Kako ste začeli?

[Gregs]

quote:

sedaj sem na FZR 600.....

A sem lahko tvoj prijatelj, trisha?!

Nmrec to je bil motor, postavljen na prvo mesto za nakup lani, ampak je malo fedra zmanjkalo, pa ga je nadomestil GPZ (prav tako zadovoljen, pa se zavarovanje je cenejse). Ampak FZRjka je pa se vedno moj ultimate motor.... ne vem, zakaj. Ej, ce mi da kdo za en krog... castim pico!....

[robberrt]

Po velikih pregovarjanjih z mami, sva z očetom v :

- 4 razredu kupila avtomatika

- 5 razred : APN6, prodal kupil TORI cross, ga delno polomil, tako da sva morala kupiti nekaj močnejšega.

-6 r. HONDA 80cross 82 letnik, 4 takten, letu k strela, sam škoda k samo 2km pol pa crknu, pa sem spet mal pošraufov pa naprej...nakar to prodam pa YAMAHA YZ80 cross...zakon motor za učit vozt, zraven sem pa imel še avtomatika za do trgovine...

-7 r. vse skupej prodala, nakar naredim izpit za 50ccm, kupiva YAMAHA DT50MX

- počitnice med 1 in 2.letnikom, kupila YAMAHO TDR125, s katero sem naredil 15.000km, nakar je šla elektronka in sem prodal...

- 2-3. letnik kupil čisto novo APRILIO RS125, katero sem imel dobro leto, naredil 12.000km in zaradi potrebe po avtu prodal...še zdej mi je žal

AMPAK...

Se že dnar na kupčku zbira za drug motor ki bo verjetno R6, Thundercat, ali pa Bmw650Gs...

See'ya soon on the road...;)

[GUMY]

quote:

Hola!

No, prav vesel sem, ker se nihce ni omenil mojega prvega motoriziranega prevoza - Pony Express, tisti z nihajnimi vilicami spredaj, brez vzmetenja zadaj in s Puchovo masino.

Dobr da si me spomnu, drugac bi pozabu na tega reveza, ki sicer ni bil moj prvi motorizirani prevoz na dveh kolesih, pac pa je bil izhod v sili v casu suhih krav. Kupu sem ga od kolega za ene 5 pirov in ga prinesel domov v leseni gajbici razstavljenega na prafaktorje. Po dveh tednih je bil motorcek pripravljen. Vzigal sem ga z nogo, z brco po magnetu, s katerega sem snel pokrov. To sem bil frajer.

[Ice]

quote:

Vzigal sem ga z nogo, z brco po magnetu, s katerega sem snel pokrov. To sem bil frajer.

upam,da te je kdaj nazaj "brcnil"....

-----

who dares wins

[Lowrenc]

Vzigal sem ga z nogo, z brco po magnetu, s katerega sem snel pokrov. To sem bil frajer.

upam,da te je kdaj nazaj "brcnil"....

Baje, da je včasih zadeva znala ornh nazaj brcnt... Menda(ne verjamem glih) je sm pa kek kkšn clo nogo zlomu zarad tega... No, sam verjetn ga pony expres lih ni nazaj brcnu!!

Em, jst sm začeu tk kt večina motoristov-na tomosu. Po 3-h letih na yamaho DT, Zdej mam pa končn taprau motor. Prou zaljubljen sm v mojga GPZ-ja :wub:

[Dave]

Baje, da je včasih zadeva znala ornh nazaj brcnt...  Menda(ne verjamem glih) je sm pa kek kkšn clo nogo zlomu zarad tega...  No, sam verjetn ga pony expres lih ni nazaj brcnu!!

Em, jst sm začeu tk kt večina motoristov-na tomosu. Po 3-h letih na yamaho DT, Zdej mam pa končn taprau motor.  Prou zaljubljen sm v mojga GPZ-ja    :wub:

←

Wow. Triletna pavza med posti. Sicer zacel z avtomatikom.

[maXXXimum]

Moja pot.. kolesa bom spustil, potem Tomos avtomatik ki je bil eno leto mlajši od mene :P, nadaljevalo se je na Tomos BT 50, s katerim sem kar pakrat bezal pred "mozmi v modrem", ker nisem mel ne izpita A, ne registracije :naughty: Sledil je piaggo NRG (sesalec :kva2: ), letos pa po tem ko sem naredil A neomejeno še RS 250 :wub:

[bLuZoNdEr]

jez pa direkt na virago 125, potem pa na APN6 in to službeni (ide poštar, kurac mu je oštar, pazite se žene, bitčete jebene :kva2: ); no ja, je trajal sam 2 mesca

P.S.:

s skuterjem se pa še dans ne znam pelat :D

[simonsi]

Čeprav sem mi zdi da sen nekje že napisal, pa vseeno.

Okužil me je brat z mizami, štirkami, toriji, 14-kami, 15-kami.

Prvi moped apn4 naredil izpit in generalko na motorju se nekaj časa fural, kupil novega atx-a se dost prevozil, prodal, kupil Gilero rc125 nabiral prve prave kilometre, prodal, kupil Yamaho xtz750 ST.

Naslednjega bi pa rad cestaka probal. :ph34r:

[SiR]

Ne vem, če sem vam kdaj kaj pretirano veliko govoril o svojih poklicnih ambicijah v osnovni šoli. Bil sem odličnjak, tekmoval sem v fiziki, matematiki, angleščini, veseli šoli in drugih zadevščinah – in to na nacionalnem nivoju. Ponekod sem se tudi kar dobro odrezal, bil na stopničkah na državnem prvenstvu itd. V naši mali šoli (Lenart v Slovenskih goricah) sem bil včasih kar malce nasilniški pretepač, večino časa pa sem veljal za brihtno lenobo, ki gre na tekmovanje in tam malce diagonalno stresa pravilne odgovore. A kljub temu sem nekega dne, ko nas je razredničarka (bilo je v 6 ali 7. razredu, se ne spomnim glih natančo) spraševala, kaj si želimo biti, ko odrastemo, izstrelil naravnost osupljiv odgovor. Pred celim razredom malomeščanske in ruralne populacijske strukture sem jaz, oseba, ki je slovela po brzinskih pravilnih odgovorih in zamotanih formulah pri matematiki, izjavil, da si želim biti – krojač. Bernardka, tako smo jo namreč klicali, ker je bila pravzaprav Bernarda, vendar veliko manjša od povprečno raščene ženske, me je gledala čez mizo s tistim njenim Violeta Tomič style pogledom, in vsaj dvajsetkrat preverila ali je pravilno slišala moj odgovor. Najprej je podvomila v svoja ušesa in si je posebej v ta namen na hitro in nič kaj skrivaje povrtala po njih, si z odpiračem za buteljke očistila ušesno maslo, potem, ko je videla, da je z njenim sluhovodom vse v redu, pa sem moral svoj odgovor še malodane črkovati. Do utemeljevanja sploh nisva prišla, saj je bila moja želja pravzaprav že skoraj preveč šokantna za njeno sposobnost dojemanja malodane kot parola iz nekega drugega, povsem nesmiselnega vesolja. Stal sem tam in branil svojo integriteto, za glavo ali dve višji od Bernardke, in v klopi z Marjeto, stasito kmečko punco širokih bokov, ramen in vsega vmes, h kateri sem moral po naročilu že omenjene tršice prisesti »za kazen«, da nisem zganjal šundra in v jatico neukih učencev vnašal nemira, kot sem ga znal le jaz. Morda me je B tja posadila tudi zato, ker sem pretepel že skoraj vse (šibkejše, se razume) fante v razredu in se izdatno skušal spogledovati z »talepšimi« dekleti. No, edino Leander, moj sosed in prjatu, mi je delal probleme, ker je bil prava športna grča, da sva se po cele ure držala v »španarju« na hodniku ali pred šolo, dokler ni eden od naju omahnil v nezavest, ves zaripel, ali pa je zaradi muskfibra od konstantnega stiskanja popustila jeklena otroška mišica nadlahtnica. No, če se vrnemo k zgodbi – d'jal sem, da bom v življenju krojač po poklicu in da me zanima samo še to in absolutno nič drugega.

A nihče, prav nihče, do danes, ni izvedel, zakaj sem bil tisto leto tako zelo odločen, da se ne bom vpisal na gimnazijo, ampak se bom šolal naprej na tekstilni šoli. Še celo starši so na to z leti pozabili. Naj vam, dragi bralci in zvesti slušatelji, razkrijem to globoko skrivnost. Namignem tudi, da je bistveno bolj povezana s svetom motorjev, kot pa si sploh drznete predstavljati.

Dve ali tri leta pred tem, morda celo štiri, smo se s starši namreč preselili v manjši dvonadstropni blok(ec) oziroma 6-stanovanjsko hišo grde blokovske oblike. V pritličnem stanovanju je bilo super, jaz sem takrat pokasiral svoj prvi glasni kasetofon in seveda že nekaj let pridno nosil kavbojke. A ker sem rasel kot goba po dežju, so bili s kavbojkami sami problemi. Zelo hitro so postajale prekratke ali preozke, zato jih nismo dosti kupovali. Raje sem pokasiral kakšne fajn znucane od Aleša in Markota – to sta bila takrat 5 let starejša fanta iz sosednjega bloka, katerih starši so bili naši družinski prijatelji. Aleš je bil že takrat podoben Micku Jaggerju, Marko pa Sašu Hribarju – in tudi smisel za humor sta imela odličen. Da ne govorim o rokenrolu, ki sta mi ga vcepila že v rani mladosti (Rolling Stones, Iron Maiden, Judas Priest, pa Riblja Čorba, pa Borine gluposti itd....). Skratka, od njiju sem kasiral tiste kavbojke, ki jima niso bile več prav ali pa sta dobila nove — a žal so bile meni vedno še malenkost prevelike. Zato so nujno romale v klet, kjer je imel krojaško delavnico Cveto – to je bil od sosede brat, ki ni živel v tem bloku, a je rabil prostor in si ga je izboril tam v naši bajti na Maistrovi ulici. Vedno, ko sem torej dobil nove stare kavbojke, sem z njimi najprej romal v klet, da sem jih oblekel, Cveto oziroma As oziroma Pimba pa je z bucikami, kredo in nitkami zacahnal, kako, kje in koliko jih mora skrajšati in zožiti, da mi ne bodo več tako zelo prevelike. In vedno, ko sem potem čez dan ali dva, ali teden, dobil kavbojke, so bile kot ulite za moj stas. Prav navdušen sem bil, ko je upošteval moje želje in jih zožil tako, da so se tesno prilegale na rit in da niso po nepotrebnem plahutale ob nogah - bile so idealne. Vedno, ko sem jih dobil, sem prav ponosno in svečano zvečer šel na trg, posedat z mularijo, in opazoval njihove reakcije. Žal takrat še niti približno niso bili v rokerski fazi, jaz pa sem jo že skorajda prebolel (sanja svinja kukuruz). Skratka - Cveto je bil moj krojaški heroj, pa nit– ne toliko zaradi kavbojk, kot se zdi na prvi pogled. Cveto je namreč vozil rdečega avtomatika. In ker je cele dneve šival - razen, ko je vmes šel na pivo ali pa k ljubici v prvo nadstropje bloka - je tisti rdeči avtomatik stal parkiran pred vhodom v blok. In kaj kmalu sva pri mojih manekenskih pohodih v kavbojkah jaz, potrošnik njegovih krojaških mojstrovin, in on, mojster, ki idealno skrajša vsake kavbojke - sklenila džentlmenski dogovor. Če sem hotel, sem lahko samo skozi okno delavnice vprašal, če ga lahko malce odpeljem – in že sem sedel na njem, privijal ročico za plin in naredil tisti krog ali dva »okrog urarja«. Tako se je namreč reklo moji standarni turi – od bloka sem zavil desno, mimo parka, pa po eni stranski ulici (Cmureška) cirka 1000 metrov med hišami, do kraja, kjer je ob križišču pod lipo stala stara bajta, v kateri je živel urar. Potem sem tam ali obrnil in po isti poti nazaj, ali pa kar na Partizansko cesto, ki sicer vodi proti Cmureku, in po njej proti centru Lenarta in nazaj do mojega majhnega bloka. Včasih sem si privoščil kar dva ali tri kroge. Smejalo se mi je kar okoli glave, ki ni rabila čelade, ker je pač ni bilo. Tako sem premotoriral celo višjo stopnjo osnovne šole, od 5. do 8. razreda. Nabral verjetno prvih 100 ali celo 1000 kilometrov izkušenj – Cvetota sem namreč za motor žical vsak dan, še najraje pa poleti, ko so gume držale in ko so bile počitnice! Sem pa ob neki priliki vseeno peljal nek drug moped, in to samo enkrat – APN6, ki ga je za birmo dobil že omenjeni prjatu Leander. Seveda mi sistem šaltanja ni bil najbolj jasen, vožnja pa se je končala z zdrsom prednjega kolesa in z odločitvijo mojih staršev, da mi ne kupijo mopeda, ampak računalnik.

Potem sem šel v gimnazijo in s Cvetotom izgubil motoristične stike – kavbojk nisem več nosil, saj sem se navadil na črne žametne hlače Levi's. Seveda sem mu sedaj nosil tudi te - malo tu zožiti, malo tam popustiti šivček, pa še dodaten žep prišiti, pa gumbe zamenjat, pa dati notri »srebrne«, pa tako naprej. On je postal moj modni kreator, jaz pa njegov maneken. Moped pa je sčasoma izginil, pa še sedaj ne vem, ali so mu ga ukradli, ali ga je razbil, prodal, izgubil pri kartah ali morda založil med vso tisto kramo, ki jo je imel v garaži.

No, v gimnaziji sem pri neki punci doma spoznal njenega takratnega fanta, s katerim sva postala prijatelja – kar drži še do danes. Poleg tega, da mi je dal kaditi prvi džojnt, mi predstavil glasbo Louja Reeda, Nicka Cavea itd., mi je pogosto govoril tudi o motorjih. Seznanil me je s pojmom Honda Gold Wing, pa povedal, da je njegov oče bil drugi na državnem prvenstvu v motokrosu. Ni pozabil omeniti, da ima sam za seboj že eno resnejšo nesrečo, katere posledica je na srečo le okvarjeno koleno. Tudi, ko sem se z leti navajal življenja v Ljubljani, mi je ta prjatu pogosto povedal kaj o motorjih, mene pa pravzaprav ni niti zanimalo, saj sem nekje v svojih najbolj alternativno-intelektualnih letih razvil nek čuden odpor do vsega, kar je povezano z bencino. No, nekega dne, ko sem nabral dovolj finačnih sredstev, pa sem vendarle - iz same zdolgočasenosti - začel gledati spletne strani izdelovalcev motociklov. Honda, Yamaha, Kawasaki, Suzuki, Harley-Davidson – vse to me je popolnoma zmešalo! Seveda so mi bili všeč čoperji, sploh ne vem, zakaj! In ne vem niti, kako, a zaljubil sem se v Yamaho V-max. Pomislite – star sem bil 23 let in sanjal sem o brutalnem nevoznem stroju. O tem, kaj so to valji, bati, ventili, 2- ali 4-taktni stroji itd. se mi ni niti svitalo! A izvedel sem, da se v parlamentu pripravlja nek čuden zakon in da ta edini meni všečen motor zame še ne pride v poštev, saj bi moral voziti nekaj največ 350-kubičnega. Zato sem raje kupil avto.

No, čez dve leti pa me je nek drug znanec opozoril, da bo omejitev A-350 padla ter mi dal misliti, da bi tako jaz, takrat že zajeten 115-kilogramec, lahko razmislil o izpitu ter nabavi motocikla z resnejšo kubaturo. Prijatelj, ki mi je povedal za Gold Wing, pa mi je ravno takrat v podzavest začel vcepljati besedo Ducati. Razmišljal je namreč o nakupu Monstra 900, svojega GPZ 550 pa je ravno hotel prodati za 300 jurjev. Medtem sem se znašel na Motosvetu, kjer sem se zaljubil v motorje in ženske :afro1: Spoznal sem najprej Gregsa in Zoolota, BMWja, Perlo in Tejko, pa Pervyja, Hočkota, Mačico, BarbWire, Anubisa, Zarjo in druge... Začela se je moja motoristično-motosvetovska pot, posuta z mnogimi spoznanji, dognanji, teorijami, pametovanju, debatami, izkušnjami in predvsem kilometri. A to je že drugo poglavje, ki ga kanim napisati jutri...

Zgolj kot vabo pa navržem osnovne pojme iz tega literarnega nadaljevanja, ki bo morda zanimivo ali celo poučno branje. Govora bo namreč o tem, kako me je ženska naučila speljevati, o »črni« vožnji, o ovinkih, gumah, motociklih, o yamahi fazer600, o suzukiju sv650, o dveh fazer1000, eni R6, o multistradi, o CBR600, o monstru900, o zimi, o korduri, usnju, ...  ), da o raznih teorijah, ki jih razvijamo zelenci, sploh ne govorim. Seveda se s kilometri večina teh teorij podre ...

:zzz: :zzz:

[Erik]

Avtomatik ;) - BT50 :) - Honda NSR 125 :rolleyes: - Yamaha YZ250 :lol: - Honda CBR 600F :kva2:

[klimbra]

Symči.....in kje je zdaj ta BERNARDKA??????' :hmm: :hmm: :hmm: :hmm: :devil:

[Leteči]

Tomos 14

Honda CR125R (motocross)

Suzuki DR125

Kawasaki KLE 500

Honda Varadero 1000

[Jure]

Jaz pa imam veselje do motorjev tudi najverjetneje že v genih. :wub: Oba stara ata sta imela motorje, prav tako od mami stric, moj stric, celo teta, skratka cela žlahta! Prvi stik z motorji je bil ravno pri staremu atu, ki je imel oz. ima Tomosovo trojko. Bil sem še čisto majhen, star kakšne 4 leta, ko sva se že vozila okoli, največkrat do trgovine, včasih pa kar tako. Ponavadi me je posadil na sedež pred sabo tako, da sem lahko tudi jaz lahko držal roke na bilanci in kao ˝vozil˝. :) Že takrat so me motorji čisto prevzeli. V 11-letu starosti, pa je sosed(2leti starejši od mene) nekega dne pripeljal domov modrega avtomatika. Sprva sem samo opazoval in mu zavidal motor :cry: , nato pa sem ga le sprosil, da mi je dal za en krog. :OK: Tista vožnja je bila eden najboljših občutkov v mojem življenju! Le kakšne pol leta kasneje, ko sem dopolnil 12 let, mi je pa z jokom in veliko težavo uspelo prepričati mami, da mi je dovolila nakup avtomatika. Bil je čisto nov iz trgovine :wub: , plačal sem ga pa izklučno s svojimi prihranki. Ker sem bil še premlad za izpit, sem se vozil le po vasi, poljskih poteh in gmajni, ter stalno oprezal za policisti. No skratka, bežal sem samo enkrat, drugače sem imel kar srečo. Končno pa sem dopolnil starost 14 let in šel delat izpit za h kategorijo. Avtomatika sem proda (skoraj za isto ceno kakor sem ga kupil :OK: )l in šel v trgovino po novega ATX-a. Ker je bila neka posebna serija, sprva mišljena za izvoz, je imel že original namontirano mašino od bt-ja :yea2: , z blokadami. Prej kot v mesecu dni so blokade šle ven, in še pred zaključkom novega meseca sem prvič malo bolj resno padel. Meni sicer ni bilo hudega, le popraskan in obtolčen, motor pa je utrpel kar resno škodo:xx:. Nekako mi je sicer ratalo vse porihtat, dal sem tudi avtoličarju v popravilo vse razbite dele in zopet sem bil spet vesel in srečen! Skratka atx-a sem potem še nafriziral, tako da je res letel ko zmešan. Polega atx-a, sem pa v tem času imel še enega avtomatika (mi ga jse stric šenkal) in apn6. Skratka motorjev ko dreka. Ko pa sem dopolnil 16 let, me je pa veselje do motorjev kar malce minilo in nisem šel delat izpita za a, ampak sem se še naprej vozil z atx-om. Ta faza je kmalu prešla in pri 17 letih so mi zopet po glavi rojili samo motorji :wub: ! Prijavil sem se na izpit in kupil 125ccm chopperja (Kawasaki Eliminator 125). Ta mi je zvesto služil vse do letošnje jeseni. Z njim sem prevozil nemalo km, doživel veliko dogodivščin in si nabral precej pomembnih izkušenj. Motor sicer še imam, vendar imam še letos v načrtu nakup novega motorja, ki bo najverjetneje Hyosung Comet 650. Če bo vse po sreči, bo doma v garaži že v začetku decembra :D :OK:

[burgy]

Skratka atx-a sem potem še nafriziral, tako da je res letel ko zmešan.

Za hitro ustavljanje si moral pa tudi bremzat ko zmešan s tistimi bobni :kva2: :kva2:

[alena_bmw]

sploh se ne spomnim, kdaj so me začeli veseliti motorji.. očitno že nekje v plenicah.. najprej je foter mel tomosovo specialko.. ki pa sem jo lahko samo gledala, zato pa sem si za petnajsti rojstni dan noro zaželela avtomatika in ga tudi dobila (čeprav je mati predlagala, da mi kupi prstan...lep spomin, pa to :BUA: )

potem sem nekaj časa preživela kot član moped bande :P

v tem času je pri hiši že bil parkiran bmw r65 in seveda sem z njim (na zadnjem zicu) naredila veliko kilometrov.. potem pa je bilo vse samoumevno... ko me je foter prijavil za izpit 'b' kategorije, me je brez kakršnega predhodnjega dogovora prijavil tudi na 'a'... še zdaj se živo spomnim prve ure na yamahi 125... predvsem tega, da sem sedla na njo mačkasta in z dvema urama spanja :SS ... ampak nikoli ne bom pozabla užitka, ko sem mela med nogami nekaj konkretenga... moj avtomatik se je kr skril...

kljub opravljenemu izpitu, pa moja mati žal niti pod razno no bila navdušena na idejo, da vozim našega bmw-ja... tako, da sem ga nekaj let samo gledala.. potem pa je prišlo leto 2000, ko sem prvič samostojno sedla nanj.. ga peljala... the rest is history... :wub: (zaradi padca, pa ga ne vozim več tako pogosto, kot bi hotela... je le fotrova ljubica in mi ga ne posodi več preveč rad :cry: )

sprobala sem že kr precej motorjev... najbolj mi je ostal v spominu caponord... trenutno pa se sploh ne morem odločit, kaj bi imela... ampak glede na finance...še mam čas ;)

lp alena

[Ice]

pocasi.

[Leteči]

ampak nikoli ne bom pozabla užitka, ko sem mela med nogami nekaj konkretenga...

←

Tole bi bolj pasalo v kategorijo Ljubezen Seks: svetovanje, predlogi, tehnike, itd.

Eh je čuden dan danes pa mi grejo neumnosti po glavi

[Sanda7]

vse se je začelo na avtomatiku

[Dave]

...

Zgolj kot vabo pa navržem osnovne pojme iz tega literarnega nadaljevanja, ki bo morda zanimivo ali celo poučno branje. Govora bo namreč o tem, kako me je ženska naučila speljevati, o »črni« vožnji, o ovinkih, gumah, motociklih, o yamahi fazer600, o suzukiju sv650, o dveh fazer1000, eni R6, o multistradi, o CBR600, o monstru900, o zimi, o korduri, usnju, ...  ), da o raznih teorijah, ki jih razvijamo zelenci, sploh ne govorim. Seveda se s kilometri večina teh teorij podre ...

←

Skoraj bi si upal reci, in to mislim povsem dobronamerno in cisto nic zajebantsko, da je to morda tvoj prvi post, ki sem ga prebral z veseljem in mi je nudil tiste informacije ki mi v resnici nekaj pomenijo. Hvala.

[Mte :)]

Avtomatic BULET (za izvoz-lita platisc, maska,...)

Tomos APN6s

neki sportnga 125ccm (skor sigurn Cagiva mito... sam morm se nacin kako bi iz 25kW na 11kW prsu pa bo moja :lol1: )

drgac bo pa ceu lajf sportiva :) al pa mogoce sportni potovalni (hayabusa-350km/h :OK: )

peace

[yankee]

vse se je začelo na avtomatiku

←

V mojem primeru svetlo zelene barve letnik 1978...

Nato kupil oče APN6, ki sem jo unicil

nato sem si kupil eno APN6, ki sem jo po enem letu prodal

nato kupil druge roke ATXa in Elektronika...ven naredil ATXa ki me je pripeljal do naslova najhitrejsega na vasi (dokler ni kupil prjatu yamahe 125 :BUA: )

nato naredu izpit za A

nato kupil Hondo TA in po dveh letih TDMa 900, ki bo kar nekaj cajta se pr hisi

vmes ATXa prodal ter kupil eno APN6 za hodit u sluzbo (v trte) B)

[Python]

Evo jazst svojo motoristicno kariero sele zacenjam in sicer na Tomosu( logika) 15SLC, ko bodo finance dopusčale pa kej bolj konkretnega!

P.S. Sym besno čakam na nadaljevanje :hmm:

[gizmOkak]

Mi mamo tudi u familji divjaško kri. Nono se je klatu s takratno laverdo po Mirnu in lovil bejbe. Tata je z mizo postavljal lokalne rekorde, in si prislužu naziv lokalni matador. Stric, on je z začetka šopal na APN4, pol je mel javo, za njo pa prvi resen motor-africa twin. Na njej so bili narjeni tudi moji prvi kolimetri. (na zadnjem zicu se ve). Poleg vseh teh motorjev u familji je dogajanje iz ozadja opazoval Avtomatik letnik 80. Imela ga je mami. Kasneje je pristal med mojimi nogami. Prva stvar kar mi je padla na glavo je blo kako ga sfrizirat. Povrtat cilinder, zamenjat karburator, od aupuha je ostalo sam še koleno, zvišat amortizerje zadej. Ratala je raketa. Pri 13 me je držala želja po RS 50. Tata mi je utepu u glavo nej počakam še dve leti in naj pridno delam šolo, pa mi raj kupjo 125. Res, NSR 125. Prvi pravi moped. Prve par dni sm neznansko užival, ostale k sm se jo že mal navadu pa še bl. Ves čas sem vedu d bo to le motor za 2 leti in nč več, zato nanjo niti nism kej dosti vlagal, je mela par lepotnih dodatkou, redne servise, to je blo pa vse. Dnar sm rajš šparu in kupu kar imam zdej CBR 600F. Nardila sva že lepe kilometre, mela bližnje srečanje z asvaltom, par ljudi v piksnah nas je hotelo zbit potleh, ma vse sva prežvela. Med nama je ratala še močnejša vez. Načrt: nardit fax, medtem kej zaslužit in kasneje življenska želja- VTR SP-2 :rolleyes: upejmo

[jax]

Moja pot, se pa začuda ni začela z avtomatikom. V bstvu sploh ne vem točno kje se je moja motoristična pot začela. Nobeden od bližnjih sorodnikov ni motorist. Oče je bil včasih, a to je že davna zgodovina. In tako se človek vpraša od kje pa temu mladeniču taka strast do motorjev, če z njimi sploh ni imel stika? No, v bistvu se je vse začelo nekega dne ko sem pomagal na vrtu. Nekaj sem počel nakar slišim neko gromenje. Takrat mi je bilo šele okoli 10 let, zato sem poslušal z velikim zanimanjem. Nakar se mimo pripelje športni motor. Zvok, hitrost in celotna pojava tega motorista sta me čist prevzela. Nisem ga poznal, poznal nisem niti motorja ki ga je vozil, vem pa da me je čisto navdušil. Ampak tako kot večina drugih zanimanj, je tudi to zanimanje usahnilo zelo hitro, a vseeno je ta dogodek, pvzročil iskrico, ki je v meni zanetila ogenj. Ogenj katerega se sploh nisem zavedal. In potem so leta minevala, brez da bi jaz posvečal kakšne velike pozornosti motorjem.

Nato je pa prišel dan, ko mi je brat predstavil novico, da si bo kupil motor. To me je noro navdušilo. V meni se je prebudilo nekaj. Kar naenkrat sem se čisto navdušil nad to idejo. Sploh ne vem zakaj sem začel starše nagovarjati, da bi motor imel še jaz. Ideja se je seveda vsem zdela nemogoča. Jaz in motor. Nikakor ne. Ampak nisem popustil. Vztrajal sem in vztrajal. Kmalu pa sem našel pot. Našel sem Torija :D To je bil motor za katerega sem vedel da mi ga bodo pustili :OK: Po nekaj prepričevanja, mi je uspelo. Doma sem imel svojega Torija. Motor, ki je bil samo moj. Z vožnjo sem bil omejen na lokalno ulico, ampak vseeno sem v vožnji po tej 200 m dolgi ulici, neizmerno užival. Tega Torija, kljub parim trenutkom, ko sem denar obupno potreboval, še vedno nisem prodal. Star je toliko kot jaz, in je še vedno v moji lasti. Čeprav ga ne vozim več, se še vedno kdaj pa kdaj usedem nanj, da se spomnim začetkov. Da se spomnim trenutkov, ko sem si kupil svoj prvi motor. In kar težko je verjeti, da je bilo to 10 let nazaj. Več kot polovico mojega življenja.... :huh:

In od takrat naprej, uživam v vožnji z motorjem, kakršnim koli... :)