MOTORIST REŠEVALEC

[Ice]

aha.

saj delo resevalcev motoristov predvsem med nami tukaj ni sporno. nasprotno, vecje podpore se bo malokje naslo. vendar ce je pac najvisja gnada apriori proti se lahko vsi samo useknemo; dokler ne bo motorist resevalec resil kaksno ljubo osebo te najvisje gnade (fat fucking chance, oni se raje helikopterirajo). torej se naprej vse prosto po presernu: malo luftati, malo improvizirati in na koncu "dokazati", da to pa ni to, ker...... in nastejejo vse slabe izkusnje iz dela resevalca na motorju. da je slucajno resil kaksno zivljenje ali 20, jah kaj, saj to je ja njegovo delo. naj dela. bodo rekle zlobe najvisje in se se dalje helikopterirale nad nasimi glavami in se rugali zastojom na cestah.

[insider]

Zdravstveno stanje kolega se izboljšuje. Na začetku tedna je bil premeščen iz centralne enote intenzivne terapije v enoto intenzivne terapije na travmatološkem oddelku. Včeraj sem se z njim pogovarjal in se osebno prepričal o njegovem stanju. Kaj več pa zaradi varovanja zasebnosti ne bi navajal. Skratka po dveh mučnih tednih negotovosti mu gre iz dneva v dan na bolje.

[bajsi]

Kaj smo edini na svetu ki imamo motoriste reševalce??? Kaj pa če bi pogledali malo na tuje, če naši domači rezultati ne prepričajo bo mogoče informacija z dolgoletnimi izkušnjami podlaga za boljšo organizacijo oz. bo še koga prepričala.

lp Bajsi

p.s.: policaji durhmarš nekaj po tujih izkušnjah poskušamo poustvarit v tej naši mali deželici - včasih dela, včasih pa je treba kaj spremenit....

[Hanzi]

Tudi jaz sem v CIT-u pustil cca 5MIO Sit(kasnejše zdravljenje pa še kako ničlo zraven (50 mio), najbrž tudi zaradi tega ker sem imel prometno nesrečo 12km od KC in 5 km od domžalskega ZD pa so (baje) do mene rabili več kot pol ure in potem še eno uro da so me odpeljali v KC.(10 do 12 minut vožnje). Če bi bili reševalci pri meni takoj po klicu bi tudi zdravljenje bilo najbrž manj komplicirano in krajše z manj trajnimi posledicami, še huje pa je to da če se nebi takoj po nesreči mimo pripeljal zdravnik (privat) me ne bi iblo treba voziti v KC ampak :unsure: :( saj mi je do prihoda reševalcev že on vstavil "rakete" in pripravil infuzije. (pred kratkim sem izvedel za njegov priimek in moram enkrat iti do njega)

Sem se pa o avtorju tega članka pogovarjal tudi na Travmi (so me spraševali če ga poznam, pa sem rekel, da ga ne poznam, sem pa rekel da poznam MB reševalca (Quoto, ki mislim da sem ga zadnjič videl tudi v Repoter X :hmm: )

kaj bi dal bi se uslužbenka (ali njen bližnji kar je še huje) na Ministrstvu znašla enkrat v moji situaciji. Sicer ji tega ne želim dobesedno, ampak takrat šele dejasko vidiš koliko ti takojšnja pomoč pomaga. Tukaj šele lahko rečeš:

"Kdor hitro (prvi) da (pride), največ da (pomaga)

Kdo pa v takih primerih prvi pride se pa ve :yea2: čeprav nekateri tega nočjo priznat :angry: :blink:

Mitja: ne odnehaj, če pa boš rabil kdaj kako bolj množično podporo pa samo objavi tule, in verjemi da te ne bomo pustili na cedilu O:-)

[Jure]

Mitja: ne odnehaj, če pa boš rabil kdaj kako bolj množično podporo pa samo objavi tule, in verjemi da te ne bomo pustili na cedilu O:-)

Se podpišem pod to! :notworthy:

[nedotakljivi]

Gospodje!

Tole Vilarjevo pisanje je navadna samohvala,z drugimi besedami serje v lastno skledo!

Zato bi prosu dotičneda gospoda da se zanima za svoje študente,stvari ki ga pa presegajo pa naj prepusti za to pristojnim!! :xx:

PS:pero teb pa čimrejšnje okrevanje!!

Lp jst

[Ice]

vceraj ob 19:10 v MB srecal/videl resevalca na pegasu v velikem kriziscu pri merkatorju iz smeri taborja. slabo se ga vidi kljub vzganemu light show, sounda nisem slisal. mogoce bi se kaksna stoba v stilu policijskih motorjev prav prisla.

videl sem ga diagonalno od spredaj in je v morju vsega ostalega svetlega v tistem kriziscu bolj malo izstopal.

[HHV]

Gospodje!

Tole Vilarjevo pisanje je navadna samohvala,z drugimi besedami serje v lastno skledo!

Zato bi prosu dotičneda gospoda da se zanima za svoje študente,stvari ki ga pa presegajo pa naj prepusti za to pristojnim!! :xx:

PS:pero teb pa čimrejšnje okrevanje!!

Lp jst

Ok, Nedotakljivi, sem ob tem tvojem postu najprej vzrojil, potem pa sem se spomnil, da si tudi ti reševalec. Verjetno to kar si želel povedati ni brez soli. Bi morali vedeti kaj več, da lahko po potrebi podpremo vaša prizadevanja za ohranitev reševanja z motorjem, ali pa gre spet za kakšno Slovensko nevoščljivost (upam da ne)?

Respect vsem reševalcem in LP by HHV

[insider]

V kratkem se bo razjasnilo dogajanje v zvezi očitki g. Vilerja glede izvajanja reševanja z motorjem v Ljubljani. Na motosvet.com sem namreč v soboto preko e-pošte poslal odgovor na njegovo odprto pismo za katerega pričakujem, da bo objavljen na istem mestu, kot omenjeno pismo. Dejstvo je, da trditve, ki jih je g. Viler navedel v svojem pismu ne držijo. V kolikor moj odgovor na odprto pismo ne bo objavljen ga bom poizkusil objaviti v tej temi v kolikor ga codeine ne bo brisal. V primeru neobjave mojega odgovora ali brisanja se bo 100% pokazalo kje je bistvo problema - problem zagotovo ni na RPKC. Za vsak primer sem poskrbel, da je odgovor že objavljen na forumu resevalci.org.

In nazadnje tisto kar je v teh dneh najbolj pomembno. Zdravje poškodovanega reševalca na motorju se iz dneva v dan izboljšuje.

Vodja Reševalne postaje KC

Andrej Fink

[directory]

g.Fink upam da problemčke rešite sporazumno v dobrobit reševanja z motorjem tudi v LJ :notworthy: kar pa se pisma tiče pa mislim da bo padlo na plodna tla

LP director (circusa) :kva2:

[quota]

in sedaj še moje vprašanje....?..KJE STA MOJA 2 POSTA S KATERIMI SEM ODGOVORIL NA DOLOČENE DILEME? VLJUDNO PROSIM ZA ODGOVOR, KER SEM ZA HHV ODGVORIL NJEMU IN ICEU, ČE PA SEM BIL PREVEČ DIREKTEN, PA PROSIM TISTEGA KI ME JE ZBRISAL, DA MI TO SPOROČI NA MOJ PM----V KOLIKOR NE DOBIM ODGOVORA PRENEHAM Z VSEMI UDEJSTVOVANJI NA TEM FORUMU----VELIKE ČRKE NAJ POVEDO KAKO SEM JEZEN..... :fight2:

ČE TE JE KAJ V TEBI, PA NAPIŠI TUDI JAVNO....NE BOM JEZEN NATE, AMPAK SEM RES RADOVEDEN........

Popravljeno Oktober 5, 2004. Popravil quota

[quota]

Ker je tehnična težava onemogočila objavo dveh mojih postov, bo moje mnenje ostalo nespremenjeno.....smola za tiste ki ga niso videli, ampak jaz ostajam pri svojih mnenjih.......... :OK:

škoda za tiste, ki ga niste prebrali....morda tako tudi bolje.....sicer pa očitno sem postal NEUGODEN in me brišejo, in ko te brišejo je čas, da sam ODSTOPIŠ........lep dan vse ostalim.......

UPS....MODERATORJI SO SPREMENILI MNENJE:::: :004

Popravljeno Oktober 5, 2004. Popravil quota

[Codeine]

Spoštovani gospod Quota

Na žalost si pisal svojo objavo ravno v času, ko se je nova verzija foruma pojavila na internetu, čeprav se ne bi smela, saj forum še ni bil pripravljen za javno objavo. Forum je bil viden samo 15 minut, nakar smo odkrili napako in forum umaknili z interneta.

V glavnem v tem času se nam je na žalost nepopravljivo sesula baza zaradi nadgradnje v kateri je bila tudi tvoja objava in zadevo smo morali povrniti v prejšnje stanje (5. oktober 2004, 11:15 AM).

Tako, da preprosto ne gre za nobeno zaroto, zatiranje in ne vem kaj še vse, ampak za preprosto tehnično napako do katere je prišlo po pomoti in nesrečnih okoliščin. Vse objave, ki so bile spisane v teh 15 minutah so bile na žalost izgubljene.

Čeprav bi si želel, nisem nezmotljiv in konec koncev je delati napake človeško.

Iskreno se ti opravičujem, če smo te s tem kakorkoli prizadeli.

P.S.

Zagotovo pa te ni nihče brisal!

Lep pozdrav,

Codeine

[Desert Soul]

Quota, zanima nas tvoje mnenje, zato bom(o) vesel(i), če še enkrat sedeš za tipkovnico in se ponovno potrudiš.

Lep dan tudi tebi. In vsem ostalim. :004

[Alla]

Dvomim, da bo še enkrat odgovoril......kljub pojasnilu.

Žal....ampak če je takšna njegova odločitev....pa naj bo.

Alla

[quota]

Spoštovani gospod Quota

Na žalost si pisal svojo objavo ravno v času, ko se je nova verzija foruma pojavila na internetu, čeprav se ne bi smela, saj forum še ni bil pripravljen za javno objavo. Forum je bil viden samo 15 minut, nakar smo odkrili napako in forum umaknili z interneta.

V glavnem v tem času se nam je na žalost nepopravljivo sesula baza zaradi nadgradnje v kateri je bila tudi tvoja objava in zadevo smo morali povrniti v prejšnje stanje (5. oktober 2004, 11:15 AM).

Tako, da preprosto ne gre za nobeno zaroto, zatiranje in ne vem kaj še vse, ampak za preprosto tehnično napako do katere je prišlo po pomoti in nesrečnih okoliščin. Vse objave, ki so bile spisane v teh 15 minutah so bile na žalost izgubljene.

Čeprav bi si želel, nisem nezmotljiv in konec koncev je delati napake človeško.

Iskreno se ti opravičujem, če smo te s tem kakorkoli prizadeli.

P.S.

Zagotovo pa te ni nihče brisal!

Lep pozdrav,

Codeine

←

OK, sem videl da sem ga tudi jaz polomil, ker sem tako reagiral. Razumem zadevo in jo bom skušal še enkrat razložiti in pojasniti. Hvala za obvestilo in razumevanje

lp Quota

[insider]

g.Fink upam da problemčke rešite sporazumno v dobrobit reševanja z motorjem tudi v LJ  kar pa se pisma tiče pa mislim da bo padlo na plodna tla

LP director (circusa)

Se pridružujem željam in sem prepričan, da se bo motor v LJ zagotovo obdržal in to v okviru RPKC. Nedavni dogodki v zvezi z našim delom pa niso ravno problemčki temveč velik problem, ki pa zna vplivati na to, da projekt kljub našemu trudu roma na hladno. Zakaj tako si razberite iz spodaj obljubljenega odgovora na odprto pismo, ki je objavljeno z lektorskimi popravki.

ODGOVOR NA ODPRTO PISMO MITJE VILERJA

Odločil sem se, da moram osebno in uradno, kot vodja Reševalne postaje Klinčnega centra Ljubljana (v nad. RPKC) korektno in celovito predstaviti vse okoliščine glede Projekta izvajanja nujne medicinske pomoči z motorjem v Ljubljani. Gospod Mitja Viler je namreč v svojem odprtem pismu z dne 1.10.2004 objavljenem na portalu spletne strani motosvet.com objavil vrsto neresnic in pomankljivih podatkov, ki blatijo moje dobro ime in dobro ime inštitucije katero vodim oz. katera izvaja dejavnost nudenja predbolnišnične nujne medicinske pomoči z motorjem in nenazadnje mečejo črno luč tudi na moje kolege, ki vsak dan na motorju nosijo glavo naprodaj.

Pa začnimo od začetka. Prvič se je v Ljubljani tekom leta 1994 pričelo poizkusno izvajati nujno medicinsko pomoč z motorjem. Ta projekt so izvedli Študentski servis Študent d.o.o. oz. gospod Mitja Viler v sklopu svojega projekta Novi pristopi k reševanju, RPKC ter gospod Robert Sabol, ki je prostovoljno in brez plačila na lastno tveganje, kot motorist reševalec izvedel vse intervencije. Vložek gospoda Mitje Vilerja je bil rabljeni cestni motor (Honda CBR 1000) in servisiranje le tega ter minimalna zaščina oprema (zaščitna jakna ter čelada). RPKC pa je zagotovila vso potebno medicinsko in reševalno opremo, sanitetno potrošni material, svetlobno in zvočno opozorilno signalizacijo, radijsko postajo ter gorivo. V tistem času je bil moj osebni vložek strokovni nadzor saj sem bil takrat na RPKC zadolžen za strokovno vodenje. Pred, med in po zaključku, poizkusnega izvajanja nujne medicinske pomoči z motorjem, in vse do danes, med gospodom Mitjem Vilerjem oz. Študentskim servisom Študent d.o.o. in RPKC oz. Kliničnim centrom Ljubljana ni bilo nobenega ustnega niti pisnega dogovora o sodelovanju oz. vključevanju RPKC v projekt Novi pristopi k reševanju, temveč smo na začetku projekt izvedli, kot enakovredni partnerji. Zaradi neustreznih pogojev dela (neustrezen motor, neurejeno financiranje, premalo kadra…) smo poizkusno izvajanje po dveh mesecih predčasno zaključili. Od tu naprej pa vse do leta 2003 je RPKC vztrajala na svojem stališču, da je zainteresirana za izvajanje nujne medicinske pomoči z motorjem, saj v tem vidi veliko prednosti, vendar pod pogojem, da so v naprej s pisnim dogovorom izpolnjene vse naše zahteve: zagotovitev ustreznega motorja za reševanje z vso potrebno medicinsko in reševalno ter visoko kakovostno zaščitno opremo, zagotovitev sredstev za redno vzdrževanje motorja za reševanje, zagotovitev zadostnih finančnih sredstev za delovanje najmanj 5 zdravstvenih tehnikov – reševalcev na motorju, ter za zagotovitev dodatnih sredstev za izvedbo dodatnih izobraževanj in usposabljanja (treningi varne vožnje, kondicijski treningi, relacijske vožnje…). Pri teh pogojih vztrajamo saj lahko edino na ta način to dejavnost izvajamo profesionalno in na način, ki za naše reševalce na motorju predstavlja najmanjše tveganje.

Res je tudi, da je gospod Mitja Viler v tem času tekal od »Poncija do Pilata« in se po svojih močeh trudil, da se bi v redno prakso uvedlo izvajanje nujne medicinske pomoči z motorjem. To mu je tudi uspelo v letu 2002, za kar mu gre vse priznanje, ko je začel v Mariboru uradno teči Projekt izvajanja nujne medicinske pomoči z motorjem pod okriljem krovnega projekta Projekt nujne medicinske pomoči v RS, ki od leta 1996 teče pod vodstvom Ministrstva za zdravje. Pred tem je ta način dela v Mariboru potekal eno leto vendar v neurejenih pogojih. Povedati moram tudi naslednje dejstvo, da je za leto 2002 RPKC odklonila izvajanje predhodno omenjenega projekta, ker niso bili izpolnjeni naši pogoji oz. niso bile podane pisne garancije, da bodo zahtevani pogoji resnično realizirani. Koncem leta 2002 smo se na pobudo gospodja Mitje Vilerja pričeli dogovarjati z Mestno občino Ljubljana, ki je bila pripravljena finančno podpreti realizacijo Projekta izvajanje nujne medicinske pomoči z motorjem v Ljubljani v letu 2003. Rezultat večstranskih pogajanj, v katerih so bili udeleženi gospod Mitja Viler, kot pobudnik, Mestna občina Ljubljana, Ministrstvo za zdravje, Zdravstveni dom Ljubljana in RPKC ter na podlagi izdelane projektne dokumentacije Uporaba motorja za izvajanje predbolnišnične nujne medicinske pomoči v Ljubljani (avtor Andrej Fink) je bil podpis pogodbe (Pogodba o izvajanju predbolnišnične nujne medicinske pomoči z motorjem) med Mestno občino Ljubljana in Kliničnem centru Ljubljana. Na tem mestu se bom dotaknil opozarjanja na povečano tveganje, ki je prisotno pri izvajanju nujne medicinske pomoči z motorjem. Na to dejstvo sem osebno ves čas pogajanja neprestano opozarjal in izpostavil celo trdo stališče, da bomo s projektom zaključili tisti moment, ko bomo imeli nesrečo z hudimi telesnimi poškodbami oz., da projekta ne bomo izvajali, če ne bodo izpolnjene vse naše zahteve. Ocenjujem, da je ravno takšno vztrajanje privedlo do uspešnega zaključka in realizacije v praksi.

Navedba gospoda Mitje Vilerja v odprtem pismu, da je samo on pričakoval nesrečo reševalca na motorju in da je na to opozarjal tako RPKC, kot Ministrstvo za zdravje je skrajno zavajajoča saj je v najinih številnih pogovorih to tveganje neprestano zanemarjal in se ni strinjal z našim stališčem o 100% zagotovitvi ustreznih pogojev. Na podlagi predhodno omenjene pogodbe je RPKC pričela izvajati projekt na začetku junija 2003. Še isti mesec se je projektu pridružilo tudi Ministrstvo za zdravje saj jim je uspelo povečati sredstva namenjena RPKC za izvajanje nujne medicinske pomoči, ki so zadostovala za pokritje stroškov dela v letu 2003. Povečanje sredstev je razvidno iz objavljenega Področnega dogovora za zdravstvene domove in zasebno zdravstveno dejavnost za pogodbeno leto 2003 – Priloga 8, ki je objavljen na internetnih straneh Zavoda za zdravstveno zavarovaje Slovenije (www.zzzs.si). Zaradi vključitve Ministrstva za zdravje je bil naknadno z Mestno občino Ljubljana podpisan aneks k Pogodbi o izvajanju predbolnišnične nujne medicinske pomoči z motorjem. Ravno ta ankes je omogočil, da se je del neporabljenih sredstev Mestne občine Ljubljana prenesel v leto 2004 in omogočil začetek intenzivnega usposabljanja in selekcije reševalcev na motorju s strani mednarodno priznanih motorističnih inštruktorjev in izkušenih motoristov (gospod Brane Legan in gospod Miran Stanovnik). O vseh dosedaj opravljenih usposabljanjih in ocenah reševalcev na motorju obstajajo mesečna pisna poročila. Glede na pozitivne rezultate v letu 2003 je Ministrstvo za zdravje v letu 2004 bistveno povečalo finančna sredstva in s tem skupaj z Mestno občino Ljubljana, s katero smo podpisali novo Pogodbo o izvajanju predbolnišnične nujne medicinske pomoči z motorjem v letu 2004, zagotovila nemoten poteg dela v letošnjem letu v skladu z vsemi našimi pogoji. Na žalost se je 8.9.2004 zgodila prometna nesreča, ki je predčasno (začasno) zaključila naše delo.

V kontekstu nadalje gospod Mitja Viler nakazuje, da je nedavni nesreči v kateri se je hudo telesno poškodoval delavec RPKC botroval amaterizem državnih uslužbencem med katere se štejem oz. sodim tudi jaz osebno. Gospod Mitja Viler je pozabil omeniti dejstvo, da so se vse tri nesreče reševalcev na motorju s telesnimi poškodbami do sedaj zgodile zaradi nesrečnih okoliščin (pesek na cestišču v ovinku, nenaden pobeg psa na cestišče) ter zaradi tuje krivde (odvzem prednosti v križišču pri zeleni luči na semaforju). Kar se tiče omenjanja zaslužnosti gospoda Mitje Vilerja moram kolega še enkrat popraviti z dejstvom, da je bilo to ustrezno storjeno v dokumentu Poročilo o poteku projekta izvajanja predbolnišnične nujne medicinske pomoči v Ljubljani 2003, katerega so prejeli on osebno, Mestna občina Ljubljana, Ministrstvo za zdravje, nadrejene osebe Kliničnega centra Ljubljana in Zdravstveni dom Ljubljana. Isti dokument so prejeli tudi predstavniki medijev (Delo, Dnevnik, Nedeljski Dnevnik) v pisni in elektronski obliki. Zakaj do objave tega podatka v navedenih medijih ni prišlo, bo moral gospod Mitja Viler poiskati odgovor na drugem naslovu.

Nadalje gospod Mitja Viler trdi, da nad uporabo motorjev ni nadzora. To trditev moram kategorično zanikati z dejstvom, da nadzor obstaja in to več nivojski, ki je predpisan v dokumentu Navodila za izvajanje predbolnišnične nujne medicinske pomoči z motorjem v.2. Prvi nivo predstavlja operativni nadzor, katerega zagotavlja vodja izmene v sklopu rednega dela RPKC. Drugi nivo predstavlja nadzor s strani tehničnega vodje projekta, ki je tudi sam reševalec na motorju in zelo izkušen motorist, kar mu gospod Mitja Viler iz meni neznanih razlogov ne priznava, kljub temu da kandidira za motorističnega inštruktorja. Tretji nivo predstavlja strokovni nadzor, ki ga zagotavljajo urgentni zdravnik na terenu, vodja Službe nujne medicinske pomoči Zdravstvenega doma Ljubljana in koordinacijska skupina za nadzor nad delovanjem Projekta nujne medicinske pomoči v RS na Ministrstvu za zdravje. Če si gospod Mitja Viler predstavlja izvajanje nadzora uporabe motorja v obliki nepooblaščenih poizkusov nadziranja z njegove strani, ko je s svojim motorjem ali motorjem, katerega so nedavno uporabljali v Mariboru sledil našega motorista na nujni intervenciji (reševalci na motorju bodo po potrebi potrdili moje navedbe) in s tem ogrožal varnost drugih udeležencev v prometu in posredno s slabim zgledom tudi varnost naših reševalcev na motorju, potem lahko rečemo, da takšnega «strokovnega« nadzora zagotovo ne potrebujemo.

Upam si trditi, da mnenje RPKC o neprimernosti obstoječega motorja za izvajanje predbolnišnične nujne medicinske pomoči ni osamljeno, saj so ravno v Mariboru te dni prejeli motor drugega proizvajalca. Ne glede na povedano, kot vodja dajem možnost podrejenim, v tem primeru reševalcem na motorju, da v skladu z možnostmi izbirajo osnovna sredstva za delo, ki bodo poleg drugega zagotavljala tudi njihovo varno in zanesljivo uporabo. Kot neposredni izvajalci si pridržujemo tudi pravico, da po lastni presoji iščemo strokovne nasvete v kolikor je to potrebno in se ne pustimo posiljevati z takšnimi ali drugačnimi na videz dobrimi predlogi oz. idejami. Sicer pa je gospod Mitja Viler očitno nedosleden pri dajanju izjav in delovanju v praksi. Spomni naj se samo s kakšnim motorjem (Honda CBR 1000) smo pričeli uvajati to dejavnost v letu 1994 pa bo videl, da njegov argument, da je delo potrebno začeti z lahkimi, enostavnimi motorji, ki reševalca omejujejo, stoji na bolj trhlih tleh in da so tu v ozadju drugi interesi. S kolegom bi malce rad polemiziral tudi o znanju oz. obvladovanju dela z motorjem. Reševanje z motorjem ne zahteva samo dobrega motorističnega znanja temveč tudi dobro medicinsko znanje in dobro zdravstveno reševalno usposobljenost. Gospodu Mitji Vilerju priznavam ekspertnost na potročju obvladovanja motorja, to pa je tudi vse kar se tiče njegovega znanja in vedenja o reševanju z motorjem. Reševalci z motorjem RPKC oz. njihovi kolegi iz Maribora so po več letih dela postali pravi strokovnjaki za to delo in dobro bi bilo, da se razvoj te dejavnosti znotraj nujne medicinske pomoči prepusti njihovim rokam.

V tej repliki bom odgovoril tudi na izjave gospoda Mitje Vilerja v forumu, da je uvedba helikopterskega reševanja absurdna ter da ima hitrejši dostop reševalca do ponesrečenca vpliv na nastop šokovnih stanj. Zavedati se moramo, da sta oba načina komplementarna obstoječemu klasičnemu reševanju oz. nudenju nujne medicinske pomoči z avtomobili. V upoštev prideta tam, kjer klasični način odpove, nima dostopa, je prepočasen, kjer je premalo ekip itn. Poudaril bi pravo prednost reševanja z motorjem. To je hitrejši dostop na kraj dogodka v primeru nenadnih srčnih zastojev, kjer je v igri posebno zdravstveno stanje, ki potrebuje izvedbo defibrilacije (elektrošok srca). V kolikor se defibrilacija izvede v prvih 5 minutah po zastoju delovanja srca je lahko dolgoročno preživetje tudi preko 30%. Za primerjavo naj povem, da je dolgoročno preživetje v primeru nenadnih srčnih zastojev v Ljubljani na nivoju 8%. V to kategorijo ne sodijo srčni zastoji zaradi poškob. Pri poškodovancih in sploh šokirancih pa je drugačna časovna odvisnost. V kolikor poškodovana oseba še kaže znake življenja in je pripeljana v roku 1 ure (t.i. zlata ura) od nastanka poškodbe do kirurške oskrbe ima kar 85% možnosti da preživi. Ravno s helikopterskim reševanjem smo v lanskem in letošnjem letu na račun hitrega transporta rešili življenje nekaj motoristom. V prvi osebi pišem zato, ker sem sam osebno član ekipe za helikoptersko reševanje in v času pisanja tudi dežuram na letališču Brnik. Žalostno je, da nekdo na račun svojih interesov meče v koš trud in dosežke na drugih sorodnih dejavnostih, ki imajo isti cilj. Za zanimivost naj povem, da je lansko leto prva intervencija s helikopterjem nujne medicinske pomoči rešila življenje motoristu, ki mu je pri padcu nekje na dolenjskem odtrgalo nogo. Naj zaključim z besedami, da ravnanja in navedbe gospoda Mitje Vilerja razumem, kot poizkus razčiščevanja starih neporavnanih računov z osebami na Ministrstvu za zdravje in ne kot trud za dosega osnovnega cilja – začetek reševanja z motorjem, saj je bil ta cilj v osnovi že dosežen z uvedbo reševanja z motorjem v prakso v Mariboru, Celju in obali (Koper, Izola…) in ki kot tako poteka že drugo leto.

Skratka gospod Mitja Viler skrajni čas je, da prenehate zavajati javnost saj so ravno vaša nedavna dejanja največja ovira za nas operativce, da si pri nadrejenih izborimo oz. obdržimo ustrezne pogoje za nemoteno delovanje reševalcev na motorju.

Brnik 2.10.2004

Vodja Reševalne postaje KC

Andrej Fink, dipl.zn.

P.S.:

Vsi v tekstu navedeni dokumenti so širši javnosti, po predhodni najavi, dostopni na vpogled v tajništvu RPKC, Zaloška cesta 25, 1000 Ljubljana.

[insider]

Codeine, hvala za objavo. Duhovi so pomirjeni .) .

[quota]

Andrej je podal zelo obširen in temeljit odgovor na pismo gospoda Mitje Vilarja. Sam ne bom komentiral in presojal, kdo v preteklosti je imel prav in kdo ne. Menim da je skrajni čas da prenehamo z metanjem starih zamer pod noge.

Nesreče so in bodo tudi v prihodnje sestavni del našega poklica. Ko na koncu leta pogledaš prevožene kilometre in razmere, lahko rečem , da bi lahko vsak dan razbili ducat motorjev in avtomobilov glede na način vožnje, ki ga uporabljamo v naši službi. Bolje bo, da se vsedemo za mizo in združimo izkušnje, znanje, ter poskusimo preprečiti še kakšno tragedijo med nami.

Reševanje je pač sistem, ki ga sestavlja več segmentov. Določenih stvari se ne da spremeniti čez noč. Potreben je čas. In čeprav med tem časom ugašajo življenja, se stvari premikajo na bolje. Žal je pač tako, tako je bilo tudi v preteklosti. Motor pri izvajanju nujne medicinske pomoči je vsekakor zelo dobrodošel. Rezultati so pokazali smisel takega dela. Škoda bi bilo, da bi zaradi nesmiselnih prepirov zavrgli kar smo ustvarili. Pa ne zaradi mene, ki z veseljem opravljam svoje delo. Predvsem zaradi vseh ljudi, ki so koristniki naših uslug in si zaslužijo kar se da uspešno nudenje pomoči.

Ampak na takšen način nam to ne bo uspelo. Potrebno bo malo strpnosti tako z ene in druge strani, pogledati še iz nasprotnega zornega kota in najti skupno besedo. Pa saj ne bo kdo rekel, da tega ne zmoremo......

[GorazdH]

Odločno in popolnoma podpiram reševalce na motorjih. še več, uvrstil bi jih v kategorijo vozil s prednostjo (sem že pozabu kako se jim pravilno reče,uni z rdečo in plavo lučjo, katere je mogoče videti ob obiskih al pa prevažanju kakih zavaljenih političnih krav :SS in se moraš ustavit :angry: ). Pravočasno posredovanje na kraju nesreče je pa ja bol važno od kosila kakega politikanta j...nti! no malo sem zašel :) ma upam da me razumete.

lep pozdrav pa vso srečo!

Popravljeno Oktober 14, 2004. Popravil GorazdH

[Crownless]

Takim vozilom se reče vozilo s spremstvom. Za ta vozila tut ni omejitev (kakršnih koli).

Crownless

[mitc]

ODGOVOR NA ODPRTO PISMO MITJE VILERJA

Odločil sem se, da moram osebno in uradno, kot vodja Reševalne postaje Klinčnega centra Ljubljana (v nad. RPKC) korektno in celovito predstaviti vse okoliščine glede Projekta izvajanja nujne medicinske pomoči z motorjem v Ljubljani.

Pojasnilo k “odgovoru na odprto pismo Mitje Vilarja”

Redko je v enem članku toliko netočnosti ali pa izogibanja dejstvom, kot je bilo v odgovoru na moje pismo s strani Andreja Finka dipl. zn., direktorja Reševalne postaje Kliničnega centra. Kot kaj vse g.Fink protestira, dejstev ne spremeni. Moj način dela in razmišljanja ni v namigovanju in nepojasnjenih trditvah, zato je tudi ob močno skrajšani argumentaciji tekst obsežnejši.

Glede na to, da je bil g.Fink v času prvega testiranja pred 10 leti medicinski tehnik v reševalnem avtomobilu, je imel tako kot ostali dostop do vseh podatkov, ki so bili povezani s testiranjem motorja na RPLJ. Prvi pogovori so stekli leta 1992. Zaradi objektivnih okoliščin pa sem se lahko nadaljevanja lotil šele leta 1994.

V “celoviti predstavitvi” je prva neresnica o vložkih v začetek testiranja.Vložek ni bil samo rabljen motor in minimalna oprema, temveč tudi registracija, stroški vzdrževanja, gume, popravilo po nesreči in tudi sirene in modre luči ter kovček za opremo. Podatek o tem, da naj bi to dala RPLJ, lahko g.Fink denostavno okaže z računom. Svetobno in zvočno opremo smo nabavili mi in je še vedno pri nas. Vredna pa je bila več, kot je sedanja nabavna vrednost /mislim da je sedanja cca. 470.000 sitm +ddv./

Vsa potrebna medicinska oprema s strani RPLJ v tistem času, je bila spravljena v kovčku velikosti 30 x 30 x 50 cm. Osebni vložek Finka naj bi bila izdelava statistike iz poročil, ki jih je tedanji reševalec na motorju spisal za vsako akcijo. Po mojem pomnenju je tedanji direktor mag. Bratun določil ali pa se je g. Fink javi, da bo to naredil. Pojasnjevanje, da je to naredil kot osebni vložek ne spremeni dejstva, da je na RP zaposlen in da sodi ta dejsvnost v okvir njegove službe.

Na zapis, da “Pisnega dogovora med KCLJ in RPLJ glede vključevanja vprojekta NPR ni bilo nikoli” moram pojasniti, zaradi tega, ker sta obe instituciji po nivoju odločanja premajhni za sprejetje takšnih odločitev. Vse kar se na področju medicine v državi dela, spreminja ali uvaja, poteka izključno s soglasje Ministrstva za zdravje in resorske komisije. Pred tem podpisovanje kakršnih koli dogovorov ne bi bilo smiselno. Ali pa je danes ta aiatem uradno uveden v državi, ne vem, ker mi niti Ministrstvo niti RPLJ neopšljeta z izjemo poročila za lani, nobenega dokumenta. Več o tem v nadaljevanju.

Projekt sem zaustavil po treh mesecih zato, ker je bilo dovolj podatkov, ki jasno govorili o koristnosti uporabe motorja. Med njimi so tudi bistveno skrajšan čas dostopa, preklici nujnih voženj zaradi tega, ker je reševalec na motorju po prihodu ugotovil, da nujna vožnja ni potrebna.

O neustreznosti motorja ni bilo govora, ker je bil to prvi pristop k tovrstni uporabi. Izkušnje so pokazale tako prednosti kot pomanjkljivosti takšnega tipa, katere sem upošteval v nadaljevanju. Financiranje ni bilo urejeno zato, ker se ljudem na ministrstvu ni niti sanjalo, da se lahko za hitrejši dostop uporablja motor, niti niso imeli nikakršnih iskušenj s tem.

Razlogi, ki so uporabo motorja za reševanje dali v Ljubljani za 8 let na “hladno” so enostransko prikazani. Od leta 94 do leta 2003, torej 9 let, je Reševalna postaja vztrajala na stališču, da če jim ne bo kdo prinesel denarja za to, potem ne bodo delali. Vprašanje pa je, kdo naj bi to bil. Minister, Ministrstvo za zdravje, Klinični center, Mestna občina? Vsekakor MORA stvari na področju medicine pripraviti Ministrstvo za zdravje. Tako v odnosu do izvajalcev /ZD; RP…/ kot do plačnikov /ZZZS, fizične osebe/ RP pa ima v tem kontekstu MOŽNOST vplivati na njihove odločitve. Jim predlagati racionalizacijo.

Pogovori s prvim ministrom, s katerim sem sodeloval, g. Voljčem dr. med. so bili realni. A ministri se menjajo, problemi ostajajo. Tako je bil mrk na področju uvedbe motorjev popoln.

Pred letom 2002 je bilo opravljenih mnogo pogovor, obiskov na Ministrstvu za zdravje na temo uvedbe motorja za reševanje. Obljube so si bile enake in vedno odlagajoče. Leta pred letom 2000 je uspelo s poslansko pobudo Jakiča doseči eksplicitno omembo motorja za reševanje v pravilniku, ki ureja nujno medicinsko pomoč. Kmalu po tem je sedanji minister Keber dr. med. ponudil reševalnim postajam v ponovno preverjanje razultate iz leta 94. Stvar je zanimala zgolj ZD Adolfa Drolca v Mariboru, ki ga je vodil prim. Židanik, strokovno vodstvo as.mag. Grmec dr. med in Boštjan Polenčič med. tehnik, ki je bil stvari sposoben izvajati v praksi.

Tukaj moram opozoriti tudi na “argument” Finka, ki sicer sodi v tekst više, da “nikoli ni prišlo do ustnega ali pismenega dogovora med KC in RP”. Obe instituciji sta dobili ENAKE predloge uvedbe motorja za reševanje, ki so bili del projekta NOVI PRISTOPI K REŠEVANJU. V času iskanja možnosti za pričetek ponovnega dela se je vedno in povsod uprabljala ta kratica. Kasneje, ko je bilo opravljeno testiranje v Mariboru in Ljubljani pa nisem zahteval, da naj se za ta poročila uporabi ime NPR. To je bil, kot navaja. G. Fink “poskus”. O tem, da se je, ali se je in kdaj se je poskus končal in začelo redno delo s strani Ministrstva niti RPL ni sem dobil nikakršnega obvestila. Edni dokumen so rezultati za lansko leto. Dejstvo, ki me je vodilo v sprejemanje tovrstnih nazivov za poročila je bilo v nepomembnosti imena testiranja. Ko bo in če bo stvar zaživela, pa je že druga zadeva.

Projekt sem avtorsko zaščitl pred 10 leti v izogib “lastninjenu” uvedbe motorja.

Glede neurejenih pogojev, v katerih naj bi tekel projekt v Mariboru, o katerih piše pisec je od meni znanih stvari neurejeno zgolj to, kar je obljubilo ministrstvo za zdravje. Če torej uredim motor in opremo, bodo oni /MZZ/ krili stroške plač. Boštjan je prvo leto delal preko 500 ur, plačali pa mu niso.

Argumentacija g. Finka o razlogih, zakaj niso začeli poskusno delati v Ljubljani, je jasna. Ni bilo zagotovila, da bodo denar dobili. A niti Reševalna postaja v Mariboru, ki je bistven manjša od ljubljanske, ni imela pismenih zagotovil. Eno je pokrivanje stroškov razvoja, drugo pa operativnega dela. Brez razvoja pa operativnega dela ni.

Ker ni bilo realno pričakovati, da bo Reševalna postaja Ljubljana našla denar za uvedbo motorjev, sem ga iskal sam. Miloš Pavlica je ključna oseba, ki je usmerila iskanje v pravo smer. Denar za motor in opremo mi je uspelo zagotoviti v mandatu prejšnje županje s podporo večine svetnikov MOL. PO tem, ko je bil motor in oprema nabavljena, Ministrstvo denarja za plače ni imelo in vse je kazalo, da bo motor stal eno sezono. A se je županja Simšičeva potrudila, mestni svetniki pa ne nasprotovali in poiskali so še denar za plače. Predno je bil prvi denar zagotovljen, je RPLJ posala popis opreme, ki jo je potrebno nabaviti in dobili so jo. Ko ni bilo denarja za plače s strani MZZ je RPLJ to posredovala MOL in denar so dobili.

Ker meni kot avtorju projekta Novi pristopi k reševanju g.Fink dokumentacije ni poslal, nisem pa jo tudi zahteval, je bila predstavljena uvedba motorja kot delo reševalne postaje Ljubljana in ne kot nadaljevanje projekta Novi pristopi k reševanu. Vsa finančna sredstva za Ljubljano in obalo je bilo mogoče zagotoviti izključno zaradi naših osem letnih prizadevanj in dveletnega dela ZD Adolfa Drolca v Mariboru.

Glede na to, da A.Fink citira moj tekst, bi ga lahko vsaj točno. Prvi stavek odprtega pisme ne govori o tem, da naj bi “samo jaz pričakoval nesrečo” , temveč se glasi:”nesrečo reševalca na motorju sem pričakoval in nanjo opozarjal…”

Številnih pogovorov nisva imela, saj ni bilo s strani RPLJ do leta 2002 narejenega ničesar, da bi se motor v Ljubljani uvedel. Sem pa po tem, ko je bilo jasno, da Mestna občina Ljubljana ima možnost financiranja motorja in opreme, trikrat oglasil pri njem. Vse ostalo je bila rutina odbora za Socialo in zdravstvo MOL in seveda svetnikov, ki so večinsko podporl pobudo. Od svetnikov MOL so stvar zagotovo podprli Bručan dr. med. mag. Kopač, Jakič, Pavlica.

Glede zanemarjanja nevarnosti se šele iz odgovora g.Finka vidi, kako zelo slabo razume posamezna vprašanja, povezana z uporabo motorja. Trditev, da se nisem strinjal s 100% zagotovitvijo ustreznih pogojev je smešna. To trdi oseba, ki vožnje z motorjem ne pozna. Po njegovem je vrh ustreznih pogojev to, da opravijo tehniki šolo varne vožnje in se usposabljajo v tem. Zato bom ponovil: šola varne vožnje je eno, uporaba motorja pa drugo. Vprašanje uporabe je ključno. In izogibanje trenutkom, ko šola varne vožnje ne pomaga več. Ko pa do tega vseeno pride, pa pravilno reagiranje. To je del pogojev za varno vožnjo. Moj predlog je bil s strani Finka zavrnjen z argumentacijo, da nimam licence za šolo varne vožnje. Pri tem ni ključnega pomena zgolj šola varne vožnje temveč tudi reagiranje v zgoraj opisanih situacijah. Licence za preživetje ob takšnih situacijah nima v državi nihče.

Motor je bil nabavljen konec leta 2002. Na RPLJ so z delom pričeli junija 2003. Pred tem niso imeli reševalci na motorju nikakršnega izobraževanja s področja uporabe motorja. V tem letu, treh mesecih dela, je imel reševalec dvakrat smolo in je šel po tleh.

Fink ugotavlja, da spada med državne uslužbence, pozablja, da je na skoraj najnižjem mestu, na katerem se še sprejemajo odločitve. Ključne odločitve sprejema MZZ.

Ministrstvo za zdravje je oktobra leta 1994 prejelo projekt Novi pristopi k reševanju z rezultati treh mesecev operativnega dela v Ljubljani. Zapisane so bile izkušnje in predlagane rešitve za nadaljevanje. Med rezultati so bili nekateri zares odlični npr. 13 minutna povprečna razlika v času dostopa med motorjem in reševalnim vozilom, število preklicov reanimobilov na nujni vožnji, ki jih je naredil reševalec na motorju. Ker je pričel na mesto nesreče hitreje od reševalnega vozila je realno ocenil situacijo in v 32% primerov vožnjo preklical. V tistem času je ta prihranek v vožni reanimobilov na letni ravni znašal cca. 70.000 km na leto.

In Ministrstvo za zdravje se ni odločilo, da uvede enoten sistem uvajanja novosti, ki jo predstavlja uvedba motorja, temveč je dopustilo možnost, da se uvede motor na treh lokacijah. Vse pa je prepustilo v odločanje direktorjem Zdravstvenih domov oz. Reševalnih postaj. Tako so dobili možnost odločanja ljudje, ki uporabe motorja praktično ne poznajo. vedo sicer, da se motor pelje hitreje od avtomobils, vse bistvene podrobnosti pa je domena teorije. Tako direktor RPLJ kot direktor ZD Koper so poiskali ljudi, ki naj bi znali voziti motor in zadeva je šla v izvedbo. Nihovo primernost so ocenjevali sami, po prvem letu dela pa naj bi svoje ocene podali tudi inštruktorji. Ampak po prvem letu dela.

G.Fink ugotavlja, da so se vse tri nesreče zgodile zaradi nesrečnih okoliščin. Sam ne poznam nobenega primera, da bi se nesreča zgodila zaradi srečnih. Nesreča z motorjem se nikoli ne zgodi zgolj zaradi ene same nesrečne okoliščine. Vedno je v nekem trenutku splet različnih vzrokov. A to je že področje, za katerega nimam licence, zato ne bom razvijal dalje.

Razumevanje našega desetletnega truda s strani direktorja RPLJ kaže popolno temo. Če bi bil moj interes omenjanje zaslužnosti, bi na motor na RPLJ nalepil nalepko z mojim imenom in priimkom, kar mi kot avtorju po zakonu o avtorskih pravicah pripada. O mojih interesih v zaključku.

Glede omenjanja mojega priimka in imena je v tem primeru pisec ponovno storil to, kar očita meni. V poročilu na 43 straneh ni zapisano o študentskem servisu Študent d.o.o. , ki je financiral projekt NPR, kupil prvi motor za Ljubljano in naslednjega za Maribor, opremo NITI BESEDE. G.Fink tudi po desetih letih ne ve, da je bil motor registriran na ŠS Študent d.o.o. in ne name. Podjetje je krilo tudi stroške poti, recimo preko 30 x Maribor, preko 20 obala, o poteh po Ljubljani do državnih organov in ministrstev niti ne pišem. Od leta 1992 dalje.

Za to je g.Fink v poročilu zapisal:”RP se Miji Vilerju zahvaljuje za trud.” In to je to. O kakšnem avtorstvu, rezultatih dela… niti besede. Kriviti medije, da tega niso tega objavili, je smešno. Jaz jih zagotovo ne bom klical. Objavili so seveda slike in izjave A. Finka, kaj vse je naredil. In to je pomembno, mar ne?

Tudi pri branju nadljevanja pisma tega gospoda ponovno ugotavljam, kako slabo razume tisto, kar je napisano oz. moje trditve. Čeprav sem se trudil vse pojavniti v čimbolj enostavnem jeziku, očitno to ni dovolj. Zato ponavljam: nad uporabo motorjev ni nadzora. S tem ne mislim predpisov, ki določajo, kaj mora biti na motorju in verjetno, da mora imeti reševalec med vožnjo na glavi čelado. Govorim o tistem delu uporabe motorja, ki ima za posledico menjavanje sprednjih zavornih ploščic na 1000 km, stalna popravila in tudi tri nesrečne primere. To je uporaba motorja od trenutka, ko se reševalec odpelje.

Po mojem prepričanju je v prvem obdobju obvezen nadzor s strani usposobljene osebe, ki oceni izvajanje tega, kar spoštovana Legan in Stanovnik učita. To, da Fink omenja strokovni nadzor na terenu, je popoln nesmisel, kajti jaz pri ponovnem branju mojega pisma bo jasno, da ne govorim o strokovnem nadzoru nad delom temveč nad uporabo motorja. Sicer pa ne poznam primera, da bi bil kakšen reševalec poškodovan zaradi nestrokovnega dela pri ponesrečencu.

Kako g.Fink ugotavlja, da fantu, ki je tehnični vodja projekta, znanja ne priznavam, ne vem. Eno je uporaba motorja, druga pa poznavanje tehničnega dela. Glede uporabe motorja imata dve nesreči v treh mesecih določen pomen. Glede tehničnega dela pa je to posledica dejstva, da je Ministrstvo za zdravje predalo uvedbo novosti direktorjem, ki teh znanj ali izkušenj nimajo, zato tudi ne morejo ugotavljati, kaj na bi bilo pri uporabi motorja dobro. Mladi ljudje, katerim uporba motora pomeni novost, pa prav tako nimajo s tem nobenih izkušenj.

Omenil bom zgolj nekaj primerov. Predelava motorja za dodatno polnjenje akumulatorjev, ki je bilo izvedeno šele po pogostem rinjenju zaradi nevžiga. V Mariboru so bile stvari rešene v štartu. Tudi drug tip gum, prestavljeni kovčki in spremeba težišča. Kaj se dogaja z enduro gumami, ki so serijske na tem tipu motorja, ve vsak, ki se je kdaj peljal tudi po mokri cesti. In samo tisti to vedo.

Noben motor ni narejen za vse vrste dejavnosti. Zato so poterbne prilagoditve, ki pa se ne končajo z montažo kovčkov in njihovo napolnitvijo.

Zapisal je tudi, da sem se peljal za reševalci. Drži. Izvajanje strokovnega nadzora se bo po mojih predvidevanjih v prihodnje vršilo natanko tako, kot je g.Fink zapisal, da tega ne potrebujejo. Morda ne v Ljubljani.

Ker ne ve, s katerimi motorji sem se kdaj zapeljal za kakšnim reševalcem križišče ali dve, bom pojasnil. Z Mariborskim nikoli, ker so ga potrebovali za delo. Z BMW jem, ki ga reševalci v LJ. poznajo da, z GSXR om in Hondo, ki pa je ne poznajo tudi. Ob tem se moram zahvaliti slovenski Policiji, natenčneje g.Wenigerju, Zajcu in nekdanjemu piaru Korenu za to, da so nam posodili leta 02 helikopter. Angažirali smo snemalni ekipi obeh televizij. Junija, v času turistične sezone smo šli v petek ob petih popoldne na - Črni kal. Gneča filmska. Enega snemalca sem naložil na motor, enega je pobral helikopter. Boštjan je vozil pa Aprilio. In smo naredili turo od vrha Črnega kala do letališča v Portorožu. In kaj je bila prva poteza vseh nas, ki smo delali pri snamenju po tem, ko smo prišli na aerodrom? Najprej smo vsi štartali v stranišče na malo potrebo. Čez uro smo snemali še celo pot nazaj.

Zahvala ali pohvala gre pilotu drugega snemanja /snemali smo dvakrat/, ki je spustil helikopter med letom tik nad vodo in tla. S tem je omogočl snemalcu odlično zumiranje akcije. Vse skupaj preko ure nezmontiranega materiala nujne vožnje Boštjana. Vsi prispevki na to temo so sedaj opremljeni s temi posnetki. Nam pa je posnetek služil najbolj za orientacijo kaj ja, kako ja in kaj ne med vožnjo. Red zaslug gre prav gotovo tudi snemalcu nacionalke, ki je sedel za menoj na BMW ju in z razdalje nekaj metrov posnela celotno vožnjo Boštjana Polenčiča.

Fenomenalna ugotovitve, da sem z vožnjo za reševalcem na motorju ogrožal druge udeležence v prometu, ne zasluži komentarja. Potrebno pa je opozoriti na dejstvo, ki ga g.Fink ne ločuje. Vožnja za reševalcem, ko je na nujni vožnji in takrat, ko se s te vrača. Motoristi vozimo posebej med kolonami eden za drugim zaradi fizikalnih omejitev. Vzporedno se ne da, lahko samo eden za drugim ali pa čakaš v koloni.

Kako zelo malo direktor RPLJ razume posamezne odločitve glede uporabe motorjev, kaže tudi njegova izjava, da o neprimernosti sedanjega motorja za reševanje vedo tudi v Mariboru, ker so vzeli drug tip. Stališče g.Finka je, da se tisto, kar delajo v Mariboru, Ljubljane ne tiče. Če bi bilo to prepričanje tudi v Mestni občini Ljubljana, potem bi lahko v Ljubljani motorje za reševanje gledali zgolj po televiziji.

Mariborka ekipa se je odločila za močnejši tip motorja zato, ker so ljudje po treh letih zadovoljivo izšolani za njegovo uporabo. Še vedno pa želijo ponovno ali naš stari motor ali pa identično novo verzijo. Tudi tereni, na kateih pretežno delajo, govorijo v prid močnejšemu motorju. Pri motoristih velja, da večina ne začne pri 1000 kubičnih z 150 konji, temveč je APN6 dolgo zakon. Nato je v mojih časih prišel OMZ 150, še TS izvedba.

Razlogov za pričetek dela z manjšimi motorji je več. Omenil bom samo še dva. Pred leti so spremenili celo zakon o cestnem prometu, ki zahteva najprej vožnjo nižjih kubatur in šele z leti prehod na najmočnejše. Praksa sicer zakon prehiteva po levi in desni, ker gredo danes tudi majhni ropotalčki 160 na uro. Takšen sistem uvajanja ima tudi Policija kot organizacija s preko 150 registriranimi motorji. Policija ima enak motor druge znemke kot ste ga imele dve reševani postaji, ena pa ima kar identičnega 650 z ABS om.

Da se na reševalni postaji sami odločajo o osnovnih sredstvih, v tem primeru motorjih, ni dvoma. Sedaj, ko je stvar za silo vpeljana, lahko nabavijo ravno kar fantom srce poželi. Čeprav je direktorju nesmiselno predlagati karkoli, bom vseeno navedel razloge za to, da je potreno pričeti delati na lažjih strojih. Večina reševalcev v državi nima fenomenalnih in tekmovalnih izkušenj z motorjem ampak so običajni uporabniki. Vsi po vrsti so se uporabe motorja naučili v prostem lasu. Sedaj pa so v situaciji, ko morajo to znanje uporabljati na način, ki je zelo blizu nevarni vožnji. In prvi korak je 650 kubični enocilindrc.

Gre “samo” 160, je pa 80 do 100 kg lažji od identičnega tisočaka. In temu primerno okretnejši v prometu. Da o uporabi izven cest ne govorim. Z 1150 kubičnim sem šel na mokro travo 3x: prvič, zadnjič in nikoli več. Na srečo mi ni bilo potrebno iskati pomoči. Nos, ki ga ima motorist, ko enduro motor z avtom vlečejo iz majhne travnate klančine je toliko dolg, da je odpiranje vizirja obvezno.

Vseh razlogov, ki podpirajo tudi odločitev Mariborčanov, da imajo v pogonu dva motorja ne bom navajal. Tudi izbire motorja ne.

Trditev o nedosednosti mojih izjav pa prav tako sodi v rubliko “Saj ni res, pa je.”

Leta 94 nisem imel in ni imel nihče popolnoma nobenih izkušenj o uporabi motorja za to obliko reševanja. In tudi edini motor, ki sem ga imel na voljo, je bila CBRa 1000.

Tukaj je tudi del odgvora na namigovanje o “drugih interesih” . Za razliko od direktorja RPLJ, ki v tej instituciji vleče plačo, nisem niti od Ministrstva, niti od RPLJ, niti od ZZZS, niti od KCLJ, prejel niti tolarja za to, da imajo sedaj tri reševalne postaje jasne možnosti uporabe motorja in skrajšanja časa dostopa reševalcev tudi preko polovice. Ves denar sem poiskal sam. In študentski servis Študent d.o.o. ne porodaja motorjev, medicinske opreme ali nudi tovrstnih storitev.

Mi išemo delo za mlade. Pomagamo jim do dela, denarja. Delodajalcem pa do pravih kadrov.

In dejstvo je, da med več tisoč poslovnimi partnerji ni niti enega, ki bi delal preko nas zato, ker smo naredili sistem, ki poveča preživetje. Pri edinem primeru v Ljubljani, kjer smo upali, da se bo to morda zgodilo, niti eden od študentov, ki dela na tej reševalni postaji ne dela preko nas. Slučajno smo tej postaji omogočili nabavo motorja in kritje popolnoma vseh stroškov uporabe motorja za reševanje. Njen direktor očitno nima možnosti vplivati na to, preko katere agencije njegovi študenti prejemajo denar.

Pri polemiziranju o obvladovanju dela z motorjem velja pametna izkušnja: polemiziraj o stvareh, ki jih poznaš. Pri reševanju z motorjem ni nikoli dileme o medicinskem znanju. Vsi reševalci imajo 4 leta zdravstvene za seboj in več let dela na RP. Nasproti temu pa nima niti eden uradne izobrazbe uporabe motorja. Vsi gredo skozi tečaje varne vožnje, kar pa je po mojem prepričanju potrebno nadgraditi. Posledice takšnega prepričanja so jasne. Ocena, da sem ekspert na področju obvladovanja motorja je popolnoma zgrešena. Prevod te besede pomeni strokovnjak. In to ne drži.

Da so reševalci na motorjih iz Maribora pravi strokovnjaki, je zasuk v pogledu na delo te ekipe.

Vrh razburljivega branja pogledov direktorja RPLJ na moje pismo pa je zagotovo njegovo razumevanje mojega odstavka: “Absurdi se ne nehajo. Ministrstvo se je odločilo, da uvede helikoptersko reševanje, istočasno pa je Boštjan Polenčič delal prvo sezono brez plačila.”

Stavka govorita o absurdnosti dejstva, da na eni strani gre 100 mio sit za helikoptersko reševanje, istočasno pa je tehnik, ki dela, brez plačila za svoje delo. Ponavljam:

ne helikopter, temveč to, da je Boštjan kot tehnik delal brez plačanih ur! So imeli fantje v Ljubljani za delo z motorjem manjšo plačo, kot pa ga dobijo v avtu, kjer delajo tudi nočne?

Glede fame helikopterskega reševanja bi rad dodal zgolj svoje neuradno opažanje: ko je celjsko podjetje Hudournik d.o.o. kupilo dva helikopterja za reševanje, izšolalo vse ekipe in imelo koncesijo, jih v treh mesecih po mojem vedenju ni klical niti en zdravstveni dom. Sedaj pa je naenkrat toliko akcij.

Absurd je tudi dejstvo, da so po tem s helikopterskim prevozov v graško bolnico 4 ponesrečnci z monoksidom potovali 4 ure in pol. Preživel ni nihče. Hudournika ni poklical nihče.

Tudi obstoječi helikopter ni oprimalen za reševanje. Najmanj kar je, je prevelik. Za nočno letenje ali v meglo mislim da tudi ne gre. Če bi bila situacija identična kot na RPLJ, bi se tehniki zagotovo sami odločali, kakšnega bodo nabavili. Saj je to vendar njihovo osnovno sredstvo. Čudi me tudi, zakaj so vsi reanimobili enaki. Celo v pravilniku je zapisana njihova oprema. Ko pa bi kakšni tehniki zakotovo želeli imeti kakšen drugače model.

Pri helikopterjih je še drobna, a ključna razlikica med plovili zasebnega podjetja, policije in vojske. Preko meje države lahko letijo izključno prvi. Ostale sestreljo. Oz. je potrebno soglasje vlade in parlamenta, preko ozemlja katerega bi slovenski helikopter letel.

Za konec sem si pustil kost, ki jo žvečijo vsi mogoči. Kaj je naš cilj, da 11 let rinemo nekam, kar se nas ne tiče, kot je nekdo zapisal v forumu. Naj se brigamo za svoje študente, pa bo. Reševanje pa naj pustimo pristojnim.

Mi se brigamo za to, da imajo naši člani kaj delati in zaslužiti. Ampak to smo pripeljali do takšne perfekcije, da smo potem razmišljali, kaj lahko naredimo za mlade največ? Našli smo način, da jim pomagamo preživeti.

Mladi so najbolj živahni uporabniki motorjev in drugih prevoznih sredstev. Mnogi med njimi se ukvarjajo z mogočimi in nemogočimi alternativnimi športi, pijejo, kadijo, se fiksajo, ob izpitnih rokoh in neuslišanih ljubeznih jedo in pijejo vse mogoče pripravke za škropljenje… Skratka hiter dostop je za ta del populacije, ki imajo najlepše strani življnja še pred sabo, najbolj pomemben.

Pretežno, a ne izključno starejšemu delu populace, se s hitrim pričetkom oživljanja podvoji možnost popolne rehabilitacije po zaustavitvah srca, zaradi zmanjšanja števila nastopo šokovnih stanj se skrajša in zmanjša bivanje v CITu /denter intenzivne terapije-cca. 230.000 sit na dan/ Dan bivanja znaša malce manj kot kot je osnovna mesečna plača reševalca na motorju.

Zaradi večjega števila v celoti rehabilitirtanih oseb se zmanjša finančna obremenitev na Ministrstvo za delu, družino in socialne zadeve, pod katere sodijo invalidi. Velika večina državljanov smo tudi davčni zavezanci. Zdravi in rehabilitirani zasužijo več in tudi porabijo več.

Vsi naši člani imajo starše, prijatelje, sorodnike. In najtežje, kar se državljanu Slovenije lahko zgodi razen tega, da je žrtev kaznivega dejanja, je to, da je ob otroku, punci, prijatelju, staršu, ki je v življenjski nevarnosti, sam ne more ničesar storiti, reševalcev pa od nikoder. Po neuradnih informacijah pomagajo ponesrečencem mimoidoči v 2%, reševalci pa v 98%.

Posebej poudarjam tudi naslednji razlog: motoristi pogosto vozimo hitro tudi po odročnih cestah. Dostop reševalcev je v te kraje deset krat daljši kot v mestih. Pri tem pa ljudje, ki živimo npr. na dolenjskem, plačujemo enake socialne in zdravstvene prispevke, na dostop reševalcev pa čakamo večkrat dlje. Dosežek nerazumevanja je viden ob misli direktorja RPLJ Andreja Finka, da jih s svojimi predlogi posiljujem. Če se bo spomnil, sem mu pred pričetkom dela omenil več stvari, potem pa, koje dobil denar, se nisva več slišala do kakšnega meseca po pričetku dela, za katerega sem izvedel iz medijev. Uvedba te novosti v reševanje je prekompleksno vprašanje, da bi dopuščalo takšen vehementen odnos. Če bi stvari potekale pravlno, stvari ne bi niti omenil. Žal tudi nimam možnsti, da bi ta tekst pisal med svojim delom, temveč moram delo odložit in prestaviti. Nasvetov o tem, kaj naj bi kdo naredil, ne bom dajal. Tudi ne bom nikogar nič prosil. Do drugačnih, drugače mislečih, tudi do tistih, ki nič ne mislijo, sem bl strpen ves čas trajanja projekta.

Ker razlog mojega odgovora ni v pojasnjevanju razlogov, zakaj se 11 let trudimo za nekaj, bom naslednjih 5 do 10 strani izpustil. Pogosto srečujemo ljudi, tudi na odgovornih mestih, ki vsega tega ne razumejo. Potem jim prišepnem: “Veste, mi delamo to za reklamo !” In rečejo “Aha, to je to!” In so pomirjeni.

Sedaj po vseh letih je res že čas, da damo na motor našo nalepko.

Mitja Vilar in ekipa ŠS ŠTUDENT d.o.o.

p.s. Skoraj bi pozabl na malenkost, ki sicer ne blati mojega imena in časti. Morda je čas, da se po 11 letih napše moj priimek pravilno. Pišem se Vilar. Z a.

[rebel]

še moja izkušnja... res da nesreča ni bila huda ampak razlika med prihodom motorista in pa kombija iz izole do črnega kala je bila samo 3 minute in to v poletni gneči, tako da motorist me ni uspeu vprašat niti kaj se je zgodilo

je pa res da so pri hujših poškodbah prav te minute dragocene....

[mitc]

še moja izkušnja... res da nesreča ni bila huda ampak razlika med prihodom motorista in pa kombija iz izole do črnega kala je bila samo 3 minute in t

Lokacija ZD Izola, ki je sedaj v novih prostorih, je strateško boljša od prostorov bolnišnice na vrhu hriba, kjer je staconiran motorst. Od tam je je potrebno najprej dol pripeljat. Ampak ker Ministrstvo za zdravj plačuje zgolj eno PHE/prehospitalno enoto/, je stvar razčiševanj med občinama KOper in Izola, kdo bo imel v prihodnje postajo NMP /nujne medicinske pomoči/.

Čas dostopa kogarkoli je odvisen od lokacje iz katere štarta. Čez Črni kal se pride z motorjem od spodaj v cca 6 minutah na vrh. Če je gneča avto potrebuje najanj 2x tolko + še pot od bolnice pa do tja. V nekaj odstotkih /vidno iz statistike/ so tudi primeri, ko reševalno vozilo pride do lokacije nesreče pred motoristom. V ostaih približno 97% pa je motorist hitrejši. V povpreču med 40 in 5o%. Pomembna tudi zgornja in spodnjameja. torej pride pri bližnih nekaj minut hitreje, pri oddaljenih pa tudi več kot 10. Leta 1994 je bilo pri nesreči v Logatcu razlika mislim da 45 minut. Če me spomin ne vara, je takratni reševalec prišel do človeka s pulzem pod 50/ minuto in je bil že precej na tesno s preživetjem.

Na drugem delu države potekajo intenzivni pogovri za uvedbo reševalca na motorju na zahodno dolenjsko za prihodnje leto.

Mitja

[Einherjar]

Samo tako naprej .... Briga me kake vojne imate med seboj (pomagat tko al tko ne morem) ampak dokler bo tole laufalo, smo vsi lahko veseli.