Ustavila sva se v prvem hotelu, ki sva ga videla s ceste. Morje je bilo par metrov stran in šla sva na obalo. Urejeno sprehajališče je bilo prazno in tudi midva nisva imela nobenega veselja do sprehajanja. 

 

 

 

 

Šla sva spat. Psi pa so neumorno lajali.

 

 

 

16. dan     Caleta Olivia - Esquel

 

 

Viento, viento, viento fuerte (veter, veter, močan veter) je rekel lastnik, ki nama je zjutraj odklenil dvorišče. In je zmajeval z glavo. 

Res je bilo vetrovno. Ko si stopil na plano, si že imel mivko med zobmi, v laseh, v očeh.

 

 

 

 

 

 

Igrišča in sprehajališča ob obali so bila še prazna, le plastične vrečke, ki jih je raznašal veter, so se zatikale v ograje.

 

 

 

 

 

Mesto ima približno 70.000 prebivalcev. Glavne dejavnosti širšega področja so ribolov, ovčereja in črpanje nafte. V čast delavcem v naftni industriji je postavljen spomenik. (O argentinskih spomenikih ne bi razpravljali.)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Cesta je do mesta Comodoro Rivadaria speljana ob obali. Tam bova zavila v notranjost proti Sarmientu in potem proti Esquelu. Do Esquela je 647 km. Ozračje je bilo koprenasto od vetra in peska. Asfalt ni bil najboljši, pa še veliko tovornega prometa je prispevalo k dodatnim sunkom.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V prazni pokrajini so se začela pojavljati črpališča nafte. Ob 13. sva se prvič po Caleti Olivia ustavila na bencinski črpalki, kjer pa niso imeli bencina. Delavci iz naftne industrije so sem hodili na malico. M. je preverjal, kaj bo z vetrom. Nič novega, 4 dni bo divjal, potem bo malo ponehal. Brezupno. Ne moreva čakati štiri dni, v takem voziti pa je nevarno. Po delavski malici sva šla naprej, drugega nama ni preostalo. V zraku je bil prah, sunki vetra pa so bili nepredvidljivi. Imela sva rezervo bencina, naslednja črpalka bo, ko bo. 

Naslednja črpalka, kjer so na srečo imeli bencin, je bila v Sarmientu, nato pa približno 340 km do Tecke ni nobene več. Brez rezerve bi naju odpihnilo. Še dobro, da je M. pameten in je predvidel nepredvidljivo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Popoldan sva prijadrala do bifeja-muzeja Los Tamariscos, kjer sva si privezala dušo in izpraznila rezerve bencina. Z običajne porabe 5,6 l/100 km se je zaradi bočnega vetra poraba povečala na 8,8 l/100 km. M. kar ni mogel verjeti; kaj takega se mu ni še nikoli zgodilo. (Vse je enkrat prvič!)

Kraj Los Tamariscos je označen na zemljevidu, a razen te hiše ni bilo ničesar. Ta pa je bila nekaj posebnega, predvsem notranja oprema ...

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Malo pred 17. uro sva se s težkim srcem dvignila in šla nazaj v veter. Morava priti do Esquela, preden naju ujame tema. V daljavi so se pokazali hribi in upanje, da je tam bolje, da veter manj piha. Prišla sva do naselja in do par kilometrov makadama zaradi nekega obvoza. Naselje je bilo pestro, na koncu je bila še policijska kontrola. Potem pa spet asfalt.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

In na koncu še črpalka! In to 80 km pred Tecko in 180 km pred Esquelom. Veter pa žal ni nehal.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pred Tecko je bila spet policijska kontrola.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Voda, zelena barva in živali, človek si po dnevu praznine in sivine kar oddahne. Vozila sva se po planoti, bilo je 14 stopinj in veter je manj divjal. Sonce in oblaki so začeli večerno predstavo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Tu je nova provinca, kjer so gozdovi in smučišča. In čez par kilometrov je mesto Esquel.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na hitro sva dobila hiško oz. kar hišo (Cabanas el Rosal) in razpakirala.

Moram pohvaliti M., da je vzdržal. V vsem dnevu sva srečala točno dva motorista, kolesarja pa nobenega. Pametni so ostali doma. 500 km je bilo neznosnih, zadnjih 150 pa za silo. Še zdaj se držim na levo, glavo pa kot želva iz oklepa. Vrat me boli, M. si pa sploh ne upam vprašati, kako je. Saj sva vajena ajdovske burje, vipavske burje, primorske burje, jadranske burje … kaj takega pa res NE. 

Tega vetra se ne da opisati. Edino ustrezno definicijo za take razmere je zapisal znani motorist avanturist Dr. Speed (citiram) “AMPAK TISTI VETER, TO PA JE JEBA” (konec citata). Čista jeba.

Za regeneracijo sva poiskala prvi odprt lokal.  Vhod je bil obetaven, tudi nadaljevanje je bilo dobro.  Mislila sva, da sva pozna, a ko sva odhajala, so se Argentinci šele začeli dobro zbirati. Baje ponočujejo do zore. Naj si privoščijo, če bi bili z motorjem, bi gotovo morali prej v posteljo. Salud! (Na zdravje!)

 

 

 

 

Pomirjena sva ugotovila, da se da tudi argentinski veter poplakniti. Konec dober, vse dobro!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

[gtgs]

17. dan     Esquel - Bariloche - Junin de Los Andes

Jutranje obredno dejanje (včasih tudi večerno ali nočno) je videti tako … Obstajata dve osnovi - imeti zemljevid v glavi in imeti čiste škornje. Potem se lahko tudi kam pride. Zaradi vetra, ki sva ga preživela prejšnji dan, sva se dala na motor kar malo postrani. Vleklo je v levo. Po travmi zaradi vetra sva se le počasi normalizirala.

Danes je še dodatna motivacija, ker greva najprej pogledat smučišče. Od mesta je oddaljeno le 13 km, zato bi bilo žalostno, da si tako blizu, pa izpustiš ogled. (Po M. presoji je smučišče neprimerno pomembnejši motiv, kot so moje trave, grmi, živali, oblački …)

 

Esquel leži 560 m nad morjem, smučišče La Hoya pa je na višini 2.050 metrov. Obratuje od začetka junija do sredine oktobra. Skupna dolžina prog je 22 km. Prog je 24, najdaljša pa je dolga 5 kilometrov. Proge so na 60 hektarjih površin. Dvanajst žičnic lahko prepelje do 4000 smučarjev na uro. (Podatke sem zbrala, da bi ustregla M. in še komu, ki ga to zanima.)

 

Poleg smučišča je tu glavna turistična atrakcija ozkotirna železnica (75 cm med tirnicami), ki vozi do vznožja vulkana Nahuel Pan, kamor hodijo pohodniki in plezalci. (M. je rekel, da za to nimava časa.)

 

V turističnih reklamah je vse oh in sploh … Narava je res lepa, o infrastrukturi pa ne kaže izgubljati besed. Cesta skozi center mesta je iz betonskih plošč, vse ostale ceste so makadamske, pločnik je delno tlakovan samo vzporedno z glavno cesto. Nekatere hiše so zelo zanimive, a prah se zajeda tudi vanje. Urejenost se začne šele za privatnimi ograjami boljših stavb.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vzpon je bil čudovit, vreme je bilo čudovito; da o rastlinicah in oblačkih ne govorimo …

 

 

 

 

 

 

Potem se cesta konča. In smučarski navdušenec se mora obrniti.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Da bo o svojih vzponih na južnoameriško smučišče lahko poročal svoji (veteranski) skupini, mi je dovolil celo sestop z motorja.

 

 

Med vračanjem v dolino sva se za minuto celo ustavila (očitno gorski zrak dobro vpliva nanj). … Te bom še enkrat slikal, da ne bo kdo mislil, da sem te včeraj po vetru izgubil ...

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 V hribih je bilo lepo. Na izhodu iz Esquela pa je (že pričakovano) čakala policijska kontrola.

 

 

 

 

 

Da ne bi pozabila na makadam, je bilo še par kilometrov dela na cesti. Z mehanizacijo se pa ne morejo pohvaliti … (M. komentar). Sledil je znak, ki opozarja na previdnost; tu so bile smrtne žrtve.

 

 

 

 

 

 

 

V novih nasadih so bila sveže opravljena gojitvena dela. Potem pa spet - samo neokrnjena narava - vse do kraja Epuyen, kjer reklamirajo predvsem športni ribolov v jezerih in potokih ter pohodništvo. Bilo je bolj prazno, na črpalki pa sva se le ustavila.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ni bilo ravno toplo, tudi pihalo je, a v primerjavi z včerajšnjim dnem in z včerajšnjim vetrom je bilo skoraj idealno. Do Barilocheja je še zanemarljivih 130 km.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Če bi kdo naročil poslikavo fasade - telefonska številka je spodaj desno. 

(Ob gradbenih delih in dosežkih sva zaradi domačega stila non finito raje tiho, da si ne kvariva dopusta …) Glej raje naravo ...

Še dobro, da sva gledala reklamo za argentinski žar, sicer bi šla prehitro mimo radarja.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Končno človek na motorju - argentinski motorist. In to točno pri vhodu v nacionalni park Nahuel Huapi. Park ima ime po istoimenskem jezeru, ki ima argentinske razsežnosti - 650 kvadratnih kilometrov površine in do 454 m globine. Poleg tega jezera so v parku še 4 druga, različne drevesne vrste, živalske vrste … in lepi ovinki, asfalt pa slab, je dodal M.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Normalni ljudje so poležavali ob vodi, midva pa  - mimo, vse do Barilocheja. Verjetno se ponavljam ...  v reklami za to in to ni tega in tega. Z motorja pa se vidi marsikaj ...

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Glavna ulica, ki vodi do jezera in katedrale, je asfaltirana, center je urejen, vse ostalo pa je večinoma prašno. Bariloche leži v vznožju Andov, v provinci Rio Negro ob jezeru Nahuel Huapi. Obkrožajo ga gozdovi, gore in jezera. Označujejo ga kot argentinsko prestolnico avanturističnega turizma in čokolade. Ima približno 108.000 prebivalcev, med njimi naj bi bilo tudi 350 Slovencev.

 

V Argentini je po različnih ocenah med 30.000 in 35.000 Slovencev. Preseljevanje je potekalo v treh večjih valovih; v drugi polovici 19. stoletja, po dogovoru med Avstro-Ogrsko monarhijo in Argentino; med obema vojnama (25.000 Slovencev, predvsem iz Prekmurja in Primorske) in po koncu 2. svetovne vojne.

 

Središče je kot alpsko mesto, imenujejo ga tudi Mala Švica. V tridesetih letih 20. stoletja je bilo veliko stavb narejenih iz lesa in kamna. Neogotsko katedralo je projektiral arhitekt Alejandro Bustillo in je bila končana leta 1947.

 

 

 

 

 

 

 

 

Izpred katedrale je lep pogled na jezero, na drugi strani ulice je nekaj zanimivih hiš in lokalov, a kaj pomaga, ker je nedelja in je vse zaprto.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Šla sva še do črpalke na križišču, potem pa bi se morala odločiti, po kateri cesti naprej v Junin de Los Andes. Možni sta namreč dve varianti. Prodajalec na črpalki nama je svetoval, naj greva po levi strani ob jezeru, ker je ta cesta boljša in tudi turistično zanimiva, saj gre mimo sedmih jezer. Poslušala sva nasvet in šla po cesti Ruta de los 7 lagos. Ni nama bilo žal, cesta je bila lepa, narava pa še bolj. Pogled na stranske ulice Barilocheja pa ni bil najbolj turističen.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V argentinskem poletju se nama je zdelo čudno, ker so bila ponekod še novoletno okrašena drevesa ali voščila za praznike in zimski motivi. Pa saj ni še tako dolgo od novega leta …

 

 

 

 

 

 

Vozila sva se ob jezeru in pojavile so se drugačne stavbe. Pihalo je, a kaj je to proti včerajšnjem vetru?! Sapica.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Mesto je ostalo zadaj, za modrino jezera, pot naprej pa je začela delovati skoraj puščavsko. Barve so se spremenile. Par deset kilometrov naprej je bilo spet vse zeleno in gorsko. In čudovita cesta, čudoviti pogledi. To, da je postajalo mraz, se zanemari.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nekateri predeli so spet turistični, a turistov je malo. Vožnja je bila hitra, M. pa je rekel, da se temu ne reče hitra ampak normalna.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Približno 90 km pred mestom Junin de Los Andes lahko greš na mejni prehod za Čile.

 

 

 

 

 

 

 

 

Ustavila sva se samo toliko, da sva oblekla še vetrovke. Seveda se je mudilo, spuščal se je mrak …

 

 

 

 

 

Potem se je zmrazilo in zmračilo. Prišla sva do mesta Junin de Los Andes in na hitro pristala v prvi prosti sobi. Lastnik ni zahteval dokumentov in brez problemov je pomagal premestiti motor na skrito mesto. Kasneje smo ugotovili, da smo pravzaprav sosedje. On je iz mesta Rimini v Italiji. Pozna tudi Slovenijo, na Soči pri Kanalu je že lovil postrvi. Je strasten športni ribič. V Argentini živi deset let, a bi se rad vrnil v Italijo. Pravi, da v Argentini v resnici ni tako, kot so jo predstavljali. Ima hotel, turistov in zaslužka pa je premalo. Poleg tega mora večino dela - če hoče, da je dobro opravljeno - opraviti sam.

Šla sva na sprehod. V bližini ni bilo ničesar, za dolge proge pa sva bila premalo pogumna. Na srečo je bil lastnik še buden, sicer bi šla žejna spat.

 

 

 

 

 

 

 

18. dan     Junin de los Andes - Chos Malal

 

 

Zbudila sva se v sobi z imenom Isonzo (Soča). Lastnik je kot strastni ribič sobe v svojem hotelu poimenoval po italijanskih rekah. Tudi ključi sob imajo lesene obeske - različne sladkovodne ribe. Fotografije žal nimam, ker M. pravi, da itak lovim same nepomembne zadeve … za začetek sem npr. ptiča, ki je bil nasproti vrat in še enega, ki je bil na drevesu ...

 

 

 

 

 

 

 

 

Pospravljanje, še prej hiter servis … in takoj se je nabralo nekaj gledalcev. To so bili turisti iz sosednjega Čila, ki so se namenili na izlet po nacionalnem parku. Zanje je dopust v Argentini bistveno cenejši kot doma, v Evropo pa ne bodo šli, ker je predrago. Bilo je prav simpatično in nasmejali smo se drug drugemu, ko smo si končno razložili, kaj kdo dela, kako živimo in kakšne hobije imamo. (Direktor za krave, šef za drevesa, šefica za denar … piti dobro pijačo, dobro jesti in piti s prijatelji, potovati - mi imeti veliko skupnega!) Najmlajši Thomas je prosil, če mu kaj napišem v zvezek. (Fant vsak dan zapisuje, kam grejo, kaj vidijo, zanimivosti …) 

Še lastnik se je nasmejal naši komunikaciji.

 

 

 

 

 

 

 

 

In sva šla - po makadamu, do glavne ceste in naprej … Desno in levo od glavnih cest je v Argentini pogosto makadam in vse je drugače, kot je v urejenih centrih.

Junin de los Andes ima približno 10.000 prebivalcev. Leži ob reki Chimehuin in je turistično mesto za ribolov, opazovanje ptic, pohodništvo in plezanje na najbližji vulkan Lanin. 

Proti Chos Malalu sva se vozila skozi prazno pokrajino. Na srečo je bilo vsaj nekaj ovinkov, vzponov in spustov. Povprečna nadmorska višina po planoti je ok. 1000 metrov. Mrzlo je. 12 stopinj je malo premalo, še dobro, da ni dežja, preživela sva samo par jutranjih kapelj.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Do Chos Malala je še 370 km, nikamor se nama ne mudi, a očitno se v tej praznini ne bova veliko ustavljala. Zanimive so različne kamnine in plasti, ki ustvarjajo različne vzorce in oblike. Od živali pa sva do sedaj videla le ovce in samo par krav. Čez nekaj časa presenetijo nasadi borovcev, potem pa je spet vse golo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po dolgem času se pojavi par samotnih kmetij.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po malo več kot 100 prevoženih kilometrih je pokrajina še vedno podobno prazna.

 

 

 

 

 

 

 

Še vedno sva na znameniti cesti št. 40 (Ruta 40). 

Nacionalna pot 40 ali Ruta 40 ali RN 40 je cesta v zahodni Argentini, ki gre od Punta Loyole blizu Rio Galegosa na jugu, do mesta La Quiaca v provinci Jujuy na severu. Poteka vzporedno z gorovjem Andov in je najdaljša pot v Argentini in tudi ena najdaljših na svetu. Dolga je več kot 5000 km. Prečka 20 nacionalnih parkov, 27 prelazov v Andih in 18 večjih rek. Njena najvišja točka je Abra del Acay v provinci Salta (5000 m). Vožnja po tej cesti je prava turistična avantura.

 

 

 

 

 

 

Na desni strani preseneti kolesarska steza, ki pa je prazna, kot je prazna tudi cesta. M. se sprašuje, za kakšen projekt je šlo …

 

 

 

Pred krajem Las Lajas sva se ustavila na bencinski črpalki in celo v gostilni Don Pedro. Tu sva jedla najboljši goveji zrezek in pametovala, kako ni vse v dobrih restavracijah, reklami in ceni. (Najlažje je biti pameten, ko večkrat preplačaš turistično reklamirane stvari. Če bi imela več časa, bla, bla, bla …)

 

 

 

 

 

 

 

 

Las Lajas ima ok. 5000 prebivalcev. Nadmorska višina je približno 900 m, območje pa je zelo sušno.

Bližnji gorski prelaz v Čile - Pino Hachado - je oddaljen le 50 km.

 

 

 

 

Tu se naenkrat pojavi makadam, ki pa po kakšnem kilometru spet preide v beton in ta kasneje v asfalt. Do Chos Malala je še približno 150 km.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Samo tam, kjer je napol izsušena reka, so barve drugačne. Vse naokrog je suho in sivorjavo.

Na srečo je tako tudi čez del ceste, ki ga je prekrilo blato. Danes je suho.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Chos Malal je mesto med rekama Neuquen in Curi Leuvu.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pristala sva v drugem hotelu, ki sva ga videla. Prvi je bil na začetku, drugi pa v centru mesta. Najlepše od vsega je bilo, da je bil motor dobesedno pred vrati. Vem, da je M. posebno pozorno gledal tudi zadnjo gumo … ampak tega ne smem povedati. Zahvaliti se moram Tomažu, ki je bil tako pameten, da mu je povedal, naj ne dela neumnosti in naj jo takoj zamenja, kilometri gor ali dol. To je bilo jasno tudi meni, ki nimam pojma. Pa tudi prevečkrat jo je pogledal, da bi bilo vse v redu.

 

 

 

 

Šla sva na sprehod po mestu. Imela sva dva cilja - dobiti kakšno restavracijo in (tajna misija) dobiti kakšno gomerio in pogledati urnik. Prvi cilj - delno uspešno. Restavracija je, ni pa odprta. Drugi cilj - uspešno. Zjutraj že ob 9. uri začnejo. Seveda je to za vsak slučaj, ker je guma še dobra in bi jo bilo škoda menjati … (A se mu res zdim po vseh desetletjih še vedno tako naivna?!) Kritično.

Šla sva mimo cerkve, kapelice in fitnesa. Ne veš več, kaj je bolj popularno … Odkrila sva odprto trgovino in ne glede na to, kakšna je bila, sva v trenutku rešila vse probleme.

Po mraku, ki je bil že bolj tema, sva se vrnila v hotel.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vem, da kokakola ni zdrava, da o gumi ne govorimo. 

Pločevinka je moja. Psss … 

 

 

 

 

 

 

 

19. dan     Chos Malal - San Rafael

 

 

Do San Rafaela je samo 520 km, a od tega je 100 km makadama in dokler sam ne poskusiš, ne veš …

Zajtrk, brez presežkov. Prazna restavracija, dva vrča z vročo vodo, vrečka čaja, instant kava, marmeladka, rogljiček. To pa je tudi vse. Pekarna na drugi strani ceste je še zaprta. Zapustili smo hotel Don Costa. (Seveda nisva sama, kako bi pa zdržala v dvoje?! Tu so še Gepi, pingvin in želvica.)

 

 

 

 

 

 

 

Šla sva do gomiste, čeprav je bila guma še dobra. (?!) 

Take prizore je treba spremljati v tišini in s primerne razdalje. Operacija je uspela, mojster v miru pije mate čaj, M. se je malo spotil … segrelo se je. Tihožitje.

 

 

 

 

 

 

 

 

Ti itak pojma nimaš, kaj je to guma …

 

 

 

 

Ti pa ne veš, da na črpalkah nimajo zraka! Pa sva šla po zrak, potem pa v dolgoooo vrsto za bencin. Segrelo se je, ura je bila 12, ko sva odprašila iz mesta. (Menjava gume je včasih hitrejša kot tankanje.)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ko prideš iz mesta, si oddahneš, sploh če si bolj podeželski tip … Nadmorska višina od 1300 do 1600 m. Gledaš hribe, kamnine, pesek, rastline … ljudi pa nikjer …

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Prvo naselje Buta Ranquil se je izredno hitro končalo. Sledi spet praznina do naselja Barancas, ki se tudi hitro konča.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Samo kratek postanek za vodo, poziranje z vulkanom v ozadju in motorjem v ospredju. In rastlinice … že puščavsko bodeče ...

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kjer je voda, je vse drugače. A ne traja dolgo in ne samo to, tudi asfalt ne traja …

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Tolažim se s peskom, mivko, vulkanskimi kamni, rastlinjem. M. se je pa že pregrel. Mimogrede je 30 stopinj. Voda je zlata vredna, dobro jo je voziti s sabo. A vedno se mudi.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vidim zelene papige! Vidim zelene papige!

Ma ti si ena papiga, če ne bi pila vode, bi jih mogoče res. Ni mi verjel. Šele kasneje, ko je  pogledal fotografije, je priznal. 

Dokler ne prevozim tega makadama, se ne ustavim! Zadnjih deset kilometrov pa je bilo … obupnih. (Še Dr. Speed je napisal, da  se mu sveže navožen šoder ne dopade. Lepo je priznal. Kar se tiče šodra, imamo podoben okus.)

 

 

 

 

 

M. je pozneje, ko sva prišla na asfalt, ustavil. A ravno toliko, da je zbrisal šipco, in se je spet lahko videla nadmorska višina. Potem so bili pa prelepi ovinki, da bi se še kaj ustavljal. Zatem pa spet ravnina, kjer itak nima smisla, da bi se ustavljal. Pa komaj na pol poti sva!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ustavila ga je šele vrsta za črpalko.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Potem te začne prehitevati lastna senca.

 

 

 

 

 

 

 

Pa kje je ta tič dobil točno mene, direkt v hladilnik! (Čudno; danes je trdil, da ni nobenih tičev, jaz pa imam samo privide. Zdaj ga pa ima!)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V San Rafaelu sva naključno našla Los Troncos - apartma z zunanjim prostorom z žarom, mizo in klopjo in, kar je najpomembneje, z varnim in celo oštevilčenim parkirnim prostorom za motor.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

[gtgs]

20. dan     San Rafael - San Jose de Jachal

 

Zjutraj naju je pred vrati čakal zajtrk, pa tudi čuvaj. Naj ima vsaj on nekaj od turizma, je mrmral M., ko je delil hrano.

Sledilo je obredno čiščenje čevljev, zapenjanje podlogice, božanje gume, nato pa odhod.

 

 

 

 

 

 

 

V San Rafaelu in okolici so vinske kleti, tovarne za predelavo mesa in mleka. V okolici so vinogradi in sadovnjaki. Razvija se tudi turizem. Center je urejen, ob glavni cesti je drevored. Dlje od centra, dlje od vsega ...

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vožnja je dolgočasno ravninska, do Mendoze je še 100 km. Razen pred policijskimi postajami se ne ustavljava, pa še to gre hitro. Na teh kontrolah nama še niti enkrat ni bilo treba pokazati dokumentov. Argentinska vozila pa vztrajno kontrolirajo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pred Mendozo se promet zgosti, zato greva mimo centra, kjer ni zastojev. Mesto Mendoza ima približno 120.000 prebivalcev. Regija Mendoza je največje vinorodno področje v Južni Ameriki in peto na svetu. Tu pridelajo dve tretjini vsega vina v državi. Rastišča so v vznožju Andov na nadmorski višini od 600 do 1000 metrov. Najpomembnejše sorte so malbec, cabernet sauvignon, tempranillo in chardonnay. Zaradi pomanjkanja časa seveda ne bova obiskala nobene vinske kleti. Žal. V začetku marca prirejajo tudi vinski festival Fiesta Nacional de la Vendimia. In M. ve, da so zasadili poskusni vinograd tudi na višini 5000 m, ker je tam intenzivna svetloba … Poskusno!

V Mendozi in v okolici so snemali znani film Sedem let v Tibetu; palačo Dalajlame so takrat zgradili kar v opuščenem skladišču česna … 

Pred Mendozo je barakarsko naselje iz desk in najlona, potem so skromne hiške v prahu, potem montažna naselja … potem pa višji nivo. Najbolj žalostnih prizorov nisem vključila v prikaz. 

V regiji so tudi nahajališča nafte in urana.

 

 

 

 

 

Samo nujne minute na bencinski črpalki in naprej. Puščavsko je in vroče, temperatura se je dvignila na 36 stopinj. Nisva navajena vročine; zadnji teden naju je več ali manj zeblo … in prepihovalo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Postanek za kosilo je bil kratek. V takih restavracijah, ki se že rušijo same vase, je dobra in relativno poceni hrana. Fotografiranje bi bilo nevljudno. Par šoferjev in dva motorista … nič alkohola, voda in kava (instant varianta).

Za prebavo je sledilo nekaj kilometrov makadama (delo na cesti), na srečo pa tudi tovornjak z vodo, ki je blagodejno ublažila sicer neznosni prah.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po temperaturah blizu 40 stopinj je drevored kot oaza sredi puščave. In še oči si oddahnejo ob zelenju. A kmalu je spet delo na cesti in prah je neizbežen.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Končno se pokažejo hribi. Po puščavskem, praznem in vročem ravninskem predelu jih je zelo lepo videti. Industrijska cona in avtodrom sta delovala prazno (in vroče). Začela se je pokrajina kaktusov.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

M. je rekel, naj ne pretiravam, saj bom kaktusov še sita …

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pristala sva v hotelu z zaprtim dvoriščem in visoko ograjo, ohladila sva se in na hitro odšla na lov za večerjo.

 

 

 

Uspelo mi je, da sem ga zvlekla v lokalno trgovino, kjer sem uspela kupiti vse lame, kar so jih imeli in še nekaj malenkosti za darila … česa drugega motor ne bi prenesel. M. je iskal argentinske baretke, a jih niso imeli, klobuki niso bili originalni … da bi vozil pončo je pa že preveč. Čudil se je vinotoču in cerkvi, seveda zaradi različnih razlogov. In vrsti pred bankomatom … samo Slovenci so tako pametni, da uvozijo strokovnjaka za banke iz Argentine ...

Potem je zmagala lakota. Pri večerji se nama je pridružil lepo vzgojen pes.

 

 

 

 

 

 

 

 

In ker za muzeje ni časa, sva izbrala lokal v stilu. Lastnik se je hvalil, da ima na stenah imena vseh držav. Ko je izvedel, od kod sva, je priznal, da Slovenije nima. Pa sva ga potolažila, da sva vseeno zadovoljna, saj ima Jugoslavijo, tam sva bila rojena …

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

21. dan     San Jose de Jachal - Santa Maria

 

 

Jutranji pogled na bazen; velikost je odvisna od perspektive. Po zajtrku na prostem M. čisti čelado in istočasno študira žar tehniko. Časa je vedno premalo … Odhod.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Občasni nanosi materiala čez cesto dajejo slutiti, da bo dan pester. Tudi vreme se spreminja.

 

 

 

 

 

 

Nekateri odseki ceste so nadpovprečno urejeni. To je zaskrbljujoče. Le zakaj je taka omejitev hitrosti? Kaj bo čez par kilometrov?! Prelepo je, da bi trajalo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Začnejo se prvi opomini. Na srečo je blato že posušeno. Kamenje, pesek, blato, mivka … vse to je voda prinesla na cesto in čez. Moralo je biti strašljivo. Na posameznih odsekih še vedno odstranjujejo naplavljeni material. Ponekod je še voda, a zaenkrat še ni kritično. Ko je kritično, se ne fotografira, še dihati se skoraj ne sme, da ne bi šlo kaj narobe.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Z vzponom se vse obarva rdeče. Punto Alto je na višini 2020 m. Škoda, da ni lepše vreme. M. bo godrnjal, da so vse fotografije motne. Krivo je ozračje, jaz nimam nič pri tem.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Hribi so v oblakih. Pokrajina je prazna. Kdo ve, od kod se je vzel ta jezdec?!

 

 

 

Izprosila sem si minuto za kaktuse. Mogoče je ustavil tudi zato, ker mu je bil prometni znak tako všeč. A lepe ovinke je z leve že spremljala nevihta.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Potem ni bilo več rdečih kamnin in ovinkov. Samo še ravnina. Chilecito je bil prazen in komaj sva našla lokal v strogem centru nasproti parka. Gneče pa res ni bilo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nasprotja so v Argentini zelo vsakdanja stvar. Presenečen si lahko v pozitivno ali v negativno stran; možnosti so izenačene. Skozi prazno mesto sva šla naprej. Občutek je nenavaden - kot bi bilo nekaj narobe.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

In spet po praznini …

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pokazali so se hribi, v ozadju je divjala nevihta in svetloba je bila neverjetna. Čarobno!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Do Santa Marie je še 187 km. Verjetno bodo mokri. Nadmorska višina je še vedno okoli 2000 m, zmrazilo se je in padlo je par kapelj dežja. M. teorija pravi, da je treba hitreje, da ubežiš nevihti. A kaj, ko na sicer prazni in lepi ovinkasti cesti, nikoli ne veš, katera žival je za ali pred ovinkom.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

In potem se cesta spet zravna … in potem spet ovinki … in potem še voda in blato … in kakšna koza vmes … Dva osla pa še vedno na motorju.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ko je bilo najslabše, ni nihče fotografiral … Prikaži se že enkrat Santa Maria!

 

 

 

 

 

 

 

 

Po mraku sva uspela v centru mesta dobiti garažo in sobo. V hotelu je bilo pestro. Sprehod po mestu sva zaradi nevarnih okoliščin zaključila ekspresno hitro. V hotelski restavraciji sva naročila večerjo. Bilo je malce čudno, saj  sva bila edina gosta, a lakote to ne briga. Potem pa ni imel kdo fotografirati.

 

 

 

 

Vso noč so lajali psi. Spala sva na obroke.

 

 

 

 

22. dan     Santa Maria - San Salvador

 

 

Po napol prespani noči sledi jutranja rutina, zajtrk in pospravljanje. Pogled iz sobe pokaže drugo stran ulice. M. raziskuje inovativne inštalacijske rešitve in odkimava. Toliko nasprotujočih si podob, kot jih ponujajo manjša argentinska mesta, njihove ulice in hoteli, bi kje drugje težko našli. Pogled z balkona na drugi strani stopnišča se odpira na gradbišče.

Predmeti v recepciji med sabo tekmujejo za pozornost. Šefica tudi. (Bilo bi neprimerno, če bi povedala, da si je sinoči v recepciji sušila lase, zjutraj pa urejala nohte …)

Garaža je v drugi stavbi na koncu ulice. Ko odhajava, delavci na gradbišču delajo, M. pa komentira, da s stroji res ne pretiravajo. Večino dela morajo opraviti ročno.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Jutranji makadam, pritlična šola (kot povsod), pobeljena katoliška cerkev in most čez reko Santa Maria; to so podobe vsakdanjega življenja. Na glavni cesti je spet asfalt. Samo posamezne hiše izstopajo z urejenostjo in ograjami. Za temi ograjami je verjetno bistveno drugače kot pri večini …

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Santa Maria je mesto na nadmorski višini 1800 m. Leži na obrežju istoimenske reke, kjer so tudi predkolumbijske ruševine. Tu je bilo eno glavnih naselij Indijancev Diaguita iz plemena Yocavils. V naselju Amaicha del Valle je Muzej Pachamama. Pachamama je njihovo božanstvo, ki pomeni zemljo ali mater. S prihodom Špancev in s spreobračanjem v  krščanstvo je to božanstvo začela nadomeščati Devica Marija. Ponekod na severozahodu Argentine pa meseca avgusta še vedno izvajajo Pachamama rituale.

Ni časa za oglede, ni časa za muzej … greva proti San Salvadorju.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

S ceste je videti koruzo, trte, tobak, kaktuse, cvetoče grme, pa tudi veliko nanosov kamenja, peska, blata. Posamezne večje in manjše vinske kleti so urejene v različnih stilih in vabijo obiskovalce. Turistov na vinski cesti žal ni videti prav veliko. Izmenjujejo se prizori reklam in revščine. Tudi vreme je kislo, rahlo prši. Ob vsem tem ne sme manjkati policijska kontrola - na obeh voznih pasovih - in po naselju Cafayate še ena, resno organizirana. Potem pa spet praznina.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Quebrada de Cafayate, imenovana tudi Quebrada de las Conchas je naravni rezervat. Ta spektakularna soteska je področje slikovitih tvorb v prevladujočih rdečih barvnih tonih. Skozi sotesko teče reka Las Conchas. Turisti se lahko sprehajajo med kamninami in se vzpenjajo po stenah. Sedimentne kamnine so ponekod v plasteh tudi različnih barvnih odtenkov. Nekateri to sotesko primerjajo z Grand Canyonom in pokrajinami Utaha. Ne morem primerjati, ker tam še nisem bila.

Med nenavadnimi tvorbami izstopajo t.i. Obelisk, Hudičevo grlo in Amfiteater, kjer je baje včasih možno prisostvovati obredom na čast Pachamame (verjetno bolj v turistične kot pa religiozne namene?!).

Tu so odkriti številni fosilni ostanki - fosilne žabe, sledovi dinozavrov, fosilne ribe … pred približno petnajstimi milijoni let naj bi bilo tukaj morje. 

Tudi midva - dva živa fosila - sva se ustavila za (hiter) ogled.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Potem ne veš več, kaj bi gledal. M. pravi, da je itak najlepše gledati z motorja. To je njegova perspektiva ...

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Začelo je deževati. Poskusila sva ubežati dežju. Še dobro, da sva mimo rdečega peska in blata. M. je presenetil s postankom za kosilo. Če bo dež, bo pač dež, vsaj lačna ne bova.  (Logično.) Potem je peš naredil obvoz do vhoda.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Prostor in hrana sta stvar okusa. (Sama sem ostala lačna. Če v Argentini naročiš dobro zapečeno meso, imaš dve možnosti. V boljših restavracijah ti bodo povedali, da oni tega ne delajo. V navadnih ti bodo rekli, da ni problema, seveda, dobil pa boš … recimo temu rožnato, čeprav je bilo krvavo!)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Mesto Salta je po velikosti sedmo mesto v Argentini. Ima približno 620.000 prebivalcev. Leži 1150 m nad morjem, v vznožju gorovja Andi. Iz mesta na hrib San Bernardo se lahko pride tudi z žičnico. Hrib je priljubljena turistična razgledna točka. (Seveda nisva imela časa …)

Tu je bila tudi etapa na progi relija Dakar; leta 2016 se je začel 2. januarja v Buenos Airesu in potekal skozi Argentino in Bolivijo. Tudi dve leti pred tem je že potekal tukaj.

Salto sva videla samo od daleč. Šla sva v manjše mesto San Salvador.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Dobila sva slab, a poceni hotel z dobro garažo. Nisva izbirala, ker je bila že tema. V recepciji je bila starejša gospa, ki je rekla, da ima sobe, a morava zjutraj ob 7. uri že ven, ker imajo praznik in potem ne bo čistilk. Mislila sem, da mogoče slabo razumem, pa sem prosila, če lahko ponovi in se ji opravičevala, ker znam slabo špansko. Rekla je, da ni problema, ona pa ne zna portugalsko. Mislila je, da sem iz Brazilije. Potem sva se nasmejali in se dogovorili za odhod ob 8. uri.

 

 

Hitro sva šla ven, a ni bilo nič odprto, razen trgovine z motorji …in pekarne. Bolje kot nič. Pa še nov sistem sva spoznala - plačaš šefu pri blagajni, da ti listek, da si plačal, in stojiš v vrsti. 

M. je rekel, da bi še stal v vrsti. Prodajalka je bila zelo lepa … Pa ni bilo nevarnosti. Mudilo se je in strah ga je bilo po temi do hotela. Seveda tega ni priznal.

Zaradi slabo osvetljenih ulic se nisva počutila najbolj varno.

Le trgovina z motorji je bila dobro osvetljena.

 

 

 

 

Jutri greva v Čile!

 

(konec 3. dela)

 

 

 

 

 

 

 

 

[Peel]

Zelo zanimiva avantura, čakam še opis zadnje etape... ?

[gtgs]

23. dan     San Salvador (Argentina) - Calama (Čile) (22. februar 2020)

Ob sedmih sva se začela pripravljati in pred osmo sva bila že v garaži. Gospa je prišla za nama, bila je prijazna in hotela je celo skuhati kavo, a žal nisva imela časa. Poslovila se je z lepimi željami in kljub dežju sva bila tudi midva prijetno razpoložena. (M. teorija, da ni dobro štartati, če te kdo grdo gleda, ko odhajaš, seveda ni zanemarljiva. Vzdušje je na vseh poteh še kako pomemben faktor.) 

Danes bova zadnjič prečkala Ande. Andi (Cordillera de los Andes) so najdaljše svetovno gorstvo, ki se vleče ob zahodni obali Južne Amerike. Dolgi so skoraj 7.000 km. Vlečejo se od Venezuele na severu, preko Kolumbije, Ekvadorja, Peruja, Bolivije, Argentine in Čila, vse do rta Horn na jugu. Njihova povprečna višina je 4.000 m.

San Salvador de Jujuy je v bližini Andov na nadmorski višini 1.238 metrov. Približno 30 km iz mesta je tudi najbolj severno argentinsko letališče. 

Poleti je tukaj zelo vlažno; v okolici gojijo tobak, sladkorni trs, sadje in zelenjavo. Tu so tudi črpališča nafte. Danes je vlaga stoodstotna. Dež lepo pada, rastlinje je bohotno, fotoaparat je na suhem. 

Ob izvozu iz mesta sva tankala; kartic in tujih valut ne sprejemajo in so naju na to vnaprej opozorili. Sledila je počasna kolona. Mislila sva, da je zaradi dela na cesti ali zaradi prometne nesreče. Po zmernem prehitevanju sva čez 10 km ugotovila, da gre za navadno in v Argentini običajno policijsko zaporo in kontrolo. Sobota, ljudje gredo iz mesta in čakajo, čakajo … Midva pa mimo. 

Ob desetih je še vedno deževalo, a megle so se začele dvigovati (in upanje umre zadnje).

Purmamarca je majhno naselje, kjer turistom lokalni prebivalci ponujajo svoje izdelke (pa tudi kitajski so vmes!). Mimo kraja in ob vznožju hribov, ki ga obkrožajo, je speljana tudi razgledna turistična pot s pogledi na rjavkaste, rdečkaste, pa tudi vijolične in zelene odtenke kamnin. V Purmamarci je tudi znamenito rožičevo drevo, ki naj bi bilo staro 650 let. 

Izprosila sem si minuto za ekspresni nakup lame in lamic. Po M. se temu reče same neumnosti. (Kasneje je priznal, da so lepe.)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kaktusi! Kaktusi! Kaktusi!

M. ustavi in godrnja … Na tak način ne bova nikamor prišla; neumnosti, pa kaktusi … že drugič danes … A med lovljenjem kaktusov se še vreme izboljša in pozabi na godrnjanje. Slečeva dežne kombinezone, kar je sploh nekaj najlepšega.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Sledi čudovit vzpon po čudovitih ovinkih s čudovitimi razgledi. Na višini 3.000 m je bilo 10 stopinj. Megle so se pravljično dvigovale. Dvigovala se je tudi nadmorska višina, ki je mimogrede presegla 4.000 m.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Potem je cesta zavila levo. Alto el Morado je na višini 4.170 m. Na tej višini so še posamezne hiše in zaplate njiv in stojnice domačinov. Turisti, ki so prišli s kombijem, so v lovu za fotografijami zasedli pobočje. Nisva se ustavila; od tu do prelaza Paso de Jama je še 240 km.

Pogled nazaj je bil impresiven, pogled naprej je obetal spust in drugačne kamnine, v daljavi pa se je prvič zableščala bela pokrajina. Kot bi se na tej strani prelaza odprl popolnoma drug svet.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Cesta se zravna in pokažejo se soline. Salinas Grandes, eden najimpresivnejših krajev na severu Argentine. Solna površina meri 212 kvadratnih kilometrov v dveh provincah - Jujuy in Salta. Pred milijoni let naj bi tu izparevala slana voda. Danes se za kristalizacijo soli uporabljajo bazeni, ob njih so postavljene zanimive solne hiše. Področje je tudi industrijskega pomena - tu so rudniki natrija in kalija. Zaradi izkoriščanja litija pa je v regiji spor z lokalnimi skupnostmi. Gladina podzemne vode upada in to ogroža lokalno kmetovanje. Pritožili so se, da je kršena njihova pravica do uporabe in nadzora zemljišč. (LSC Lithiumu pa so dodelili 300.000 hektarjev za razvoj!)

Če odmislimo težko življenje domačinov in delo v ekstremnih pogojih, pa je pokrajina sanjsko lepa. 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Še M. se je ustavil za par minut in celo meni je privoščil solni kaktus; seveda z opombo, da  ne boš več kričala kaktus - ustavi.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Bilo je neresnično lepo - svetloba, odsevi, belina … kot bi stal na zrcalu, v katerem odseva nebo. A pot je še dolga in časa je vedno premalo …

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nadmorska višina je še vedno nad 3.000 m. Poseljenost je redka, bivališča za ljudi in živali so skromna, celo cerkve niso razkošne. Lame z barvnimi čopki pa razbijajo monotonost.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Zadnje naselje pred mejo - Susques je na nadmorski višini 3.896 m in je v Argentini najvišje mesto, do katerega je dostop po asfaltu (Ruta Nacional 52). V Susquesu Ruta nacional 52 prečka Ruto 40, ki se z makedamom izgublja naprej proti Boliviji. (Pravijo, da je slaba cesta.)

V teh krajih je prvotno živela domorodna etnična skupina iz Južne Amerike - Lican Antay, imenovana tudi Apatami (Atacamas v Argentini in Atacamenos v Čilu). Naseljevali so puščavo Atacama in vznožje gorovja Andov. V 16. stoletju so sem prišli španski konkvistadorji, ki sta jih zanimala predvsem njihov baker in zlato. 

Zapeljala sva v naselje, da bi našla črpalko, a je ni bilo. Bile so le posledice neurja in žalostne blatne ulice. Tudi reka Rio Pastos Chicos je bila eno samo blato. Črpalko sva našla kak kilometer naprej od naselja, ob glavni cesti.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kot nasprotje blatnemu razdejanju so bile zelene blazine trave z lamami. Žal so bile redke, več je bilo peska in blata - tudi po cesti.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Počasi se bo treba posloviti od Argentine. Še trenutek za pogled nazaj in pogled naprej. Praznota. Pred mejno kontrolo ujamem zadnje argentinske živali, pesek in blato.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na meji, kjer so uradi pod prelazom, ni bilo vrste in sva relativno hitro opravila. Prtljago pa so nama temeljito pregledali - gospa na carini je bila vljudna in odločena, da bo pregledala vse. Zdelo se mi je, da jo pravzaprav bolj zanima, kako in kaj je možno voziti s sabo in kakšna sistematika je to. Ko je končala, je v torbi zagledala še Gepija. Kaj je pa to? Gepard. Nasmehnila se je in rekla, da je pa zelo zelo majhen. Tako smo končali pregled. Vzpon na prelaz je bil hiter, spominsko fotografiranje tudi, saj so se zbirali nevihtni oblaki in so začele udarjati strele. Bilo je divje, a neverjetno lepo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Cesto čez prelaz so odprli leta 1991, asfaltirana pa je bila leta 2005. Najvišjo točko doseže 57 km od meje, kjer je na čilski strani 4.831 m nad morjem. Pot je pomembna tudi zaradi tovornega prometa med severno Argentino in pristanišči severnega Čila.

V zadnjem hipu sva navlekla dežne kombinezone in začela tekmo z oblaki. Med dežjem je padlo tudi nekaj snega - za vzorec, kaj vse lahko doživiš sredi poletja na tej višini. Če odmislimo dež, je bilo čudovito.

In če odmislimo M. godrnjanje, da na teh višinah motor ne gre nikamor ... Taka lepa cesta, pa ga ne spraviš čez 140. Sem že 3x resno probal, pa ne gre in ne gre!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Prišla sva iz nevihte v puščavo med slane planjave in jezera. Roka me je bolela od mraza in aparata, a zdelo se mi je, da verjetno nikoli več ne bom doživela česa tako lepega … kot bi človek hotel zadržati vse, kar beži mimo. Prizori se bliskovito menjajo. Če ne bi tega doživela, bi bila prepričana, da je nekdo pomešal fotografije, ki nikakor niso mogle nastati v takem zaporedju.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Navigacija pokaže še 2 metra več, kot piše na zemljevidu. Sledi spust, na desni pa se pokaže vulkan Licancahur z glavo v oblaku. Licancahur, imenovan tudi Volcan de Atacama, je visok 5.920 m in velja za sveto goro. (V San Pedru so trupla še pred 1.000 leti pokopavali obrnjena v njegovo smer.)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Celo M. se ustavi. Oba hkrati rečeva LEPO JE. Res je lepo, a za Tibet bova pa verjetno že prestara?! z neko resignacijo v glasu izreče M.! 

Ne, ne, samo čas je problem in to, da moraš s skupino oz. vodnikom … to nama ne odgovarja …(Tibet ostaja neuresničena želja mladih dni.)  

Tudi sama imam čuden glas. To bo verjetno zaradi višine in lepote. Stiska v grlu. 

Preveč lepote za en sam dan!

 

 

 

 

 

 

Ko štartava, M. prizna, da Tibeta še ni povsem odpisal. (Ja, ja, samo še kakšno gumo zamenjaš, pa bova tam - zamrmram, na glas si pa ne upam.)

In tudi Bolivija je čisto blizu! Par ovinkov, pa si na tromeji med Argentino, Čilom in Bolivijo … Če bi imela kakšen dan več … Nimava.

Tudi oblaki so blizu in bogovi na Licancahurju in San Pedro de Atacama, kjer naj bi se danes ustavila. Strašljiv spust omogoča tudi zasilne izvoze, če komu kaj popusti … Na tej strani hribov dobesedno padeš v mesto.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V praznini na desni strani sta dva konkurenta. In nevarni ponori zemlje. Med spustom se temperatura hitro dvigne. Dežni kombinezoni so se posušili in pregreli. Nujen je postanek. Postaja puščavsko vroče.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

San Pedro de Atacama je turistični center Atacame in dostopna točka do puščave Atacama. Mesto s približno 5.000 prebivalci je na nadmorski višini 2.408 m, po njegovih ulicah je vroče in prašno. Velja za prestolnico arheologije tega področja. (M. je dodal, da velja tudi za eno najbolj prašnih mest Južne Amerike in za kraj, kamor hodijo pretežki turisti jahat uboge lame.)

Hiše starega dela so zgrajene iz domače rdeče opeke, ki pa ni preveč obstojna. Ta opeka je iz mešanice gline, peska in slame in jo posušijo na soncu. Nekatere hiše se rušijo same vase, nekatere obnavljajo, večina jih je predelanih v turistične namene. Prodaja se avtentičen (?!) način življenja. Tu sva se imela namen ustaviti in prespati. Ustavila sva se, 30 minut sem čakala v recepciji, za 2 osebi ni problem, so rekli. A ker si je brazilska zlata mladina privoščila popolno zamenjavo rezervacij, (fantje so ugotovili, da za isto ceno namesto sob v hotelski stavbi dobiš hišice … par kombijev dizajnersko urejenih in oblečenih mladeničev si je premišljalo, kdo bo s kom in na kateri številki) sem se naveličala čakanja, pa tudi veselje, da bi ostala tukaj, me je minilo. Ko je vse skupaj dojel še M., ki je sicer čakal zunaj v senci, sva se hitro odločila za odhod. Še sto kilometrov do Calame sva pa še sposobna. 

Po poti sem mu povedala, da žal ne bo videl Miss Čile, ki jo imajo v San Pedru. A obrnem?! Ko sem mu razložila, da je to mumija iz puščave, ki je na ogled v muzeju, nisva obračala. (V puščavi so našli tudi sporno mumijo poimenovano Ata, veliko le 6 cm, s stožčasto glavo in nezemeljskega videza. O njej se še strokovnjaki prepirajo in ni na ogled v muzeju …)

Od vseh znamenitih stavb sva se ustavila le pred črpalko.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Proti Calami seveda ni šlo brez obvoza po makadamu, delo na cesti pač … Vozila sva se skozi barvito pokrajino različnih kamnitih in solnih skulptur, po peščenih predelih, mimo slanih lagun in sipin, skozi slano puščavo. Področje je razglašeno za naravni rezervat. Najbolj znani sta Valle de la Luna in Valle de la Muerte; turistični ogledi so možni dopoldan in popoldan, vstopnina ni pretirana. Potrebuješ pa čas.  

Ena izmed posebnosti puščave Atacama, ki je puščava z največjo nadmorsko višino na svetu, je ta, da je tako sušna, da se jo še insekti izogibajo. To za motoriste ni nepomemben podatek. Vemo, kako izgleda vožnja pod večer skozi roje komarjev …

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Tudi s ceste se da kaj videti, M. je naprimer najbolj všeč tale prometni znak.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na začetku Calame sva se ustavila v prvem hotelu ob cesti. Neverjetno, bil je enkrat cenejši in neprimerno boljši kot tisti v San Pedru. Včasih imava več sreče kot pameti.

 

 

 

 

 

 

 

 

Dan je bil dolg in prelep. Zaključek je bil pa po mojem izboru.

 

 

 

 

 

 

 

24. dan     Calama - Antofagasta

 

 

Sončno jutro, čilenski zajtrk po naročilu, nič prahu. (Pa bi skoraj ostala v San Pedru! 2x hvala gužvajočim se Brazilcem in še gospe iz San Salvadorja, ki je mislila, da sem Brazilka! Zjutraj naju je dovolj zgodaj spravila iz hotela, da sva imela dovolj dolg dan in še idealno tempirano vreme -  dež, nevihto in sonce.)

Hotelska restavracija je zanimiva, ureditev okolice je zanimiva, kaktusi so zanimivi. M. pa pravi, da se mi ni treba z aparatom zapičiti v vsak kaktus.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pripravljanje, pospravljanje, odhod - klasični vsakdanji program, le sonce je že bolj visoko.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Calama je mesto sredi puščave Atacama v regiji Antofagasta na nadmorski višini 2.260 m. Je eno najbolj suhih mest na svetu. Povprečna letna količina padavin je 5 mm. Skozi mesto teče najdaljša čilska reka Loa.

Le še kip nad krožiščem spominja bolj na Argentino, vse ostalo je drugače; infrastruktura, vozni park, stroji, bivališča. Višji standard. Mesto velja za rudarsko prestolnico Čila, saj je v bližini največji odprt rudnik bakra na svetu in drugi najgloblji rudnik na prostem z globino izkopa 1.000 m. To je rudnik Chuquicamata ali Chuqui. Deluje od leta 1910, s posodobitvami  naj bi na dan predelali 140.000 ton rude; na leto pa proizvedli 366.000 ton bakra in 18.000 ton molibdena. Zame so te številke nepredstavljive.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Danes bova šla samo do Antofagaste, ker je potem naprej le puščava in so razdalje take, da se zvečer ne bi imela kje ustaviti. Samo 230 km, M. pravi, da se še za kavo ne splača ustavljati. In ti kilometri so vsi en sam rudnik oziroma razrita in na novo nasipana površina. Tu še kaktusi nočejo več rasti!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Leta 2007 naj bi se rudarji in njihove družine preselili iz delavskih naselij (taborišč) Chuquicamata v mesto Calama, kjer so pogodbeni delavci dobili hiše v posebej zanje zgrajenem naselju. Tisti, ki so prej živeli na tem področju, so morali že zdavnaj oditi.

Več kot 200 km mrtvega prostora, na račun katerega nekateri kujejo dobičke, večina pa trdo dela. Težko je modrovati o ceni razvoja.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Sredi praznine je lepo, če se pozdravimo. Prvi motor po dolgem času. Prav ironično pa sledi znak za radar.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Najprej misliš, da je privid, potem ugotoviš, da je reklama. Civilizacija z vsemi prednostmi in pastmi. Dobrodošli v Antofagasti! Če boste prehitri, dobite tudi fotografijo!

 

 

 

 

 

 

 

Osvežitev s Pacifika! Hladnejši zrak in morska gladina po 230 km sivine in praznine delujeta blagodejno na telo in duha. Vožnja po nekaterih predelih seveda ni nujno zahtevna, ubija pa bolj, kot v kakšnih ekstremnih razmerah. Zamori.

 

 

 

 

 

 

Antofagasta ima približno 400.000 prebivalcev. 

Predmestje kot predmestje, a že malo barvitosti in poslikav prispeva k boljšemu vzdušju; da o rastlinju ne govorimo. In pogled na morje …

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Med novejšimi stavbami je ob pristanišču ohranjenih še nekaj zgodovinskih, pa tudi star lesen pomol pred vstopom v novo pristanišče. 

Mesto je povezano z rudarsko dejavnostjo (baker, nitrati, jod). Ima letališče, pristanišče in železniško povezavo z Bolivijo in Argentino. Največje zasebno rudarsko podjetje v Čilu - Escondida ima tukaj tudi svoje privatno pristanišče.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Brez pretiranega razmišljanja sva se ustavila v manjšem hotelu. Imeli so varovano zaprto dvorišče, klimo in sprejemljive cene. Kaj bi komplicirala?! Po dolgem času sva verjetno prvič že popoldan v sobi, kjer bova prenočila. In kot dva civilista lahko greva čez dan malo po mestu. Poletje!

Vroče je in hitro soglasno zavijeva v navaden lokal. Obsediva ob hladni pijači, postaneva lačna … znana zgodba.

 

 

 

 

 

 

 

Čez dve uri pa loviva senco po mestnih ulicah do kopališča. Prvič v Čilu vidiva tako gnečo na plaži. Mestna plaža - Balneario je v zalivu, zavarovana pred močnimi pacifiškimi valovi. Ljudje uživajo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Zdi se nama kot v črnogorskem mestu Sutomore. Ideja, da sediš nekje v hladu, odmaknjen od te množice in v miru srkaš pijačo - ta ideja je bila tako kot v Sutomoru soglasno sprejeta tudi v Antofagasti. Kot se za elitne lokacije spodobi, sva tu plačala več za pijačo, kot v navadnem lokalu za kosilo. A lokacija (in senca) imata svojo ceno. Kavo s smetano si je naročil M.; verjetno ga je malo zmedlo dvanajst mladih natakaric, ki so se vrtele okrog … samoiniciativno jih je preštel in se ob tem čudil samemu sebi.

 

 

 

 

 

Telo pa je zahtevalo počitek. Še dobro, da nisva pretiravala s hojo. Hotel je bil blizu. Z okna se je videl košček morja in mesto je bilo ožarjeno z zahajajočim soncem.

 

 

 

 

 

 

 

 

Ampak midva sva pa bolj za divjino, ane, je rekel M., preden je zaspal. Prikimala sem.

 

 

 

 

25. dan     Antofagasta - Copiapo

 

 

Po zajtrku je napovedal odhod. Ko je bilo na motorju že vse razen naju, mi je postalo jasno, da bo pestro. Seveda se na gume ne spoznam, zato sem bila tiho. Pa tudi ne bi bilo lepo, da začnem z vprašanji utrujati že pred štartom. Pred hotelom sta počivala dva psa; ko sva šla s črpalke drugič mimo, sta bila še vedno na istem mestu. Utrujena. Očitno je bila noč naporna.

Antofagasta je veliko mesto (sploh za nas z dežele), ki se hitro razvija. Zaradi povečanega prometa in občasnih zastojev načrtujejo ureditev železnice z enega konca mesta do drugega. Imajo stadion, dve univerzi - državno in privatno katoliško, veliko srednjih in osnovnih šol; med privatnimi je tudi ena hrvaška osnovna šola. In mesto se kar širi in širi ...

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kjer se mesto konča, so že novi izkopi za novogradnje. Sledi znana, prazna puščavska pokrajina s prekopano površino in industrijskimi obrati. M. je komentiral, da toliko mehanizacije, kot jo imajo v Čilu na par kilometrih, ni videl v vsej Argentini, kar jo je prevozil.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Tu je odcep za makadamsko cesto, po kateri se pride do umetniške znamenitosti - spektakularnega geoglifa, ki je dolg 3 km in širok 400 m. Napis je na odročnem kraju v puščavi Atacama, približno 60 km od Antofagaste. Čilski pesnik Raul Zurita je s pomočjo buldožerjev v sipine puščave napisal verz Ni pena ni miedo (Niti žalosti niti strahu/Ne bolečina ne strah - prevodi so različni.) Raul Zurita je bil že v sedemdesetih letih usmerjen v politično umetnost proti Pinochetovemu diktatorskemu režimu … več njegovih pesniških zbirk je prevedenih tudi v slovenščino.

Kako dolgo bo njegova umetnina vidna, bo pokazal čas; zaradi vetra in raznašanja peska so jo že obnavljali, pa nima še niti 30 let. 

Če bi imela čas, bi se verjetno prej odločila za ogled kakšnih tisočletja starejših geoglifov.

 

 

 

Sredi ničesar se na desni strani pojavi skulptura Mano del Desierto (Roka puščave).

Spomenik oz. skulptura je visoka 11 m. Avtor je čilski kipar Mario Irarrazabal. Roka je izdelana iz armiranega betona, videti pa je, kot bi bila iz peska. Narejena je bila leta 1992.

 

Nekateri jo označujejo kot velikanski simbol človeške žalosti ali simbol kontrastnih idej. Bila naj bi dokaz, kako majhni, nemočni in ranljivi smo ljudje.Glede simbolike so seveda možne različne interpretacije. Avtor sam je izjavil, da mu je všeč, kako različne razlage in celo zgodbe si ob njegovi skulpturi izmišljajo ljudje.

Dostop je po makadamu, razen ene same oznake ni nikjer naokrog ničesar. Da ne bi slučajno kdo iskal bifeja! 

Tu se ustavljajo tudi motoristi, ki želijo uloviti svoj motor v objemu puščavske roke. Nekateri krožijo okrog in lovijo primerne zorne kote …

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Postopek niti približno ni enostaven. Zahteva sistematično pripravo; faze postopka, nerazumljive nam, navadnim pešcem …

 

 

 

 

 

 

Z druge strani je drugače. Žal kljub večkratnemu čiščenju nekateri ne morejo mimo, ne da bi točno tukaj ovekovečili svoja zgodovinska spoznanja - npr. datum, ime trenutne izbranke in še obvezno krompirjasto srce …

 

 

 

 

 

 

 

 

Dobila sva družbo. Mimo je prišel Čilenec z veliko večjo mašino. Dogovorili smo se za vzajemno opravljanje fotografskih storitev. M. ni mogel razumeti, da človek želi fotografijo brez svoje mašine. Kako brez, to je vendar glavno?!  S težavo sem mu dopovedala, da sva midva na dopustu, človek pa je prišel mimo med službo in ne bo zbiral dokazov proti sebi. Ubogaj, z njegovim telefonom pritisni samo njega in roko! Motoristi pa včasih res nič ne razumejo …

 

 

 

 

Roka in praznina sta ostali, midva sva šla naprej. M. je rekel, da mu ni jasno, zakaj sploh držim aparat, saj ni nikjer ničesar.

 

 

 

 

 

 

 

 

Imela sva srečo z vremenom. Temperatura ni dosegla niti 30 stopinj; v tem času je na teh planjavah lahko čez 40; v tem primeru bi bilo verjetno bistveno manj fotografij okoli Roke puščave. Nadmorska višina je še vedno nad 1.600 metri, na cesti pa so predvsem tovornjaki. 

Cesta se še vzpenja in temperatura pade. Idealno za vožnjo. Na planoti so vetrne elektrarne.

 

 

 

 

Sredi ničesar sta spomenik in kapelica. Ustaviva se. Tu je spomin na tiste, ki so naselili to deželo in jih danes ni več … v večnem spanju … pokriti s plaščem tišine in samote … 

Kapelica oz. Svetišče naše Lurške Gospe je primer, kako je vera preprostih ljudi nekaj povsem drugega, kot bi jim radi dopovedali njihovi duhovni voditelji. Votivni darovi so boleč dokaz zaobljub, prošenj in zahval ljudi, ki jim življenje ni prizaneslo. 

Kdor ne verjame v čudeže, bi se mogoče na tem mestu premislil. Mar ni čudež, da sredi puščave ta kapelica ob vseh predmetih, prižganih in dogorelih svečah, vžigalnikih in vžigalicah ne pogori?!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ravno odhajava, ko se ob kapelici ustavi avto. Človeka pozdravljata in ustaviva se še midva. Simpatična Čilenca se čudita, od kod sva. Gospod razlaga, da je tu vse mrtvo, da so tu naravo popolnoma uničili, ljudi pa so izselili. V njegovi pripovedi se čuti grenkoba. Vsi vemo, da je zaradi rudarjenja tukaj res tako. A ko vpraša, kako se nama zdi v Čilu, seveda pohvaliva ljudi, hrano, obalo, hribe. In standard? Kot v Evropi, ponekod še bolje. Čile je bogata država. Neprimerno bogatejša od Argentine.

Lepo je potovati. Vsi se strinjamo. Gresta v San Pedro, midva pa v Copiapo in potem kmalu domov. Veseli smo, da smo se srečali. Mahamo si ...

Spet je vse prazno. Ostanki nekdanjih naselij so pokriti s plaščem peska.

 

 

 

 

 

Po kulturi, religiji in predvsem po puščavi se oglasi lakota. Decembrsko okrasje; pa saj je šele februar - jelenčki in še domači jelen pozirajo v puščavski vročini. Vrata so zaprta zaradi klime, a gostilna je odprta! Šoferska malica, brez alkohola, instant kava in naprej v praznino.

 

 

 

Nič ne rečem, a asociacije so močne. Zjutraj je nekdo že gledal gumo … Planota se spušča.

 

 

 

 

 

 

 

 

Sredi ničesar se nek motorist molče ustavi. Tišina. Vse mi je jasno, čeprav se ne spoznam na gume … Za tako lepo cesto greva nekam zmerno hitro naprej. Tišina.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vzdržim se komentarja, bo že nekako, civilizacija je blizu.

 

 

 

 

 

V sili hudič muhe žre. 

Edina možna varianta je bila verjetno v vsem Čilu najslabša možna. Šef je rekel, da tega ne delajo … mladi je rekel, da bo on. Fant od 125 kg je imel dobre namene. Hotel je pomagati. 

Obstaja ena sama fotografija, preden je M. snel kolo. 

Stala sem zraven, ko se je mladi mojster lotil menjave gume s kladivom. Zaslišal se je M. - NEEE!!! v trenutku sem pozabila na aparat in na telefon, stopila vmes, med prepotena fanta in nesrečno zlato feltno in odigrala mirovno misijo … vse je v redu, samo ta človek bi sedaj sam to naredil, če mu posodite orodje, prosim, hvala, ni problema, hvala, hvala, bom vse plačala, ni problema … tudi mene je spotilo.

 

Take brzine pri M. tehničnih opravilih nisem vajena … vsi smo samo debelo gledali. 

Gumo je zamenjal sam in jo scentriral po GP sistemu. Ekspresno. Ekspresno sva tudi šla. (Seveda sem plačala in preplačala; samo da smo vsi celi.)

 

 

Šla sva na črpalko, pregovorila sem ga, da se malo usedeva v senco in šla sem po rogljičke in kavo. Samo tisti, ki me poznajo, bodo razumeli, kako močno sem se morala ugrizniti v jezik, da nisem kaj rekla! (Npr. - A jaz da se ne spoznam na gume?! Pa vsaka budala vidi, da jo je treba zamenjat … bla bla bla …)

Pila sva kavo … pa to ne moreš verjet, on bi kar po feltni tolkel … pa saj človek ni mislil slabo, verjetno še nikoli ni videl take feltne … sem mislil, da me bo kap! (Jaz tudi!)

Tukaj je to normalno, saj je še Andrej Menih, ki ima bogate izkušnje, napisal, da je moral za profesionalci popravljat in je raje sam ponovno razdrl in zmontiral, da ne bi slučajno še brez gume ostal. Živemu človeku se vse zgodi … (da o motoristih ne govorimo).

Zazelenjena vertikalna stena je delovala pomirjevalno. Pes je mirno počival. Briga njega za mojo feltno! je ugotovil M. Pa saj je samo feltna.

 

 

 

 

Potem sva šla. Po dnevu puščave se je odprl pogled na Pacifik, zavelo je sveže, skoraj mrzlo. Pokazale so se sipine, pa vulkanski kamni, pa osameli kamni … Morje se je bleščalo, a razen v enem od zalivov nisva nikjer videla ljudi.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Z morja je pihalo vlažno in mrzlo.

 

 

 

 

 

 

Mislila sva se ustaviti ob morju v Calderi. Pri prvem izvozu sva šla mimo, drugi pa je bil zaradi dela na cesti zaprt. Zato sva šla naprej, bova pa še 70 km brez postanka.

 

 

 

 

 

 

 

 

Po puščavi se je odprla rodovitna dolina z nasadi oljk in vinske trte.

 

 

 

 

 

 

V mestu Copiapo, skozi katero teče istoimenska reka, sva se ustavila v drugem hotelu, ki sva ga videla ob cesti. Zaprto urejeno dvorišče s palmami je ustrezalo tudi enemu izmed tujih gostov, ki je lahko v miru skakal okrog motorja in v mraku čistil svojo zlato feltno. Dolil je 3 dcl vrhunskega olja Bardahl, ki ga je doma tako skrbno spravil, da ga je odkril šele pri menjavi rezervne gume. Dolivanje baje ni bilo nujno, če ga že vozi s sabo, pa naj bo raje kar v motorju. Medtem je tuja gostja čistila kopalnico, v kateri je v manjši eksploziji odprlo flašo kokakole. (Na srečo so bile ploščice položene do stropa.) To se je seveda zgodilo samo zato, ker je neprevidna ženska, ki mora varčevati s prostorom, nepremišljeno prelila kokakolo iz originalne plastenke v manjšo, v kateri je bila prej voda. Po strokovni ugotovitvi tujega gosta se to ne bi zgodilo, če bi (njegova) kokakola ostala v originalni embalaži. 

(Še sreča, da je ni razneslo v njegovem originalnem kufru?!)

Kokakola ni zdrava!!! To sem že večkrat povedala, pa me nihče ne posluša! 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

[gtgs]

26. dan     Copiapo - La Serena

Zajtrk je do 11. ure, nikamor se ne mudi. Do La Serene je samo 340 km in M. pravi, da se ne bo splačalo ustaviti niti za eno kavo. Zjutraj zebe. Popoldan bo pa prevroče. Ampak to so malenkosti (v primerjavi z menjavo gume npr.). Mimo vulkanizerstev se bom danes delala, kot da jih ne vidim!

Zakaj se človek počuti bolj varno za hotelskimi zidovi?! Odgovor je na vogalu, kjer se konča hotelski zid.

 

 

Nekatere fotografije lahko ostanejo tudi brez komentarjev …

 

 

 

 

 

 

 

 

Blizu mesta Copiapo je rudnik zlata in bakra San Jose. Letos bo deset let od odmevne nesreče, ki se je zgodila v njem. Takrat je 700 m globoko pod zemljo ostalo 33 rudarjev. Preživeli so 69 dni ujeti pod zemljo, preden so jih v specialni reševalni akciji potegnili na površje. Reševalno akcijo je po ocenah spremljala več kot milijarda ljudi po vsem svetu. O tem so poročali tudi slovenski časopisi in televizija.

Kasneje so zaradi varnostnih razlogov in protestov zaprli 40 manjših rudnikov po državi. Vlada je napovedala novo zakonodajo, ki bo skrbela za večjo varnost rudarjev. 

Tudi rudnik San Jose so zaprli - skoraj 300 rudarjev je ostalo brez dela. Leto po nesreči so rešeni rudarji še vedno čakali. Nekateri na minimalno pokojnino (okrog 300 evrov), nekateri na odpravnino lastnika rudnika - podjetja San Esteban … za nesrečo pa so čez par let isto podjetje oprostili vsakršne odgovornosti. Problemi ostajajo. Tudi onesnaženje atmosfere, vode in tal zaradi aktivnih in opuščenih rudnikov je vedno večji problem ...

Adios Copiapo!

 

 

 

 

 

 

 

 

Prihajava v mrzlo področje. Nekdo je danes razlagal, da se ne bo ustavljal … pa se kljub temu ustavi … ne zaradi mene,  zaradi camanchace - jutranje megle. Kombinacija vetra, ki ga ustvarjajo pacifiški anticikloni, visoka vlažnost oz. čudna megla … in treba je poiskati podlogico. Poletje, pa zebe.

Baje so v Čilu eksperimentalno zasnovali sistem zbiranja vode v megli, da bi na tak način začeli pridobivati vodo za sušna območja. S posebnimi ploščami velikimi 3 kvadratne metre lahko zaenkrat pridobijo 15 litrov vode na dan.

 

 

 

 

 

 

Pa se kmalu spet segreje in celo ustaviva se in greva na pijačo. (Zaradi obzirnosti do mene mu ne bi bilo treba naročiti kokakole, pa je naredil ravno to! Ohladila sem se z vodo.)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Cesta se dviga, kmalu je že 1.000 m nad morjem. Sveže postavljena (umetniška?!) rdeča instalacija še nima napisa. Potem je spet vse v istih barvnih tonih. Dolina na levi je posejana s sončnimi paneli. Tu jih je na nekaj deset kilometrih več, kot jih ima vsa Slovenija.

Potem se cesta še dviga in hitro doseže 1.300 m. Še dobrih 1.000 m višje v pogorju Andov je astronomski observatorij Observatorio Las Campanas, ki pa ga ima v upravljanju Inštitut Carnegie v Washingtonu.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

M. postane boljše volje. Pa ne zaradi spremembe kamnin, pač pa zaradi ceste. Za fotografiranje pa ni dobrih pogojev - ni čistega ozračja, pa povsod so ograje, stebrički in količki in seveda neprimerna hitrost … Ujeti moram tudi vetrnice, da mi M. ne bo očital, da se zanimam samo za kaktuse, tehnične zadeve pa zanemarjam.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V dolini se pokažeta morje in megla.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pred La Sereno so polja zelenjave, sledi jim predmestje, ki mu sledi urejeno mesto z več kot 200.000 prebivalci.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nekje sem prebrala podatek, da je v La Sereni registriranih 992 hotelov. Pogledala sva na Booking, a nisva ničesar rezervirala. Letos ni kakšne posebne turistične sezone in še nisva imela težav z iskanjem prenočišča. Napisala sva si dva naslova izven centra. M. je po svoji pregovorni orientaciji zapeljal v samo njemu jasno smer, v hrib, stran od centra.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Naslov je bil pravi, hotela pa ni bilo. Naredila sva še en krog. Soseska je bila lepa, le z ograjami in rešetkami povsod pretiravajo. Za eno od takih ograj je bil tudi iskani Apart hotel Carmona … hiša s tremi sobami s kopalnico, enim velikim apartmajem in s stanovanjem lastnice. In z dvema zaprtima skritima dvoriščema, kar je tu očitno najpomembnejše. Drugič v enem mesecu sva vzela sobo za dve noči! Prvič zaradi pingvinov, drugič pa zaradi higienskega minimuma. Motor, voznik in vsa (odvečna) prtljaga nujno potrebujejo temeljito pranje. (In sistematično presortiranje, je dodal M.)

 

 

 

Po dolgem času sva imela čas za sprehod. Šla sva brez fotoaparata, da ne bi slučajno lovila kaktusov …

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pa ti nisi normalna, je bilo slišati M., ko je videl, da imam v roki telefon.

Veš, da nisem. Če bi bila, ne bi šla s tabo … na kaktuse …

 

 

 

27. dan     La Serena

 

 

Ob desetih sva bila zmenjena za zajtrk. Lastnica naju je prijetno presenetila z rožami, svežimi borovnicami in s sokom iz sveže stisnjenih pomaranč. M. je prišel tudi do jajc na čilski način in do toplih svežih žemljic. Gospa Nancy živi sama; letos ni turizma in naju je bila zelo vesela. Zajtrkovala sva na njenem dvorišču. Za dvoriščno ograjo ima parkirano tudi svojo veliko toyoto, kar se za prave Čilence tudi spodobi oziroma je skoraj obvezno.

 

 

 

 

Dopoldan je bil pacifiško meglen in primeren za čistilno akcijo. Sistematično. Najprej dvakrat samostojno (ne bodo mi šarili okrog motorja!) pranje za dva žetona na črpalki v mestu. Potem pa … krpice, krpice, krpice … prestavljanje, prešraufavanje, popravljanje, pospravljanje …

 

 

 

 

 

 

 

 

Segrelo se je, popoldan je megla izginila. Sliko čistilne akcije sem posredovala domov. Dobila sem vprašanje, če je z nama vse v redu.

Zakaj sprašuješ?

M. ima na glavi tvoje kratke hlače!!!

Tu je poletje, nima klobuka ali čepice; to je pač praktična rešitev, zaščita pred soncem, že tako ima opečen nos!

Doma v Hrušici pa sneži!

Aha.

 

Prišla je gospa Nancy z lubenico … zanimalo jo je, od kod sva pripotovala, pogledali smo zemljevid in pokazala sva ji par fotografij. Tudi ona rada potuje. Pred leti je bila s prijateljico v Evropi - Madrid, Benetke, Dunaj in Budimpešta - njena prijateljica ima starše, ki so prišli v Čile iz Madžarske. Ima pa tudi prijatelja, ki ima očeta iz Črne Gore. Klepetali smo in vmes je temu prijatelju že pisala, da ima dva iz bivše Jugoslavije, ki gresta večkrat v Črno Goro in  poslala mu je sliko motorja. 

M. je rekel, da bomo za prvi maj še šli v Črno Goro, ker je tam zelo lepo (z Matejem in Vido seveda). 

Gospa je potovala tudi po Peruju in Mehiki. Prepričana je, da je v Mehiki najlepše in da imajo tam tudi najboljšo hrano v vsej Južni Ameriki. Vprašala naju je, kdaj bova spet prišla v Čile. M. je rekel, da bova prišla čez 5 let in bova potem mimogrede skočila še do Mehike in še kam.

Ne vem, kaj mu je danes, kar nekaj obljublja … in to ob lubenici!

 

 

Pod večer, ko se je čistilna akcija končala, se je shladilo. Za sprehod je bilo treba kar dolge rokave.

Vendar najprej poglejmo to bleščavo! Še gospa Nancy je prosila za eno sliko, tako ji je bil svetleči se stroj všeč!

 

 

 

 

Pred sprehodom sem morala obljubiti, da tokrat ne bom lovila kaktusov. Besedo sem seveda držala. (Bilo je dovolj drugega: palme, fikusi, benjamini, hibiskusi, božične zvezde, sivke, gorečke …)

Utrujenega čistilca sem posedla v prvi lokal. Lahka večerja po napornem dnevu in svetlo pivo, da ne bo dehidriral. Močnejše in temno lahko jaz; kdo pa je opral vso garderobo, da krpic za čiščenje motorja niti ne omenjam … 

Potem sva se molče vračala. Poletni večer v La Sereni je bil barvit in cvetoč.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po klancu navzgor je imel M. isto pripombo kot sinoči. Tokrat nisem ugovarjala.

 

 

 

 

 

28. dan     La Serena - Valparaiso

 

 

Ponoči naju je zbudil potres. Zjutraj sva bila deležna razlage, da se Čilenci za vse, kar je manj kot 8 po Richterjevi lestvici sploh ne zmenijo, tako so že navajeni na pogoste tresljaje. (Midva seveda nisva domačina in nama ni bilo tako vseeno.) Tudi glede protestov nama ni bilo vseeno. Dobila sva kup nasvetov ...

Zajtrk je bil pester. M. je jedel celo avokado, ki ga doma ne mara. Ampak čilski je res boljši! Gospa Nancy kupuje hrano od - kakor bi se moderno reklo - neposrednih pridelovalcev hrane. Pohvalila sva njen izbor, pa tudi njen mladostni videz in energijo. Pravi, da je to zaradi zdrave hrane, predvsem pa je treba jesti veliko zelenjave in sadja. Natural!

Pred polnozrnatimi žemljicami se je M. vseeno odločil za belo … in za pomarančni sok brez ingverja. 

V meglenem dopoldnevu smo se poslovili. (Miro ponovno obljubi, da prideva čez pet let nazaj.)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

La Serena ostaja zadaj. Sledijo prazni zalivi, nekaj montažnih hiš, običajno na kolih, da so dvignjene od tal. Občasno pa se vidijo tudi posamezna luksuzna varovana naselja …  

In veliko kaktusov. Kjer namakajo, je tudi sadno drevje. Kjer piha, so vetrnice.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na drugi strani je hladneje, a čez nekaj časa bo spet drugače. (Zakaj bi me zeblo, če imam podlogo, se M. pogovarja sam s sabo …)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ja, zdaj se je pa spet segrelo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ponekod so prave sipine, ponekod pa obala celo spominja na jadransko. Seveda ob Pacifiku ni mediteranske svetlobe. In kamnine niso svetle kot v Dalmaciji. In tudi rastline so drugačne. Še M. prizna, da pogreša Jadranko (cesto?!).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V Čilu so tudi njive in rastlinjaki, predvsem pa je veliko novogradenj.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Mesto Vina del Mar je četrto največje mesto v Čilu in ima več kot 330.000 prebivalcev. V 19. stoletju se je začelo pospešeno razvijati, saj so bile tu tovarne za predelavo sladkorja.

Kot zanimivost - leta 1962 je mesto tudi eno od prizorišč svetovnega prvenstva v nogometu; tega leta je zmagala Brazilija. Leta 1973 pa je bilo tukaj tudi jedro državnega udara, v katerem sta vojska in policija strmoglavili socialističnega predsednika Allendeja. Sledilo je obdobje nemirov …

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Protesti v Čilu so letos pogosti. V mestu so potekali tudi prejšnji teden, v času popularnega glasbenega festivala (nekakšen južnoameriški Sanremo). O tem naju je posebej opozorila tudi gospa Nancy; skupaj smo gledali in poslušali televizijska poročila.

(S poročili pa zna biti tudi problem - drugi dan v Čilu sva si skoraj uničila s poslušanjem vremenskih napovedi in z gledanjem strašnih ujm, ki so bile ravno na področju, kamor sva se tistega dne odpravljala. Tako kot slovenska TV tudi čilska pogosto rada vrti stare prizore … in posnetek, ki naju je zgrozil, je bil že star … Med zajtrkom je bilo od tega dne dalje gledanje in poslušanje poročil najstrožje prepovedano.) 

Če bi bila pametna, vseeno ne bi šla skozi mesto. A mesto je lepo in z obalno cesto povezano z Valparaisom.

 

 

 

 

 

 

 

 

Midva skozi center, v centru demonstracije … najprej mi niti ni bilo jasno, kaj se dogaja, ko pa je M. rekel, naj spravim aparat … se je mudilo ...  potem sva šla kar čez pločnik in še čez enega in po stranskih ulicah … z veliko sreče (brez pameti!) sva se uspela prebiti iz obroča in gneče, v kateri nikoli ne veš ...

 

 

 

 

 

 

 

Z nasprotne smeri je bila večkilometrska kolona, ker so nekatere ceste zaradi demonstracij že zaprli. Po obalni cesti v smeri Valparaisa pa je bil promet še tekoč. Sijalo je sonce. Bleščalo se je morje.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

In po mesecu dni sva prišla ponovno v Valparaiso, le da tokrat nisva bila z avtobusom; pač pa s čistim motorjem. Znani trg je bil enak, le še bolj prazen. Kar je bilo novega, je bil oboroženi stražar pred spomenikom.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Mimo grafitov sva šla v že znani hrib do vile Čira-Čara. Ko naju je Enzo zagledal, se je začel prostodušno smejati. Vidva sta bila nekje v kakšnem hotelu ob obali, ne pa na potovanju! Prečisti ste - vsi trije! Vem jaz, kakšni pridejo pravi motoristi … 

Da nama ne bi slučajno očital, da je cev za vodo počila zaradi naju! A si pral ulico za dobrodošlico?! In Enzo je potožil, da so že zjutraj rekli, da bodo prišli popravit, pa ni še nikogar, voda iz pretrgane cevi pa kar brizga … ampak tako je s temi službami v Čilu, je prostodušno priznal. Saj je samo voda, sva dodala. Spili smo pivo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Odpravila sva se na sprehod, Enzo je zmajeval z glavo, naj raje ne hodiva, ker so kar naprej demonstracije in je vse zaprto … če pa že greva, naj obvezno prideva pred temo nazaj. On ne bo kriv, če se nama kaj zgodi ...

V naivnem pričakovanju zaključka, ki bi ga povezala z začetkom in s školjkami, ki sva jih pred mesecem dni tu jedla … sva se spustila po hribu … in se še hitreje vrnila. Vse je bilo kot opustošeno in vse je bilo zaprto - tudi tisti dve restavraciji, ki sta bili pred mesecem dni še odprti. Obujanje spominov in školjke sva tako črtala s programa.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na vogalu domače ulice sva pristala na pivu. Če bo zdaj potres ali če bodo nemiri, bova pa verjetno končala prav v tem kletnem lokalu. Kakšna ironija, je bil pameten M. (Če bi bil tako pameten prej, niti šla ne bi …)

Enzo se je vidno oddahnil, ko sva prišla pred temo nazaj. Poslušal je poročila. In zaklenil dvojna dvoriščna vrata.

 

 

 

 

 

 

 

 

29. dan     Valparaiso - San Antonio - Santiago de Chile

 

 

Jutranja megla in mraz, a pri srcu je toplo. Še do notarja, do carinskega urada in do carinskega skladišča. Če bo vse normalno, bova jutri na letališču v Santiagu … 

Zadnje obuvanje škornjev, zadnje pokrivanje čelade … 

Motor je preživel noč na Enzovem dvorišču. Tudi njegovim mačkom je bil všeč, zato jim je M. dodatno oblazinil sedež. 

Poslovil se je domači pes, izza ograje sosednje vile pa je pomahal še sosedov pes. Enzo in njegov asistent in šofer obenem, sta se peljala z avtom, midva sva jima sledila. Žalostne podobe posameznih predelov Valparaisa res niso primerne za slovo, a bodimo realni. Blišč in beda sta pogosta sostanovalca. Predmestja niso reklamni oddelki.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V višjih predelih se je megla že razkadila, v San Antoniu, kamor se spuščamo, še vztraja.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Še zadnjih 10 km z motorjem …

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Med čakanjem na notarske storitve se ustavimo v istem lokalu, kot smo se pred mesecem dni. Krog se zaključuje. 

V carinskem skladišču M. porabi še nekaj folije … ta vedno prav pride … Ekspresno hitro se preoblečeva in še Enzo se smeje, da smo brez Poljakov zelo hitri.

 

 

 

 

Na števcu je 28.436 km. Od tega se jih je po Južni Ameriki nabralo 11.306 km.

 

 

M. je bil po oddaji motorja kar malo potrt. Od tu dalje sva pešca. Enzo in asistent pa naju ne pustita samih. Po opravljenih formalnostih naju zapeljeta na avtobusno postajo. Sledi slovo. In šala - Glejta, da ne bosta zgrešila avtobusa! 

In sva gledala. Bila sva molčeča koristnika javnega avtobusnega prevoza na relaciji San Antonio - Santiago. 

In po avtobusni vožnji (tako, kot pred mesecem dni) spet pešca po vročem popoldanskem Santiagu. Prepešačila sva pot od avtobusne postaje do hotela, v katerem sva prespala prvo noč, ko sva prišla v Čile, da bi še zadnjo, preden greva iz Čila. Ti dve nočitvi sta bili tudi edini rezervirani. Vse ostale so bile izbrane oziroma najdene sproti in brez rezervacije.

 

 

 

Nasproti hotela so bile pred ministrstvom spet demonstracije. Sobo sva imela v osmem nadstropju in izza zavese sva opazovala ulico pod nama. Zaskrbelo naju je, kaj bo, a po kakšni uri so se demonstranti začuda mirno razšli. 

Pod večer sva šla malo ven, vzdušja pa ni bilo. Med zadnjo večerjo so se večkrat zaslišale sirene in zadnje pivo je imelo malce grenak priokus. Grenile so ga ograje, grafiti in izpraznjene mestne ulice. In po pravici povedano tudi tisti občutek, da je nečesa neizbežno konec - da je motor parkiran, midva pa lahko samo upava, da bo jutri promet normalno potekal, da bova prišla do letališča, do letala, do Rima in do Benetk in potem do doma.

 

 

 

 

 

 

30. dan     Santiago (Čile) - Rim (Italija)

 

 

Spala sva bolj malo, vstala sva zgodaj in z veliko časovno rezervo, če bi se karkoli zakompliciralo … 

Skozi prazno sobotno jutro sva šla peš do avtobusne postaje in nato z avtobusom do letališča.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Letališče je bilo čudno prazno. Brez posebnosti sva šla skozi vse kontrole. Šla sva tudi mimo reklame za pisco sour. Tu bi lahko spila zadnjega … 

M. je preštudiral evakuacijski plan in potem sva obsedela. 

O čem razmišljaš? O ograjah in o fantih. A smem vprašat, katerih fantih? Dobrih. Na primer? Več jih je. Na primer?! Na primer: Peter, Andrej, Tomaž, Ivan, Miran, Boštjan … taki, ki gredo sami … skozi praznine, prašne praznine, vroče praznine, mrzle praznine, skozi veter ... 

A za ograje te pa ne zanima?! Ne, to pa vem! 

Kaj pa jaz?! Ah, ti imaš pa še dodatno breme ...

 

 

 

 

Dokler ni prišla ekipa. M. si je oddahnil - ista ekipa kot pred mesecem dni! Pilot ni bivši vojaški pilot in nič zato, če stevardese niso mlade. Samo da gremo. In da ne pademo dol sredi poti.

 

 

 

 

 

 

 

Novice o koronavirusu v Italiji in Evropi so bile že stalnica. Pred najinim odhodom so bile potrjene okužbe tudi v Južni Ameriki - v Braziliji in v Argentini. Nekateri letalski prevozniki so že odpovedovali napovedane lete.

Da le prideva do Rima!

Pa če ne bo letala za Benetke, nič zato, bova šla pa peš. V štirinajstih dneh bi še jaz prišel do Hrušice (Ad Pirum); pa saj so stari Rimljani tudi prišli peš do tja!

Sledilo je 15 ur letečega mučenja ...

 

 

 

31. dan     Rim - Benetke - Hrušica

 

(nedelja, 1. marec 2020)

 

 

Letališče v Rimu je bilo skoraj prazno. Polaščal se naju je nek zlovešči občutek. Tudi na letalu za Benetke je bilo zelo prazno, ni nas bilo več kot trideset. A bila je tudi dobra olajševalna okoliščina - del ekipe, ki je delala na letu iz Santiaga do Rima, je bil na tem letalu. In niti privezali se niso. Ko je M. to videl, je bil pomirjen. Če se oni ne sekirajo, se tudi nama ni treba! Privezala sva se pa vseeno.

Na beneškem letališču je bila poostrena kontrola, a ljudi je bilo malo in vrsta se je hitro premikala. Na kontrolni točki so nam izmerili temperaturo. Potem sva šla naprej v vrsto za izhod, kjer smo bili tisti, ki nismo imeli povišane temperature. (Povišan pritisk smo imeli gotovo vsi, a ga nihče ni meril!)

Molče smo se pomikali - izhod!

 

Ne bo nama treba peš domov! Nina! In to s transparentom?!

 

 

Pot do doma sem prespala. Padal je dež in menda so bile tudi ceste že prazne. 

V prvem trenutku po prihodu mi ni bilo nič jasno.

 

 

Obvezno razkuževanje! Zunanje in notranje!

 

 

(Šele kasneje smo ugotovili, da je Hrušica prva v Sloveniji uvedla razkuževanje! In to pred razglasitvijo epidemije!)

 

 

Po obveznem razkuževanju je sledilo še vsesplošno razkuževanje. Prišli so vsi, ki so bili na januarski poslovilni zabavi - pešci, domači motoristi, notranjski motoekstremisti in hruševska specialna vsestranska ekipa. In M. se je prikazala tudi Marija (pa ne San Salvador, pač pa San Hrušica!).

Takrat objemanje še ni bilo prepovedano.

 

 

In ni ga Konca sveta in ne potovanja, ki bi bilo vredno več, kot je prijateljski objem!

 

 

KONEC

 

 

Pripis

V ponedeljek zjutraj sem se skozi gozd peljala v službo in razmišljala, da sem malo raztresena … v tem trenutku sem pomislila - samo, da mi na cesto ne skoči kakšna lama!

 

… 

Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti,

kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve,

kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve.

Ne dovoli si počasnega umiranja!

Tvegaj in uresniči želje še danes!

…

(Pablo Neruda: Živi za danes - odlomek)

 

 

 

 

 

[AK84]

Hvala za tako izčrpen potopi. Lepo ga je bilo brati tako kot vse vajine do sedaj objavljene zgodbe!!! Srečno še naprej!?