Po švicarskih prelazih

December 19, 2020

Zimsko moto mrtvilo je in bajkerji rabimo malo popestritve z redkih moto tur v tem letošnjem "omejenem" letu. Poletno sprostitev ukrepov sva želela izkoristiti za tri tedensko moto turo po švicarskih prelazih, nato po Route des grande Alpes proti jugu, do sredozemske obale in si tam privoščiti malo obmorskega razvajanja. No to je bil okvirni plan........

Prvi dan, tranzit do Merana, kje sva imela na periferiji rezervirano spanje v hotelu. Vreme je bilo spremenljivo, proti večeru se je močno pooblačilo in le 3 km pred hotelom sem ustavil, ker sem zgrešil odcep......v smeri kamor, naj bi se odpeljala, megleno od dežaja, grozeči oblaki, očitno prihaja huda nevihta....želel sem hitro do hotela, ker sva bila zelo blizu, vendar je žena vztrjala, da počakava v bližnjem lokalu....ni mi bilo ravno po volji, ker sva bila blizu cilja....na srečo sem se moral strinjati, saj je že čez nekaj min vihar, trgal tende, po zraku so leteli stoli in mize, kontejnerji za smeti......noro, kaj takega še nisem doživel, motor je "srečno preživel brez prask" skrit za visoko živo mejo ob lokalu....tako kot je vihar hitro pridivjal je v pol ure tudi minil, tako, sva se lahko pripeljal po cesti polni različnih preprek do hotela.

Naslednje jutro sem se ob pogledu skozi okno zazrl v lepo sončno jutro ....superca, kajti na vrsti je bil moj "piu grande passo" Stelvio s severne strani, nato sva se peljala preko prelazov Passo Foscango, Passo Eira, v Livigno, kjer sva imela namen ostati dve noči in prevoziti okoliške prelaze po Švici in si ogledati nekaj mest. Livignu je dobro izhodišče za dnevne moto ture v bližnjo Švico.......v mestu je bilo živahno, sproščeno, turisti......lokali delali na polno, ni bilo videti nekih hudih omejitev.....nekako "normalno", zvečer v mestu prijetno, dokler se ni začelo pripravljati k nevihti in smo turisti pohiteli k hotelom. Pred sprehodom v mesto in večerjo, sem dal oboje škornje na balkon "zračit"....iz mesta do hotela tek, da sva bila še pred nevihto v sobi.......skozi okno sem opazoval nevihto, lilo je na polno s točo....no potem mi je pogled obstal na škornjih, ki so bili balkonu nad gležnji so bili oboji polni vode in toče...... do jutra jih je bilo potrebno posušiti.......porabila wc papir in fen je delal.......zjutraj so bile suhe in celo turo OK.......Daytona zakon

Zjutraj sva se zbudila v lep sončen dan, bajk je opran počakal pred hotelom ...... zajtrk, nato pa je bil, čas za uživanje v vožnji

December 27, 2020

Jutro je bilo sončno, škornje suhe v planu je bila krožna tura po Švici in nato nazaj v Livigno. Pot naju je vodila na SV ob jezeru, nato skozi tunel, po katerem poteka enosmerni promet...... je potrebno počakat na zeleno Takoj iz tunela je že meja s Švico, zavijem desno na Fuorn Pass - Ofenpass, kjer se razgledava in se slikam s "staroselcem"

Nato pa obrnem nazaj po isti cesti na Fluelapass, kjer srečava motorista "našeg človeka iz
bivše Yuge", ki je na delu v Švici, pokramljamo ob kavici.....nato pa proti Davosu, kjer v miru popijeva dve hudo dobri (beri dragi) kavici.... glede na razmere je bilo povsod precej mirno in brez "gužve".

Iz Davosa na Albula Pass....kej švicarski ajzenponarji vozijo, infrastruktura čez 2k/nmv noben problem užitek pogledat, vzdrževanost infrastrukture in vozil, urejenost, natančnost izvajanja prometa.......mi pa ehh......

Nato Bernina pass in preko Forcola di Livigno nazaj v bazo, Livigno..... še ravno pravi čas prispela v hotel, da sva si privoščila večerni sprehod in večerjo......saj so grozeči oblaki zopet napovedovali nevihto, ki je prošla zvečer

.

December 31, 2020

Jutro je bilo na srečo zopet sončno, po mestnih cestah je bilo videti precej peska in kamenja, posledica močnih nalivov ponoči. Med zajtrkom nama lastnik hotelčka pove, da je cesta proti Forcola di Livigno trenutno zaprta, zaradi zemeljskega plazu, naj bi pa bila kmalu odprta, sa so jo že začeli čistiti. Glede na to, da je bil dnevni cilj Andermatt v CH, cca. 300km daleč, se nisem preveč obremenjeval, saj sva imela dovolj časa. V skrajenm slučaju bi se lahko odpeljala tudi nekoliko okrog skozi tunel. No okrog 10 ure je cesta aperto tako sva se odpeljala spet čez Forcola di Livigno, ter Passo del Bernina.

Pred desetletjem in pol je bilo malo drugače ...... predvsem manj konjev in manj let in tudi manj ljudi.

Madaljeval sva proti St. Moritzu, kjer sva si v bogataškem miru privoščila še eno drago, a dobro kavico .... nekoliko sva se razgledal in obudila spomine....še vedno mirno, urejeno, spokojno....relativno drago, pa za nas morda ne več tako, kot pred desetletji.

Le kako moteče drevo so podrli

Vreme sončno prijetno, nadaljujeva na Julierpass.

Nato na Oberalpass....na katerem je bilo živahno, prijetno. Na splošno v CH ni bilo videti in čutiti nobenih omejitev, sproščeno vse

Nadaljevala sva proti Andermattu, kjer sva imela namen dvakrat prenočiti in odvoziti vse tiste opevane prelaze v okolici. Po lepi zaviti cesti se spustiva v mesto.

Prispela sva relativno kmalu, tako, da je bil čas za iskanje prenočišča, povsod pa kar poporane cena. Namreč ravno takrat so imeli nek svoj "občinski praznik", mesto polno v večini domači turisti. Tako sva komaj našla prost hotel za še sprjemljivo zapoprano ceno v bližini. Zapeljala sva se po Gotthardstrasse v hudičevo sotesko ob Teufelsbrücke, pod galerijami , ovinkih v sotesko, v mestece Goschenene. Cesta zanimiva.....o tem kje vse Švicarji gradijo železniške proge spet ne bi...... Hotel prastar, čist, pedanten hotelir, motor nisem dajal v garažo, ker sva se nameravala zvečer odpeljat nazaj v Andermatt.

Kaj napisat o hudičevi soteski in Teufelsbrücke...vse je na netu....tu se je pisala zgodovina, ko so Švicarji in Rusi odbili napad Napoleona in njegove vojske.....ena od legend govori o tem, da so si vaščani želeli postaviti most čes sotesko, pa jim je hudič v soteski to onemogočal, nato naj bi se z njim dogovorili, da jim hudič zgradi most, v zameno za prvo dušo, ki bo prečkala most.....no vaščani so poslali prvo čez most kozla in beštija je popizdila

Na hitro se razpakirava v sobo, da sva bila še pred sončnim zahodom v Andermattu na sprehodu in ogledu mesteca, nato pa večerja, o ceni nebi......

Januar 10, 2021

Večer v Andermattu je bil prijeten, nekaj so praznovali, po ulica v starem delu mesteca mize, stoli, ansambli...veselo in sproščeno, imela občutek kot, da sva bila v nekem drugem no-corona svetu, nobenih mask......na stojnicah ponujali njihovo različno hrano, na nekaterih koncih v stilu naših gasilskih veselic...... zaželela sva si poskusiti njihov golaž s kruhovim cmokom...... 10CHF minimalistična procija, ki je vsebovala cca. dcl golaža in majhne kruhov cmoček, vse skupaj postreženo v širokem nizkem pvc kozarčku, ravno dvakrat za v usta....... golaž pa........ tak, da bi moral bit naš floki doma hudo lačen, da bi ga pospravil. Nekako sem ga skonzumiral, žena je bolj mešala tisto golaževo župo in pojedla knedlc dobesedno zato sva si po sprehodu privoščila še večerjo in dober sladoled, ter se odpeljal v hotel.

Zjutraj nisva bila zgodnja, glede na to, da sva imela v planu en uživaški krogec po okoliških prelazih. Vreme je bilo sončno, napoved za dan pa spremenljiva.

Prvo sva se pripeljala na Sustenpass.

Nato na Grimsel Pass, ki bi ga lahko imenovali prelaz HE........Wasserkraftwerk Pass
Spotoma pa se ustviva še na kavico ob Strassebahnhof

Naslednji je bil na vrsti Nufenenpass ta konec CH je res meka za bajkerje, na katero koli stran se obrneš je en hud prelaz

Nato je prišel na vrsto stari San Gotthard Pass, po granitnih kockah do vrha ...... spodaj v križišču je bilo potrebno biti pozoren, ker vse table kažejo na novo cesto čez prelaz. Na vrhu pa.....kao da nije corone ....polno ljudi, muzika.... vreme se je kisalo, zato se nisva dolgo zadrževala, čeprav naju je mikalo.....v najini smeri proti Andermattu so grozili črni oblaki. S prelaza sem peljal po novi cesti, na srečo prideva v tajflovo sotesko ravno za dežjem, tako, da sva ostala suha ta dan

Februar 8, 2021

Naslednji dan sva bila relativno zgodnja, ob 8 že motor "naloudan", saj je bl v planu premik do Ženevskega jezera, vmes pa še nekaj prelazov pri zajtrku sem imel vseskozi občutek, da šef strežbe s svojim ostrim očesom šteje koliko rezin slabe salame, sem dal na prepečenec pa nisem ravno nek hud jedec za zajtrk, v glavnem kava in rogljiček.

Vreme ni ravno obetalo nekih presežkov v vožnji in pogledih.......odrineva iz Andermatta na znameniti Furkapass.....

Hotel Belvedere je bil zaprt, parking poln, da sem čakal na prosto mesto, začuda free of charge, glede na to, da kasirjo dostop na razgledni balkon 1CHF.......je pa sonček polepšal dan in razglede in kavica je prijala.....

Ni najlepši prelaz, ki sem jih vozil...... je pa spust razvajal z lepimi razgledi, kamor koli se obrneš še en prelaz .......res meka za bajkerje in sedaj, ko pišem tole, zunaj pa lije na polno, me slike in spomini navdajajo z željo, da bo treba še kdaj v tiste konce

Še zadnji pogled na Furkapass in naprej......

Na poti do Ženevskega jezera zavijem izven planirane rute še na SImplon Pass, bolj zaradi firbca....kakšen je to prelaz, da je po njem dobil ime mednarodni vlak Simplon Express........prelaz nič posebnega, polno galerij, viadukt čez sotesko in na vrhu presenetljivo ravno....... sonček in bajkerjev zgovorni domači bajkerji....

Spust nazaj na severno stran po isti cesti in nato proti zahodu.....

V "najini smeri" proti Ženevskem jezeru vreme obeta dežjake in tako, je tudi bilo.....malo sva vedrila ob jezeru....

Glede na to, da so vremenske karte kazale na dež, sva se odpovedala vožnji ob jezeru, proti Ženevi in poiskala hotel v bližini, ter se posušila....

Hitro sva ugotovila, da so v Franciji povsem druge razmere zaradi corone kot v Švici, kjer praktično ni bilo nekih ukrepov in omejitev. Namreč večerje v hotelu ni bila mogoča, tudi vse oštarije in drugi lokali v mestu so bile zaprti, precej žalostno.....tako sva slabo uro čakala v vrsti na P, pred marketom, da sva si nabavila hrano za večerjo...... je bila pa francoska solata odlična

Februar 19, 2021

Tudi naslednji dan je bilo vreme bolj kislo, v planu pa na easy, po Route des Grandes Alpes.

Vzpon na Col de la Colombiere ni spektakularen, na vrhu naju pričaka hladno vreme in občasen rahel dež, zato se nisva zadrževala dolgo.

Nadaljujeva po

Preko Cormet de Roseland, kjer je rahlo deževalo, zato se nisva ustavljala........na poti proti Val d Iseru zavijeva še do Tignesa.

Temperatura v Tignesu nič kaj prijetna, je na konkretni n.m., vseskozi na meji dežja, zato se odpeljeva do Val d Isera, kjer sva imela namen prenočiti.....najdeva hotel, se razpakirava in zvečer po mestu kjer je bilo živahno, sicer večina lokalov zaprto, vseeno pa sva našla odprte trgovine in kak lokal. Končno se je pokazal sonček

Na koncu še v Le Garage na pijačo in v hotel.

Marec 12, 2021

Jutro v Val d Iseru mi je narisalo nasmeh na obrazu, sonček in pobrisano nebo idealno za vzpon na kraljevski Col de L Isseran

Na prelaz sem vozil počasi, da sva se naužila lepih razgledov.......drugo leto zapored, vendar kdo ve kdaj spet tukaj.....

Na vrhu v primerjavi z letom popre,j ni bilo neke gužve, tako, da ni bilo treba čakat v vrsti na fotoshooting

Spust in nato na drugega kapitalca Col Du Telegraphe

Na vrhu je bilo kar živahno in se nisva ustavljala........naslednji je bil Col Du Galibier

Treniralo se je....

Vmes sva si ogledala še nekaj slamnate umetnosti

In potem najlepše obvestilo pred vsakim prelazom v F ouvert

Že na vzponu je bilo opaziti, da so si Francozi vzeli čas za naravo.....na vrhu pa končno tisti občutek "normalnosti"

Kavica na Col Du Lautaretu...

Nato pa k je bil ravno tak lep dan prelazov, še na .............

Sam, tako opevani vzpon z dirk po Franciji me ni impresioniral.......me je pa to, kako Francozi ta zimski smučarski paradiž, poleti uporabljajo za vse vrste rekreacije in uživancije......

Nadaljujeva do predmestja Grenobla, kjer prenočiva v prijetnem APP. Oštarije v F vse zaprte, zato preživava s hrano iz samopostrežbe. Jestvine dobre in okusne......fancoska solata je bila odlična in francoski rogljički prav tako

Marec 15, 2021

Lepo je še enkrat pogledat slike koncev, kjer si že bil. Prvič sva bila z ženo s kolesi v Franciji leta 2010 in potem še 6 krat do leta 2017. Med drugim sva prikolesarila na prelaz Col del Iseran, pa na prelaz Col Du Galibier-u z obeh strani, pa na Alp d Huezu trikrat. Verjetno sta šla z Hueza nazaj v dolino po pristopni poti do Le Bourg-d´Oisans, lahko pa bi malce pod mestom počitka (postaja gondole) namesto v desno in skozi naselje zavila levo in nad letališčem. Asfaltna pot vodi na prelaz Col de Sarenne (1.999 m, 1.-2. slika), od koder so super razgledi čez dolino na južne ledenike Alp, ki jih poletna vročina hitro pobira (3.-5. slika). Pol pa v dolino do jezera (6. in 7. slika) in navzgor do Les 2 Alpes (8. slika), spet do jezera in proti Grenoblu. Dve do tri urce dodatne vožnje, ampak ob vremenu z vajinih slik bi se splačalo. Leta 2018 sem imel v načrtu, da grem z motorjem do Briansona in tam naredim nekaj osmic, pa so me ujela leta in z njimi hernija, ki me je odvrnila od takih napornih voženj. Pripenjam par slik, brez dovoljenja, itak je suša s tem materialom, pa po moje ne bo motilo, lahko pa komu da idejo v prihodnje.

P.s.: prigonila sva tudi na prelaza Izoard in Bennete (2.802 m), ki sta jih vidva verjetno prevozila v nadaljevanju.

Marec 16, 2021

Ta pot nad letališčem v Huezu je bila lansko leto označena kot zaprta za motorni promet! Na Google zemljevidu (posnetek datira v oktober 2019) se vidi veliko tablo, ki omejuje hitrost vožnje na 30 km/h in prepoved za kamione. Lansko leto te velike table ni bilo več, ostal pa je prometni znak, ki je v ozadju pokrit s črno vrečo. Ta pa kaže na prepoved vožnje za motorna vozila.

Marec 16, 2021

pred 21 urami, amateur pravi:

Lepo je še enkrat pogledat slike koncev, kjer si že bil. Prvič sva bila z ženo s kolesi v Franciji leta 2010 in potem še 6 krat do leta 2017. Med drugim sva prikolesarila na prelaz Col del Iseran, pa na prelaz Col Du Galibier-u z obeh strani, pa na Alp d Huezu trikrat. Verjetno sta šla z Hueza nazaj v dolino po pristopni poti do Le Bourg-d´Oisans, lahko pa bi malce pod mestom počitka (postaja gondole) namesto v desno in skozi naselje zavila levo in nad letališčem. Asfaltna pot vodi na prelaz Col de Sarenne (1.999 m, 1.-2. slika), od koder so super razgledi čez dolino na južne ledenike Alp, ki jih poletna vročina hitro pobira (3.-5. slika). Pol pa v dolino do jezera (6. in 7. slika) in navzgor do Les 2 Alpes (8. slika), spet do jezera in proti Grenoblu. Dve do tri urce dodatne vožnje, ampak ob vremenu z vajinih slik bi se splačalo. Leta 2018 sem imel v načrtu, da grem z motorjem do Briansona in tam naredim nekaj osmic, pa so me ujela leta in z njimi hernija, ki me je odvrnila od takih napornih voženj. Pripenjam par slik, brez dovoljenja, itak je suša s tem materialom, pa po moje ne bo motilo, lahko pa komu da idejo v prihodnje.

P.s.: prigonila sva tudi na prelaza Izoard in Bennete (2.802 m), ki sta jih vidva verjetno prevozila v nadaljevanju.

Super, respetc.......... treba uživat v življenju, privoščim, spomini na lepa doživetja ostanejo za vedno...........tudi naju so te Savojske alpe očarale in letos jih imam spet v mislih, sicer še ne vem kako in s čim........razmišljam o tem, da bi en del dopusta preživeli v teh koncih z avtodomom in potem s kolesom na kakega kapitalca, kljub temu, da sem na kolesu "težek amater" dobesedno bi nekako "prištamfal" do vrha vsaj enega, verjamem, da je tisti občutek, ko prikolesariš na en tak prelaz...... saj dobro veš kk je to .......predlani nas je na Col d'Iseranu slikal tip iz ZDA star 78 let, ki je priletel v EU le za to, da je prekolesaril še te prelaze v lajfu ........ bomo videli kakšne bodo razmere in možnosti letos.....upanje ostane

Marec 16, 2021

pred 2 urami, Luka66 pravi:

Super, respetc.......... treba uživat v življenju, privoščim, spomini na lepa doživetja ostanejo za vedno...........tudi naju so te Savojske alpe očarale in letos jih imam spet v mislih, sicer še ne vem kako in s čim........razmišljam o tem, da bi en del dopusta preživeli v teh koncih z avtodomom in potem s kolesom na kakega kapitalca, kljub temu, da sem na kolesu "težek amater" dobesedno bi nekako "prištamfal" do vrha vsaj enega, verjamem, da je tisti občutek, ko prikolesariš na en tak prelaz...... saj dobro veš kk je to .......predlani nas je na Col d'Iseranu slikal tip iz ZDA star 78 let, ki je priletel v EU le za to, da je prekolesaril še te prelaze v lajfu ........ bomo videli kakšne bodo razmere in možnosti letos.....upanje ostane

Da ne bo kdo rekel da smetimo, pa vseeno. Ceste v Francoskih Alpah niso tako strme kot v Italiji, se pa vzpon npr. na Agnel (2750 m) ali Bonnete (2800 m) začne na 1000 m, do vrha je kakih 26 km. Na vrhu ti kolo da zadoščenje, da si zmogel kaj takega, nazaj pa en sam spust in uživancija. Prideš z motorjem gor, si rečeš, a sem že na vrhu, pogledaš nazaj češ grem ponovit, ni pa zadoščenja, saj je z motorjem v enem dnevu možno prevoziti več visokih prelazov, s kolesom imaš pa en vrh popolnoma zadosti. Je pa še en užitek. Če je cesta strma z npr. 10 ali 12 procentov naklona, zaprta, z ridami, asfalt pa lep, ga ni lepšega užitka, kot po klancu dol prehiteti motor ali avto, tudi z MTB kolesom.

Ja veliko je v Franciji kolesarjev, ki priletijo z vseh kontinentov prevozit znamenite prelaze TOUR-a, najamejo avtodom za 6 oseb in kolesa, vsak dan ne glede na vreme naredijo vzpon ali dva. Norci. Midva avto + šotor + camp + lastna kuhinja =>>> nepozabno.

Za motor bi moral kupit mali in lahek šotor, dobro spalno vrečo in podlogo, pa bi šlo. Pa vreme je poleti stabilno, tudi v Pirinejih. V 7 letih naju ni enkrat namočil dež in nikoli nisva vedrila. Če lahko izbiraš greš na pot, ko morebitna deževna fronta ciklona od zahoda že zapušča Francijo. Videl pa sem tudi posnetke, ko je motoriste na prečenju Alp od severa proti jugu več ali manj močil dež, takrat je pa tudi poleti zaradi višine hladno.

Marec 16, 2021

pred 15 urami, raza pravi:

Ta pot nad letališčem v Huezu je bila lansko leto označena kot zaprta za motorni promet! Na Google zemljevidu (posnetek datira v oktober 2019) se vidi veliko tablo, ki omejuje hitrost vožnje na 30 km/h in prepoved za kamione. Lansko leto te velike table ni bilo več, ostal pa je prometni znak, ki je v ozadju pokrit s črno vrečo. Ta pa kaže na prepoved vožnje za motorna vozila.

Se spomnim te table z omejitvijo hitrosti 30 na izstopu iz Alp d Hueza. Celo pot do prelaza Sarrene sem iskal razlog, zakaj tako (francoskega jezika ne govorim). Leta 2014 so avtomobili normalno vozili. Edina stvar je bil mogoče asfalt. Ker je bil zglajen, so ga premazali s katramom in posuli s suhim zdrobljenim peskom kot se rabi za fini asfalt, pa nič povaljali. Del tega peska se ni vezal na katram in izgledalo je kot pri nas, ko pozimi posipajo cesto s peskom in soljo.

Pa še nekaj. Od spodnje postaje gondole na vrhu Hueza se cesta nadaljuje še kake 3 km navzgor in prečno, pride se do manjših jezerc. Ne vem pa, ali je dovoljeno samo za kolesarje ali tudi za motorna vozila, vsaj prvi del poti.

Marec 21, 2021

Naslednje jutro je kazalo na lep, sončen dan, kot nalašč za prvi cilj tega dne.......razgledna cesta, nad kanjonom - Combe Laval......

Bajk je bil še na parkirišču

Vožnja po Francoskem podeželju je bila prijetna, vendar vse precej prazno, brez ljudi, ukrepi strogi...........

komaj sva si privoščila kavico v enem izmed redkih odprtih lokalov, v glavnem je bilo vse zaprto in težko najt kako odprto oštarijo......

Nato pa na Combe Laval

To območje naravnega parka Vercors Regional Natural Park, bi bilo še enkrat za konkretno prevozi, kup prelazov in razglednih cest

Cesta na začetku ni obetala to...............kar nama je potem zaprlo sapo in usta so šla do ušes

Ustaviva se na prvem P z razgledom, da se naužijeva trenutka..... prelepi razgledi, res sva imela pravi čas srečo z vremenom........ljudi skoraj ni.....zraven se ustavi francoska družina v Jaguarju ........ oče se ponudi, da naju slika..... zdravnik, zna dobro angleško, tudi angleška kultura, komunikacija in vljudnost......razloži, da imava srečo s pandemijo ker je sicer v sezoni praktično zabasano s turisti. Pozdravimo se in si zaželimo srečo, midva pa 3x gor in dol, malo slikat in posnet......kar nisem mogel končat.....res top šit cesta, priporočam vsem, sicer kratko, samo se izplača vsak meter

Ustaviava se še ma Col de La Machine...vse zaprto

Nadaljujeva po Vercors Regional Natural Park....lepa narava in super razgledne ceste

Naslednji cilj je bil Col d Izoard

Brezuspešno sva spotoma iskala kakšno odprto oštarijo za kaj pojest...pa nič Vzpon na prelaz naju je s svojimi barvami očaral, da sva pozabila na lakoto