Indija (Ladak) in Nepal (Katmandu) 2024

[avtomoto]

Bil je že čas, da jo zopet mahnem naokrog. Ker mi leta 2018 ni uspelo videti nekaj načrtovanih lokacij je bila odločitev lahka. Smer torej jugovzhod, "hribovje" tam doli. Priprave (pridobivanje viz) je zame najbolj stresni del potovanja. Ampak brez teh ne gre. Razen, če startaš brez ene, kot je bilo v mojem primeru, in upaš, da mi jo odobrijo med potovanjem. Tranzit kot tranzit, dolgočasno nujno zlo, brez katerega ni potovanja v daljne kraje. Nekje v Pakistanu začutim, da se začne tisto "resno" potovanje. Pri vožnji po Pakistanu me sedaj ves čas spremlja paravojaška služba Levies ali pa policija. Pred leti je bilo to spremstvo samo v Belučistanu, sedaj pa, kot rečeno, povsod od Taftana do Lahoreja. Pri vračanju s potovanja sem imel en dan "mir" pred njimi in sem vozil brez spremstva. Kako, zakaj pa več kasneje.

Tako se po 16. dneh tranzita končno pripeljem v indijski Amritsar. Od teh 16 dni sem en dan pavziral v turškem Dogubayazitu (pridobivanje manjkajoče vize), en dan odmora v iranskem Naeinu in en dan v pakistanski Quetti (pridobivanje NOC dokumenta).

V Amritsarju sem seveda obiskal Zlati tempelj, ki je duhovno najpomembnejše svetišče Sikhov. Kot "zaveden" Savinjčan sem znotraj kompleksa Zlatega templja seveda moral koristiti ugodnosti v Langar Hall (brezplačna hrana). Dvorana Langar  je razdeljena na dva dela in sprejme približno 5000 ljudi naenkrat. Jedilnica Zlatega templja, je ena največjih te vrste na svetu. Predani prostovoljci vsak dan pripravijo in postrežejo brezplačne obroke za tisoče obiskovalcev. Tu lahko kosijo vsi, ne glede na ekonomski status, spol, kasto ali veroizpoved. Torej tudi Savinjčani ha, hhaaaa. (fotografiranje in video ni najbolj zaželeno, a nekaj za spomin mi je uspelo posneti).

Se nadaljuje, ko bom imel čas . ..

[avtomoto]

Po nekaj dneh (delovnega) odmora v Chandigarhu sem zopet v sedlu. Odmor sem izkoristil za redni servis na motorju (olje, filtri, kontrola, ..), spletno izpolnjevanje obrazcev za pridobitev PK in IR viz za vrnitev domov, pranje oblačil. En dan pa sem "posvetil" celo driski, brez katere v Indiji pač ne gre.  Cesta me vodi proti severu v zvezni državi Himačal Pradeš in Ladak. Od mesta Mandi proti mestu Manali je na cesti nemogoč strnjen promet. Očitno se "vsa Indija" seli v hribovje. V "dolini" so temperature okrog 43-45ºC zato ni čudno, da vse drvi v "hladovino". Počutim se, kot da vozim po Kranjski gori, Vršiču, Bovcu, Tolminu, itd. Skratka, množica turističnih krajev z raftingi, kanuji, ziplini, jadralnimi padalci ter "kafiči in burekarnicami" ob cesti. Še sreča, da vsaj temperatura z vsakim kilometrom postajala znosnejša. Se pač pozna, da se vozim že preko 2000 metrov nad morjem. Kmalu za predorom Atal (ali Rohtang) se promet nekoliko razredči. Na cesti prevladujejo tovornjaki, ki oskrbujejo mesto Leh oz. pokrajino Ladak. Pozno popoldne me (ves promet) zaustavi policijsko-vojaška kontrola v kraju Darcha. Razlog, sneg na cesti v nadaljevanju poti proti Lehu. Kasneje zvečer izvem za pravi razlog zaprtja ceste. Le-ta je izmenično zaprta med krajema Darcha in Sarchu. V spomladansko-poletnem času je na omenjenem odseku še toliko snega, da splužena "bob steza" ne omogoča dvosmernega prometa, predvsem tovornega. Zatorej je cesta en dan odprta v eno smer, naslednji dan pa v nasprotno. Naslednje jutro se odpravim na to "enosmerno" cesto. Kaj kmalu ugotovim, da je "enosmernost" precej upravičena. Ozke "bob steze" in uničeni deli ceste res ne omogočajo normalnega prometa. Cesta je iz kilometra v kilometer slabša. Nekajkrat je treba zapeljati čez manjše reke staljenega snega. Zato je priporočljivo omenjeni "enosmerni" del ceste prepeljati čimbolj zgodaj, ko taljenje snega še ni tako obilno. Na tem delu ceste se povzpnem na prelaze, ki so na višini med 4300 do 5000 metrov nad morjem. Pravi "trening" za tisto kar me še čaka. Za najvišji cestni prelaz na svetu, Umling La, je potrebno imeti dovolilnico, ki se dobi v mestu Leh. Sam nasedem indijskim motoristom, ki mi zatrjujejo, da le-te, kljub temu, da sem tujec, ne rabim. Zato še predno pridem pred mesto Leh zavijem na cesto, ki vodi proti mojemu cilju. Žal naslednji dan na policijski kontroli v kraju Mahe izvem, da brez dovolilnice ne morem nadaljevati proti Umling La prelazu. Torej brez obiska Leha ne bo šlo. Zato se obrnem in vozim proti prestolnici Ladaka. Na srečo je vsaj cesta solidna. Po prihodu v mesto poiščem prvo turistično agencijo, na katero naletim, saj dovolilnice izdajajo le-te (agencije). Po dveh urah ogledovanja Leha se vrnem v agencijo po dovolilnico. Naslednji dan se v Changthangu, kjer sem tudi prenočil, v obcestnem marketu (črni trg) oskrbim z bencinom (v dodatni rezervoar in kanister). V tem delu Ladaka je dobiti bencin (črpalke) manjši loto dobitek. Kasneje sem v kraju Nyoma naletel na najvišje ležečo črpalko na svetu (4200m). Brez dolivanja bencina sem nadaljeval v "moj hrib". Zanimivo, da bolj kot "rinem v hrib" lepša je asfaltirana cesta. Sicer ni široka, a je dobro vozna. O kakšnem snegu ne duha ne sluha. Tudi na cesti ni omembe vrednega prometa. Le tu in tam kakšen avtomobil ali motorist. Vsi so domačini (Indijci), le jaz izstopam kot "zunanji" turist. V zgodnjem popoldnevu prispem na Umling La. Cesta je bila zgrajena leta 2017. Sprva le za lokalno prebivalstvo, saj leži ta prelaz blizu kitajske meje. Kasneje so (smo) prelaz začeli "napadati" tudi ostali avto-moto-kolesarski turisti iz celega sveta. Glede višine in opozoril v zvezi s tem se lahko pohvalim, da nisem ime skoraj nobenih težav z redkim zrakom. Da sem imel nekoliko "globje" dihanje je pa pri nadmorski višini 5800m čisto normalna stvar. Sledi fotkanje na vrhu in potem počasi nazaj v "dolino". Narejena je še ena kljukica.

 

Se nadaljuje, ko bom imel čas . ..

[avtomoto]

Pri vračanju v "dolino" se na cesti proti Manaliju v bližini kraja Sarchu ustavim na 19. ovinku "Gata Loops". Ko sem se peljal proti "mojemu" prelazu (Umling) sem mislil, da gre za običajno smetišče plastenk. Ob vožnji nazaj pa mi radovednost ni dala miru in sem se ustavil, da vidim čemu toliko plastenk le na enem ovinku. Ugotovim, da gre očitno za "sveto" mesto. Zvečer mi "stric Gugl" potrdi moje razmišljanje. Oktobra 1999 je voznik tovornjaka skupaj s pomočnikom peljal tovor v Leh. Voznik je bil opozorjen na sneženje, a se je kljub tveganju odločil, da bo pot opravil v roku. Voznik je varno prišel do Gata Loops. Med vožnjo navkreber se mu je tovornjak na 19. ovinku pokvaril in obstal. Po večkratnem poskusu voznik ni mogel odpraviti težav na vozilu. Voznik in pomočnik sta čakala na pomoč, vendar nihče ni prišel mimo. Sčasoma je pomočnik zaradi naraščajočega mraza začel zbolevati. Voznik se je odločil, da gre peš do bližnjega naselja in poišče pomoč za vozilo in svojega pomočnika. Oba sta se strinjala, da pomočnik ostane v tovornjaku zaradi varovanja tovora in tudi zato, ker ni bil v stanju hoditi. Voznik je hodil kilometre in kilometre, dokler ni prišel do Sarchuja, ki je bila najbližja vas, vendar tam ni bilo nobenega mehanika. Preden se je voznik uspel vrniti do tovornjaka, je začelo močno snežiti. Ko se je vreme po nekaj dneh razjasnilo, je končno prišlo nekaj pomoči. Voznik je skupaj s posadko za pomoč iz Manalija pohitel nazaj do 19. ovinka-serpentine, kjer je bil tovornjak zapuščen. Takoj ko so prispeli na kraj, so našli truplo pomočnika, ki je umrl zaradi mraza, žeje in lakote. Vaščani so truplo pomagača pokopali točno na kraju smrti. Da bi pomirili duha pomočnika, ki je tam umrl, so se vaščani odločili, da na tem mestu zgradijo majhen tempelj. Ko je bil tempelj zgrajen, so domačini in vozniki začeli darovati duhu Gata Loops, tako da so za seboj pustili steklenico vode ali cigarete.

V Dhrasani zavijem levo proti Shimli, saj ne želim prehitro pasti v "nižino" ampak želim še en dan porabiti za počasno "aklimatizacijo" na višje temperature, ki me čakajo. Vožnja po podeželskih cestah na približno 1500 m nad morjem in temperaturah okrog 25ºC je dokaj prijetna. Prometa je razmeroma malo v primerjavi, kako je bilo okoli Manalija. Prav zanima me, kako bo tu s prometom čez nekaj let, saj množično gradijo hotele in počitniške hiše. Po enem dnevu "hribovskega" podeželja prispem v Yamunanagar. Temperature v "nižinski" Indiji so se zopet povzpele na 42-45 ºC. Po dnevu "kuhanja" med vožnjo prispem v Bambaso, obmejno mesto z Nepalom. To je eno od treh mejnih prehodov, kjer je omogočen prehod tujcem z lastnimi prevoznimi sredstvi. Kmalu po prihodu v Nepal ugotovim, da je tukaj mogoče za "3 mm" boljše kot v Indiji. Tu mislim na temperature, infrastrukturo, voznike in ceste. Žal to slednje (ceste) že naslednji dan postanejo prava mora. Še preden "padem" v cestni kaos opravim nekaj vožen čez naravne rezervate. Zaradi nevarnost napadov divjih živali, predvsem tigrov, se je potrebno na vhodu prijaviti in voziti v skupini z drugimi domačini (motoristi  in avtomobilisti). Na izhodu je treba oddati prijavni listič, da imajo nadzor ali smo vsi varno zapustili rezervat. Na relaciji ceste H01 Butwala – Bharatpur, proti Katmanduju, me pričaka cestno gradbišče. Na omenjeni trasi, dolgi približno 100 km, je vožnja nad 30km/h pravi luksuz. Ne razumem, da obnavljajo celotno razdaljo naenkrat in ne po odsekih. Že po nekaj kilometri postanem "mlinar" na motociklu, saj se izpod koles osebnih vozil in tovornjakov obilno kadi in vse to (prah) konča na motociklu in meni. Večkrat se moram ustaviti in z vodo sprati prah z vizirja na čeladi, saj skoraj ne vidim več na cesto. Kasno popoldne zapustim glavno cesto H01 ter H02 proti Katmanduju in zavijem na podeželsko gorsko cesto F120. Bilo je prelepo, da bi trajalo. Pripeljem do cestnega udora oz. plaza zaradi katerega je cesta zaprta. Kmalu se pripelje še nekaj domačih motoristov, ki se z delavci na bagrih in buldožerjih dogovorijo, da bodo naredili "stezo" po kateri bomo lahko nadaljevali našo pot proti Katmanduju. In res se čez pol ure že peljem proti mojemu današnjemu cilju. Na srečo v nesreči tik pred Katmanduju

zapeljem v izredno močno nevihto. Namenoma nisem oblekel dežni kombinezon, pač Savinjčan, saj sem želel izkoristil zastonj pranje motocikla in moje motoristične opreme. Katmandu tu sem, lep in moker.

 

 

 

 

Se nadaljuje, ko bom imel čas . ..

[avtomoto]

O Katmanduju sem pogosto slišal v rani mladosti, ko so naši (takrat še jugoslovanski) alpinisti osvajali najvišje vrhove sveta. Naslednji spomini na Katmandu so vezani na "hipijizem". Ena od lokacij (poleg Istanbula, Teherana, Kabula, Lahoreja, Delhija, Goe), ki so jih hipiji v 60-70-80. letih obiskovali je bil tudi Katmandu. Sam sem bil takrat še "mlekopivec". Imel pa sem dolge lase, nosil doma, v loncu barvane majice (prevezanih z vrvjo) in seveda doma narejene kavbojke. Le-te so bile zgoraj tako tesne, tam okoli "moškosti", da bi z lahkoto postal sopran pevec. Spodaj pa so bile tako široke, da bi me na komunalnem podjetju z lahkoto zaposlili kot pometača. Ob prej naštetem je to bil ves moj prispevek k "hipijizmu".

Moj namen obiska Katmanduja ni bil vezan le na pridobivanje pakistanske vize za vrnitev, ampak obisk znamenite hipijevske ulice Freak Street, ki se nahaja južno od znamenitega trga Durbar z mnogimi templji. Ena glavnih atrakcij, ki je privabljala "turiste" na Freak Street, so bile vladne trgovine s hašišem. Po kronanju mladega kralja Birendre leta 1972, je vlada začela "čistiti" ulice Katmanduja. Hipije so v naslednjih letih polovili in deportirali v Indijo. V skladu z direktivo ameriške vlade je bila proizvodnja in prodaja konoplje nezakonita, številni liki Freak Streeta pa so bili aretirani in obsojeni na zaporno kazen.

Po nasvetu lastnice hostla, kjer sem bival, se do trga Dunbar zgodaj dopoldne zapeljem z moto taxijem. Kot bi vedela, da sem Savinjčan (poceni vožnja!). Po prihodu na Durbar trg se najprej zapodim pogledati "moj cilj" – Freak Street. Kot sem pričakoval, od hipijevskega "blišča" ni ostalo nič. Množica trgovinic in gostinskih obratov, ki so jih začeli šele odpirati, niso niti bleda senca nekdanjega dogajanja tukaj. Žal, je pač preteklo 50 let in več, ko je tu še bilo "življenje".

Trg Durbar se nahaja v središču glavnega mesta Nepala, je kulturna, zgodovinska in arhitekturna znamenitost, ki sedaj privablja obiskovalce z vsega sveta. Trg, znan tudi kot Hanuman Dhoka ali Basantapur Durbar Square, je na Unescovem seznamu svetovne dediščine, bogat s kulturnim, zgodovinskim in arhitekturnim pomenom.

V središču trga stoji tempelj žive boginje, znan tudi kot Kumari Ghar. Bližnja palača Hanuman Dhoka je veličastna kraljeva palača iz 17. stoletja, ki zdaj služi kot muzej in ponuja vpogled v nepalsko kraljevo zgodovino.

Stara kraljeva palača, znana tudi kot Basantapur Durbar, je sestavljena iz dvorišč in templjev, ki so nekoč pripadali nepalski kraljevi družini. Na trgu stoji mnogo hindujskih (večinska vera v Nepalu) templjev kot so: Kasthamandap, Taleju, Maru, itd. Nekateri od teh so bili delno ali v celoti porušeni v katastrofalnem potresu leta 2015. Sedaj je večino njih že obnovljenih. Po večurnem ogledovanju templjev, ljudi in utripa na trgu se odločim, da se peš vrnem v cca. 5 km oddaljen hostel. Naslednji dan grem na pakistansko ambasado po vizo in popoldne zopet naložim prtljago na motor za odhod iz nekoč "hipijevskega" Katmanduja.

Naslednje jutro zapustim Katmandu po cesti H02, misleč, da bo cesta kolikor toliko "vozna". Žal sem se zopet zmotil. Vozim kilometre in kilometre po "gradbišču" z neštetimi tovornjaki in avtobusi. Na enem odseku ceste, kjer nastane zastoj me avtobusni šofer preprosto "odrine" v obcestni jarek. Na srečo ostanem na kolesih, a še  preden se vrnem na cesto je avtobus že v daljavi in tako "spolno občevanje" voznikove matere odpade. Zaradi razočaranja nad nepalskimi gradbišči – beri cest – nisem šel v smeri Everesta, katerega sem želel videti s sprejemljive razdalje. Do tja (Everesta) pač ne vodijo ceste. Zatorej sem se odločil, da grem proti jugu oz. Indiji. Še zadnjič prespim na nepalskih tleh v mestu Simara. Naslednji dan pa zopet spoznam blišč in bedo "Indije Koromandije".

[gaberkosir]

Plonk listek na tank torbi... 👍

[avtomoto]

Takoj po prihodu v Indijo me ob cesti pričaka množica "menjalnic" (miza, sončnik in "kopica" indijskih rupij na mizi). Na slepo se ustavim ob eni od "menjalnic", opravim menjavo denarja in spet vozim po Indiji. Poleg cestnega kaosa to trenutno pomeni tudi visoke temperature okrog 44ºC. Te temperature me spremljajo vse nadaljnje dni po Indiji (in Pakistanu). Po dveh dne tranzita proti New Delhiju prispem do Agre. Zjutraj še pred sončnim vzhodom odidem proti, verjetno največji indijski znamenitosti, Tadž Mahalu. Le-tega si tokrat ogledam "od zunaj", z ne tako pogosto videne perspektive. Sprehajam se ob reki Yamuna, ki teče ob tej svetovni znamenitosti. Pogled na to zgradbo mi kvarijo ogromne količine smeti, ki ležijo ob obrežju reke oz, plavajo v njej. Svete živali (krave), ki se pasejo okoli obzidja pričarajo pravi indijski "obraz".

Zapustim Agro in z "vetrom v laseh", ali bolje rečeno z "vročino v telo" prispem v New Delhi. Le-ta je od leta 1947 glavno mesto države s 33 milijoni prebivalcev. Mesto Delhi je  sestavljeno iz dveh delov: starega Delhija, na severu in New Delhi, na jugu, ki je zgrajen v prvi polovici 20. stoletja kot glavno mesto Britanske Indije.

Še sreča, da sem za dober teden dni "zamudil" s prihodom v glavno mesto Indije, saj je bilo tu celo 52ºC. Vroče je bilo tudi njim, kot so mi pripovedovali. Namestim se v soseski Paharganj v bližini glavne železniške postaje. Soseska, zlasti njena glavna prometna ulica Main Bazar je živahno območje za popotnike s številnimi ugodnimi hostli, hoteli, restavracijami in majhnimi trgovinami, kjer prodajajo vse, od a do ž. Naslednje štiri dni, med pridobivanjem iranske vize, preživim v tem delu New Delhija. Prijazni receptor iz nizkocenovnega hotela, kjer prenočujem, mi razloži kako je tukaj s trgovinami – slaba kvaliteta artiklov, ki jih prodajajo, zato mi odsvetuje nakupovanje spominkov. Od njega tudi izvem, kje se dobro je za nizko ceno. Med nekajdnevnem bivanju v tem delu New Delhija  spoznam ves "blišč in bedo" (revščino in bogastvo), ki ga ponuja mesto. Dobesedno vidim na eni strani ceste "bogastvo", na drugi pa reveže, ki spijo na pločnikih. Obiščem tudi park "Indijska vrata", sredi katerega stoji spomenik 74.187 vojakom indijske vojske, ki so padli med letoma 1914 in 1921 v prvi svetovni vojni v Franciji, Flandriji, Mezopotamiji, Perziji, vzhodni Afriki, itd..

 

Iranska viza je pridobljena in lahko začnem z vračanjem proti domu. Med potovanjem po Pakistanu - od Lahorea do Sukkurja - imam srečo, da muslimani praznujejo "hadž"  k čemur spada obredno žrtvovanje živali. Ta dan zato nimam policijsko-vojaškega spremstva in se lahko "prosto" vozim proti Sukkurju. Na cesti je precej manj prometa, še najbolj sem vesel ker ni tovornjakov. Žal pa me že naslednje jutro pred hotelom pričaka policijsko spremstvo. Le-ta (spremstva) me v naslednjih treh dneh pripeljejo do pakistansko-iranske meje v Taftanu.

 

Žal se mi po dveh dneh vožnje po Iranu zgodi "tema–tresk–tema" . . .. ☹

Sledi vožnja v reševalnem avtomobilu, letalu in sedaj . . .. ???