Going south – ali več sreče kot pameti

[RobiMG]

Sem tipičen uporabnik svetovnega spleta – v glavnem samo srkam, redko prispevam (razen za svoj primarni hobi). Večkrat sem na tem forumu prebral povabilo, da vsak zapis, še tako nepomemben v očeh zapisovalca, lahko nekomu koristi. In sem se odločil, da opišem moj prvi resen rajd. Ponujam v lahko branje, saj tisti, ki se učimo samo iz lastnih izkušenj, se tudi naučimo iz lastnih izkušenj – ko pride »Hic Rhodus, hic salta«, vse prebrano, videno in slišano nič ne pomaga.

Sem motorist s kratkim stažem v kategoriji »bolj star, bolj nor« in prevoženimi 25.000 kilometri na Guciju  VuOtantaČinkveTT. Ves čas me že vleče na Balkan, ne vem točno zakaj – nekaj je tam zame. Spomladi sem naredil 3 dnevno turo, da nekako dobim občutek kako to izgleda in kaj pomeni 300km, 400km ali 500km na dan. Vse sem splaniral vnaprej (Bihač, Mostar, Makarska, Gračac in po jadranki nazaj).  Prvi dan (300km) je bil OK, druga dva (400km in 500km) tumač - to ni bilo to.

In sem še malo bral po tem forumu in zbral pogum za 11 dnevni rajd z edinim ciljem, da nekako pridem do Ohridskega jezera (in nazaj, seveda).  Osnovna ideja je bila, da do treh ali štirih pridem nekam, kjer se lahko skopam in imam dovolj časa za karkoli mi že paše tisti hip. 

1.       dan (14. avgust) po avtocesti do Novske in potem na kavo v Prijedor; na meji prehitim 200m kolono in se vrinem tik za avtom na kapiji; slep bi vedel da sem v Bosni – smrad iz dizelskih izpuhov; in potepuški psi. Končni cilj je jezerce Balkana (sem hotel na Plivsko jezero, pa so bila vsa prenočišča polna) – 25km pred Jajcem. Izkazalo se je, da je Balkana boljša izbira, saj se nahaja na 770m in ko je bilo v Jajcu 33 stopinj, je bilo gor vsaj 5 stopinj hladneje. Voda v jezeru 25 stopinj – taman – ful folka. Bilo bi skoraj kičasto, če ne bi lokalna ekipa mladcev čutila potrebe, da zabava celotno občinstvo s svojim izborom muzike. Spal sem kar v hotelu ob jezeru za 35eur. Zvečer skok v Jajce - hecno malo mestece – tiste ikonične podobe slapovite Plive z mestecem v ozadju v resnici ni enostavno (če sploh) videti – verjetno je treba splezati nekam na desni breg Vrbasa ali kaj ...

Pliva se razliva, race pa to nič ne moti.

2.       glede na temperature se odločim najti še kakšno gorsko jezero – ekola, Boračko jezero nad Konjicem. Ker je bilo do tam samo enih 150km, se odločim, da naredim ovinek čez Vlašič. Moj kalimoto mi sicer ne ponuja makadamskih cest, razen če mu tako rečem – sem nekaj motovili in potem skenslal ruto, pa si je očitno zapomnil, da nimam nič proti eni cesti tam. Pripravim novo ruto, jo pogledam tako na počez in zjutraj pravac Vlašič. In evo, turn rajt direkt na makadam. Si rečem, ajde, valjda ne bo hudega, ker je takoj za mano zavil tudi en dostavni poltovornjak.  Do prvih hiš je makadam še bil cesta, potem pa bolj kot ne suha hudourniška struga. Ves čas dol v dolino Ugarja – in tisti tip s kamijončkom mi je vsake toliko prihrumel za hrbet - očitno je bil služben i nije ga šteta. Končno asfalt in mu pobegnem. Regionalna cesta čez Vlašič lepa, velikokrat opisana na tem forumu. Sem celo pomislil, da bi šel na vrh, pa mi je pogled na makadam in norce na kvadih pomagal pri odločitvi. Nič posebnega do Konjica, potem ob Neretvi gor do sela Borci na 700m, potem pa dol v kotanjo do jezera na 400m. Sicer pravo gorsko jezero ujeto med hribe – ma soparno – voda super – obala peščena – etno selo – ena toljara za 25eur – doručak uključen. Večerna aktivnost – pir – in priropotajo štirje Čehi na endurotih – kot da so prispeli v Dakar, prašni, zjebani, polomljeni in vidno dehidrirani – sem bil prepričan,  da pridejo na pivo ali dve ali tri in bomo kakšno rekli – nema njih, tudi doručak so izpustili – res eni čudni čehi.

 

Pogled na vrh Vlašiča.

Toljara - etno selo Boračko jezero.

Doručak uključen.

3.       Za naslednje kopanje sem si zamislil Drino na gradski plaži v Goraždu – poleti naj bi bila voda malo nad 20 stopinj, pa hajde. Planiram ruto in edina cesta v smeri naprej (valjda ne bom šel nazaj na Konjic in čez Sarajevo v Goražde) je regionalka R436 z enimi 36km makadama in ikoničnim mostom čez reko Ljuto. Najdem selfi dveh motoristov z geeskami na tem mostu in si rečem, »ni panike«. Pripeljem na konec asfalta kjer se začne spuščati makadam tja nekam dol v 3pm, pa glih nasproti pripelje Čeh v kombiju – ima ljudi, sve je okej – in grem, počasi, lagáno – vukojebina – kar naenkrat cestni delavci – nekaj rihtajo cesto al' kaj – se zrinem mimo komiončka – kilometer nižje na desno trije bogomilski stečki – se ustavim in pofotkam – grem naprej – stalno neki smerokazi za neka sela pa nikjer nobene hiše. Se ustavim sredi 10% klanca na enem odcepu, da grem scat. Glih razjašem, ko pripiči nasproti en đip ma gvišno s 50 na uro - tip pomaha in me zavije v oblak prahu – španac neki – pomislim, fak da sva se srečala na kakšnem ovinku – ko pripiči še eden in za njim še tretji španac – ta dva bolj počasi, ker jima je bilo očitno škoda mašin – ma vseeno. Nadaljujem oprezno, kot po jajcih – še vedno dokaj strmo in vijugasto navzdol – kar naenkrat skupina ljudi – kot ko se družina odpravi na sprehod po nedeljskem kosilu (ma je bila sobota) – out of nowhere, kot v kakšnem Kusturičinem filmu – svašta – si pomahamo – še kilometer in sem na dnu – pred mano most. Brez razmisleka (!!!) zapeljem nanj – most je kovinski z lesenim voziščem – prečne deske in dve vzdolžni 2 colarci al' 3 – si v hipu zamislim, da bom peljal po desni – zapeljem nanjo, ko zagledam prvo strohnelo luknjo polno žebljev, ma je bilo že prepozno – sprednje kolo zdrsne na trhlini – ga odnese z deske dol v levo, kjer zadanem ob levo vzdolžno desko, ki mi zasuka balanco in naravnost v ograjo – motor na tleh, sprednje kolo v ograjni odprtini – 30m spodaj curlja Ljuta – stojim poleg ljut in si rečem, KRETEN. In potem napaka številka 1 – kaj bi čakal, odločitvi v prid ocenim frekvenco avtomobilov na enega na pol ure – sonce pribija – ga bom kar sam pobral – sočasno se mi zavrti film v glavi, ko inštruktor razlaga, da ko dvigamo motor, nikakor ne smemo imeti noge tam kje pod njim – in evo mene v tem filmu na licu mesta in motor na desnem gležnju – jebemumater boli – ugotavljam, da ni še nič zlomljeno, ma boli k' svina – levo stopalo imam pod ritjo ujeto v vzdolžno desko – sem v enem jebenem joga položaju in se ne morem premakniti niti za centimeter – dobesedno ukleščen med desko in motor – sam sebi se zasmilim – zasukam balanco in zarijem desno ročko v tla ter s tem malce razbremenim pritisk na gleženj – še vedno ne morem osvoboditi leve noge zato poskusim sezuti desno nogo iz čevlja – to mi nekako uspe in se poberem – rešim čevelj in se obujem preden začne vse skupaj zatekati – in mat'r, 10 minut po padcu, avto – pride ven tip z ženo, »jel sve u redu«, »je, ajde da mi pomognete«, »ne mogu ja, leđa, al' sad će jarani« – i eto jarani za par minuta, dvignemo motor in ga zrinemo dol z mostu – izgleda vse OK – poskusim vžgati – ništa – mat'r, kaj je to – gledamo, vsi kabli celi, lučke vse prižgane – mrtav hladan – panika – »nečemo mi tebe ostaviti samoga« – ajde, je pa to vseeno regionalka (pri nas si ne bi niti znaka, da voziš na lastno odgovornost, prislužila), asistenca mora priti – še nekaj muvam tam po balanci in kresne – pritisnjen je bil gumb za zasilno ustavitev motorja. Obrišem čelo (fiiiiju, bi pisalo v stripu) – ready to go on – noga ne boli prav pretirano. In zagledam kako se dva vojaška  đipa guzita čez most – taljani – »all OK? where are you from?« – si mislim, tule bi imel asistenčni prevoz, če bi bilo treba. Balanco imam rahlo zasukano v desno, prednji blatnik pomečkan in to je to. Gremo mi naprej – še dobro uro do Goražda – Drina ima faking 14 stopinj, torej uporabim hotelski bazen (Behar, poceni, priporočam). Na desnem gležnju je velika rana – rahlo zateka in boli – poguglam za lekarno – in evo mene šepajoč po mostu na desni breg Drine – pomislim, da bi udaril »sportski-lagano« stil hoje, da se ne bo videlo, da šepam – ne gre – očitno moraš imeti pravega vzornika pri treh letih, da shraniš tiste gibe v podzavest. V lekarni mi dajo en gel – takoj namažem in na pivo – same neke nemške pire točijo tu (sem postal občutljiv na pivo odkar sem Kamničan) – sobotni večer – vsa mladina na izlazku u grad – mladenke skupaj, tipi posebej, skrivno pogledujejo proti puncam – punce zrihtane u nulo, se delajo kot da nič ne opazijo(oh, kje so ti časi) – vsi kadijo. Vremenska napoved pravi, da bo jutri v teh krajih deževalo – edino tja proti morju ne bo dežja, zato iščem reko/jezero tamnekje.  Kravice bodo. Namesto v lekarno sem imel namen v Višegrad na Andrićev most, in ker tega res ne bi hotel izpustiti, se odločim, da grem tja drug dan zjutraj in potem nazaj proti morju.

 

Brez besed.

Most čez Ljuto.

Cool Drina.

4.       Zjutraj ni noga nič bolj zatečena in to mi dobro dene – sem že na motorju v smeri Višegrad – pred mano en Poljak na geeski in ga gledam – tip vozi skoraj po črti – je fukjen al' ka'. Prva stvar, ki sem jo opazil, ko sem pripeljal v Bosno (in pred tem prebral na tem forumu) je to, da avti vozijo po črti ali pa malo čez. In sem ves čas pazil, da sem dovolj proč od sredinske črte – ma je jeba, ker je sredina vozišča popacana od olja. Je pa takoj tu nova (pre)izkušnja – inštruktor na Vranskem »in priletiš s sonca v neosvetljen tunel« – fakingšit – enih 5 sekund so rabile moje stare zenice, da so se razširile in teh 5 sekund je bilo grozljivih – tak jeben občutek, kot da sem zgubil tla pod nogami, porušeno ravnotežje, kot da se bom vsak čas zvrnil v levo ali desno – prav na glas sem si moral dopovedati, da gre motor pri 80 na uro sam od sebe naravnost (če ni nobene luknje v cestišču, hej, v Bosni smo) – in je še bilo takšnih tunelov, samo prvi je najbolj zadel, ker sem bil popolnoma nepripravljen. Turska kafa s pogledom na višegrajski most, potem pa pot nazaj preko Sutjeske, Gackega, Nevesinja (jagnetina na lešo, mljask) v Međugorje. Se sparkiram v apartma, kratke hlače in na kopanje v Kravice. Vzamejo 10 eur za vstopnino – vlakec pa to – turisti in turistke, ene na pol gole, druge v hidžabih – slap kot miniaturne Plitvice – res čudovit – ampak so iz njega naredili zabaviščni akvapark – vsa obala je zasedena s tremi vrstami ležalnikov – muzika nabija – enih 6 lokalov – ladjica – izposoja kanujev – ni da ni. Mirne duše se lahko Kravicam izognete. Zvečer nepozabna izkušnja v Međugorju – neplanirano in nepričakovano padem v sredo skupinske molitve rožnega venca – vodi Kitajec – odgovarja 1000 ljudi vsak v svojem jeziku – potem Ukrajinec, pa Japonec, pa Čeh, pa...  – res dobra in močna energija – par tisoč kilometrov proč pa rakete ubijajo ljudi – za zjokat. Še dobro, da je pred apartmajem drevo polno sladkih fig.

5.       Dež v regiji je pojenjal in Ohrid je v drugo smer. Že prej sem zguglal enega mojstra v Nikšiču, da mi bo poravnal balanco, pa tudi sicer sem imel namen preko Nikšiča v Kolašin (je na 1000m in bo garant prijetno hladno). Peljem se po isti cesti nazaj proti Gackem – lepa vijugasta cesta – ponekod nov asfalt – pomislim, 1800km pa niti ene nevarne situacije (če odmislim most in tunel) – se vprašam, »zakaj razmišljaš o tem?«.  In čez par kilometrov – pesek v levem ovinku – zdrsne zadnja guma – me poravna – zmrznem – pogled usmerjen naravnost – naravnost je bil obcestni jarek – in jasno, direkt v jarek s kakšnimi 50 km na uro – motor se zarije v zemljo – jaz vstanem kot s kavča pred televizorjem – snamem čelado in gledam in hodim gor in dol po travniku in nimam besed – mimo pripelje par avtomobilov pa nimam impulza, da bi jih ustavil – prva misel, »mat'r, kaj bi bilo, če bi imel koga s sabo« – in druga misel »šlep služba, pa piši kuči propalo«. (pavza: večkrat slišal, prebral in razumel, »rešitev je v smeri pogleda«, dejansko sem imel eni 2 sekundi časa, ko sem še kakšnih 30m peljal po robu ceste in jarka, da bi se rešil, samo nisem zmogel; a obstaja kakšen trening za tako situacijo?). Nakar zaslišim motor – prileti iz iste smeri – jezdec na KaTeeMu – ustavi – registracija GO – »si cjeu?« – »sem« – »si zapjeu za pesk« – »ja« – »ma sam, da ti ni n'č, dejva ga dvignt« – ga postaviva na noge – ko je prednje kolo poravnano, so vilice in balanca enih 30 stopinj v desno – tudi kovček mi je odtrgalo – še dobro, da imam dve dodatni gurtni in ga lahko privežem. Kresne od prve – neverjetno kako so trdoživi tile motorji – res pa moraš imati peklensko srečo, da se sredi Hercegovine zariješ v jarek brez skale. Počaka, da ga spravim na cesto in preveri, če se bom lahko peljal, nato odbrzi naprej (hej, če tole bereš, daj mi kontakt, častim škampe in vino). Imam 10km do Gackega - se s 50 na uro cijazim za enim kamionom – avtomehanik v Gackem »ne možemo mi tu ništa – ima jedan serviser za motore u Trebinju«. Gledam – do Trebinja 60km, do Nikšiča 70km – ajmo drito Nikšič po guglu – me pelje čez mejni prehod Krstač – prazen – naslednjih 50km ceste do Nikšiča razloži zakaj nihče tu ne pelje – faking vijugasta cesta širine 3m nonstop, kot bi se traser zajebaval – eno uro – vmes me ujame rob nevihte, tako da sem še malce moker, pa vijugasta cesta je mokra, pa levo in desno še vse smrdi po požganem od požarov, pa balanca na 30 stopinj. Mojster Bojanić glih šraufa en auto – »šta ima« – »treba mi pomoč – vidi ovo« – » e, jebemti, samo da si mi ti dobar, sredičemo mi to« – tam je še en tip – motorist – beseda da besedo – po vajbru  pokliče kolego, ki šraufa Yamahe – video klic – »šta treba da odvrnemo?, aha, dobro, gde?, tu dole?, dobro, javit ču ti« - pride pomočnik, mojster Bojanić med šraufanjem avta daje navodila – na koncu uspejo nekako poravnati balanco – še vedno je enih 5 stopinj v desno in cel motor je občutno izven balansa – ampak to je veliko bolje kot prej. Nikakor ni hotel vzeti denarja, niti za pijačo – »nikad nisam uzeo pare tome kome je trebala pomoć« – svaka čast – respect. Naslednjih 120km do Kolašina je bila čista mora – vijugasta ozka cesta po kanjonu Morače – sicer črnogorska panoramska cesta #1, vendar ne zame tisti dan – pred vsakim ovinkom sem bremzal – prežet s strahom do kosti – še vedno pod adrenlinom od nesreče. Končno Kolašin - kačamak in dva pira – se le umirim. Tehtam in tuhtam – jutri se obrnem proti domu, kajti do Ohrida je še 500km po predhodno izbrani ruti in od Ohrida do doma 1200km po avtocesti. 

Edina fotka dogodka.

Katunski put, zgoraj in spodaj.

6.       Zjutraj med zajtrkom še enkrat preverjam najkrajšo pot do Ohrida – po avtocesti do Podgorice in potem po SH1 to Tirane, pa po SH3 do mejnega prehoda Kafasan, spust v Strugo, Ohrid pa je takoj za vogalom – 360km. Pade odločitev, da se grem kopat v Ohridsko jezero, pa-ko-mu-jebe-mater.  Mejni prehod z Albanijo – kolona 300m najmanj, eni Avstrijci motoristi lepo razgaljeni čakajo v koloni, jaz se peljem mimo naprej, en Albanec nekaj maha skozi okno, ma je 35 stopinj in ga nimam za mar – v koloni desno spredaj zagledam 4 italijane na dukatijih, ki so prakirali pred črnogorskim okencem pa še en Nemec se jim je pridružil – smuknem med dvema avtoma in vmes med kolonama do kolegov, da dopolnim skupino šestih motoristov, ki prečkajo mejo – na albanski strani samo pomaha – SH1 lepa – obvoznica mimo Skadra dvopasovna – vozijo 90 na uro ali več – in fak za ovinkom parkiran avto na desnem pasu – gledam, ni voznika za volanom – pred vsakim mestom se promet zgužva v kilometrske polžje kolone – albanci so prijazni do motoristov in se umaknejo, da lahko počasi vozim po sredinski črti – peljem skozi Tirano pri 36 stopinjah in levo asfaltirajo vozni pas – čutim vročino asfalta v levi polovici telesa, delavci pa kar garajo – kapo dol. Do Elbasana se vozim 4h30min brez postanka in nič mi ni težko – tale guci mi je pisan na kožo (beri, telesni ustroj višine 190cm), ma se vseeno odločim, da se ustavim na kavo in limonado.  Potem pa naprej do Qafe Thane/Kafasan mejnega prehoda – na 1000m – nov asfalt do prelaza – mejni prehod pa kot pred 100 leti – 4 kolone – razsut asfalt – ne veš kdo pije kdo plača – dve koloni imata zelen semafor, dve rdeč – premika se ne nobena – rinem se nekako naprej – spet en poljak z geesko in dvema stranskima kovčkoma – ne more med avtom in kamionom pa se mi umakne in me njegova sopotnica znavigira mimo – smuknem v levo med drugo in tretjo kolono – stopi tip iz avta »pa kud ćeš« - »pa kiša će« (v resnici se je nabiral en črn oblak in vsake toliko je padla kakšna debela kaplja) – »vozi auto, a ne motor« – » aaa, jebiga« – tip v avtu levo mi pomaha, da grem lahko pred njim in tako se postavim v drugo kolono šteto z leve strani – in stojimo – pred mano 5 avtomobilov – leva kolona se premakne za en avto vsakih 5 minut – mi stojimo – vidim, da je na okencu en motorist – pred mano je en Albanec v cestnem terencu – tip stopi ven in gre naprej urejat situacijo – onega motorista odvedejo na stran in nekaj mahajo s papirji – jaz izkoristim priložnost in se vrinem v prvo kolono direkt za enega ohridčana – še trije avti – gledam proceduro – papirje daš albancu na prvem okencu, jih pogleda, zadrži ne več kot minuto in jih poda makedoncu, ki te papirje izda pri svojem okencu  en meter naprej – ma šele po enih petih minutah. Končno tudi moj ohridčan pride na vrsto in ko ustavi pred makedonskim okencem, iztegne roko skozi okno in se rokuje s policajem, toliko da se nista izljubila – bratko – si rečem okej, vsaj tole bo šlo hitro – ma kurac pa hitro – gleda policajac dokumente, pa en monitor, pa drug monitor, pa nekaj govori bratku – pa odkimava z glavo – pa jebemumater 5 minut pa še kar stoji – sem pomislil, da sindikat obmejne policije podkupuje firmo, ki dela aplikacijo za pregled dokumentov, da namerno upočasnijo preverjanje – ali pa gre del podatkovne poti do centralne baze v Skopju še vedno z golobjo pošto. Po 45 minutah obmejnega cincanja pičim proti Ohridu in naprej do hotela – skok v jezero s pogledom na sončni zahod – voda 25, zrak 24 – milina. Tu prespim dve noči – okolica jezera je res lepo urejena – turistov ni preveč, obala je super, voda super, zrak super, hrana super – še pridem.

Avtoportret.

Sv. Naum.

Ohridska jagulja in paradižniki, ki so videli ogromno sonca. Cuvee tudi odličen.

Sončni zahod za albanskimi hribi.

 

7.       Za povratek domov sem že od začetka planiral najhitrejšo možno pot – po avtocesti čez Srbijo. Nisem imel občutka kako mi bo sedla vožnja po avtocesti, zato sem si rekel, do koder bo šlo bo šlo in si tam najdem nekaj za prespat. Cesta do Skopja obup – gradijo avtocesto, ma še ni – stara magistralka zjebana – asfaltni kolovoz – na klancih navzol pa še prečno nagubana, tako 10cm in več – asfalt tiste svetleče sivo-črne barve – juhej. Potem le avtocesta – vsakih nekaj km mitnica, kjer vzamejo pol evra – vozni pas tudi tu s kolesnicami, zato vozim po prehitevalnem – me skoraj kap, ko zagledam udarno jamo sredi vozišča – pa kakšna je to avtocesta, majku jim. Ustavim se v Kumanovem – da pogledam, če je kaj ostalo od one kasarne, in če se bom česa spomnil – kasarna v razsulu, mesto pa tudi. Hitro zapustim ta kraj spominov. Srbska avtocesta je OK – prometa malo, temperatura 34 stopinj  in raste – bližje ko sem Belem gradu več je prometa in bolj objestni so vozniki – letijo kot snete skire po prehitevalnem pasu in kdo bo koga – odločim se, da se ustavim na prvem počivališču, ko bom mimo BG – poiščem hotel – center Rume, najprej dva pira in potem hotelski spa – sam sem se namakal v đakuziju in to je nujno potrebno po 670km na 34-37 stopinjah (dajte si v plan).

8.       Naslednji dan proti domu s prenočitvijo v Murski Soboti (nek dogodek se je vršil tam, pa sem se »mimogrede« ustavil) – izberem ruto čez hrvaško in madžarsko Podravino – toliko da si pridobim še to izkušnjo – ceste ravne, poflikane, vse mogoče vrste asfalta in reliefne nagubanosti, prometa malo – skratka, ni bilo dolgčas, užitek pa tudi ne. Vasi na Hrvaškem zapuščene, na Madžarskem pa kar žive. In neskončna polja sončnic ...

In kaj naj zapišem za konec? Vožnja z motorjem je neskončno bolj nevarna kot z avtom. Je pa neskončno bolj zabavna in navdušujoča. In kako so nas že učili pri matematiki – a je neskončno deljeno z neskončno enako 1?

 

Robi

 

 

 

 

 

 

 

 

[franc]

Boljše škornje in očala s foto stekli. Eno obvaruje noge, drugo pomaga pri tunelih (vsaj meni) .

"Moje spoštovanje" za furo in predvsem za obsežen potopis.

lp

[DAMI34]

Super lepo je nekaj zabavnega prebrati. In ja tudi nevarnega, tista na mostu bi hitro lahko bila precej slabša. 

 

 

[RobiMG]

On 9/4/2025 at 8:41 AM, franc said:

Boljše škornje in očala s foto stekli. Eno obvaruje noge, drugo pomaga pri tunelih (vsaj meni) .

lp

Franc, tnx za nasvet - bom upošteval.

Me pa predvsem zanima ali obstaja kakšen trening hitre "odmrznitve" za stare kozle.

Si predstavljam, da če se od mladosti ukvarjaš s kakšnim adrenalinskim športom, potem imaš reakcijo v podzavesti.

Si tudi predstavljam, da če se voziš po šodru in si v stalni pripravljenosti na tak zdrs, sploh ne zmrzneš.

 

Robi  

[DAMI34]

odmrznitev prinese čimveč vožnje, kmji prinesejo občutek, občutek da suverenost, strah se zmanjša,  pa ponavadi spomladi je tudi veliko tečajev varne vožnje.

[franc]

Tudi jaz sem začel s "pravim" motorjem po 40-tem, ampak sem se prej 25 let vozil z mopedom in sem začetne napake "predelal" na mopedu.

Kakor sem že "lesen" imam nekje v podzavesti potrebne izkušnje in zaenkrat mi gre kar solidno, kar se tiče "reševanj" . 

Kot je že Dami napisal, rabiš izkušnje (gre pa pri teh letih (po mojih izkušnjah) bolj počasi) .

S tečaji se jaz nisem "ukvarjal" , čeprav ne dvomim, da so uspešni, sem imel to srečo, da sem se v začetku "vključil" v ekipo "mladcev" , ki so stvar obvladali in dobil koristne nasvete, so pa bili za moj "okus" predivji (jaz se blatu, če se da, izognem, oni pa so ga iskali, pa še bistveno prepočasen sem) .

"Zamrznitve" rešijo edino izkušnje s podobnimi oz. enakimi situacijami, kar pa na motorju ni ravno varno (z avtom je precej lažje) . 

Če imaš čas in voljo, si najdi kakšen "poligon" in treniraj, pa nabavi si kompletno (dobro) opremo, ker je drugače boleče, ko greš po tleh.

Pa mogoče ne bi bilo slabo, da si omisliš kakšno poceni in lahko "prduljo" za vajo (moped, 125...) .

lp

[RobiMG]

Sem danes predebatiral situacijo s sodelavcem motoristom od malih nog (verjetno bi sodil v Francovo ekipo "mladcev"). Pravi, ni bil problem v zmrznitvi ampak v tem, da sem spustil gas. Gas bi moral ostati kjer je bil, in ko bi zadnja guma spet prijela asfalt, bi me avtomatično odpeljalo v ovinek ne glede na to kako trd sem bil tisti trenutek.   

Pri tem me je tudi potolažil, da se motoristi delimo na dve skupini, na tiste, ki so že padli in na tiste, ki še bodo. Nisva šla v detajle ali tisti, ki smo že padli, potem nikoli več ne pademo

Sem pa razmišljal točno v to smer kot jo predlaga Franc - en motor, ki ga ni škoda in potem v polni bojni opremi na en park plac trenirat takšen kejs.

Lp Robi

 

 

[DAMI34]

pred 31 minutami, RobiMG pravi:

 

Pri tem me je tudi potolažil, da se motoristi delimo na dve skupini,

1. na tiste, ki so že padli in na tiste, ki še bodo.

2. Nisva šla v detajle ali tisti, ki smo že padli, potem nikoli več ne pademo

 

 

 

1. drži

2. ne drži vedno, ma važno da se ne sekiraš

 

ps. iz mojih iskušenj, dva orenk kreša oba v avto, 1x bočno 1x čelno. ni problem v padcih, teh je veliko (jih niti ne štejem), sploh če se kje offroad potepaš in po šodru, ali zdrsi na asfaltu, važno je, da se nikjer in nikdar nenadno ne ustaviš. Preživetje je iskanje poti v slabi situaciji trka/zdrsa/padca, kjer podaljšaš sam polet in pristanek. Da ni nikakršne trde ovire, ki bi te nenadno ustavila (zid, drevo, znak, ograja, avto..itd..). aja, preverjeno na lastni koži.

 

[Kugelschreiber]

44 minutes ago, RobiMG said:

Sem danes predebatiral situacijo s sodelavcem motoristom od malih nog (verjetno bi sodil v Francovo ekipo "mladcev"). Pravi, ni bil problem v zmrznitvi ampak v tem, da sem spustil gas. Gas bi moral ostati kjer je bil, in ko bi zadnja guma spet prijela asfalt, bi me avtomatično odpeljalo v ovinek ne glede na to kako trd sem bil tisti trenutek.   

Pri tem me je tudi potolažil, da se motoristi delimo na dve skupini, na tiste, ki so že padli in na tiste, ki še bodo. Nisva šla v detajle ali tisti, ki smo že padli, potem nikoli več ne pademo

Sem pa razmišljal točno v to smer kot jo predlaga Franc - en motor, ki ga ni škoda in potem v polni bojni opremi na en park plac trenirat takšen kejs.

Lp Robi

 

 

Ce ti navrzem 5 centov mojga pametovanja, gledanje! Gledanje je zelo poudarjano, ampak morda se vedno premalo upostevano. Vozis kamor gledas. Za treniranje gledanja ne rabis niti drugega  motorja niti posebnega parkinga…samo ZAVESTNO moras med voznjo usmerjat pogled. Fino je gledat dlje kot si mislimo da je treba. In tudi ce si v celadi na glas ponavljas glej v ovink glej v ovink ni nic narobe. Ko to pocnes dost dolgo, rata refleks. Kresnil si tocno tja, kamor si se zabulil. Ti nisi zmrznil. Zagledal si se. 
 

ps, IMO, ce bi drzal gas, bi kresnil z vecjo brzino, resilo te ne bi. 
ps2, veselja ti ni ubilo, strah se lahko pojavi tudi precej po dogodku in zna bit kar trdovraten. Ampak to je normalno. Povozili so me avgusta 2017, ce se mi iz stranske priblizuje bel avto, me se vedno malo strese. 

[RobiMG]

4 minutes ago, Kugelschreiber said:

Kresnil si tocno tja, kamor si se zabulil. Ti nisi zmrznil. Zagledal si se. 
 

ja, res je - še vedno lahko prikličem občutek, ko strmim v obcestni jarek in kako se v tistih dveh sekundah zavem, da bom zapeljal vanj zato ker tja gledam.

Kar se gasa tiče - mogoče bi v takem primeru selo zapeljal na levi pas, kar bi bilo lahko še slabše ... 

[vandrovec]

pred 14 minutami, RobiMG pravi:

ja, res je - še vedno lahko prikličem občutek, ko strmim v obcestni jarek in kako se v tistih dveh sekundah zavem, da bom zapeljal vanj zato ker tja gledam.

Veliko je odvisno tudi od samega motorja in načina vožnje v ovinke. Sam sem sem se znašel pred leti v več kriznih situacijah z manjšimi, lažjimi in bolj živčnimi motorji, na katerih se počutiš kot, da si na dirkah. Da ne bom spet reklamiral gsa kardanarja, ampak to je en tak umirjen moped, če je potrebno potegne drugače ti pa z brundanjem daje en tak umirjen občutek. Ročica za plin ima velik hod zato ni sunkovitih pospeškov, tudi tvoja višina je bolj primerna za večji moped...manjši je bolj neroden. Drugo je polaganje ovinkov, lažje gre v ovinek z nagibanjem zgolj mopeda, da moped premetavaš, s telesom pa ostajaš v bolj navpični poziciji. Mogoče je to lažje izvedljivo s takimi mopedi ki omogočajo bolj pokončno sedenje, pri špotnih si bolj zlit v neko celoto z motorjem. Jaz to kombiniram, včasih nagibam samo moped včasih se nagnem tudi sam... to bi znal kdo bolje razložit, lahko pa poizkusiš 🙂

[Kugelschreiber]

2 hours ago, RobiMG said:

ja, res je - še vedno lahko prikličem občutek, ko strmim v obcestni jarek in kako se v tistih dveh sekundah zavem, da bom zapeljal vanj zato ker tja gledam.

Kar se gasa tiče - mogoče bi v takem primeru selo zapeljal na levi pas, kar bi bilo lahko še slabše ... 

na koncu je vedno problem premalo prostora. Z nizjo brzino si ta prostor kupujes. In ce/ko ga vseeno zmanjka, nizja brzina manj zlomi, manj boli. 

1 hour ago, vandrovec said:

Da ne bom spet reklamiral gsa kardanarja

Ja, ker njegov guzzi kardanar je v vsemu bol podoben R6 kot gski. 

[vandrovec]

pred 16 minutami, Kugelschreiber pravi:

Ja, ker njegov guzzi kardanar je v vsemu bol podoben R6 kot gski. 

Meni deluje eno št manjši od gs, on je pa eno št večji od mene...

[franc]

Se strinjam z večino napisanega. Sem pa spregledal, da imaš 25 k km narejenih. V tem času sem jaz "predelal" vožnjo po prednjem, zadnjem, po živi meji in pirueto na ledu in verjetno še kaj (špegu in ročko sklopke me je stalo) . Špegu na ledu in ročko pri obračanju na mestu po klancu navzdol (kaskaderske vložke pa sem preživel brez posledic) . Po 25 k km bi počasi moral preko osnov. Da boš nek profi je malo verjetno, ampak da ne zapelješ v vsak graben, ki ga srečaš pa brez problema.

"Suhi trening" ima pri meni bolj malo efekta, ampak različni ljudje različne metode. Za samo smer tudi kolo ni napačna izbira (je pa to čisto nekaj drugega, komande in ni zaviranja motorja). Ko prevlada panika pomagajo samo izkušnje in podzavest. Jaz bi na tvojem mestu šel na tečaj (in prej pogooglal izvajalca) . Ko enkrat "dojameš" je vse precej preprosto...

Lp

Ps. ko ti "vzame" prednje kolo, se da to uravnavati z zadnjo zavoro in odvzemanjem plina, samo je to že "višja šola" .

Popravljeno September 9. Popravil franc

[BRANE]

Velik problem starih prdcev z dosti kilometri je slabe navade popravljat. Recimo.. po makadamu vsaj malo gasa držat, da se ne zakoplje prednje kolo, pa ignorirati šoder na asfaltu, pa gledanje.. šoder na asfaltu probam ignorirat un se čimbolj ravno zapelat skozi. Če je dovolj počasi, je vedno dovolj ovinka za popravljanje...

[RobiMG]

On 9/9/2025 at 6:11 PM, vandrovec said:

Drugo je polaganje ovinkov, lažje gre v ovinek z nagibanjem zgolj mopeda, da moped premetavaš, s telesom pa ostajaš v bolj navpični poziciji. Mogoče je to lažje izvedljivo s takimi mopedi ki omogočajo bolj pokončno sedenje, pri špotnih si bolj zlit v neko celoto z motorjem. Jaz to kombiniram, včasih nagibam samo moped včasih se nagnem tudi sam... to bi znal kdo bolje razložit, lahko pa poizkusiš 🙂

Drži - jaz na tem guciju sedim kot na konju in sem komot. Vse ovinke pri vseh brzinah pa "polagam" samo s potiskom (se pravi samo z nagibanje motorja) - le ta način mi daje občutek, da imam vse pod kontrolo.