Mi2 po Vietnamu

[MiNa]

Prišel je dan, ko sem ji šepnil na uho...

 

Seveda je od veselja.

Zjutraj namesto v službo z

se odpeljeva do leetališča v Zagrebu, kjer naju šofer preda tema dvema špancema.

Preden so nas spustili v letalo, smo malo pokramljali, o tem kakšen bo let.

In potem smo odfrčali.

Malo manj kot na pol poti sva presedlala v naslednjega "ptiča", ki naju je ponesel naprej proti vzhodu...

Malo dremala, malo spala, malo filme gledala....

Zjutraj pa...

 

 

 

 

 

[MiNa]

Hanoi.

Najprej sva se zvalila v posteljo v hotelu in odspala kar nama je manjkalo. Potem pa peš malo po bližnji okolici hotela, da se malo "aklimatizirava"...

Tu se vse dogaja na pločniku, ali tik ob njem...

Za nas iz razvajenega dela sveta je tole prav čudno, meso kar na prostem, zelenjava kar po tleh, vmes pa tudi kakšna sestradana podganca miši vem da niso tako velike.

Tole je utrip mesta. Takole je tam kjer ni širokih večpasovnih avenij z vlakom v zgornjem nadstropju. Celi roji stodesetkubičnih skuterjev in "mopedov".

Eni levo, drugi desno, potem pa še kakšen "počez". Čeprav jih je največ, so pa najnižje na lestvici prednosti. Kako spretno "krmarijo" v tej gužvi te prav fascinira.

Kar malo naju je skrbelo kako bo, ko tudi midva "zaplavava" v to reko vozil. A ko sva zagledala tole frajlico sva si rekla, če zmore ona bova tudi mi2...

Pomirjena sva potem obiskala znamenito ulico, kjer vlak pelje praktično skoraj skozi restavracije.

Kmalu potem, ko sva spraznila krožnike je "prišla" tudi glavna atrakcija.

Tako, vlak je odpeljal, sedaj se lahko brez skrbi malo sprehodiva po progi...

Kar tesno je tukale, ko pripelje vlak.

Table opozarjajo na nevarnost, seveda jih pred prehodom vlaka umaknejo.

Potem pa tik preden se je stemnilo nazaj v najin OQ Hotel.

[MiNa]

Tako prišel je čas, da prevzameva najine zverinice...

HONDA Wave 110ccm. Vam povem "žvad" na dveh kolesih 90 procentov vozil na dveh kolesih je tukaj takih. Me prav zanima kako se bo obnesla glede na to, da smo mi "bele barve kože" precej razvajeni kar se tiče kubikov, konjev hitrosti in pospeškov, pa še kaj bi se našlo.

Yonny je pripravil papirje in žrebička bosta najina za 3 tedne.

Skočiva do hotela, naveževa najino prtljago in se odpraviva na pot proti jugu. Najin končni cilj Ho Chi Ninh City. Če šlo vse po planu, to ne bo nobena avantura . Ampak nekaj takšnega kot bi šel z mopedom do Grčije.

Huh, sva že zaglavila v gužvi. Kako le nebi, Hanoi ima 5 milionov prebivalcev, pa skoraj vsi na dveh kolesih.

Končno sva se skopala iz gužve...

takole bova počasi grizla kilometre...

Malo žice, malo gumice in evo ti navigacije . Štiri prestave polavtomatik (ni sklopke) in celo prikaz prestave ima. Uuuuu tehnika  ni kaj.

Pogost pojav na tukajšnjih cestah...

Preko prelaza cca 700mnm sva bila takoj atrakcija, pač edina tujca...

Na drugi strani pa pokrajina kot iz pravljice...

Riževa polja prazna.

pospravljajo po novoletni fešti...

Končno prispela do namestitve sredi riževih polj. Premražena, tako, da je vroč čaj prav "pasal".

Prestala "ognjeni krst" . Pravila v prometu so  malo drugačna kot pri nas. Velja zakon močnejšega. Avtobusi in kamijoni so pred vsemi. Nato osebna vozila na zadnjem mestu pa dvokolesa.

Pa še to internet je v popolni "buli". Hitrost na nivoju polža...

[MiNa]

Zjutraj se zbudiva v hladno in megleno jutro v kraju Mai Chau. Plan tega dne je krožna fura po okoliških hribih.

Zaradi "mraza" sva nadela dežne kombinezone.

Bambusa za izvoz...

Ker v prvi namestitvi ni bilo meta še za eno noč sva prestavila prtljago na novo lokacijo.

Dolina v meglicah. Tu jse nahaja mestece Mai Chau.

Ko se poženeva v hrib naju razveseli sonce, vendar temperatura ostane tam okrog desetih stopinj. Pa sem mislil, da bom v Vietnamu švical.

Sejemski dan v bližnjem mestu.

Končno v zapuščenih osamljenih krajih. Cesta je betonska.

Pogled nazaj v dolino.

Nekje na poti sicer pa menda piše na slavoloku

še šest kilometrov do tam nekje...

Ravnica sredi hribovja cca 1000mnm.

Precej poseljeno

greva še višje...

Malo se bojim, da se cesta tu nekje konča...

ampak ne, spet v novem kraju...

Aha na pravi poti sva

Kratek postanek za osvežitev...

Nazaj v najinem mestu.

[MiNa]

Tako sedaj sva že dodobra preizkusila najine zverinice in jasno je, da več niti ne potrebujeva. Omejitve tu so kar nizke, tako da hitrost ni problem, Zaenkrat sva zmogla tudi vse  klance, čeprav polno naložena. Za tele sva pa še vedno šolarja.

 Ed je svet obredel celo na Hondi C90 Ki je za slab "štamperl" manjša od najinih zverin.

Zjutraj se posloviva od najinega gostitelja in odbrziva proti jugu...

Za možaka zraven mene je mala Hondica kot GS za nas 🤣

Na cesti spet nekaj domačih živali...

Se je odločil, da bo vodo napeljal,,,

Mogoče na takšno riževo polje?

Prikupna značilna hiša na stebrih.

Daleč od naseljenih krajev...

Edini karambol do sedaj. Motorist in kamijon. Pozor na zavorne sledi kamiona. Dogodek v gostem naselju. Motorista so že odpeljali.

Vodni bivoli na poti v "toplice".

Še ena domača žival v bananovem nasadu.

Zadnji kilometri pred današnjim ciljem Thai Hoa.

[SAR-Solo Adventure rider]

Miii Naa in Suuu Naa😂😂😂

 

Pa vi2 sta tam “domačina” 😎🤣🤣🤣

Uživajta👏

[MiNa]

Thai Hoa do Phong NHA

Dnevna rutina se je malo spremenila, ker v nastanitvi niso nudili zajtrka. Po pakiranjeu v pritličju pripraviva konjičke za odhod. Planirana tura je precej dolga za najine "mopede".  Naslednji cilj je oddaljen okoli 310km. Kolikor se je dalo sva sledila cesti QL15 znamenita HCMC.

Poldi požen, mi2 sva pripravljena...

Gaaaaasssssa.

Hitro sva se upehala in tudi temperatura je takšna, da se dežjaki prav priležejo. Sendviče sva pa ravnokar pospravila.

Helikopterski posnetek.

Ko se malo dvigneva v višje ležeče kraje pa spet čajne plantaže.

Naložil možakar neko zelenjavo...

Otroci na poti iz šole, vsi na električnih skuterjih.

Greeeetaaaa!

Sedaj pa v bolj slikoviti odsek HCMC...

Kantice za dodatni bencin tu še ne bova rabila, sva jo pa raje nabavila, da ne bo kakšnih presenečenj.

ĐeĐo ĐeĐo, kam že greva?

Čisto prava cerkev.

Ja, tole vleče s Hondico kot sta najini.

Nalijeva kar tule?

Skoraj na cilju...

Tule pa zares. 300 in še nekaj se je nabralo na števcu. V "naših krajih" bi v enakem času napravil skoraj 3x toliko. sicer pa potovanje s takim mopedom sploh ni utrujajoče. Še posebej, ko si včasih na cesti sam in ni gužve.

[MiNa]

Phong NHA - Khe Sanh

Ob najemu motorjev naju je Jonny opozoril na ta odsek. Je precej odročen in ni črpalk. Vmes je veliko vzponov, tako da sicer precej varčna motorja te razdalje z enim polnjenjem ne zmoreta. Na FB sva prebrala objavo "popotnika", da 8h ni srečal žive duše. No malo je pretiraval. Vozila sva se po zelo zaraščeni pokrajini (prava džungla). Krošnje dreves cesto skoraj skrijejo od pogledov od zgoraj. Asfalta skoraj ni, je pa cesta na celi razdalji betonska le na par mestih je narava naredila svoje.

Jutranje slovo od mesta Phong Nha.

Tako, tanki in rezervna kanta polni. pripravljena za naslednjih 200+ kilometrov.

preden se izkopljeva iz naseljenih predelov obvoziva še nekaj ovir.

Od tu naprej pa bolj kot ne sama.

betonska podlaga odlično drži...

Pričakovala sva še bolj divje. Cesta lepa, brez lukenj se počasi vzpenja proti 1000mnm.

Ups, narava je zahtevala svoj davek...

No blat no fun

Sreča, da ni preveč mokro. Drsi kot po margarini.

jupiiiiii...

V dolina pa gre, kot blisk

Sredi ničesar na mostu preko reke dohitiva Francoza. Išče signal za mobitel, da preveri kje je najbližja črpalka. Nič signala pa črpalke tudi ne...

Predlagava mu, da vozi z nama, da ga rešiva iz zagate, če mu zmanjka goriva.

"Golden Gate" vendar precej zarjavel...

Vseeno se podava na most, da narediva kakšno za spomin...

Precej se ziblje.

Dovoljeno le za pešce in motocikle pa še to brez prikolic!

Makinka chromowana...

Sredi ničesar dolijeva najino rezervo. Francoz se je napravil Francoza in že nekaj pred tem odbrzel naprej. Kufre dol kufre gor. Problem je, da ima Honda tank pod sedežem in je potrebno vsakič umikat prtljago.

Vodni bivoli uživajo na plaži.

Avtohtone vietnamske koze (žepni modeli)

Prikažejo se prve naselbine...

Cesta se razširi...

Vesela kot radio. Ni bilo ravno brez "žive duše" je pa res zelo odmaknjeno...Na delu se cesta zelo približa meji z Laosom.

Tu se že gradi bolj moderno čeprav še vedno zelo odmaknjeno. Očitno nek turistični "resort".

Ponovno v civilizaciji. V pekarni si privoščiva sveže "kifle".

Domačini sušijo osnovo za izdelavo metel...

pripela v Khe Sanh.

 

Popravljeno Februar 3, 2023. Popravil MiNa

[MiNa]

Še en kratek videozapis od nekje vmes...

 

 

[MiNa]

Khe Sanh - Hue

Dva kraja v Viet Namu okoli katerih se je veliko dogajalo v vojni z ZDA. O tem ne bom pisal, ker lahko preberete na netu.

Raje opišem, kako sva se imela midva na najinih "brencljih". Že ob prevzemu nama je Jonny povedal, da je v motorjih male Honde potrebna menjava olja na vsakih 1000km prevožene poti. Predlagal je izpostavo v kraju Hue. Do tu midva grizeva že 1200km poti. Vseeno sva izbrala malo daljšo pot po notranjosti, nato pa iz hribov direkt na morje. Ponoči je bilo še zelo mrzlo in nekaj prvih kilometrov precej megleno in hladno.

Motorji so parkirani kar v recepciji hotela. Ni kaj za varnost in streho poskrbljeno.

3 - 2 - 1 GREMO...

Ničkaj prijazno...

Pa vseeno se odločiva, da zavijeva še višje ob drugi reki.

Bova na prelazu zapeljala še v meglo?

A nisva. Prideva preko prelaza na drugi strani pa zelena riževa polja.

Na cesti pa spet male vietnamke. Mladiči so komaj kaj večji od malo večjega mačka.

Zanimive brzice na reki.

Tabla označuje, da prihajava v malo večje mesto.

Ustaviva se pred pekarno, ampak lakoto premaga radovednost, trgovina z novimi motorji je na drugi strani ceste. Cela trgovina enakih Hond Wave 110ccm, takšnih kot sta najini.

Na koncu se odločiva, bova kar vozila kar imava, pa raje kaj pojedla.

Od tega slavoloka naprej je šlo pa še samo navzdol

Dobesedno. JIIIIIIIIHAAAAA!!!!

Malo levo,

malo desno in tako naprej...

Ko prideva v nižino pa prvič iščeva senco med postankom. Temperature pa takšne kot sva jih v teh "južnih krajih" pričakovala.

Le kje so vsi?

Aha, tukaj točno pred nama. Takole se zakadi iz stranske ceste (beli avo) brez, da pogleda levo ali desno. Vmes pa trobi kot obseden. seveda niso motoristi nič bolj nedolžne ovčke.

Katera polovica je moja? Aja, avti imajo tu neomejeno prednost.

Po 1200 kilometrih prispeva na cilj prve etape (servisa). Bukirava se v hotelu, izprazniva motorje, nato pa jih odpeljeva do servisa.

Vse v enem. Fant umakne motor, ki ga ravno servisira in postavi najina na to mesto, da opravi menjavo olja.

Hhondi je spustil "kri"...

Dogovorimo se, da jih prideva iskat čez 2 uri...

evo sva že nataj...

Še slika za spomin in se poslovmo.

Menjava olja z delom za oba motorja je bila 200.000VND kar znese približno 8€.

Halo, doma vse OK?

 

 

Popravljeno Februar 3, 2023. Popravil MiNa

[T 120]

Čakamo...

[MiNa]

Želeli ste poglejte

Hue - Vinh Moc Tunnels - Hue

Imela sva lepe plane za ta dan vendar se je mati narava vmešala in naredila po svoje.

Najprej na ogled muzeja pod zemljo, kjer je prikazano kaj se je dogajalo med vojno z ZDA. Nato pa nazaj po obalni cesti in se mogoče kje malo zmočit v Južnem kitajskem morju. Jutro je bilo oblačno a kazalo ni na najslabše. Že na pol poti do muzeja na prostem naju pozdravi rahel pršec. Na koncu pa se spremeni v pravi dež...

preko vode...

cesta ponekod že malo "fajhtna".

tule še vse OK, do cilja še cca 70km.

vreme bo...

Mitnica za plačilo cestnine. Za dvokolesnike je poseben prehd in se cestnina ne plača. Nekatere večje vpadnice in povezeve med velikimi mestipa so za motocikle prepovedane.

Mrcina vtraja na hitrem pasu. Mid2 brez prtljage pa hitra kot blisk. Kaj češ, prehitevava po levi tako kot to delajo tukaj vsi.

Do prihoda na cilj, naju je že lepo opralo, Kakšnih 50km, pol poti, sva vozila po dežju. Vstopnina brez vodiča je nekaj cenejša zato vzameva kar to.

Od daleč še nekako izgleda. Vendar se vidi, da so pozabili na svojo krvavo zgodovino (nekam poznano ane).

v muzeju lepo prikazano kako so gradili rove v katerih so živeli...

Bombe padajo iz modrega neba. B52 komaj opazen visoko nad oblaki.

Prvi znaki, dase nekaj skriva pod zemljo.

Ostanki tistega kar so odvrgli na tla in ni eksplodiralo.

Načrt podzemnih rovov v treh nivojih.

Nič greva mi2 pod zemljo. Brez vodiča je kar malo tesnobno.

Ozki prehodi se ponekod malo razširijo, pa še tam komaj normalno stojim.

Prehodi so visoki le med 1,5 in 1,6m.

Luč na koncu tunela...

Eden od Izhodov tik nad obalo morja.

Kopanje danes odpade.

Po rovih se vrneva nazaj na zgornji nivo.

V bifeju si po dvourneh sprehodu po rovih privoščiva osvežitev in

opazujeva druge popotnike kako se bodo podali v dež...

Žal se moravana koncu tudi midva podati pod mrzel TUŠ.

Na srečo je nasproti hotela pralnica,  vse kar sva imela mokro sva dala lepo oprati...

 

 

[MiNa]

Hue, dan za predah.

Današnji dan sva izkoristila za sušenje motoopreme, čevljev, rokavic in jaken, za ostalo so poskrbeli v pralnici preko ceste. Mid2 pa sva čas izkoristila za pohajkovanje po mestu...

Najprej na terso, da pogledava v katero smer naj se odpraviva.

Tale Honda je malo personalizirana...

BMW??

Trgovina z zabavno elektroniko. Prodajajo najmodernejše in najnovejše modele vseh znanih znamk.

Stili gradenj so zelo raznoliki.

Mestna tržnica vse "sveže" vse po HACCP-u

Ribe še migajo, če pa ne jim ta ženička malo pomaga

Kozice raki...

...

Ribe. školjke...

kokoši, jegulje, kalamari vse na kupu...

Seveda tudi kralja živali imajo. Hladilnik? le zakaj...

Kuhinja na ramenih...

in kolesih

servis električnih naprav.

Zaspani ulični samohranilci.

Dvokolesniki še kako prevladujejo.

Vinfast!

Tole sva kupila, da se posladkava po večerji. Dan nama je hitro minil. jutri pa naprej...

Popravljeno Februar 7, 2023. Popravil MiNa

[MiNa]

Hue - Da Nang  Pa se je zgodilo ...

Dan kot vsak drugi na poti. Prebujanje, zajtrk, pakiranje in na pot. končno se  prikaže tisto pravo pekoče sonce in tudi temperatura zjutraj je precej čez 20 stopinj. Opremo imava spet suho in čisto .

Kaj češ lepšega? Sonce, temperetura taprava in v pričakovanju novih neznanih cest in prelepih pokrajin pred sabo...

Cesta prazna brez lukenj. Ja ponekod jim lahko zavidamo, kakšne so njihove ceste. Še posebej tam kjer ni težkega tovornega prometa.

Malica bo nekje sredi ničesar. Vmes imava v planu odsek ceste kjer skoj 90 km ni nič. Le džungla in betonirana cesta.

Takole nekako to izgleda...

Nasmeh do ušes...

Cesta se spet zelo približa Kambodži, na tem mestu so "prevrtali" hrib, da skrajšajo pot.

Na toplem sončku, višina cca 1100mnm si privoščiva malico in nekaj sladkega iz tržnice.

Rambutan, sladek sadež podoben Ličiju.

Še eden tunel,

Drive thru.

Nekaj naprej naletiva na par ljudi, ki se hladijo v slapu.

Lep brezskben sončen dan. Seveda na tak dan ima najraje mlade. Speljem in zadek motorja postane nekam čudno "mehak". Jebela pa smo tam, prazna zadnja guma. Kaj sedaj? Vem, da je od orodja v obeh motorjih le ključ 12/14 in ključ za svečko. O krpah za gumo, lepilu in "pumpi" lahko le sanjam. Pred nama cca 40 km ničesar ravo tako v smeri iz katere prihajava. Spomnim se, da sva nekaj nazaj srečala par ljudi ob slapu. Nič odpeljem se tja (5km). Tam najdem dva fanta, ki imata vse potrebno za krpanje gum. Zapeljeta se z menoj in lotimo se dela...

Plašč sname iz strani, brez snemanja kolesa. To je tukaj očitno rutina, zadeva rešena v par minutah.

Tako sedaj pa "pumpa", da vidimo, če je operacija uspela.

Zrak ostane v gumi. V bistvu dileme ni bilo glede na opravljeno.

Nasmejani obrazi povedo vse. Tukaj žal ni bilo Googlovega prevajalca na srečo je znal eden vsaj par besed angleško. Onadva nazaj midva pa po dobri uri in pol naprej...

Ho Chi Minh vseprisoten...

Kratek postanek, dokler ne uletiva v gužvo v dolini...

Znaki civilizacije in dolge sence napovedujejo konec dneva.

Polja zelena, tole za spremembo ni riž.

Predmestje mesta Da Nang, ki se vleče in vleče...

"skok" preko Dragon Bridge in že sva blizu najinega hotela...

Tamle nekje ob vznožju tistih 40 nadstropnih dvojčkov je najin današnji cilj...

[MiNa]

pred 5 urami, MiNa pravi:

Cesta se spet zelo približa Kambodži, na tem mestu so "prevrtali" hrib, da skrajšajo pot.

Aha, nihče še ni opazil.

Meja ob kateri sva se vozila, je meja z Laoso-om.

Bom naslednjič bolj pazljiv.

[MiNa]

Da Nang z okolico

V okolici Da Nang-a je nekaj zanimivosti, zato se odločiva, da ostaneva 2 dni.

Dan se prične malo drugače, ker prtljaga ostane v hotelu in ni potrebno pakiranje. Oprtava nahrbtnike in odbrziva proti prvi "zanimivosti". Proti severozahodu je znameniti prelaz Hai Van Pass. Na koncu sva ugotovila, da ta le 500metrov visok prelaz ni nič posebnega, je pa prava meka za turiste.

Motorja v garaži naju pričakata tako kot sva jih zapustila.

Start...

Kljub temu, da je nedelja in je promet kar gost, se počasi le prebijava iz mesta.

Vmes na semaforju ujamem v objektiv družino na nedeljskem izletu.

Mesto ostaja daleč za nama...

Ko se vrneva nazaj do motorjev opazim zadnjo gumo nekako sumljivo ploščato. Peklenšček je imel spet mlade. Kaj pa sedaj? Vsaj nisva sredi ničesar kot dan prej. Večkratni poizkus zaustavitve mimovozeči ne obrodi sadov. Potem pa pridrvita fanta na skuterju, se zaustavita in vprašata kaj je narobe. Pokažem jima na zadnje kolo in prazno gumo...

Pravi, da bo poklical nekoga, ki popravi vse, in bo v 15 minutah pri nama. Nato naju še pozdravita in odbrziza naprej...

Res ne mine kaj več kot 15 minut, ko se prikaže na svoji potujoči delavnici tale možakar. Na mali Hondi vozi rezervne dele, orodje in celo mali kompresor.

Loti se dela in zamenja zračnico z drugo ker je stara imela že drugo luknjo..

Snel je le vzvod zavore, držalo bobna in odmaknil os toliko, da je snel staro zračnico in namestil novo in voila.

Uspelo! Guma nameščena in motor je spet pripravljen za vožnjo.

Proti HV prelazu...

Takole brez prtljage je pa pravo veselje tudi z osmimi konji...

Najbolj obiskan zavoj je skoraj zakrit v megli.

Tu srečava še dva evropska popotnika, ki gresta ravno v obratni smeri kot mi2.

Kot pri Vikiju.

Tole je pa bolj razumljivo kot tisto "ĐeĐo ĐeĐo,"

Vrh prelaza Nič posebnega.

Na drugi strani ob morju pa sonce in toplo. Tu malo pokramljamo z enim od domačinov, ki ga zanima kot vsakega. Od kje prihajava, kam sva namenjena...

Prelaz nato prevoziva še v obratni smeri, potem se odpraviva proti drugi opevani turistični točki .

Visoko na gori v megli se skriva Golden Bridge. Sva hotela po cesti vendar naju zaustavi zapornica in varnostnik, ki nama razloži, da je edina pot na vrh gore gondola.

80$ za oba nama je bilo malo veliko, da bova uživala pogled v meglo.

V bližini na polotoku Son Tra proto živijo Makaki, tudi cesta do tam je lepa. Pa pojviva.

Še dobro, da so žice izolirane. Male opice zganjajo norčije na veselje turisto.

Most iz ene krošnje v drugo

Po eni žici je pa malo težje.

Tudi od daleč sta dvojčka lepo vidna.

Ker je morje samo 100m od hotela, sva šla še malo noge namočit...

na tržnici pa kupila nekaj vitaminov za po večerji.

 

 

Popravljeno Februar 8, 2023. Popravil MiNa

[MiNa]

Da Nang - Kon Tum

Uh kako se vrtijo kilometri. Spet se je obrnila tisočica na števcu Mikija in Murija. Tako sva namreč poimenovala najini žverci.  To pomeni, da morava na servis za menjavo olja. Glede na najino trenutno lokacijo, je najbližji serviser v kraju Kon Tum. Izposojevalci imajo poleg svojih trgovin še nekaj lokalnih serviserjev, tako da nekako pokrijejo sever, sredino in jug Vietnama. Rezervirava tudi spanje v tem kraju zako, da ni druge kot Miki, Muri, piči !!!

 

 

Kot na startu, števec na semaforju odšteva sekunde do starta...

 

 

Tudi pri nas so se včasih takole vozile na Vespah in Puchih...

 

 

Potujoči kurnik...

 

 

in zelenjavar.

 

 

BANZAAAIIII!!!!

 

 

Pazi roka pravice je dolga!

 

 

Jebela upam, da ne bo spet kak "gumidefekt"

 

 

Tole pa šleperji naredijo.

 

 

Kot bi vozil po stopnicah, nobena plomba ni varna

 

 

Guma bo... Drevesa so sicer trenutno v fazi mirovanja.

 

 

Takole sušijo drevesno lubje, pa še vse mogoče druge pridelke.

 

 

Takole, da ninpreveč monotono in malo za dvig adrenalina.

 

 

Vojska na skuterju.

Mišičnjak, jih je kar precej...

A ne gužve pa ni

Takole za naslednjih 1000km je Miki dober...

Muri pa tudi.

Zanimivo stojalo zvarjeno iz štirih starih zavornih diskov.

Po servisu v hotel...

Tole nama raste pred bungalovom...

Najini sosedje, upam, da polovijo komarje, da ne bo problemov ponoči.

Popravljeno Februar 9, 2023. Popravil MiNa

[MiNa]

Kon Tum - Quy Nhon

Servis narejen, sedaj pa spet na morjeeee. Seveda sva ubrala malo daljšo in bolj slikovito pot. Stranske ceste imajo zelo malo prometa, pa še tisto je  večji del na dveh kolesih.

Je rekla, da bo enega lepega dne spakirala kovčke in šla...

3 - 2 - 1 start!

Malo iz mesta sva opazila, da nekaj izpirajo iz dna reke. Zlato?

Na drugi strani reke rastejo nekam znana dreveša...

kavčukovec.

Ceste so na nekaterih odsekih zares odlične.

Miki in Muri zadovoljno predeta v klance. Se vidi, da je njen manj obremenjen

Velikansko krožišče z zanimivo cvetlično dekoracijo. Prometa le za vzorec, tako da poziranje ni problem.

Spet naletiva na potujočo kuhinjo.  Kuri kar na drva. Veter mu lepo razpihuje ogenj. (Ideja za Mamute!)

Kuha polnjene cmoke.

pol sva se pa znašla v džungli

Malo kasneje pa naletela na kavne plantaže na 1000mnm.

Na planoti pa čisto pravo letališče.

Je bilo treba preizkusil "terminal velocity" najinih mašinc.

dvignila se glih nisva

Potem pa spet v civilizaciji. Tu se začne pa "segregacija" z dvokolesnikom je prepovedano na leva dva pasa.

Po naročilu pripeljejo tudi na dom...

Tik preden se začne prava mestna gužva. Tu ostaneva 2 dni. Malo uživanja ob morju ne škodi...

 

Popravljeno Februar 11, 2023. Popravil MiNa

[MiNa]

Quy Nhon

Sedaj pa malo pravega morskega uživanja. Tako, da danes ne bo nič motorističnih slik.

Ups, no naj bo ena . Takole naju čakata v "rumpelkamri" za recepcijo. Na ulici je tako malo prostora, da se komaj obrneš.

Ko odideva v mesto sem bil najprej deležen malo "političke nastave" kot včasih v JNA

MiGe so postavili na stojala pred vojaškim objektom. Slikat sem si upal z druge strani ulice. Na vhodu znani znaki o prepovedi fotografiranja...

Iz najinega hotela sva imela do plaže le dobrih 200m. prečkati sva morala le glavno štiripasovno avenijo, kar pa ni povsem enostavno, ker kot pešec si tu zadnji na listi prednosti. Tu nihče ne ustavi pešcu na zebri. Mogoče te obvozi kdo na dveh kolesih. Z ostalimi vozili pa ni heca.

V obe smeri približno dva kilometra peščene plaže, ampak povsem prazne.

No, ne povsem, kopal se je edino WILSON Malo zabredeva v vodo do kolen, se sprehodiva po pesku, nato pa nazaj v mesto.

Vrtec na obisku. Zanimivo je, da se tukaj vse dogaja napol na ulici. Iz ulice lahko stopiš naravnost v igralnico (učilnico). Pri nas pa otroci za ograjo. Kot živalski vrt

Zvečer pa malo na "plac" firbca past...

Parke pogledat...

Zanimiva krožišča...

In spomenike namenjene njihovi veliki zmagi.

Opazuvalcu pa postane jasno, da jim vse malo uhaja iz rok. So precej "amerikanizirani"...

[MiNa]

Quy Nhon - Tuy Hoa

Danes se premakneva le dobrih 100km nižje ob morju  v mesto Tuy Hoa. Vreme naju razvaja, temperature so tudi ponoči okoli 20 stopinj, podnevi pa do trideset. Cesta ob obali nič posebnega in tudi kar prometna še posebej problematični do težki tovornjaki in avtobusi. Z njimi res ni dobro delit voznega pasu.

Iz "rumpelkamre2 za recepcijo privlečem mrcini...

Sinček lastnika hotela je želel sliko z nama, ali mamica??

Nekako se izvlečeva iz mestne gužve in po nekaj kilometrih se odločiva za ogled "znamenitosti" slapov v neokrnjeni maravi. My ass  povosd polno smeti in nič posebnega za videt.

Zadevo si na hitro ogledava nato pa...

 

če rečejo da lahko, pa dajva...

 

Malo vode ali blata pa je veselje.

Naprej proti jugu se voziva tik ob vodi. Vsi zalivi polni takšnih in drugačnih pripomočkov za izkoriščanje morja.

Ribiči na svojih barkah opravljajo vsakodnevno delo.

Lastnica minihotela v megakompleksu naju je zelo vesela. Midva pa tudi prisrčnega sprejema.

Takoj se razpakirava in odpeljeva do rta, ki je najbolj vzhodna točka v Vietnamu.

Le kaj bo ujela v objektiv?

Nekaj naju strašijo meglice. Nič hudega. Topel vlažen zrak kondezira, ko se dviguje ob visoki obali.

Še par zavojev in sva tam...

Pogled nazaj...

Svetilnik na rtu...

Eh, je bila tole najbolj zahodna točka, ki sva jo dosegla. Ni nama bilo za pešačit 2 kilometra.

Pa še prav pusto je izgledalo vse skupaj.

Obrneva nazaj proti hotelu.

Tudi tukaj kilometri pustih peščenih plaž...

Vseeno nasmejana in vesela..

Saj zato sva pravzaprav tu, DA SE VOZIVA.

V plitven zalivu pa "flota" ribiških čolnov in ladjic.

Dolgi Most v ozadju.

Nekateri odhajajo na lov

drugi pa čakajo, da ga razvozijo...

No pa tankat sva še šla. Bencinkelnar je v miru  na pumpi in se ni odmaknil od telefona.

Nisva mogla mimo spomenika Nghinh Phong Tower Hm, kar nekaj impozantnih podobnih gradenj se najde tukaj.

Mopke v recepcijo...

In konec vožnje za danes.

[MiNa]

Tuy Hoa - Nha Trang

Spet kratek premik proti jugu. V bistvu nič pretresljivega v smislu vožnje, pokrajine in ceste. Del ceste je AC, kjer velja prepoved vožnje z motorjem. Obvoz za motocikle je po stari cesti ob obali.

posloviva se od prijazne gostiteljice in se podava na pot...

Del ceste, kjer je paralelno AC po kateri ni dovoljeno z "mopedom".

V zalivu flota ribiškil bark, ki čakajo na ugodne razmere za ribolov.

Prevladujejo modro ali črno obarvane?

Najbrž se podajo na morje ponoči. Nad kajuto imajo montirane močne LED luči.

Vsak trnutek nepazljivosti je lako usoden. Edino pobeg na odstavni pas je rešitev. "tovornjakarji" samo posvetijo z dolgimi lučni, divje potrobijo in pričnejo prehitevat. Ni važno, če prihajaš naproti po voznem pasu.

Jata gosi se "pase" v močvari.

Naenkrat opazim v ogledalu kopico rumenih luči, ki se hitro približujejo, seveda vse skupaj spremlja "glazba" močnih siren.

Ko odbrzijo naprej ugotovim, da je to  "horda" na ubermašinah...

ponekod se opazijo zgradbe, ki zgledajo kot dvorci iz pravljice.

ko opaziva "divjo hordo", kako je omagala, se zaustaviva, da vidiva to čudo...

Na hitro rečeva par besed. BMW klub (domačini) na poti iz Hanoia do HCMC kot midva. Samo oni  v stilu "ima se, može se"  mi2 pa malo bolj počas

Po prihodu v Nha Trang pa spet nepopisna gužva...

Po prihodu jo ubereva na ogled...

Thap Ba Ponagar

Oko pa vrževa tudi v smer mesta, kamor sva namenjena...

Ker je most v gradnji, ubereva obvoz in kmalu prideva do mesta kjer kreneva v ulico z najinim hotelom.

Bukirala sva se v hotelu i odšla na kopanje...

Spet mimo AgarwoodTower-ja in direkt na plažo, da preizkusiva južno kitajsko morje.

Morje toplo...

 

nič posebnega...

Po namakanju pa še sprehod po dolgi peščeni plaži.

Prav prija sprehod po toplem pesku, ki masira podplate.

Le kaj je ušpičil, da ga nadlegujeta nadležna organa?

Eh, se bodo že dogovorili...

Midva postaviva Mikija in Murija v družbo enakih v garažo hotela...

Nato pa malo na nočni obhod mesta...

jutri pa spet v HRIBE...

 

[MiNa]

Nha Trang - Da Lat

Za pot v hribe izbereva krajšo a slikovito cesto iz obmorskega letovišča Nha Trang v mesto Da Lat na višini okoli 1500mnm.Višina se pokaže predvsem v temperaturi, ki je podnevi cca 10nstopinj nižja kot ob norju. Ponoči pa se je shladilo na okoli 15 stopinj. Sredi mesta se nahaja velik park in jezero, ki je prava turistična meka. Zanimiva je arhitektura samega starega dela, ponekod imaš občutek, da si nekje v Franciji. pozna se vpliv francoskega kolonializma.

Po stranskih cestah jo mahneva na podeželje.

Nekaj bližje sva že...

tole pa ni ravno glavna cesta za Da Lat?

Ni zato obrneva...

Počasi grizeva v hrib, cesta pa mmmm...

Okolje še vedno precej "morsko" čeprav sva že kar visoko.

Aha še mi sledi.

podobnih slapov in kaskad na  vsakem kilometru nekaj...

povsod tudi polno njihovih "kapelic".

Kaskade, slap? zgleda lepo, kako je šele po obilnem deževju?

Pogled nazaj v dolino. morje se že lep čas ne vidi več.

Prispela na najvišji del prelaza.

Ko se spuščava proti Da Lat-u se pokrajina popolnoma spremeni. Borovi gozdovi in precej bolj sveže kot na drugi strani prelaza.

Ko prispeva v Da Lat se namestiva v Hotelu potem pa malo po mestu...

Huuuuu poglej Eifflov stolp

Jezero in park.

Tudi precej turistično.

Ob obali si privoščiva enega hladnega.

A greva s kočijo?

Še malo kulture...

Lepe turistične hiške na obali jezera.

Oho, celo kavarno imam tam daleč nekje.

@RobiRoberto Tale je pa samo zate. Tu jih vozijo, kot da so jih ukradli 

 

 

Popravljeno Februar 17, 2023. Popravil MiNa

[MiNa]

Da Lat - Bao Loc

...ko pogledava datume, sva kar malo slabe volje. Čas teče kot pesek v peščeni uri. Kar globoko sva že v drugem delu najine poti po Vietnamu. Danes se z eno vmesno postajo (Bao Loc) spet spuščava na nižje nadmorske višine. Tudi tukaj se pokrajina menja da komaj slediš. Ceste pa, hja bi si včasih le želel kakšnega žrebca več med nogami. Sicer pa Miki in Muri odlično opravljata svojo nalogo. Le v klance se malce upehata. Nič hudega ostane več časa za občudovanje pokrajine in uživanje v novih razgledih.

Pack & Go...

Ceste v malo bolj oddaljenih krajih so res odlične, pa tudi prazne...

Sredi ničesar so si lokalni fantje pripravili piknik.

Vsi na "ljutih" mašinah kot mi2 .

Talole v dolino se je tudi Murijevih 8 konjičkov razživelo

No s temle bi bila pa že prava uživancija.

Topoldanska siesta. Tukaj se med 12 in 13:30 vse umiri. Večinoma malo poležijo v takšnih visečih "posteljah", kaj popijejo in malo zadremajo.

Kava počasi zori...

Takšnih plantaž je cela pokrajina...

tule se pa že suši pred luščenjem in potem praženjem.

Še kava...

Potem pa še plantaže čaja...

tu pa tam tudi kakšna sončna elektrarna. Niso tako za nami, kot si mislimo...

No spet so naju prehiteli štirje na "pravih" motorjih. Šele druga skupina odkar se voziva po Vietnamu. Res so redki.

Ob cesti zagledava ženičko, kako suši poper.

Ja čisto pravi poper...

tule so sušili pa zelenega...

evo po dokaj kratki etapi pred hotelom...

Evo, "Bond, James Bond"

Tu je že dovolj toplo, da se pred večerom po mestu vozikava kar v kratkih rokavih...

Mesa, mesa pa makar pesa

Popravljeno Februar 19, 2023. Popravil MiNa

[MiNa]

Bao Loc - Cat Tien

"Okolo je bliže" mi pride na misel, ko pogledam pot, ki sva jo prevozila danes. Kot sem že zapisal, so odmaknjene ceste tu manj prometne. Tako, da pri vožnji nisi vseskozi napet kot gumica v gatah .

Najin dnevni cilj je nacionalni park Cat Tien.

Poženeva se v sončno jutro...

Skoraj vsi otroci nosijo s seboj mali stolček??

ATTGAT...

Sem zapisal kakšne so stranske ceste, evo dokaz...

 

Pa še kratek videozapis...

Postanek ob plantaži kavčukovca. Je treba malo dušo zmočit...

Tudi tukaj so drevesa še v stanju mirovanja.

po takem mostu ropota, kot bi peljal vlak.

 

Prispela v najino rezidenco, pogled iz balkona...

Najprej se namestiva, nato pa odpraviva proti parku...

Tale čolnič naju pripelje na vhod v park.

Vstop v park. Tu najameva kolesa za 3 ure in

hajd v džunglo...

Nekaj časa je pot lepo betonirana

Potem pa

Res v džungli.

Ni druge kot peš ob kolesu. Ponekod se počutim kot vietkongovci, ko so po HCM Trail s kolesi vozili vojaško opremo na jug.

Čudo narave, deblo, zračna korenina... ? Nisem botanik.

Ho ho, tudi sloni živijo v tej goščavi...

 

končno se prebijeva nazaj na cesto in proti izhodu.

V daljavi na drugi strani reke se vidi najina "rezidenca".

Tako Čoln prihaja po nas par potnikov, da nas popelje nazaj v civilizacijo.

Na koncu pa zvečer do najine rezidence.

 

 

 

[MiNa]

Cat Tien - Cu Chi

Zjutraj naju zbudi zbor gibonov, ki poje svojo jutranjo pesem v parku na drugi strani reke. Aha, da ne pozabim, precej s strahom sva pričakovala oblake komarjev, ker je namestitev tik ob reki. Na najino presenečenje ni bilo niti enega. Pravzaprav do sedaj jih še sploh ni bilo nikjer . No, tako je še bolje. Mreža proti komarjem je še vedno original pakirana, da bi le tako ostalo...

Prav na hitro so končali. Mi2 pa po najinem planu naprej proti mestu Cu Chi.

Znana jutranja rutina in že sva pripravljena...

Gostiteljica naju zaustavi preden odideva in nama da popotnico...

Kuhan sladek krompir in neko vrsto jabolk.

Takole sušijo riž. Kar ob cesti,

ponekod pa prav na cesti.

Naložil je kurjih in gosjih jajc. Kurje v kartonih, gosje pa lar v "refuzi" v bočnih košarah

Zeleni Mango...

Banane...

In še banane,

ker je ravno senca, pojeva najino popotnico. Sladek krompir in jabolka, mmmmm okusno.

Pa poper

Le kaj slika?

Spet poper.

No malo kasneje si "mica" zamisli neko svojo pot.

Nič pa pojdiva.

Tokrat ugotoviva, da je res bližnjica in sicer med riževimi polji.

Levo in desno riževa polja

Na njih pa delavci in

čaplje, ki pridno iščejo kobilice in drugi mrčes.

Pa še kar riževa polja.

Spet malo bananovih palm.

Naenkrat pa ozek viseči most preko reke Dong Nai.

Razpon celih 100m. Da preprečijo prečkanje večjim vozilom imajo prečno privarjen kar železni profil.

Hiše na vodi.

Na tržnici ob cesti se zaustaviva, da poizkusiva še en sadež. Dragon's Eye ali zmajevo oko.

Mreže za gojenje rib na reki Dong Nai.

Čoln poganja enostaven mali enocilindrični dizl.

Most preko rokava reke Dong Nai.

Tudi tu je med plavajočimi otoki neke vrste lokvanja polno hiš na vodi.

In seveda kletk za gojenje rib.

Najdeva nekaj malega sence in preizkusiva Zmajevo Oko. Znotraj podobno kot Liči ali Rambutan, zunaj pa glatka poltrda lupina velikosti srednjega oreha.

Nekaj prostora za kakšno vrečo še ima.

Mogoče pa ne

Primerjava. Pa sem mislil, da je moja prtljaga preveč za malo Hondico...

Kosilo, petelin na balanci.

Cvetovi banan, koliko le pelje?

Ponovno prečkava Dong Nai, tu je že pravi veletok.

Šleper... Le kako, da ne razpade pod takim bremenom?

Kar ne morem, da ne napravim še kakšne slike....

 

Popravljeno Februar 20, 2023. Popravil MiNa