Sirija – Jordanija

[Desert Soul]

Kako vam je pa kaj nova Florida In na eni od slik všeč? Stara mesec dni, ima 7.000 km in se še ni pokvarila! Lastnik je zelo zadovoljen z njo.

Noise Data pa bo v kratkem dobil še dve lanski sliki iz Wadi Rama.

Kako je torej: Bo ostalo samo pri "kako fajn bi bilo spet na DsrtHwy" ali bom kmalu uzrl kakšen: "Desert Soul, a lahko 18.12. prespim pri tebi?"?

[Noise]

Kako je torej: Bo ostalo samo pri "kako fajn bi bilo spet na DsrtHwy" ali bom kmalu uzrl kakšen: "Desert Soul, a lahko 18.12. prespim pri tebi?"?

←

Ja jaz zdaj pozimi zihe ne bom hodil; če bi šel in če morebiti odpade prvomajska Tunizija, bi prišel takrat... samo ti pa ne veš, če boš še tam takrat.. no problem...

[prevajalka]

Hej Desert Soul, a lahko jaz prespim pri tebi tam nekje po novem letu? .)

[premza]

Love is in the air... :yea1:

Aja, super je tole brat. :OK:

[barkafe]

Ja jaz zdaj pozimi zihe ne bom hodil; če bi šel in če morebiti odpade prvomajska Tunizija, bi prišel takrat... samo ti pa ne veš, če boš še tam takrat.. no problem...

←

smeš že samo ne moreš, arabci ne dovolijo.... edino če si njegova žena :)

[micamaca]

No ko si že omenil morje in potapljanje me zanima kakšno je kaj potapljanje v Dahabu. Za Šarm el šejk mam že neki infosov. Pa kako je kaj s tem v Jordaniji?

Lepo se imej!

[Noise]

smeš že samo ne moreš, arabci ne dovolijo.... edino če si njegova žena :)

←

???

[Climber]

Svetleče slike z ekrana so kot magnetno polje posrkale moj pogled, cedeče se sline, počasi namakajo vse okoli mene, ...

Uf, kaj mi je zdele udarla slovesnska folšija skoz možgane :D :P

Vsaka čast Desert Soul za več kot prijetno pisanje :OK: :yea2:

[Noise]

No ko si že omenil morje in potapljanje me zanima kakšno je kaj potapljanje v Dahabu. Za Šarm el šejk mam že neki infosov.  Pa kako je kaj s tem v Jordaniji?

Lepo se imej!

←

Dahab je eden izmed potapljaških rajev rdečega morja. Poceni za živet in odlični dive shopi (priporočam Fantasea Dive Shop, iz vsega srca, res so kralji, oprema tudi odlična!).

Kar nekaj fantastičnih dive-spotov je tam okrog... prva fotka: malo pokrajine, kjer se davja. druga fotka: blue hole, ena izmed the best lokacij. tretja fotka: shams v fantasea dajv šopu...

[suzuki]

Hola!

@ dajvi: Hm... bojim se da so (na Rdečem morju nasploh) bili fantastični dajv-spoti... :cry: :cry: :cry:

Zadnji dve leti, odkar se ne smeš več potapljati sam (s tem mislim sam s svojimi prijatelji, brez spremstva domorodskih "divemastrov") so tako lepote Blue Holea kot Canyona (in premnoge druge!) žal postale nedosegljive (vseglobljeodzakonskodovoljenih30m press)... škoda škoda...

Pa nazaj na topic: mene pa že dolgo blazno vleče v Petro, v Jordanijo. Desert Soul, če ti bo ostalo kaj časa, lahko prosim poveš če so potrebne kakšne posebne procedure če se želiš tja odpeljati s svojim motorjem? Hvala - in še naprej nam lepšaj žalostne in puste jesenko-zimske dneve s svojimi dogodivščinami!

[Sanda7]

noro,noro :OK: ,sicer pa mene tud vleče marsikam,še posebaj pa v Jordanijo in itak Petro,bova šla kar s suzukijem skupi

desert soul tebi pa srečno še naprej in čim več javljanja

[Desert Soul]

Tek za prostovoljce

V petek naj bi zjutraj tekli mini maraton (beri: 4 kilometre) za promocijo prostovoljstva v Siriji (tukaj bržkone ne vedo kaj je to). Petek je pri muslimanih enakovreden naši (Gospodovi) nedelji, sobota pa se v Siriji lahko enači z našo. Prave zavedne muslimanske države, kakršna je Libija ali pa Združeni arabski emirati, pa bržkone tudi Iran, imajo dela prost četrtek in petek, da se v miru pripravijo na petkovo opoldansko molitev, najpomembnejšo v tednu. In mi naj bi v petek ob osmih zjutraj tekli po ulicah Damaska. (Pol ure kasneje je zunaj približno 7°C.) :huh: In potem, kot sta Britanki iz oddelka za anglistiko navdušeno delali reklamo, bomo vsi prepoteni in zadihani šli naravnost na zabavo, kjer se bomo družili z domačini (tudi med njimi iščejo žrtve za promocijo). Verjetno je to pozitivno tudi zaradi tega, ker je sicer domačine težko najti. :blink:

Opa, zapret sem šel vrata stanovanja, saj je zunaj temperatura padla na sobnih 14°C in je treba nehati z ogrevanjem stanovanja skozi odprta vrata (s pečko sicer uspem notri temperaturo dvigniti z deset na petnajst stopinj). :OK:

Torej, še vedno razmišljam, ali je za pičle, klavrne, sramotne štiri kilometre smiselno zgodaj vstajati in se potiti, sploh glede na temperature. Ideja me spominja na sedmi razred O.Š., ko nas je tovariš Željko oktobra ob 7.10 gonil po šolskem dvorišču. In sploh ne vem kaj je dekletoma šinilo v glavo, da se jima iti prepoten na zabavo zdi tako zelo fajn stvar. Pa še PETEK bo! Dan, ko je treba konje pognat na teren (so mi našli ene fine terene)! Še razmišljam. :?

Sprašujejo me kako je tukaj z globalnimi povezavami. Dokler je bil ata al-Asad še živ, ni bilo ne interneta ne mobilne telefonije. Takrat so naprednejši naskrivaj vzpostavljali mednarodne podatkovne klice in se na splet priklapljali preko jordanskih ali libanonskih ISP-jev. Drago kot žafran! Potem je očka Hafeza zvilo, Gospod ga je na hitro poklical k sebi, pa se je leta 2000 predčasno končal njegov šesti sedemletni predsedniški mandat. Ko ga je že par let prej Gospod vabil k sebi, so se bratje skoraj poklali med seboj zaradi nasledstva. Pa jih je dobil na finto, vstal iz postelje in jih nagnal. Njegov starejši sin se je preveč ukvarjal s hitrimi avti, pa je tudi odšel tja gor. Ostal je le še drugi sin Bašar, dr. Bašar, ki so ga potegnili iz Združenega kraljestva (tam je študiral medicino). Ljudstvo ga je izvolilo z dobrimi 97% glasov. Ljudstvo ga ima rado. Bašar je dober človek. Zdaj imajo dve mobilni omrežji (Syriatel in 94 – v Evropi nisem našel niti enega operaterja, ki bi imel s slednjim podpisano pogodbo), lastnik obeh je praktično isti človek, ki ima delnice tudi v Syrian Airlines, pa sirski prestavnik za TunisAir in Royal Jordanian je, ob tem, da se večine menda sploh ne ve. Imajo tudi ponudnika internetnih storitev. Zdaj je cybercafejev tukaj že kar solidno dosti, posel, vezan na mobilno telefonijo, pa odlično cveti: ohišja, svetleče diode, najljubše melodije, metuljčki, ozadja, najnovejši telefoni s polifoničnim zvonjenjem in barvnim zaslonom,… Kaj se smejite, a je pri nas kaj drugače??!! :D

In če hočeš biti kul, moraš imeti na zadnji šipi avtomobila tudi silhueto predsednika, tako s sončnimi očali, menda pomaga pri prerivanju v sosednjo kolono, češ, "če me ne spustiš, pazi se, imam veze". Predlagam, da začnemo v Sloveniji na prtljažna vrata lepiti slike mastifa.

Sprašujejo me kaj se tukaj daje pod zob. Danes se bom posvetil zgolj šawarmi, sirski specialiteti. Fotomaterial priprave bo Noise Data kmalu dodal objavi, zdaj pa opisno:

Stvar je zelo podobna turškemu döner kebapu (tr.: vrteča se jed) oz. grškemu gyrosu. Okrogel arabski nekvašeni kruh namažejo z majonezo, nanj nalože kisle kumarice, potem pa še z vrtiljaka narezano večinoma piščančje meso. Vse skupaj se zvije v palačinko in nato tako zvito še popeče, nakar jo tesno zavijejo v papir in postrežejo. Njam! Svinjine tukaj seveda ni moč dobiti, alkohol pa je kljub muslimanskim zapovedim široko dostopen, vendar ne zlorabljan. Zgolj v času postnega meseca ramadana je dostop do njega podvržen določenim restrikcijam.

Na lovu za gurmanskim fotomaterialom sem našel tudi zanimivo kombinacijo: lepe revije in še lepšega belega zloščenega mercedesa. Na skrivaj sem poskušal ujeti pravi izrez, pa me je lastnik ujel, tako da sem potem moral Ismailu, lastniku parfumerije v sosednji ulici, z vseh zornih kotov poslikati njegovega mesec dni starega belega mercedesa C 230 l.'98, automatic full option, s 67.000 km kupljenega v Libanonu za 15.500 USD. Jutri se mu bom oglasil s kablom, da vrževa sličice na njegovo toshibo. In človek govori celo knjižno arabščino! Odlično!

Zraven sta še sliki voznega parka, zaradi katerega je pred našim blokom težko dobiti prosto parkirno mesto – v hiši namreč živi kar nekaj visokih policijskih funkcionarjev. Pa še vabilo na Sirski industrijski sejem (izgleda sicer malo zarjavel…) je zraven.

Ali ste vedeli, da…

Čaj prihaja v slovenski slovar preko turščine (çay [čaj]), tja pa iz arabščine (šaj), saj so ga večinoma prav arabski trgovci prinašali s karavanami iz pristanišč t.i. "Srečne Arabije" (Arabia Felix), današnjega Jemna, kamor je prihajal po morski poti čez Indijski ocean. In prav zaradi vsega bogastva, ki je preko arabskega polotoka (tudi današnje Jordanije in Sirije) prihajalo domnevno iz Jemna, je tisti del Arabije dobil vzdevek "srečna".

[Desert Soul]

Uf, dosti dela:

@prevajalka: Seveda lahko po novem letu prespiš pri meni, po mojem se bom tako ali tako preselil v avto, če mi gretja ne uredijo. :BUA: V bistvu škoda, da nisem ob vstopu v državo napisal, da imam štiri žene - potem bi lahko po mili volji dobival obiske. Sicer pa me matra predvsem to, da me imajo za mlajšega kot sem - povsod. To pa dela trenirka in jeans, ko se človek malo sprosti od službe...

Noise, nisva poročena, nič ne bo. :lol1: :lol1: :lol1:

@micamaca: Dahab je še vedno odličen, pa atmosfera na kopnem :OK: :OK: :OK: za razliko od Šarma, kjer se nisem potopil, ker mi je kolegica, ki je tam delala vso zimo, rekla, da je precej pokradeno, potolčeno in preobljudeno pod gladino. Izjema so verjetno kakšne bolj oddaljene lokacije, dosegljive z ladjo. Je pa Dahab tudi cenejši od Šarma (pa lepšiiii :wub: ).

@climber: :wub: :wub: :wub: To je pa že poezija. :004

@suzuki: Kar se potopov tiče, imata Helen in Richard morda kakšno uporabno informacijo. Za priti v Jordanijo moraš priti čez Turčijo in Sirijo, ki sta na tej poti edini državi z neevropskimi procedurami. Informacije imaš tukaj, za motor velja praktično isto kot za avto. Če v TR vstopiš brez Carnet de Passages en Douane, ti za proceduro zaračunajo 7 EUR, v SY 50 USD za vsak vstop, za JO ne vem. Vsekakor je prijetneje imeti carnet.

Lepo se imejte do naslednjič!

[zz_foto]

Zdravo Tilen

& tudi vsi ki ga spremljate....

Zelo lepo in pohvalno....

Moj profi foto nasvet----Narukaj milijon fotk, dobrih in slabih, vse to ti bo se dosti koristno prislo. Lapo in dobro si vse arhiviraj in zlagaj na CD-je.

Teksti super.

Ej moped mas pa ta pravi. 10+

Ce kdo kupi takega, jaz ga trenutno prodajam (malo reklame za moj KTM 640 Adventure).

Blago tebi, jaz ko ga gledam v garazi, se jocem, ker je tukaj hladno, da ga ne peljem na sprehod. Trga me hudo....

Sicer pa pazi nase, srecno...

Željko-Maribor,

:OK:

[suzuki]

Hola!

@ Desert Soul: hvala za info! Če mi bo zneslo bom po novem letu poskusil če mi bo uspelo potapljati se kot nekoč, v lastni režiji... se beremo!

@ Sanda7: velja :D

[Desert Soul]

@suzuki: Ni tako črno na Rdečem morju, tisto o 30m z domačinom ne drži povsem. O:-)

@zz foto: Hej, stari, lepo, da si pogledal na plano! Hvala za nasvet, a letos delam dejansko samo tu pa tam kakšno fotko za MS, sem jih lani naredil 4.000, pa se mi letos več ne ljubi istih motivov pritiskati. Bo pa, upam, v Wadi Ramu drugače, ko bom adventurea malo v peskovnik peljal. :D Drži se in fajn se imej v Mrzlem MB!

Kar se pa zz fotove prodaje LC4 Adventure tiče, je pa bike ta pravi! S toliko ljubezni negovanega boste, po mojem, težko našli drugje.

Jutri ne grem na maraton. Včeraj sem se malo v karto Sirije poglobil in našel vzhodno od Damaska nenaseljeno kamnito puščavo z nekaj pistami, ki jo prečkajo. Tako bo zadeva prijeten izlet, ne pa samo ponavljanje krogov. A ne pričakujte akcijskih slik - sem sam. Bodo pa, in ša allah, čez par dni tukaj vtisi.

Naslednji teden pa: smučanje v Libanonu! :grim

[micamaca]

Desert Soul in Noise hvala za odgovor. Za Dahab se zanimam ravno zato, ker sem slišala, to kar pravita in če to slišim tako iz prve roke.

Suzuki za Jordanijo pa računite tud name, ker me že dolgo ima, da bi šla tja. No moram mal gnarja spraskat pol pa mogoče bo kej.

Desert Soul dej ti men povej, kako to, da si se odločil za študij arabščine - zarad službe, zarad sebe... Sori, ampak sem ful hud firbec.

Vsekakor pa hvala za tvoje prispevke, ki so res prava popestritev.

[Desert Soul]

Tega stroja je škoda za mesto!

Ena od pozitivnih lastnosti središčnega stojala na motorju je tudi to, da se lahko na motorju sončiš, celo zaspal sem že na njem, ali pa gledaš zvezde na jasnem nebu brez oblačka. Vse okrog je tema, pred seboj čutim obzorje tam nekje v daljavi, kjer se stikata dva skoraj enako črna svetova – domovanje sokolov in domovanje puščavskih miši. Tišina. Le rahel vetrič poje skozi ušesa in napoveduje prihajajoči mraz. Ter oddaljeni hrup letala, ki se, tretje v vrsti utripajočih lučk, izgublja tam daleč na levi pod vzhajajočim Orionom. Kam leti? Kam letijo vse posadke na še eni rutinski poti, kje so vzleteli, ali že zobajo sendviče in srkajo kavo? Syrian, Indian, Royal Jordanian,… Emirates? Casio pravi 115° realnih. Baghdad? Ah, ne. Tehran? Madinatu Kuwajt? Hladno postaja. Nad menoj je že naslednja jeklena ptica.

Zaženem motor in prižgem luč ter poskušam na steptani zemljeni podlagi najti sledi kakšnega vozila. Ne bom se pustil še enkrat nasankati z navigacijo "proti soncu, proti Jamajki". Prenaporna je bila, ko sem sredi ničesar z nedelujočim GPS-om ponovno plezal čez ogromno kamenje, ker sem vozil za soncem nazaj proti Damasku. Noč se je spuščala nad hladno kamenje, jaz pa med puščavskimi griči nisem imel pojma, kako in kje se bom vrnil v civilizacijo.

Vrnimo se malo nazaj. V petek sem nameraval vzhodno od Damaska narediti dvesto kilometrski krog skozi puščavo, pa sem se med vdiranjem v pusti svet nenehno zaletaval v vojaške baze – zdaj tankovska s pokritimi železnimi zvermi, zdaj letalska z ogromnimi betonskimi oboki, pod katerimi so dvokrilci varno spravljeni pred bombami JZ sosedov (je bila verjetno dobra lekcija, ko so, mislim da leta '67, le-ti celotne egiptovske zračne sile uničili še na tleh). Bilo je nekaj off-roada, a bolj iskanje poti kot dejanska navigirana vožnja. Dan sem zaključil pri vojakih, ki so me ob cesti prijazno ustavili, povabili na čaj (zelo prav prišel), se zanimali za Slovenijo in motor ter mimogrede popisali še vozniško dovoljenje. Zelo prekanjeno! So sicer prosili za potni list, pa sem ga zatajil, češ da je ostal v mestu. Nekako se brez vozniškega dovoljenja še da kam priti, manj uporabna je tukaj le še osebna izkaznica, s potnim listom pa je precej drugače. In prav ti vojaki, navdušeni nad digitalnim merilcem hitrosti in nad vsemi lučkami na armaturni plošči, so mi končno povedali, kje ni vojske. :OK:

Sobota.

Sirski bencin dela kot raketa! Privijem pokrov rezervoarja in 10 kg težji zapustim zadnjo črpalko pred peskovnikom. GPS kaže naravnost proti prvi točki poti, ki sem jo, tako na uč, doma vrgel v njegov spomin. Začne se kamnita puščava, večinoma delata tretja in četrta, hitrosti se zaradi pogostih umetnih prekopov gibljejo med 40 in 80 km/h. Najslabše se je voziti tam, kjer je človek še preurejal pokrajino, kajti naravne suhe struge so od daleč vidne, medtem ko te ozek, a globok jarek za elektriko, telefon, vodo,… lahko preseneti na vsega nekaj metrov. Takrat izdavim le "piii…" ali "oooo, faaa…", še pogosteje ni časa za nič, niti za prestaviti navzdol, le desno zapestje potegne plin do konca in upam, da bo šlo čez. In znova in znova me kateemove terenske lastnosti presenetijo in razveselijo. Najprijetnejše so rahle kotanje, ko te lepo zaziba, najprej amortizerje noter, potem pa lahen skok čez rob, ravno toliko, da se zadnje kolo malo v prazno zavrti. V puščavi je fino to, da lahko izbiraš med že uporabljenimi pistami, kar je v bližini človeka zelo umno prav zaradi presenečenj ob poti, kot so betonske škarpe ob wadijih oz. suhih strugah, ali pa obcestni jaški na oni trimetrski bankini ob avtocesti, ki so BREZ POKROVOV, ter med čistim brezpotjem, ko slediš le puščici na GPS-u. Fino je tudi to, da lahko preskušaš oprijemljivost gum in si nasploh daš duška na zavojih, saj veš da boš v sili vedno lahko brez škode zravnal in nadaljeval "izven poti", oziroma, da te bo v najslabšem primeru zabrisalo po ravni zemlji, ne pa v drevo, prepad ali v kakšno vozilo. In tretjo zamenja četrta, četrto peta. Na števcu se pojavi tudi stotica. Nehajo te zelo zanimati kamni pred teboj, saj jih pri tej hitrosti skoraj ne čutiš, motor se malo zaziblje, to pa je tudi vse. Pogled seže dlje, zanima te še izključno smer poti. Ko ne stojiš, sediš skoraj na rezervoarju, da je zadnje kolo razbremenjeno in lepše pleše skozi zavoje.

Pred seboj zagledam spet tiste betonske oboke, ognem se jim proti jugu in zapeljem na slano jezero. Seveda ne gre za jezero z jadrnicami, čolnički in ribiči (na forumu vas je tudi nekaj mlajših, naj mi ostali oproste razlago), temveč za popolnoma ravno področje presušenega slanega blata, ki se ob deževjih namoči in lahko nastane za nekaj časa tudi pravo plitvo jezerce, ki ga potem obiskujejo raznorazne ptice, ki se na njem prehranjujejo z rakci in podobnim. Na robu jezera je od letalske baze po zemlji proti jugu speljana splužena pista. Plin odprem do konca, stati več ne morem in se skrijem za vetrobran. Kot po tračnici grem za puščico, preskusim še nekaj zavojev in podlaga perfektno drži. V daljavi opazim drugačno barvo podlage – rumeno zamenja rjava, še naprej in levo se v soncu blešči voda. Upočasnim in pazljivo zapeljem na rjavo, z nogo podrsam po tleh. Drži. Vodi se seveda ognem, a motor začne opletati. Blato. Daj no, zdrži, pridi čez! Živega peska se tukaj sicer ne bojim, bojim pa se seveda neznanega. Z blatom na slanih jezerih in izmenjavanjem pasov različne gostote nimam prav nobenih izkušenj. Dobro, v skrajni sili potegneš s stroja GPS in se zvlečeš na trdo podlago ter opazuješ, kako advenure za vedno tone. GPS pa zato, da lahko carini pokažeš kje se je potopil in ti ga ni več potrebno izvoziti. Domišljija dela s polno paro, a z veliko mero pretiravanja. Spet sem na rumenih, od sonca ožganih in razpokanih ploščah trdega blata.

Tako lepo je ustaviti, ugasniti motor, sneti čelado in gledati proti nizkemu decembrskemu popoldanskemu soncu, ki greje sicer hladno zimsko pokrajino. Povsod le zemlja in kamenje. Nikjer ni videti nikogar, nikjer ni slišati nikogar. Popolnoma si odvisen od Američana, ki kaže, da je do naslednje točke še 23 km, ter od Jodlarja, ki te bo pripeljal tja. In še naprej. Posneti hočem nekaj fotografij, a zaprepaden ugotovim, da sem strojček pozabil doma. Tudi prav. Vsaj ne bom suženj fotografiranja, izbiranja dobrih kompozicij in osvetlitev, vsaj ne bo treba ustavljati zaradi slikanja. Počutil sem se sproščeno, slike sem vsrkaval v svoj spomin.

Pa se je pred menoj pojavila asfaltna cesta in nekaj časa sem nameraval peljati vzporedno z njo. A je bil tam nekje potem tudi en jarek, bistveno manjši od mnogih že prevoženih. Ne vem kaj se je zgodilo. Ne vem, ali sem stal ali sedel, zaviral ali pospeševal, naenkrat je bil kateem pred mano in je dvigal puščavski prah med pluženjem po tleh. Za njim sem prihajal jaz. Bil je v četrti prestavi, zadnji beležki na GPS-u, preden je pregorela varovalka (sem jo namestil!), sta kazali 78 in 65 km/h. Rezervne varovalke seveda nisem imel s seboj, tako da sem uro in pol pred zahodom, s še 200 km pred seboj in slabo delujočim GPS-om (le na slabe baterije, pa še udarec ga je zmedel in se je izklapljal) ostal pred dilemo. Nadaljevati v neznano ali se vrniti? Odločil sem se za drugo, saj bi brez GPS-a ponoči brez spalne vreče in šotora (moral sem se vrniti, ker smo danes pisali test) zagotovo naletel zgolj na težave. Nekaj časa sem sledil svoji sledi, a bilo je neprijetno in nevarno, saj sem sem grede nekatere wadije prečkal na mestih, primernih za tisto smer, ne pa tudi za to. Tako sem se usmeril malo severno od zahajajočega sonca, ki me je slepilo, ter vstopil na območje ogromnega kamenja, tako velikega, da sem prav plezal čezenj, mnogi kamni so bili visoki tudi po 10 col (palcev). Utrujajoče početje, motor se greje. Sonce je zašlo, znašel sem se v labirintu gričevja, s katerega je veter spihal zemljo in ostal je gol kamnolom, GPS mi ne dela, zmanjkuje mi časa. Ustavim in se nemočno odpravim peš na vrh bližnjega hriba. Samo kamenje! Kamorkoli pogledam sami griči, posuti s kamenjem! Ni variante, da pridem čez! Če bil z avtom, bi se verjetno razjokal. Verjetno ne bi prišel nikoli ven. Obrnil sem se nazaj in z ugasnjeno lučjo lovil zadnje pramene dnevne svetlobe, medtem ko sem se prebijal čez kamenje. Predstavljajte si vožnjo po strugi kakšne reke, vendar ne po produ, temveč po kamnih, visokih za pol kolesa. Nekateri so ostri, nekateri zaobljeni. Pomaganje z nogami le škodi. Nekajkrat mi je motor skoraj odpeljal izpod riti. Brez pomoči nog je obremenitev rok še večja. Po dobre pol ure prekopicevanja čez kamenje končno uzrem rešitev: pisto. Ni sicer bistveno boljša, a vem, da me bo nekam pripeljala, da so po njej že vozili, pa tudi med drugo in tretjo se da po njej voziti.

In tako sem se pripeljal do kraja, kjer sem se ozrl proti zvezdam. Kjer so se prebudile puščavske miške, kjer je veter prinašal nočni mraz.

Motor me je presenetil. Včeraj je doživel do sedaj najtršo preizkušnjo in jo pokončno (no, razen enkrat) prestal. Ščitniki celi, vilice in zadnja nihajka b.p., amortizerji b.p., pirellijevke se sicer vidi, da so bile pridne, a brez posebnosti. Naredil je 240 km, od tega približno 160 km terena, ter spil nekaj olja, a si ga je pošteno zaslužil.

Sličic seveda ni. Upam, da ne zamerite. Se bom v prihodnje bolj potrudil.

@batzajla: prišel na svoje? :)

Ali ste vedeli, da…

Sáfara pomeni v arabščini potovati, sáfar je potovanje, sáfarí pa "moje potovanje"?

[batzajla]

@batzajla: prišel na svoje?

jap,hvala :) verjamem,da bom tud sam enkrat nekam spi**** ... in se javljal na motosvetu :P

inđoj B)

[maXXXimum]

Desert soul :notworthy:

[Magali]

Dragi T

lepo da vidim da je vse ok - kot navadno oz. v mejah normale! :-)

te spremljam... in se oglasim ob pravem datumu... tokrat pa res hehe (očitno mi je na prešerna udarilo)

poljubček, Š

[Desert Soul]

Libanon – vzhodna Švica

Vstop z vozili na dizelski pogon z manj kot 25 sedeži je v Libanon prepovedan. Lansko leto sem prišel na prehod v temi, deževalo je. Uredili smo papirje, zaželeli so mi dobrodošlico in teden dni sem se potem podil po "vzhodni Švici" gor in dol. A bil sem prezgoden, snega še ni bilo dovolj in smučati se ni dalo. Naloga je torej bila prestavljena na letošnje leto.

Sirski policist mi ni hotel dati izstopnega žiga, ves čas je, z eksotičnim potnim listom v roki, telefonaril naokrog in zaskrbljeno pogledoval vanj.

"Slufakija?"

"La, Slufanija!"

"Intihad sufjiti?"

Ma za božjo voljo, človek, koliko časa je že od Gorbačova, daj, malo se umiri! Do sedaj sem naokrog razlagal: "Jughuslafija, la Rusija," tokrat pa me je tisti "intihad" spomnil na čisto novo identiteto:

"Intihad urubbi!!!"

Spet vrti telefon.

"Ok, dam ti žig, a če te ne spustijo v Libanon, pridi nazaj k meni."

"Ja, habibi, ne skrbi." A mene je skrbelo. Sijalo je sonce in libanonska carina je policista po telefonu spraševala, kaj pije moj avto.

"Mazut aw banzin?"

"Benzin!" Ogromna kepa se mi je valjala po grlu.

"Stopi v pisarno." Za pisalno mizo je sedel starejši možakar in začel popisovati podatke o vozilu. Vprašanje se je ponovilo, tokrat s prodornim pogledom naravnost v oči. Pulz se mi je dvignil. "Petrol." In možakar vzame iz predala ogromen fascikel, na vsaki strani glava FIA-e ter letnica 2003. Poland, Rumania, Saudi Arabia,… Ooo, shit, ooo, shit, ooo, shit. Zadevo so resno vzeli, ti Libanonci. Izgovor je menda ekologija, dejansko pa je razlika v ceni dizla v Siriji in Libanonu taka, da so iz tovornjakov in avtobusov ter taksijev v Libanonu prodajali sirsko nafto in tako je državna blagajna iz tega naslova presahnila. Rešitev je bila radikalna: prepovedan vstop vozilom na plinsko olje.

Nima Slovenije. Nima Slovenije!!!... O, sranje, ima jo. Pa ne, saj ne more imeti spiska vseh modelov na polovici lista A4. Pa saj ni številk šasije. Ne, saj bo v redu.

"Gremo pogledat avto!" Stric, a si na glavo padel ali kaj, ne toliko delati!

"Odpri pokrov motorja!" Ogromen napis HDi se blešči na črni plastiki. Nič.

"Vžgi!" Motor je bil segret, delal je tiho. Nič.

"Ajna l-bužijat?"

"Ma kaj pa vem, stric, nekje pod to veliko črno plastiko so svečke, kaj pa vem, ne šraufam sam avta." Motor se vrti. Stric je bil tako zagnan, da sem bitko brez kakšnega čudeža že videl za izgubljeno, a se nisem predal.

"Mazut?"

"La, petrol." Poskuša sneti plastični pokrov in v prazno vrti čepke. Jas nič nea vem, nea šraufam auta, nebom se nič dotiko. Potem se stric sprehodi okrog avta in ustavi pri zadnjih desnih vratih.

Sranje, sranje, sranje, sranje!!! Sem pred prihodom na mejo razmišljal o tem, da bi z bencinom očistil odprtino rezervoarja ter nalepko "diesel" prelepil z "gasolina sin plomo 95", ki sem jo imel zataknjeno za senčnik. Idiot leni!!! Zanašal sem se na srečo in nisem verjel, da bi me to in zgolj to rešilo. Duha in voha in vdihava dizelske hlape in zdi se mu, da je not dizel. A ni prepričan!!!

Vrne se k motorju in da skrajšam agonijo mu pomagam sneti čepke. Bitko izgubljam. Išče mehanika.

"Ajna l-bužijat?" Delam se neumnega, ne razumem besede, moja arabščina je slaba, kaj me sprašuješ?

"Mazut, diesel?"

"Diesel petrol, la mazut." Vlečem se ven na slabo arabščino (in slabo angleščino), izumljam novo vrsto goriva – diesel petrol.

S potnim listom in papirji od avta romava h glavnemu šefu carine. Prepoved vstopa, kazen, zaplemba? Ah ne, saj ne bo tako hudo.

"It is forbidden to enter Lebanon with diesel cars, there is no way you can enter with it. If you wish you can leave the car here with us and go to Beyrut by taxi, it is not so expensive. The car will be safe here, we will put it behind the fence."

O, dragi moji, za carinsko ograjo vam ga pa ne postavim. O, ne. A sem si oddahnil. Vrnili so mi papirje in avto sem parkiral pred carinski urad, a izven ograje. Kasneje sem od domačinov izvedel, da so pred časom neki tujci preživeli nekaj dni na meji, ker so jim na izstopu hoteli zapleniti vozilo, ko se je izkazalo, da dela na plinsko olje. Hja, dosti si privoščim tukaj na Bližnjem vzhodu…

[Desert Soul]

Zunaj je tema, vzpenjamo se proti smučarskemu središču na 2.000 m nm.v., po naokrog štrlečih kablih kabino polni melodija iz grla Libanonke Mažide Rumi. Brisalca razmazujeta redke snežinke po vetrobranu starega mercedesa, ki v klancu sunkovito prestavlja med drugo in tretjo prestavo.

"Jutri bo oblačno," pravi Ghanim, in spotoma v moj privatni taksi vzame še gospo, ki je stala ob cesti.

"Ženske ponoči ne smejo same stati ob cesti, zato sem jo pobral." Seveda mu po nekaj kilometrih, preden izstopi, plača ceno vožnje.

Ob cesti zagledam prvi sneg. Ušesa mi polni otožna arabska balada. Za volanom sedi temen Arabec. Ob cesti so ovešene lučke, napisi Noël in Christmas utripajo v vsaki trgovini, na vsakem križišču. Nič mi ne gre skupaj. Kot da sem padel v kakšno Picassovo umetnino.

V Libanonu je približno polovica prebivalstva krščanskega, polovica muslimanskega, vsi pa se še naprej delijo na sekte, zaradi česar je verska in družbena slika tukaj zelo pestra. Po dolgotrajni državljanski vojni zdaj vsi živijo v miru in prijateljstvu, država si je opomogla, srednjega sloja ni. Povprečna plača je 200 USD, po cestah pa se vozijo sami potniški hummerji full option (z manjšim motorjem, to je menda 5600 ali 5800 ccm, stane tukaj pičlih 85.000 USD – primerjajte z evropskimi cenami), mercedesi ML, novi porscheji, beemweji, rangeroverji ipd. Vsi imajo avtomatske menjalnike, kar je, glede na prometne zastoje v mestu in hribovit relief celotne države, pametna izbira. Prostornine avtomobilskih motorjev se začnejo pri dveh litrih in pol, saj se jim ne ljubi "cijaziti" se po bregih. Vsi so, seveda, bencinarji. Srednjega sloja ni, dobro se živi s plačo med 2.000 in 3.000 USD. V državi, veliki za pol Slovenije, jih živi dvakrat toliko kot pri nas, zunaj jih je menda še približno 20 milijonov, večinoma delajo v Zalivu, kar pojasnjuje mogočen avtopark, ki brezobzirno drvi po deželi. Samo in edino v Libanonu me je bilo v prometu strah in na nek način sem bil vesel, da sem tokrat avto pustil zunaj. Libanon je ponovno negativno vplival name. Božič, Christmas, Noël, Christmas is coming, Happy… Vse v lučkah, vsi se imajo radi, kamin, topel ogenj, sneg, drevesce, stiski rok, nasmehi… Osamljenost v tujem taksiju, daleč od doma, daleč od ljudi, ki so mi dragi, sredi hladne Sirije, med muslimani, ki do praznika čutijo prav to in nič več kot mi do Aid Saghira (ki mu Turki in Bosanci pravijo Bajram – praznik po turško). In potem bom na božični večer sam v avtu glodal krekerje, potem pa ugasnil luč in šel spat. Dva dni kasneje pa bo prišel skupek veselih praznujočih Slovencev, ki bodo padli iz ene popolnoma druge risanke. Ja, decembrski Libanon je od zdaj naprej PREPOVEDAN. Haram.

Auberge Suisse – kako lepo ime sredi libanonskega visokogorja. Zunaj je pravi mraz. Not true cold, right or correct cold. Recimo pravilen mraz. Tisti, ki ga čutiš, vohaš, ki grize v lička in ročice, a te ne zebe. Telo dela in se greje. Vohaš sneg. In se ozreš ter pod seboj zagledaš apartmajsko-hotelsko naselje, strehe pod debelo snežno odejo, na pročeljih nežne lučke. Pa kje sem jaz??!! V Arabiji, na Orientu? Leteče preproge, plešoče kače, vroče puščave, blagoslovljene oaze? Ajna hija? Soba je obložena z lesom, TOPLO JE!!! Ne morem zaspati. Odpiska drugo, odpiska tretjo, odpiska četrto.

Lansko leto je bilo menda do 7 metrov snega, to mi potrdi marsikdo. Zdaj uživajo bonus, saj se smučarska sezona običajno začne šele pred Božičem in traja do sredine aprila, tokrat pa so smučišča odprli že 4. decembra. Snega ni prav veliko in na pobočjih iz snega gleda kamenje. Tako lahko smučamo le po progah, sicer pa se enostavno pripelješ na vrh in si izbereš po katerem delu pobočja se boš spustil s hriba. Na 80 km prog se najde vse od modrih pa do črnih smučišč. Vsako noč steptajo čisto vsa pobočja in prav žal mi je, da snega ni bilo več. Vendar pa se je tudi na urejenih progah našlo prijetne strmine. Najbolj zabavno pa je bilo gledati male (in velike) Arabce, ki po smučiščih švigajo kakor mi. In nasmejanega zapečenega Arabca, ki te iz srca iskreno pozdravi izpod debele kučme na vrhu vsake sedežnice. In na spodnji postaji vsake sedežnice. In to tudi zjutraj, preden sem začel smučati z bejrutskim bankirjem, ki smučarskemu centru vsako leto daje kredite.

Obiskal sem tudi nekaj smučarskih trgovin, eden od novih prijateljev (zapeljala sta me do taksija v Bejrutu) je namreč iskal nova očala. In koga spoznam tam? Mladeniča, ki vsako leto obišče Begunje. Dokler ni prišel v Libanon Salomon, je bil Elan št. 2 v prodaji, na tržišču pa še vedno kraljuje Rossignol. Morda ne nepomembno je to, da sta Libanon in Sirija bila francoski koloniji in da je v Libanonu drugi jezik francoščina. Mimogrede, ko je že govora o Elanu, na servisu v turški Adani, poleg nekaj malega turških, vijačijo avtomobile skoraj izključno z zreškimi izdelki!

Če bi bilo vreme lepše, bi se šli po smučanju popoldne še potapljat, kar Fuad in Tawfiq pogosto počneta. Vendar pa bi tako moral ostati še dan več v Bejrutu, mejni prehod je namreč na 1.400 m nm.v.

Ali ste vedeli, da…

Málik v arabščini pomeni kralj, ámir princ (oz. prvotno poveljnik, zapovedovalec), damír pa zavest?

[gebre]

Tretja slikica me spominja na vrh proge na Voglu :) .

[Karin]

No, pa sem te našla tudi jaz! Ravno ob pravem času, da ti zaželim vse najboljše :grupni:

Kdo bi si mislil, da bom kdaj jadrala tudi po tehle straneh... Tudi mene je kar prijelo, da bi se ti pridružila. Letošnje pisanje je še bolj zanimivo kot lansko, bravo!

Pozdravček, KJG