Sirija – Jordanija

[Desert Soul]

Jugovzhodnik brije v obraz in se zahrbtno zajeda pod kavbojke in motoristično jakno. Rumena šibka luč, ki sveti na sprednjo rampo, odkriva nekaj razburkanih valov pred trajektom. Stojim pod mostičkom, nad menoj medlo sije rdeča luč levega boka in v daljavi opazujem prehitro se premikajoče luči drugega brega. Kako hitro pa sploh plujemo? GPS sem pustil v avtu in ne ljubi se mi spuščati na ploščad ter plezati čez vse avtomobile, kombije in tovornjake, samo zato, da bi ujel suhoparen podatek. Raje uživam v trenutku in s tesnobo, a hkrati vznemirjenjem opazujem luči pristanišča, ki se mu nezadržno bližamo. Še malo, pa bom z vso svojo kramo – avtom, prikolico in KTM-om – zapeljal v Azijo… Na celino, ki bo nekaj mesecev moj novi dom.

Oba dneva vožnje čez Balkan me je pralo. Po Sloveniji sem vozil celo po prvem snegu to sezono, deževalo je čez vso Slavonijo in Srbijo, kjer sem skoraj ostal celo brez goriva. Несташица еуpодизела по целој Србији. Na koncu mi je vseeno uspelo natočiti poln rezervoar "eypo"dizela še po ceni nekih 140 SIT.

Makedonci so bili prijazni kot vedno. Bolgarije sem se raje ognil, saj razmere tam za lepega kovinsko srebrnega enoprostorca s prikolico in mamljivimi konji na njej, ki jih brani en sam možicelj, niso ravno najugodnejše. Na meji so mi dali zemljevid države, čeprav jo tako ali tako prevoziš približno tako hitro kot našo deželico – na rezervi, kot se delajo norca Hrvatje (ki plačujejo drago gorivo, nevoščljivost, torej) – ne da bi kadarkoli zavil z glavne ceste.

Po izkrcanju na azijski strani Dardanel sem zagrizel v turške ceste. Ponovno sem se moral navaditi na "malo drugačen način vožnje". Začele so se ceste brez označb, vozila brez označb, itd. Prepustil sem se Microsoftovemu Autorouteu, ki je po nekaj modifikacijah nehal težiti z "daljšnico" čez Istanbul in Ankaro. Kmalu sem ugotovil, da me hoče voziti čez Spodnji Kašelj, Gasteraj, Spodnjo Počehovo in Lovrenc na Pohorju, da o Črnivcih in podobnih zadevah niti ne govorim. Prijetna turistična vožnja, a moj cilj je bil čim hitreje in s čim manj goriva prevoziti 1.400 km turških cest do sirske meje in priti do četrtka, 18.11., pravočasno na vpis tečaja arabščine na damaščanski univerzi. Poleg tega pa se je izkazalo, da se po "bregih" čez razna dvorišča in skozi kurnike niti ne bom mogel voziti.

Prepustil sem se torej obcestnim tablam (kjer so bile). Rezultat: dve uri in pol vožnje za približno 100 km, bregi gor, bregi dol, ovinek za ovinkom, ko sem se ustavil, sem v noči, temni, da bi jo lahko s škarjami rezal, slišal le počasno prestopanje in zven kravjega zvonca. Po nekajurni muki sem okrog dveh ponoči ob cesti sredi ničesar zagledal nekaj luči, poslopje ter napis "Jandarma". Skoraj z ročno sem kompozicijo zagnal ob zid okrog vojašnice, pregledal temperaturo motorja, izklopil GPS in ugasnil motor. Nasmejan obraz pod zeleno čepico stopi k meni in vpraša, če nameravam tam prespati noč. Puškina cev izpod pazduhe gleda skozi avtomobilska vrata prav nekam proti ledvicam. Vojak Kozan mi takoj ponudi, da pridem k njim na čaj. Dogovorjeno, čez 5 minut bom pri vas! Čeprav sem, roko na srce, videl le posteljo.

Čaj je pravzaprav sledil večerji, o spanju v avtu niso hoteli nič slišati, tako da sem po zelo prilegajočem se tušu bil vsaki dve uri zbujen, ko je v vojašnični spalnici vodja straže zbudil novega stražarja, kasneje se nam je na pogradih pridružil prejšnji. "Veliki šef" me je zjutraj povabil na zajtrk in skupaj smo zobali kruh, marmelado in jogurt. Dan je bil lep in sončen in odločil sem se malo pretegniti sprednje amortizerje do tedaj počivajočega kateemčka. Ničkolikokrat sem si že rekel: na teren ne brez škornjev! Ampak, no, saj grem samo en krog, samo malo, da MT-jke okusijo turški prah. No, pa je bila vmes tudi ena čisto kratka luža – dovolj, da kavbojke niso več za v družbo. Kreten!

Cesta se je zravnala (po vseh treh oseh) in HDi v partnerju je pridno brnel. In kazalec za gorivo se je počasi, a vztrajno spuščal. Pred zahodom (kasneje bo mraz) zavijem na črpalko, spustim motor, sčistim in namažem verigo ter napolnim rezervoar avtomobila. Ob pretovarjanju motorja ugotovim, da je trak, ki drži motor za vilice, natrgan. Krasno, samo to še potrebujem, da mi na ovinku motor odnese v nasproti vozeč avto, potem pa nas vse skupaj tukaj, na azijski strani Turčije, kjer mi noben od drago plačanih kaskov ne velja, zmeče s ceste! Pa sem se spraševal, ali ne bi za na pot za vsak primer kupil še enega. Kreten.

Začne se torej brezupno iskanje transportnega traku po črpalkah. Sonce se spušča, zadnji dan postnega meseca ramadana odstopa mesto noči. Začenja se Bayram, kot mu pravijo Turki, noč konca posta, véliko veselje, nekajdnevni dopust. Meni pa okrog izpuha nekaj čudno poje… Ah, pustimo, zdaj potrebujem trak! Traku od nikoder in nikjer, črpalkar na peti ali šesti pumpi, ki še ni odbrzel na težko pričakovani obrok, mi pomaga motor dodatno zvezati s "štrikom" za krave. Za avtomobilom nekaj še vedno žvižga. OK, motor provizorično rešen, gremo naprej.

In vozim in vozim in vozim in spredaj nekaj poči, motor ugasne in tresočih rok zapeljem na bankino. Sredi Turčije v temi v soboto zvečer pred tridnevnim praznikom. ZAKAJ NISEM ZAMENJAL ZOBATEGA JERMENA PRED ODHODOM!!!??? Bil sem v dvomih, na poti nisem nameraval narediti več kot 13.000 km, kolikor jih je še manjkalo do uradne menjave. Kljub vsemu poskusim srečo, obrnem ključ in zadeva vžge!!! A lučka na armaturni plošči ostane prižgana. Gorivo torej! Tako kot lani. Le da mi lani motor ni ugašal, elektronika ga zgolj ni spustila čez 2.500 obr/min. A do servisa v Adani, kjer se že poznamo, je še 450 km. Peljem naprej proti Konyi in motor spet "crkne". Tokrat sem ga sredi teme zaganjal vsaj pet minut, okrog mene se je zbrala mularija, ki se je ob moji nesreči krohotala. Res zabavno, pasjega sina bi res rad videl nekje sredi Ptujskega polja, kako nemočno na Božični večer v soju baterijske svetilke bolšči v motor svojega ozavesanega nabito polnega enoprostorca z ženo, sedečo v avtu in otročadjo, gomazečo po cesti. Pa kakšnega Haložana, ki se mu zraven krohoče. MMJ!

Uspel sem se privleči do Konye, kjer me je na avtobusni postaji že čakal modro beli partner Peugeotove asistence. Odprli smo servis, za vsak primer so se spravili tudi na zobati jermen (opozorilo sem vzel resno), zamenjali filter goriva itd. Delali so od 19h do pol dveh ponoči in to na praznik, ki ga lahko primerjamo le z našim Božičnim večerom! Zaradi rezervnih delov se je na servisu zvečer pojavil še šef servisa, šef za rezervne dele in še cela kopica drugih, tako da je okrog avta na koncu skakalo okrog deset ljudi.

Ob dveh ponoči sem odšel na pot, a čez 40 kilometrov je motor avtomobila med prehitevanjem avtobusa proti nasproti vozečemu kombiju spet ugasnil.

Nadaljevanje sledi ob naslednjem priklopu na internet.

[batzajla]

čakamo vtise vožnje z adventure-jem... :)

[Sanda7]

in razplet

[barkafe]

zelo nestrpno, ker je odlično napisano :OK:

[JAZBEC]

lepo..zanimivo...konec epizode pa kot v mehiških nadaljevankah..jao,kaj pa zdaj..a jemaš telefon da zvem čimprej???...svaka ti čast..pogumen dedc-ni kej...

[suzuki]

2x nestrpno!

:OK:

[Desert Soul]

Inercija avtomobila in prikolice me je, čeprav mi je motor ugasnil že, ko sem bil s sprednjimi kolesi le malo pred avtobusom, med silnim bliskanjem nasproti vozečega kombija in zaviranjem avtobusa, uspela rešiti na bankino. Na poti do Adane, ki je samo še "pičlih" 230 km oddaljena od sirske meje, mi je avto "crknil" še sedemkrat, a vendarle mi je uspelo priti do servisa, kjer sem žal že skoraj stalna stranka. Fatih me je bil vesel. Jaz njega še bolj. Je eden od dveh Turkov, ki ju poznam, ki govorita angleško. Predstavljajte si, da padete v majhno vas sredi Kitajske in želite, da vam popravijo avto. Tisto, kar je treba in samo tisto, kar je treba. Seveda sem že iz Konye na veliko klicaril Fatiha, ki je sicer webmaster peugeotovega servisa Dörtler v Adani www.dortler.com, da sem se lahko preko njega pogovarjal s tamkajšnjimi serviserji. Predstavljajte si moj telefonski račun! Pozitivno je le to, da so mi na vseh računih odbijali 18% DDV kar na lepe oči. Napisali so izjavo, da so deli prodani tujemu državljanu in to je to! Brez fotokopij potnega lista, brez potrjevanja na meji!

Da skrajšam zadevo: med praznikom so tudi pri Dörtlerju skakli okrog mojega partnerja, servisni računalnik je kazal zdaj napako senzorja pretoka zraka (kakopak zamenjali, kajne?), zdaj sprednje črpalke goriva, zdaj… BOSCH PUMPE!!! Zahvaljujoč Matjažu Maričiču iz AvtoPlusa v Mariboru (nekdanji peugeotovec, zdaj presedlal z levčka na puščice), ki mi je avto preko sms-ov popravljal že v Maroko in Libijo, visokotlačne črpalke na srečo moje denarnice niso zamenjali ampak so se vendarle spravili na zadnjo črpalko, ki napake sicer ni kazala. Motorček smo vzeli iz 307 in kateemov adventure je zopet romal na prikolico. Vendar pa smo se tiste noči, že drugič na poti iz Adane proti meji, vrnili 100 km nazaj na servis z avtovleko. Črpalka je dokončno in popolnoma odpovedala.

Potem sem šel na 650 km dolgo pot proti Damasku s kateemom, mudilo se mi je namreč zaradi vpisa na univerzo, pa me Turki kljub na servisu požigosanem potrdilu, da je avto pri njih in zakaj je pri njih in da se vrnem ponj, niso spustili iz države. Še dobro: sprej za verigo sem pozabil v avtu, pa tudi ob pogledu na izginjajoč profil Pirellijevih MT21 na turškem asfaltu so mi solze stopale v oči. Prespal sem v vreči v vogalu barčka med mejama, adventure je stal nad mano. Da, V bar so mi ga dovolili pripeljati! A spanje je bilo slabo – vso noč glasba, rožljanje s kozarci, ropotanje s stoli. Turška birokracija: da bi lahko šel ven brez avta, bi moral plačati cca. 150 EUR pristojbin, 50 EUR bi stalo dovoljenje, da lahko vgrajujejo dele v vozilo s tujo registracijo (!), najboljše pa je to, da če avta ne bi mogel prevzeti na TOČNO DOLOČEN dan, bi le-ta postal last turškega ljudstva. In vse, kar je v njem, takisto.

Z nekaj čarovnij je na prvi delovni dan (sreda) nastala nova črpalka: glavni darovalec organov je bila mesec dni stara pokojna 406 HDi. Teta se je napila pa jo je malo vrtelo, da je nekoč bil peugeot, se da razbrati le z levčka na volanu. Okan, šef serviserjev, ki se je vrnil z dopusta, je povedal, da to zdaj BO delalo. In glej ga, pripeljal sem se do Damaska! (Črpalka od 307 deluje pod nižjo napetostjo, pa sem jo na poti menda preprosto skuril.)

Nauk tedna:

V TURČIJI TANKAJTE LE NA TOTALU! Je edini z dovoljenjem za uvoz goriv iz Evrope, vsi ostali, tudi BP in Shell, kupujejo gorivo v Turčiji.

[Desert Soul]

Noč, tema, širok temen pas asfalta brez označb, tempomat na stotki, v ogledalih gabaritni luči prikolice. Spredaj dolge luči, ura je pol štirih. Kaj je tisto tam v daljavi? A je vse ok? Malo sem že zaspan po neprespanih nočeh, skrbi zaradi okvare, dolgi nočni vožnji čez turško-sirsko mejo.

Sranje!!! Ceste je konec!!! Kar naenkrat so se pred menoj čez vso širino "avtoceste" pojavili dvometrski kupi gramoza. Brez table, brez luči, brez opozorila. Jaz pa s tempomatom na stotki in prikolico za seboj naravnost vanje! Tretjič v življenju mi je motor ugasnil zaradi zaviranja, a preživeli smo. Čas za ajanje.

Toplo sonce me je skozi zavese začelo kuhati na postelji v avtu. Gremo, vstati bo treba. Ahmad, lastnik obcestne restavracije, me je povabil na zajtrk. In pomagal raztovoriti kateemčka. :OK: Prva sirska tura za pokušino. Da vidimo, kaj imajo tu.

Spravil sem se na kamnit teren med nekaj vasmi, a kamni so bili ravno take velikosti, da sem se pri hitri vožnji resnično zbal za stroj (in zase), pri počasni pa je šlo bolj za plezanje s kamna na kamen med prvo in drugo kot pa za uživaško vožnjo. Ena tistih variant, ko sopihate, se prekladate sem in tja, motor se greje, ventilator dela, prišli pa po pol ure niste nikamor. V blatu bi verjetno bolj užival. So pa zato ovinkaste vaške ceste bile prijetnejše. Sicer sem tudi kdaj pridivljal čez prevoj, na drugi strani pa zagledal pastirico s čredo paničnih ovc, ki so se poskušale razbežati na oba roba ceste (Lina, nisem jih povozil), kdaj pa kdaj sem pridivljal okrog ovinka in pred seboj zagledal minibus, ki se mu ni prav nič mudilo vrniti se vsaj na sredino ceste (verjetno je kje bral kaj o masah, hitrostih in silah, ki iz njih izvirajo), in sklenil, da bo motor treba pustiti resnično za pravo kamnito puščavo okrog Damaska (ob koncih tedna) ter poznodecembrsko uživanje v Wadiju Ram na jugu Jordanije.

Prispel sem v Damask. 700 m nm.v., predvčerajšnjim, 22.11., je snežilo in med včerajšnjo jutranjo vožnjo na predavanja v še nezgoščenem prometu je bil Džebel Qasjun nad mestom še bel. Brrr.

Tukaj je vožnja posebno doživetje. Ni taka skrajnost kot v Kairu, pa vendar je Damask eno redkih mest, v katerih prometu si med vožnjo ne upam pisati sms-ov. Dogajanje je preveč nepredvidljivo. Prerivanje, nestrpnost, na štirih pasovih se skozi središče mesta pri 90 km/h drenjamo v petih do šestih kolonah, smerokazi imajo majhno uporabno vrednost, dolge luči prav tako. Najbolj učinkovita je agresivna vožnja, četudi pred teboj z desne sili na tvoj pas, pohodi plin, zatrobi, naj te vidi oni v isuzuju, in upaj, da bo potegnil nazaj. Bistvena razlika v primerjavi s Kairom je ta, da tukaj gledajo v ogledala. Če jim dovolj hitro in odločno drviš v rit, te bodo (verjetno) spustili mimo. V Kairu jih tisto, kar je za njimi, ne briga. Lahko se postaviš na trepalnice, lahko mu oplodiš vso družino, odločitve ne bo spremenil. In ko se s tem sprijazniš, sprejmeš pravila igre. Tu je drugače. Nepredvidljivo.

Včeraj sem se skoraj zaril v avtobus. Tak velik, rumen, z dimnikom s strehico na zadnji strani. Prvič v življenju sem namreč videl vozilo, ki mu (vsaj) na zadnji strani ni delala niti ena sama luč. Niti ena sama! Pa poskusite pisati sms-e med drenjanjem skozi mestno gnečo! O prometu se bom v prihodnje še malo razgovoril, za konec naj povem samo še to, da sem včeraj skoraj zakuril kateema. Pridem domov (dan prej sem končno našel stanovanje, tako z vrtom za adventureja in prikolico) in rahlo premaknem zaklenjeno krmilo. Začne se belo kaditi izpod rezervoarja, cvrčati, predstavljajte si, kako me je odneslo v avto po gasilni aparat! Ko sem prišel nazaj, je bilo že vse mimo (nehalo se je kaditi, motor se ni odkadil). Razlog: doma sem za GPS direktno z akumulatorja potegnil (hvala bogu skozi bužirko) do krmila kabel brez varovalke. In ko sem prejšnji večer motor zaklenil, sem kabel preščipnil. Potem je bil dovolj majhen premik in začelo se je smoditi.

Nauk dneva: ne igrajte se šarlatansko z elektriko nikjer in nikoli!

[Dave]

Zelo zanimivo. Cakam na nadaljevanje.

[batzajla]

kšne fotke al to pride poznej?

[katja]

zelo zelo zanimivo :OK:

[Noise]

kšne fotke al to pride poznej?

←

So dodane v objave zgoraj...

[KeC]

Jep promet v prestlnicah bližnjega vzhoda in severne afrike (predvsem Kairo) is a biatch. Izkusil na lastni koži Kairo in Amman. Če je Damask vsaj blizu tega ti želim velikooooooo sreče! Btw če te pot kaj zanese v Amman mi ga lepo pozdravi!

[Noise]

Amman je pa ja čisto kul kar se tiče prometa...

[Noise]

V Siriji imajo pa take kul taksije...

[matimilko]

Serbus Tilen!

Komaj danes sem ugotovil, da si odprl temo na motosvetu in nisem še uspel prebrati. Sem si pa sprintal in se bom zvečer poglobil popolnoma.

Samo da ti javim, da tukaj ne zamujaš ničesar,..hmmm.. No, ce boš pa že kje blizu, pridi 11. decembra da odvodiš en predbožicni dunaj... :D .

Se javim takoj, ko preberem!!!

P.S.: sem pa ugotovil odlicno varijanto za "tvoje" registrske tablice!!! Škoda da, Prepozno!!! Ali pa?

LP Milko

[KeC]

Amman je pa ja čisto kul kar se tiče prometa...

←

Je ta minared downtown? Se mi zdi znan.

[Desert Soul]

Matimilko, bogdaj!

No lepo, da te srečam tudi tu! Veš kaj, kar se predbožičnih Dunajev tiče, ti jih v zameno za arabščino takoj prepustim! :D

Hvala za tablice, ampak ideja o odjavi odpade popolnoma in nepreklicno. Si ne moreš predstavljati, kako natančno na mejah pregledujejo vse od tablic do papirjev. Tudi prometno. Če ne prej, bi me ob vrnitvi zašili Srbi ali pa Hrvatje.

Pozdravi mi druščino!

Vsem ostalim pa obljubljam, da bom kmalu primaknil tudi kakšno zanimivejšo fotko. Se bom čez vikend podal malo na lov za sličicami. S Kairom se, kar se prometa tiče, ne more kosati nobeno okoliško mesto.

KeC, Amman ti pozdravim decembra, še prej pa me čaka smučanje v Libanonu, sličice seveda sledijo. Samo, da si uredim multipli vizum za Sirijo.

Nadaljevanje, spisano pred kakšno uro, pa sledi tukaj:

[Desert Soul]

Dragi forumaši,

Zaradi prijaznega sprejema teme, med tistimi, ki ste do včeraj v njej pustili svoj komentar, zdaj namesto da bi si v glavo vtepal nove besede današnjega dne, pišem nov post na MS. Zavit sem v dvojno spalno vrečo (v poletni je še zimska), ročice in prstke na njih pa mi greje IR pečica v mojem novem bivališču. Temperature tukaj so nenormalno nizke – včeraj zjutraj je bila najnižja temperatura 1,7°C, :cry: danes skoraj 7°C. Januarja, ko je tu najhladneje, se običajno temperature menda ne spuščajo pod 5°C. Temu primerna so tukaj tudi domovanja: enojne šipe, katastrofalna termoizolacija. Tudi kopalnica je hladna. Popravek: MRZLA! :blink: Resno razmišljam o tem, da bi se po preteku enega meseca preselil v avto, kjer mi bo Eberspaecherjev grelec držal idealno temperaturo skozi vso noč, čez dan se da študirati na faksu ali v kakšni čajnici, tuš pa bi vse vsakih nekaj dni lahko našlo tudi pri katerem od sošolcev. Cena stanovanja je tukaj nesorazmerno visoka: 250 USD za dve sobi, kuhinjo in kopalnico. Prevedeno v lokalne razmere: dve povprečni mesečni plači državnega uradnika. Za 100 USD lahko v centru dobite zanikrno sobo z lučjo, ki vam v mesecu dni dvigne dioptrijo. To je vsaj bilo na voljo, ko sem zaradi petdnevne zamude zaradi turškega goriva v Damask prisopihal kot zadnji.

Cene so sicer za naše razmere smešne, za njihove pa srednje visoke: mestni avtobus (mazda velikosti hyundaija H100 ali pa KIA pregio z okrog 15 potniki) 18 SIT, WIN XP Pro s SP2 190 SIT, Norton AV 2005 190 SIT, konkreten sendvič za pol dneva 90 SIT, tisti za 140 SIT pomenijo oderuštvo, SMS, poslan s SIM lokalnega operaterja stane ogabnih 70 SIT (znotraj države 35 SIT!), bencin je, po spominu iz lanskega leta, trikrat dražji od dizla, ki pa stane še vedno le 28 SIT, dražji kot pri nas pa so uvoženi izdelki, kot so sokovi, corn flakes ipd. Ura priklopa na internet 190 SIT.

Zanimivo je tudi razmišljati o vrednosti življenja. V absolutnem svetovnem pogledu. Kot pešec si v mestu "nitko i ništa". Prav včeraj, ko sem ponoči pridrvel okrog ovinka, sem razmišljal o tem, ko sta dve duši, boječi se za življenje, tekli čez cesto, da mi, gospodu, ni bilo treba zamenjati voznega pasu. Prehodov za pešce ni, v samem centru so zgolj nadhodi, kar pa ne pomeni, da tudi tam vsevprek ne gomaze po cestišču. Ker pasov na tri- do štiripasovnici nihče ne upošteva, se jim je tudi težko oz. nesmiselno prebijati od črte do črte. Ob treh popoldne je zaradi vsega tega vožnja skozi center precej naporna. Ob dopoldnevih pa, zanimivo, kljub zelo redkim semaforjem promet nikoli ne obstane. Krožišča in prerivanje na koncu promet naredijo tekoč.

O vrednosti življenja: 15.000 USD je zavarovalna vsota police obveznega zavarovanja, ki sem jo sklenil ob vstopu v državo za vsako od vozil (premija 30 USD/30 dni). Primerjajte te številke s tistim, kar piše na vaši polici ter s hipotetično letno premijo 365 USD. Zdravstvenega zavarovanja ni, zdravstvo je brezplačno v državnih ustanovah, obstajajo tudi zasebne bolnišnice, a vanje verjetno zahajajo le primitivci kakršen je bil tisti, ki se je prvi večer za menoj v črnem mercedesu vozil po mestu in kretensko ponavljal kopico polkrožnih obračanj in nenadnih sprememb smeri, dokler se nisem ustavil pred organi državne varnosti, potem je izginil kot kafra. Homoseksualce tukaj zapirajo v zapore, "družba jim je namreč dolžna pomagati in jih ozdraviti bolezni". Če so vztrajni in zločin ponavljajo, se pač vračajo za zapahe (menda po 30 dni). Percepcija je tukaj namreč popolnoma drugačna od naše. O temi sem se pogovarjal z izobraženimi in razgledanimi ljudmi, pa so mi rekli, da če bi bilo po njihovo, bi jih tja vtaknili za vse življenje. Kajti ne verjamejo, da je Bog lahko naredil človeka, ki bi mu omenjene navade bile vsajene. :wacko:

Pred dnevi sem odšel opravit HIV test. Za pridobitev dovoljenja za bivanje (neke vrste dolgotrajni vizum) je potreben negativen rezultat testa. Podaljšanje sem dobil, naj se ve! :OK: S tem poskušajo držati odstotek obolelih pri dnu. Največja težava so trenutno iraške begunke. Menda je bilo podobno tudi v Bosni: pošlje se preprodajalce drog in s HIV okužene, pa si široko generacijo v državi praktično uničil, sposobnih jih ostane le še nekaj, ki potem opravljajo marionetne vloge. Podobno je stanje v Iraku, AIDS se širi, z begunkami tudi v Sirijo, kar perfektno dopolnjuje "višje" načrte. Po drugi strani se vračajo "profesionalke" tudi iz umetno narejene države JZ od Sirije, ki so prav tako okužene. To naj bi bilo po mnenju tukajšnjega prebivalstva delo tamkajšnje službe držaune varnsti. (Namenoma ne omenjam ne imena države ne M****a, lani sem si jih namreč nakopal na svojo spletno stran, potem ko sem omenil ime ljudstva, ki so ga pregnali – in ga še vedno, tako da mi še vedno avtomatsko vsak dan enkrat pregledajo spletno stran. Vesel bom, če direktno imen tudi v svojih postih ne omenjate, ker bomo takoj pečeni – morda smo že po omembi Sirije.)

Po ogledu zdravstvene ustanove odznotraj ter ob pogledu na razpadajoče kie pregio in podobna jajčka, ki se z rdečim polmesecem na bokih in rdečimi lučkami na strehi nemočno poskušajo prebijati skozi mestno gnečo, me je obšla misel, da kateema sploh ne bi uporabljal. Razen, če si na čelado napišem ime najboljše bolnišnice v Damasku (CORIS, oprosti).

Pa me je tudi zaobšla. Jutri se začne "vikend", delovni teden je tukaj namreč od nedelje do četrtka, tako da gre adventure končno na teren (mimogrede, zaenkrat le ždim v spalnih vrečah in se nažiram – morda bi IR peč nadomestil s sklecami in podobnim), če ne bo snežilo. Kar pa napovedujejo!!! Seveda je eno uro po vselitvi že vsa soseska vedela kaj se skriva za zidovi mojega vrta, tako da bom moral jutri najprej nekaj krogov po soseski narediti. O vrednosti življenja: seveda nihče nima čelade, seveda nihče nima ščitnikov, seveda nihče ne pozna ne mene ne mojih izkušenj, pa vendar se bodo z največjim veseljem zavihteli na zadnji sedež. Upam, da bo mraz in me bodo prosili, da ustavim. In to preden bodo mimo sestrične in sosede začeli kot opice telovadit nad zadnjim kolesom.

Mnogo stvari je motečih, seveda, a navaditi se moram na drugačen način življenja in dojemanja okolice, pa bo. Mnogo stvari je tudi zelo lepih, in te odtehtajo. V mislih imam predvsem prijazne ljudi, nasmehe na obrazih in pripravljenost pomagati. Četudi si med porivanjem prikolice zasvinjajo "zakmašni" suknjič. In ta preprostost ter pripravljenost priskočiti na pomoč mi pušča neke vrste grenak priokus. Zavest, da prihajam iz dežele, kjer nam je vse k riti prinešeno, ne da bi se za to kaj dosti trudili. Na drugi strani pa je mnogo ljudi, ki se zelo trudijo, pa nimajo nikakršnega upanja na izboljšanje življenja. In motor s televizije, ki se je v živo pojavil v soseski, se ne kvari in mu delajo vse luči in celo elektrostarter, in ga lahko celo slišijo in nanj sedejo, je ena pomembnejših tem pogovora v teh dneh.

Malo me je odneslo… Obljubim, da bodo v prihodnje moji posti svetlejši. Morda vpliva tudi turobno vreme.

Med čakanjem na prosti LAN kabel opazujem taksi (mislim, da ena fancy dacia), ki se vozi po ulici gor in dol, izpod "hudih" temnomodrih neonk, ki osvetljujejo notranjost vozilca, skozi četvero odprtih oken čez ful frajerske komolce vso ulico osrečuje arabski rap, medtem ko namesto žarometov zdaj levo, zdaj desno pobliskavajo srebrne diode. Ful kul.

Kogar pa zanimajo potopisi, je vabljen na Desert Soul, kjer si lahko do naslednjega javljanja prebere utrinke z moje lanske poti po teh krajih. Se javim! :wub:

[kađiva]

Zelo lepo napisano in predvsem zanimivo za brat :)

Velik sreče in uživanja tam ti želim :OK:

pa komej čakam na kakšne fotke .)

lp cagiva

[KeC]

Super branje. Predvsem pa krasne dežele. Me je spet zamikalo se malo potepat po tistih koncih. Kot berem in primerjam iz izkušenj v Ammanu je promet v Damasku še hujši. Kairo je pa tako ali tako daleč pred vsemi (ali daleč za vsemi :D ). Želim ti veliko sreče, čeprav mam feeeling da z ljudmi ne bo problemov ker so na splošno izjemno prijazni. Komaj čakam na nadaljevanje.

P.S. Kaj sploh počneš tam doli? Samo študij arabščine?

[Desert Soul]

KeC, glede na to, da sem še vedno gor, ti odgovorim kar zdaj:

Ponavadi poskušam združiti prijetno s koristnim, tako tudi sedaj:

1. študij arabščine,

2. zimska selitev v tople kraje :cry: ,

3. beg pred naraščajočim številom radarjev, zviševanjem kazni in dvigovanjem cen goriv,

4. glede na to, da je kolega Matimilko razkril, da sem iz turistične branže, bom tukaj konec decembra šel v Jordanijo še dve skupini odpeljat, februarja pa dobim v Sirijo prvo resnejšo skupino po 11. septembru. Sicer pa izkoriščam mrtvo turistično sezono.

Ljudje so zelo prijazni, vendar se kretena Busha ne bojijo, pravijo, da se na Sirijo ne bo spravil. Se ne spomnim več, zakaj, argumentacija se mi je zdela šibka. Bom ponovno vprašal. Nekaj o neizmernem bogastvu dežele, gospodarski neodvisnosti, močnem kmetijstvu. :hmm: Pa središčni in povezovalni vlogi Sirije v regiji (mar mu ne bi prav zaradi tega bilo v interesu sesuti Sirijo?).

Vprašanja so dobrodošla, bom poskusil v skladu z njimi dodajati naslednje poste.

Sicer pa so na tečaju Norvežan, Iranec, en kup Slovakinj :naughty: , Nemci, Američani in Američanke :hmm: , Čehinji, Francoza, Italijanka (nekje z juga), pa en Turek in Japonka,... Pisano, skratka. Pa poleg Norvežana tudi tri "Britanke", do nosu zavite v črnino (otroci emigrantov), poznajo Ljubljano in jim je bilo pri nas všeč ("Britanke" so delale nekje pri Milanu, pa so obiskovale Lepo našo in njihovo).

[KeC]

Enkratna zadeva. Koliko časa kaj nameravaš ostati v Damasku?

[Alla]

Res zanimivo branje :OK:

Alla

[gebre]

Bom absitniral od te teme za ene 14dni,potlej pa si jo bom sprilntal za razvedrilno branje med slovenščino :OK: . Desert Soul :notworthy: .