V iskanju poceni bencina - Iran 2022

[ftp]

V protest na visoke cene bencina, smo se odpeljali...voda na desni, a je vredu?

 

[ftp]

Niška banja in prigrizek 😁

[ftp]

Po "novi" avtocesti prišli na JV Bolgarije - Svilengrad

 

[ftp]

Današnjih 536km po modernih turških cestah o katerih mi lahko le sanjamo smo prišli do mesta Bolu. Manjše mesto s cca. 140.000 prebivalci, lepo urejeno s prelepim centrom brez prometa. 😃

Je pa tu precej hladno, tako da smo se kar prezebli na poti. Jutri se topleje oblečemo.

 

[ftp]

Danes do Amasye, čeprav napovedano deževje in hladna fronta, se nas je deževje nekako usmililo, hladno pa je bilo - dežja nismo imeli, je pa bila ponekod cesta mokra. Mestece je lepo urejeno, kot vsa turška mesta. Znano je po starem delu mesta in grobnicami v skali nad njim.  😀

 

[ftp]

Nadaljevali smo v višje in hladnejše kraje. Najprej po planoti na cca. 1500 mnm, pa preko prelaza na 2160m v Erzincan, ki je na cca. 1300m. Mesto je, kot vsa doslej, lepo urejeno, vendar ni turistično in ni nekih zanimivosti. 😃 Mesto ni bilo planirano za postanek, vendar smo se zaradi manjših logističnih težav tako odločili.

 

 

[ftp]

Ponovno prelaz preko 2000m, prišli v Erzurum ki leži na 1800m. Tu je še skoraj zima. Današnja pot je bila nekoliko krajša, da bi si z zgodnjim prihodom uredili birokratske zadeve. Pa smo prišli na zaprta vrata. Srečo poskusimo jutri.

[ftp]

Takoj po zajtrku smo ponovno poskusili srečo z birokracijo, bili uspešni in pri tem izgubili samo dobro uro. Odpeljali smo se preko dveh prelazov dobrih 2000, 2200m in pristali v Dogubayazitu. Mesto na skrajnem vzhodu Turčije ni tako bleščeče kot predhodna mesta, pozna se nižji standard in temu primerne so cene. Kosilo v restavraciji za 2 osebi 8€, 2 obilna okusna sladoleda 1,20€. 😃

Poskusili smo z menjavo turških lir v "naslednjo" valuto v menjalnicah, pa so nas podučili, da v Turčiji to ni možno. Po odhodu nas dohiti manjši možak in ponudi menjavo. Povabi nas v svoj hotel in začne se barantanje, pisanje, črtanje, štetje, poskusi nas obrat s slabim tečajem, pa mu poberem že predane lire. Ponovno nas ustavi, se pobere v sosednji prostor in prinese še bankovcev in tako smo postali miljonarji. 😎

Upam da nismo dobili samo pobarvan papir

[ftp]

 Naftna kriza se pozna povsod, tako smo naleteli na bencin po 2 € . No ja ne po litru, ampak po rezevarju 😁

Gremo po vrsti.

Najprej se zaplete na Turški meji, ko ugotovijo, da imamo kazen za prehitro vožno, ki jo je potrebno plačati, pred izhodom iz Turčije. Seveda nihče ne pozna drugega jezika kot turščino in seveda plačilo ni možno na meji. Pošljejo nas na terminal kjer se lahko plača, seveda nihče nam ne zmore razložit kje se to nahaja (seveda ni nikjer označeno). Pa nam pomaga zelo prijazen turk, ki gre z nami poiskati to okence, ki se nahaja kakšen kilometer naokoli po tovornem terminalu.

Po več kot 4 izgubljenih urah na meji (dobri 2 uri čakanja in 1,5 ure časovnega pasu) prišli v Iran. Seveda tako "hiter" prehod ni zastonj, plačilo fotokopij, PCR, in "uslug" 120€

V Iranu je v prometu vse dovoljeno. Vožnjo po mestu bi lahko primerjal z dirko v Monacu, ko bi dirkalo 1000 formul.

 

 

[ftp]

Danes nič posebnega, samo 500 km transfer. No ja, bežali smo pred dežjem in to v Iranu

Vožnja po avtocesti je v Iranu prosta po prešernu. Samo omejitev hitrosti je potrebno spoštovat, ker so policaji z radarji pogosti, ostalo pa....

... na ac so 3 pasovi, voziš kjer hočeš, prehitevaš kjer hočeš in prehitevanj po desni in odstavnem pasu do sedaj še nisem poskusil, sem se pa hitro asimiliral 😁

 

[ftp]

Od kar smo tu, vem kako se počuti Tom Cruise, smo kot zvezdniki, vsi trobijo, mahajo, po cesti nas slikajo in snemajo. Ko se zaradi vročine (danes 36 stopinj) ustavimo v senci, takoj pride avto, izstopi družina in ponudijo skladkarije, sadje, pogovori, dajo številko telefona in nas povabijo v svoj dom, ko bomo v bližini. 👍 Takoj za njimi še dva avta, vsi bi se radi slikali z nami.

Avtoceste motoristi ne plačujejo, še več, če je kakršna koli gužva, pa tudi če so samo trije pred nami, skoči nekdo ven in odpre novo vrsto samo za nas. Vam povem, Tom se lahko skrije pred nami 😁

V glavnem, danes smo prešli v bolj sušni del Irana in tudi temperature so se občutno dvignile toliko, da so še kamele šle po avtocesti. Pristali smo v Kashan-u, v starem delu mesta v tradicionalni hiši stari 250 let in se sprehodili po starem bazarju.

[ftp]

Tisti občutek, ko vzameš miljon in pol in pelješ ženo v šoping, neprecenljivo 😁 Potem naročiš avto z voznikom, da te zapelje na drugo stran mesta in mu daš dvesto tisoč, tam pa miljon sem, dva miljona tam, štiri miljone drugam,...., Donald skrij se 😝

Sicer pa smo si danes vzeli prvi "rest day" in si najprej šli ogledat 2500 let staro tradicionalno Iransko vsa Abyaneh, ki je pod zaščito Unesca. Leta 2003 jo je prizadel rušilni potres in jo sedaj počasi obnavljajo. Vas leži na preko 2200m kjer je prijetno hladno cca. 22 stopinj, za razliko od mesta kjer je bilo 37 stopinj. Naslednja postaja je bil Fin Garden, najlepši park v Kashanu. Na koncu pa smo nadaljevali raziskovat bazar, ki smo ga zapustili po dobri uri, pa nismo še videli konca.

 

[ftp]

Danes smo staknili prvo diarejo. Ne vem ali je bila to posledica pregretega telesa po 400km na 36 stopinj v klimatizirano sobo in hladno pijačo, ampak rezultat je bil slabi 2 uri izmenjav na školjki. Potem pa kot da ni nič bilo.

Sicer smo danes šli globje v puščavo v mesto Yazd, znano po Zoroastiranih, verovanju, doma prav v Iranu. Zvečer smo si ogledali še tempelj ognja, ki pa ni svet samo Zoroastrianom, temveč vsem Irancem. V njem stalno gori ogenj, na katerega 3x dnevno nalagajo drva.

Yazd je tudi poznan po badgirjih - lovilcih vetra, to so stolpi, ki preusmerjajo veter preko podzemnih bazenov in hladijo zrak - prave starodavne klimatske naprave.

Na večernem sprehodu smo naleteli na gužvo in videli da ljudje čakajo v vrsti za kruh v tradicionalni pekarni. Malo si ogledamo potek peke in ob odhodu za nami priteče mož in nam podari vroči sveži kruh. Tradicionalni Iranski kruh je podoben "focaccci" (fokača - testo za pizzo) je bil odličen in na poti do hotela je izginil.

Pa pravijo da so Iranci lumpi.

 

 

[ftp]

Uf, danes je pa bil naporen dan. Na recepciji smo prosili za vodiča po Yazdu in so nam ga ponudili za 80€, kar se nam je zdelo preveč. Pa smo se odpravili sami, šli s taksistom ki tekoče govori perziščino in nič drugega, kljub temu je bil zelo prijazen in nas vozil okoli več kot dogovorjeno in nam razlagal, z rokami in nogami seveda, za prej dogovorjeno ceno. 😃

Ko nas pripelje na trg pred Amir Chakhmaq nas najde Amir, profesionalni vodič in nam ponudi celodnevno vodenje za 30€ in smo začeli. S taksijem in peš nas je popeljal cez celi Yazd na ogled vse znanih in dosti neznanih lokacij, vključno s točkami za slikanje na strehah privatnih hiš.

Sredi dneva si ogledamo najbolj znani park Dolat Abad garden, ki pa je zaradi vzdrževanja brez vode v bazenu (dolžina 207m), ki seveda bo napoljnjen jutri, ker ga še čistijo. Pa pride moški, ki se pozna z našim vodičem in pove da je "cheef of maintenance" in pove, da lahko pohitijo in napolnejo do 16 ure. Nato se "cheef" odpravi do delvcev, ki so naenkrat začeli hiteti in nam je zagotovil, da lahko ponovno obiščemo park, brez ponovneg plačila. Mi smo se medtem odpravili na kosilo v restavracijo, ki nam jo je Amir priporočil in ga povabili zraven. Po okusnem in obilnem kosilu (2.500.000 rialov po osebi in lahko poješ in popiješ kolikor hočeš in kar hočeš) prišli ponovno v park, ki pa je bil že poln vode.

Zvečer nas popelje še na streho trgovine s tepihi na nočno slikanje mesta.

Začeli smo ob 9:30 in končali ob 21 uri in pri tem parkrat prevozili mesto in prehodili blizu 20 km. Zato imena in kraje ki smo jih obiskali ne bom pisal, ker jih je bilo preveč. Še izbor slik je težak, ker ji je bilo ogromno.

Hvala Amirju in če pride kdo v Yazd, ga toplo priporočam.

Samo kot opomba, cena vseh taksijev skupaj ni presegla 5€.

[ftp]

Danes nas najprej dodobra segreje sonce, saj je ob 9 uri že 33 stopinj, kmalu za tem pa GPS, ki noče in noče voditi k novemu cilju. Yazd je mesto, ki je vsaj 2 kratnik Ljubljane, s starim delom v katerem smo bili, ki je kot labirint ozkih ulic, sicer označenih vendar v perzijščini. Ustavimo se takoj ko najdemo senco in poskusim resetirat GPS, ki pa ni pomagalo. Še dobro, da si vsak večer pred odhodom pogledam karto za orjentacijo v katero smer gremo in tako smo se prebili do "ring-a"  - obvoznice in zapeljali proti novemu cilju. Na srečo je po 50km GPS začel delovat - očitno manjša napaka na OSM mapi Irana, ki je do sedaj odlično opravljala svoje delo in nas vedno pripeljala pred vrata hotela.

Po skoraj 450 km in dveh prelazih z okoli 2700m in 2600m prispemo v Shiraz. Petek je v Iranu kot pri nas nedelja, naslednja dva dneva pa je tu praznik, zato so se Iranci napotili na mini počitnice. Iranci sicer zelo radi potujejo, a so omejeni glede potovanj na lastno državo zaradi dragega plačila viz za tujino. Ko prispemo v hotel nam receptor pove, da je hotel in celo mesto precej polno a bo preveril  - ponovno nas je "ogrelo". Pa se najde še zadnja soba, par za nami pa nima te sreče.

Zvečer v mestu se sami prepričamo da je mesto polno ljudi. Čeprav je bazar zaprt, je na eni vzporedni ulici bolšji sejem, kjer se prodaja vse, tudi stvari ki bi jih mi že zdavnaj odvrgli. Gužva je takšna, da za prehodit 200m porabimo vsaj 20min. Čeprav je Shiraz mesto cvetja, parkov in ljubezni, deluje, po večernem sprehodu sodeč, bolj revno od prejšnjih mest, morda pa se motim.

[ftp]

Še en razburljiv dan je za nami. Po 16 dneh in skoraj 5400km pridemo v Shiraz,  najbolj oddaljeno točko tokratnega potovanja, na dan enega največjih praznikov, ko je vse zaprto, samo da mi tega še ne vemo. Že prejšnji večer nam prijatelj in domačin iz Isfahana (naslednja postojanka) sporoči, da je mesto polno (zaradi že včeraj omenjenih praznikov), da ni uspel najti nobene sobe in bo poskusil naslednji dan.  Dober začetek….

V teh krajih je najpomembnejša znamenitost Persepolis, starodavna prestolnica Perzijskega cesarstva, ki ga je porušil Aleksander veliki na svojem pohodu na vzhod in je oddaljen dobrih 50 km od Shiraza. Ko prispemo tam … presenečenje … ZAPRTO. Pred vhodom se je poleg nas zbrala še množica kakih 1000 Iranskih turistov željnih ogleda, ki so začeli protestirat in plezat čez ograje. Ker jih varnostniki niso več obvladali, so se odločili da Persepolis odprejo brez plačila vstopnine, ker blagajnikov pač ni bilo. Tako smo si ga na srečo lahko ogledali. Ob našem odhodu pa so blagajniki že bili na delovnem mestu. Ogledali smo si, od daleč, tudi grobnice  ahemenidskih kraljev.

Po prihodu v hotel, dobim sporočilo od prijatelja, da je uspel najti samo sobo v lux. hotelu »king suite« za skromnih 100€ na noč. Vprašam v našem hotelu za dan več, da prestavimo prihod v naslednjo destinacijo za en dan, pa ni na razpolago. 

Zvečer dobim sporočilo, da je uspel rezervirati v hostlu za 27€,

Ogledamo si še grobnico Hafeza, največjega Iranskega poeta in mošejo Shah Cheragh, zelo velika mošeja z dvema trgoma.

Pa pravijo da je dopust da se znebiš stresa.

 

Popravljeno Junij 4, 2022. Popravil ftp

[ftp]

Danes nič pretresljivega. Odločimo se za daljšo pot preko hribovja in naredimo skoraj 500km na višini od 1400 do 2600m in temperaturi od 27 do 37 stopinj.

Iranci so nori na vodo in kjer je le luža in nekaj zelenja, je že avto parkiran in tepih na tleh. Če pa je potok ali reka, pa je vse polno. Ko se tako vozimo po hribih, nas prehiti avto in začne mahati da se mu približamo. Zapelje skrajno desno, jaz vozim poleg, iztegne roko z vrečko grozdja in češenj, kar tako med vožnjo. 👍 Ko primem, zatrobi, pozdravi in gre svojo pot. Se ustavimo v prvi senci, da pojemo dobljeno sadje, se takoj ustavi 5 avtomobilov in vsi bi se slikali z nami. Toliko selfijev v življenju še nisem naredil. Kasneje nas ponovno prehiti en avto in maha da se ustavimo. Pride zraven in nas povabi domov, kar zaradi časovne stiske hvaležno zavrnemo.

Pred večerom pridemo v Isfahan, za katerega pravijo, da je najlepše iransko mesto. Je zelo živo, polno ljudi vsepovsod in precej bolj urejeno kot predhodni Shiraz. Zvečer se še sprehodimo do znamenitega mostu Khaju čez reko Zayanderud. 😁

[ftp]

Zjutraj nas naprej razveseli brat, ki pove, da sem dobil priporočeno pismo iz Italije. Seveda gre »za voščilnico« iz lanskih Dolomitov. Če plačam v 5 dnevih 140, v 60 dnevih 190, kasneje pa nekaj čez 400 eur.

Danes smo šli na »walk tour« po Isfahanu, ki je polno zelenja, parkov in večina sprehajalnih poti je v senci velikih dreves. Ogledali smo si Naqsh-e Jahan, drugi največji trg na svetu, številne parke  in stare mostove, ki so znamenitost tega mesta. Sem preveč utrujen od hoje, tako da naj slike več povejo. 😴

[ftp]

Nam ne more biti dolgčas. Smo v mestu z 2 mio. prebivalcev in GPS nam ponovno ne najde poti. Mesto je polno prometa in enosmernih ulic, tako da je »izhod« na pamet mission impossible, pa še temperatura je nad 35 stopinj. Poskusim poiskati točko na izhodni avtocesti, da nas vsaj iz mesta zapelje in tudi je. Ko smo izven mesta, ponovno nastavim na današnji cilj in GPS samo preračunava in preračunava in nič ne vodi. Saj ko si enkrat na avtocesti ne moreš zgrešit a ne, ja seveda…

Tako se vozimo po AC in pridemo do velikega krožišča, ki ima samo 2 izhoda. Eden je za v smer iz katere smo prišli (za nasprotni promet) in drugi bi moral biti naš. Ta pot nas pripelje v staro vasico s hiškami iz blata in slame, nikjer nikogar, pravzaprav sta bili 2 ženski, ampak one itak ne bi nič vedele. Na koncu vasi se še cesta konča, pa se GPS čudežno prebudi in pravi samo naprej. Tako nas vodi kakih 7 kilometrov po labirintu prašnih makadamskih cestic na glavno cesto.

Počasi se vzpnemo preko prelaza na planoto na višini okoli 2400m kjer je temperatura znosnih 31 stopinj in močan bočni veter, na koncu se pa spustimo v Khorram Abad – današnji cilj, kjer je 38 stopinj. Pridemo pred edini hotel, ki smo si ga izbrali, pa je zaseden. Takoj gremo iskat naslednjega, ki je… hmm… ja za 13€ kaj bi lahko bilo. No ja, ima klimo in posteljo…

V mesto pridemo pozni, ker smo že štartali pozno – zjutraj si še ogledovali Isfahan, zato smo se samo sprehodili po parkih okoli jezera. Zvečer je mesto zelo živo z ogromno ljudmi po parkih.

Še ena opomba. V teh zahodnih krajih nihče ne govori ali razume angleško. Vse je samo v rokah, ali v v google prevajalniku.

[ftp]

Tokrat brez presežkov. Transfer do Sanandaj-a nekaj čez 320km, skozi žitna in riževa polja. Mesto kot mesto, nič posebnega, zato izkoristimo za malo počitka in pranje oblačil. Sicer pa je to glavno mesto pokrajine Kurdistan in doddaljeno kakšnih 100km od Iraške meje.

 

[ftp]

Danes spet pestro. Težave z navigacijo, ki se ji ne da delat, nas popelje v odročne kraje Kurdistana v bližino meje z Irakom (samo kakšen kilometer stran). Med vožno smo videvali vojašnice in utrdbe, pa nismo vedeli zakaj, šele v hotelu smo na mapi videli kje smo se vozili.

Najprej nas je zapeljala preko 2200m prelaza s cesto, ki bi ji težko rekel asfaltirana. Orientacija po tablah tu ni mogoča, ker v teh krajih je vse v perzijščini. Še tisti ki so v latinici, se dosti krat drugače imenujejo, kot jih mi poznamo, na primer Urmia je na vseh tablah napisana kot Orumiyeh, seveda to sem spoznal šele ko smo prišli v mesto. Tako da smo malo po zemljevidu, malo po GPS-ju iskali večje kraje in tako prišli na cilj. Kraji so revni, sama narava pa je fantastična. Prebivalstvo večino kmečkih opravil opravlja še vedno ročno, kosijo, grabijo, okopavajo,…

Tako da kljub težavam in večjim zaostankom, je bil fantastičen dan. Saj pravim, če se izgubim pa več vidim, če le ni stiske s časom.

Zato smo bolj pozno prišli v zadnje Iransko mesto, v katerem bomo prespali – Urmia. Zvečer smo se malo sprehodili po mestnem bazarju, ki je spet kot labirint »tunelov«.

 

 

[ftp]

Ob 9. 6. 2022 ob 20:23, Darko3g pravi:

S čem so barvali te piščančke?

Ne bi vedel.

Zjutraj smo si šli ogledat slamo jezero Urmia, ki si ga včeraj nismo uspeli. Ponekod je zaradi alg roza barve. Nadaljevali smo v smeri Turčije po zanimivi dolini, lepi za videt, težki za živet. Na meji kaos, velika gužva, polno birokracije, ogromno ljudi, skratka groza. Prispeli smo v mesto Van, kjer imamo v centru rezerviran hotel. Vse lepo in prav, ampak center je skoraj popolnoma zaprt zaradi prihoda turškega predsednika. Tokrat je navigacija delala brez težav, smo ji pa mi zagrenili življenje. Skozi celo mesto je preračunavala, ko smo iskali prevozne ulice, na koncu pa nas je vseeno točno pripeljala. Zaradi obiska je gužva po mestu ogromna, tako da si ne ogledamo niti istoimenskega jezera, ampak se samo sprehodimo po mestu.

Danes nas utrujenost daje, saj je za nas današnji dan  dolg 25ur in pol.

[ftp]

Začelo se je že zjutraj. Najprej se odpravimo iz mesta, ki je na pol zaprto, nato gremo napumpat gume, ker je tlak nekoliko padel. Na črpalki nastavim na 3bar in psss… in ok, pa gremo. Takoj zasveti alarm – prazna guma. Počasi do naslednje pumpe, ki k sreči ni bila daleč in tokrat je napolnil v redu.

Pot je na začetku bila super, vozili smo se okoli jezera Van, tudi temperatura je bila odlična nekje med 22 in 24 stopinjami. Z oddaljevanjem od jezera začne rasti temperatura, ki kar hitro doseže 38 stopinj. Razlika z »Iransko« enako temperaturo je v tem, da je tu v zraku več vlage in s tem občutek vročine precej večji.

Počasi se približamo današnjem cilju, to je mesto Diyarbakir, kjer nam prav v vstopu v mesto preneha delovati GPS – ne najde satelitov. Zapeljemo na parkirišče bolnice, kjer je k sreči senca in klop, da poskusim z resetom naprave. Nič. Ne najde satelitov. Poskusim na telefonu poiskati našo lokacijo, da se nekako orientiramo, pa nič. Tudi na telefonu ne deluje. Izpad GPS sistema. Rezerviran imamo hotel v starem delu mesta, blizu vhoda na vzhodni strani. Na mapi izgleda enostavno, na vhodu v mesto prva levo in takoj desno – enostavno.  Ko pridemo v mesto, je polno ulic in seveda prva levo je enosmerna.  Ulice v starem delu so precej ozke in večina enosmerne, tako da se kar vrtimo naokoli. Počasi se spet pojavi GPS, ki sicer deluje nekoliko z zakasnitvijo, ampak vsaj vidimo v katero smer moramo. Na koncu se ustavim na taxi placu in prašam za hotel, ki je bil 30m stran v eni ozki ulici.

Smo pa v starem delu, tako da naredimo lep sprehod med starimi hišami in mestnim obzidjem.

 

[ftp]

Zjutraj je bilo vreme malo turobno, soparno in toplo. Kot dan prej, GPS ne deluje, zgleda da imajo tu na vzhodnem delu mesta kak motilec signala, ker od polovice mesta naprej je deloval brez težav. Kasneje se je vreme zjasnilo in segrelo do 36 stopinj. Pot je tokrat bila nekoliko krajša, ker smo planirali oglede krajev Karakus Tumulus, Kahta Kalesi, Arsenie in za konec goro Nemrut - (Nemrut Dagi)

Utrujenost  se pozna, zato naj slike več povejo.

 

 

[ftp]

Tokrat smo se iz Mezopotamije preselili v Kapadokijo, mesto Kayseri. To mesto smo izbrali, ker ima pooblaščen servis BMW, ker moramo našemu motorčku zamenjati olje. Zato smo danes malce pohiteli, da pridemo pred zaprtjem servisa. Bili so zelo prijazni in dogovorili smo se za servis jutri.

Naredili smo okoli 500km, v prvi polovici poti smo videli kako je žetev v polnem teku, a v drugi polovici poti nas je pral dež. Je prišla hladna fronta in iz 38 prešli tudi na 13 stopinj. Ker je na cesti veliko radarjev, nam je dež pomagal, da smo hitreje prišli na cilj – po dežju ni radarjev. 😝