Sirija – Jordanija

[Desert Soul]

Počitnice

Danes smo končali z novembrsko-decembrskim tečajem in začel sem že s pospravljanjem, jutri ali najkasneje pojutrišnjem grem namreč na morje končno malo pregret kosti (danes je bilo zjutraj 2°C) in kateem zaprašit v peskovnik Wadi Rama.

Sem pa danes med potjo domov pred seboj zagledal tovorno prikolico in skoraj nisem mogel verjeti svojim očem. Vlačilec je bil nekje s tega konca (neregistriran, zasvinjan in z Arabcema v kabini), namenjeni so v Nassib (še nisem uspel ugotoviti kje je to). Upam, da bo Noise čim prej dodal fotografijo.

[Desert Soul]

Ste za (s)eks?... In kavarna se je v trenutku spraznila. No, skoraj.

Širin študira angleško književnost. Je v drugem letniku in njena angleščina je bolj osnovnošolska. Je pa zelo simpatično mlado dekletce v, glejsigano, belih škorenjcih in oprijetem minikrilcu, da je skozi vrata hoditi za njo, kako bi rekel, že kar malce nespodobno. In z njo sva se z Alexandrom nekega dne po arabščini zasedela v kavarni – k mizi naju je povabil Alexandrov prijatelj, ki letos končuje študij ingliš litričr. Seveda je beseda nanesla na prohibicijo sprejemanja gostov nasprotnega spola v stanovanja in prišel je trenutek, ko smo morali jasno definirati in razložiti razliko med "girlfriend" in "female friend". Seveda simpatična Širin ni poznala besed "female" in "male", pa sem ji, takko na hitro, brez preveč izgubljanja časa, razložil, da je v živalskem svetu "male" vse, čemur večino časa med nogama nekaj binglja, "female" pa bitje, ki mu taista zadevščina manjka. Ni čisto razumela, pa je Alexander, ki v Damasku prebiva že od avgusta in je torej lingvistično bolj razgledan od mene, naravnost povedal po arabsko. Rekel je nekaj med penis in kurac, ni čisto prepričan kaj je rekel. Pa je dekletce zardelo, vstalo in z nasmeškom, zaznamovanim od šoka, začelo zmedeno pospravljati svoje stvari. Le moj šarm jo je uspel prepričati, naj vendar sede nazaj in razume, da kripelj norveški ne zna uporabljati njene materinščine. Vsemu omizju, ki je sicer bilo iz skupine "samcev", je bilo nerodno, a smo malo bolj blago nadaljevali z začeto temo. Tukaj vsi najprej pomislijo na seks, seveda, če prevajalka pride dol in prespi pri meni, bova, jasno, seksala. Če bi pa Alexander na primer prespal pri meni, pa tega menda "kao" ne bi počela. Čudaki. Verjetno imajo to ves čas v glavi zato, ker manjka v praksi. In tokrat se ponovno vračam na to temo, čeprav je bila že delno obdelovana, ker jo srečuješ na vsakem koraku – v sramežljivih hihitanjih do oči in brade zavitih deklet, v pohotnih nasmeških njihovih vrstnikov.

Pa sva potem le vprašala še moškega sogovornika: "Ej, pa ti kaj… saj veš, no…?" Je pogledal naokrog, zmanjšal svojo hrupnost in rekel: "Ja, imam eno, s katero seksam. Danes popoldne sva dogovorjena za seks (širok nasmeh). Ampak nihče ne ve, niti prijatelji, ker bi zagotovo izblebetali in kaj če pride mojemu očetu, ali pa, bognedaj, njenemu očetu na uho?! Se ji odpovedo takoj. Če bi bilo po moje, bi se takoj poročila, vendar sem jaz sunit ona pa šiit, tako da ni variante. Nikoli ne bova poročena." Je hotel razlagati še nekaj o pozah, pa sva se za razlago zahvalila in povedala, da naju njegovi športni prijemi prav nič ne zanimajo.

Mislim, da sem tukaj natresel dovolj iztočnic za vaš lasten premislek in da komentarji niso potrebni. Alkohol se v Siriji da brez težav dobiti, tako v trgovinah kakor tudi v barih, v katerih se zbirajo predvsem tujci, konzumacija poteka običajno na dostojnem nivoju za zaprtimi vrati zasebnih zabav. Če želiš piti, prineseš s seboj flaškon in medtem ko ostali srkajo vsak iz svoje "flaše" jabolčni sok ali čaj, tisti, ki so za bolj "oštro" pa kakšno kokakolo, ti nagibaš svojega Janeza Sprehajalčka. In če ti ga kaj ostane, daš nazaj v žep in neseš domov. Sem pa v enem od "zahodnjaških" barov videl domačina, ki je po pol velikega piva že nekaj hotel čez šank plezati in je zmerjal osebje, tako da so se vsi zbrali pred njim in strele so švigale iz oči, medtem ko ga je na drugi strani varnostnik poskušal spustiti nazaj na stol. Bilo je sredi tedna in okoli so bili sami domačini, vsi zaprepadeni. Le jaz sem sproščeno med hrustanjem kokic in pistacij, ki ti jih ob pijači v slogu španskih "tapas" postavijo na šank, z zanimanjem opazoval dogajanje. Delovalo je zelo domače.

Jutri bo postavljena na tablo še prigoda o exodosu iz Sirije in prihodu v obljubljeno Jordanijo. Stay tuned.

Ali ste vedeli, da…

Beseda "alkohol" prihaja iz arabščine? Izvorna beseda je "kuhúl", z določnim členom nastane al-kuhúl.

[Desert Soul]

EXODOS…

Pred mejo sem se ustavil še na črpalki in napolnil vse kar imam. Najprej tam, kjer je po tleh vse zasvinjano in moraš paziti, da ne pogrneš po tleh, potem pa še tam, kjer večini forumašev lepše diši – diši po pospeških. Tam sem tudi pozorno z bencinom očistil odprtino rezervoarja za gorivo. Za 50 ter 35 litrov sem pustil vsega skupaj 4.300 SIT. Ura je bila enajst zvečer. Odlično, sirsko zavarovanje bom izkoristil do konca, jordansko pa bom sklenil takoj po začetku novega dne.

Na meji je zeblo (-2°C), cariniki so se greli ob ognju, čaju in kartah v bližnjem bifeju, šef mi je kar tam podpisal in izpolnil papirje, nikogar ni vleklo ven k avtu. O, pa smo vseeno veselo udrihali čez Šar ona, Busha in mraz. So bili prav veseli, da tudi Evropejci razmišljamo tako kot oni. In so mi na koncu dali prav, ko sem rekel, da proti sinovom Išra'ila nimam nič, da pa mi njihovi politiki in politika spravljajo lase pokonci, da bi kar… da bi kar… togotno zakričal.

Dvakrat.

Diab je potem v pisarni še požigosal papirje (noter sem prišel s šklepetajočimi zobmi in nosil sporočilo – če greš ven razkopavat avto, te bo zeblo), potem pa sem se ustavil le še pri policajih in pri rampi kilometer kasneje, kjer je nekaj začudeno gledal po tablici, potem pa mi zaželel srečno pot. Sledila je petkilometrska nikogaršnja zemlja, kjer te Sirci še lahko dohite, če si komu premalo ustavil. Vrnitev v Sirijo me bo kljub vsem dovoljenjem, ki jih imam, ponovno stala 33 USD, za razliko od Švicarjev, ki dobe vizum za večkratni vstop za pičlih 15 EUR! Mi pa, namesto, da bi zidali banke, smo se zdaj zrinili še v "Intihad Buši" (nato sem ugotovil, da gledajo na tak način). Mamlaka aš-šudžajratija (grmovo kraljestvo). Zveni fino.

Na jordanski strani smo najprej opravili tehnični pregled podvozja, tudi v kateemu nisem skrival bombe. Mladi carinik seveda ponovno ni imel pojma kaj bi lahko bila neuporabna zadevščina z eksotičnim imenom "slufanija". In bolj ko sem mu dopovedoval, naj vpiše kodo 362, bolj zavzeto me je spraševal: "Amrika?" Mladi mož, če me ne morete poslušati, bom pa sam vtipkal. 3-6-2 in na zaslonu se pojavi سلوفانيا Začudeno me pogleduje in kar vidim, kako sem zrasel v njegovih očeh. Torej, pomembna informacija za vse, ki se odpravljate v Jordanijo z vozilom: Koda Slovenije je 362. To védenje vam bo za kakšno uro skrajšalo carinski postopek. Potem sem moral sam transkribirati v arabico vse od imena in priimka do kraja rojstva. Še sreča, saj so njemu tudi po arabski tipkovnici prsti drseli počasneje kot meni. Me je pa presenetil šef carine, ki sem mu nesel nekaj novcev za v državno blagajno, ko me je vprašal: "Kako je torej zdaj v Sloveniji – bolje ali slabše kot v Jugoslaviji?" Zavarovanje za 3 mesece je stalo za avto približno 43 EUR, za motor pa 32 EUR. Zelo prijazno.

Vso noč je pihalo, v Ammanu je bilo mraz, pa sem se spustil do Mrtvega morja, ki je znano po toploti. 30-kilometrski spust me je pripeljal s približno 1.000 m nm.v. na -400 m nm.v. (oz. 400 m pm.g.), kjer je še vedno zverinsko pihalo. Po cesti so ležali leseni zabojčki, nosilo je plastenke. Zjutraj se je veter še okrepil in vsakič, ko me je zibanje zbudilo, sem samo prosil, da mi ne prinese kakšne "gajbe" v vetrobran. Pa so me pravočasno nagnali varnostniki bližnjega hotela (kasneje sem srečal dva razkošna črna mercedesa s čudnimi tablicami, ki sta peljala proti hotelu – verjetno njih vsebini niso hoteli kazati klošarja za ograjo) in vrnil sem se v Amman. Bilo je namreč tudi oblačno in depresivno.

KeC, vožnja po Ammanu in nasploh po Jordaniji je strašno olajšanje. Manire evropske, ceste prav tako. Tukaj te počakajo, preden zapeljejo na tvoj pas, v krožnih križiščih ima prednost tisti, ki je že noter, tovornjaki vozijo po voznem pasu ter se s prehitevalnega umaknejo kakor hitro nehajo prehitevati, radio ujame celo kopico postaj, vso noč sem poslušal MOOD FM z glasbo iz '80-ih (pa ne arabskih), skratka, fino. Po najhitrejši poti sem šel do Aqabe, ki pa me je pričakala z depresivno nizko oblačnostjo in vetrom. Za razliko od lanskega leta, ko sem užival v odlični nemški družbi (Klaus in Barbara z magirusom 4x4, ki sta opravila isto pot kot jaz, ter Oliver in Sandra s staro landcruiserico, ki sta avgusta prispela v Južnoafriško republiko), sem tokrat naletel na čudaška in ne prav priljudna Nemca, ki sta tukaj čez zimo z navadnim kamperjem na ducatu ter malo manj čudna Belgijca sami upokojenci), ki s podobnim vozilom počenjata podobno, zraven imata še čudaško gluho ščene plečne višine 25 cm, ki se je zaganjalo v moje noge in poskušalo gristi gojzerje, tako da sem mislil, da se igra, pa so mi povedali, da jih "brani".

Na srečo sem naslednji dan naletel še na mlada Švicarja, ki sta z landcruiserico l. '97 prilomastila čez Iran, Oman ter Fahdovo kraljestvo zagrnjenih žena in tukaj ostajata še tri mesece, da se v Indiji poleže monsun, potem pa tja. Zraven sta tudi zelo simpatična starejša Šveda s sedemmetrsko ladjo na ducatu, ki razmišljata o Sudanu (po pogovoru z menoj sta zaradi birokracije in stroškov upanje na Libijo opustila). V mestu sem se na kateemu na krožišču zapeljal pred neko drugo švicarsko landcruiserico ter ustavil ob robu, onadva pa mimo. Zapeljem za njima, peljem vštric, pomaham, voznik naveličano pokima, nakar ni dosti manjkalo, da nisem uporabil enoprstega bratskega pozdrava, temveč sem zgolj odvil desno zapestje. Čudni, čudni ljudje se letos potikajo tod.

Je pa tukaj prekrasno! 27°C je trenutno (ura je 11 dopoldne), ogromna zastava arabske enotnosti, ki plapola nad Aqabo in se jo zelo dobro vidi tudi pri sosedih v Elatu, je zadnje dni sramežljivo povešena. Odlično! KTM praši okolico po plaži, partner počiva. Vsi imamo končno čas za tista majhna opravila na avtih (jaz tudi na motorju), s katerimi smo odlašali do sedaj.

Glede na pomanjkanje bližnjih v radiju 2.000 km, sem se za 24. december odločil za Desert Soul varianto, za Božič bom namreč šel kampirat nekam globoko v puščavo med Wadi Ram in savdsko mejo. Slike seveda slede.

Jutri pa nekaj besed o pokolu v Aqabi.

Ali ste vedeli, da…

Hezboláh pomeni "božja stranka"? Hizb je stranka, lah je božanstvo (al-lah z določnim členom je en in edini bog, ki je od Mohammada naprej prisoten v muslimanski kulturi). Torej, napisano hízbu al-láhi, pravilno prebrano hizbul-láh(i), je stranka, ki v Libanonu uživa precejšnjo podporo, saj je edina, ki resnično živi med ljudmi in z ljudmi ter revežem dejansko pomaga, organizira šole (kjer poleg opismenjevanja v majhne otroške glavice vcepljajo tudi eno čudno ideologijo) ter napade na vojaške točke južnih sosedov.

Al-Fátah pomeni odpiranje, zmaga.

Al-Qá'ida pomeni pravilo, osnova, baza. Qajda je napačen zapis, saj črke oz. glasu "j" v tej besedi ni, z ' se v latinici označuje soglasniški glas, ki ga v evropskih jezikih ni, zveni pa podobno zvoku, ko bruhate, tvori se globoko v grlu. Pri internetnem chatu bi se beseda napisala qa3eda ali qa3ida, zaradi podobnosti dejenaske črke v arabici in naše št. 3.

Ba'ath pomeni preporod.

[Desert Soul]

Jutro na plaži blizu Aqabe. Sonce se je prikazalo in začelo vzpenjati nad hribi, ki skoraj iz morja rasejo in se potem dvigujejo naprej proti vzhodu proti puščavi. Sončni žarku so se začeli upirati v avtomobilske šipe in postaja vroče. Odgrnem zaveso in pogledam ven, nakar se mi pogled ustavi na truplih, ki tamle pod oknom nemočno leže. Trije kadavri, ki jih greje blago jutranje sonce. Moški ali ženske? Ne vem, se ne vidi, vidim le zmaličene kupe mesa, ki jih je zapustilo življenje. Pravzaprav me niti ne zanima. Kmalu se jim pridruži še četrto truplo, lepo so zložena v vrsti pod oknom. Vse skupaj se mi začne gabiti, pred oči mi prihajajo posnetki iz Iraka, Afganistana, Sudana. Zakaj? Ali je življenje res tako zelo ničvredno? Da jih zgolj štejem, ne da bi karkoli vedel o njihovi preteklosti? Pa kje sem pravzaprav, ali nisem v civilizirani zahodnjaški Jordaniji?

Obrnem se na drugo stran in ponovno zaspim. A vonj po smrti mi ne da spati. Zahrbtno se plazi proti meni, zapolnjuje ves avto in trka na mojo vest. Ali res ni šlo drugače? Kaj so naredili, da zdaj s polomljenimi okončinami in zmečkanimi telesi tako neslavno leže pod oknom? Ali je to, da so nekomu šli na živce, zadosten in opravičljiv razlog za njihovo prerano smrt? V kakšni civilizaciji živimo?

Temperatura v avtu se dviga in še ena muha se zbudi iz nočne otopelosti ter spusti izpod stropa, zabrenči mimo mojih ušes, pristane na licu in se sprehodi do ust. Le počakaj, svinja mala, da pristaneš na postelji! Plosk! In pod oknom se je onim pridružilo še peto truplo, pred nekaj trenutki še tako zelo polno življenja. En sam trenutek in vse se lahko na glavo obrne. Nikdar ne veš, kje te čaka tvoje okno! Ajde, vstati je treba!

[Noise]

:o

[bedanc]

:naughty:

Bo pa velik pogreb. Boš lahko vseh pet skupaj v šibični škatli pokopal.

[Desert Soul]

Dragi forumasi, z Bozicem v puscavi ne bo nic, ker sem pravkar po dveh dneh prisel iz vojasnke bolnice (vcerajsnji in predvcerajsnji post sta bila na zalogo narejena in v Slovenijo poslana) v Aqabi. Zlomljena kljucnica, scitnik je raztrgalo, glava ok. Pojma nimam, kaj je bilo, zbudil sem se na tleh, manjkajo mi zadnji dogodki pred padcem. Potem sem se slabo uro nazaj peljal, v pesku ga je zaradi kljucnice bilo tezko drzati, a je slo. Obtolcenih se nekaj drugih kosti, a nic zlomljenega.

Sem pa danes na policiji (kasneje sem sel tudi na sodisce, obtozen namrec prizadejanja poskodbe samemu sebi in neupostevanja minimalnih varnostnih zahtev med upravljanjem motornega vozila) srecal blejcanko Anjo, potapljasko instruktorico, ki so ji ukradli denarnico. No, pa je svet res majhen.

Lepo praznujte!!!

[Noise]

Tudi to se dogaja.

Sam da te niso v zapor dali, ker si sam sebe hotel fentat...

Pazi nase.

[MDR]

Vseskozi berem tvoje dogodivscine in pri tem uzivam :OK: .

Cim prej se pocajti, pa drugic bolj pazi nase (po bitki smo lahko vsi generali - a ne :? )

Lep pozdrav in cim bolj SRECNO 2005 - M.

[Desert Soul]

MDR, hvala za spodbudo. Se bom moral se enkrat v kaksno bolnico spraviti, ker so me prejsnji teden zasustrali in se kljucnica veselo premika (nobene imobilizacije), pri globljih vdihih me zabolijo tudi rebra, medenica se vedno otekla in boleca. Hja, to je ocitno davek veseljacenja po Arabiji. Kakorkoli, se dober teden sluzbe me caka, potem pa bo ponovno vec casa za neumnosti in njih zdravljenje. Ter ponovno za kaksne obsirnejse objave na MS. Do takrat pa se imejte lepo in lepo praznujte,

vsem skupaj pa zelim eno prijetno, uspesno in varno leto ter cimvec motokilometrov!

[Noise]

Tudi tebi, care.

[Desert Soul]

No, pa se po dolgem času spet oglašam. Kar težko se je odločiti kje začeti in kaj sploh popisati izmed prigod zadnjih dveh tednov. In ali ima sploh smisel popisovati to kar se je pripetilo poleg mene še petdesetim gostom (turistični vodniki se poskušamo izogibati nazivu "turist") v skupini? Morebiti pa ima, saj vsakdo dogodek doživi na svoj, sebi lasten način.

"Dober dan!" ??? Ah, spet policaji. Kolikokrat so me že obiskali, odkar ležim v vojaški bolnišnici v Aqabi!? Kaj za vraga pa hočejo tokrat? Že sem se hotel nejevoljno premakniti na postelji, ko ugotovim, da me je prišel obiskat Omar, policist, ki sem ga dva dni prej spoznal v mestnem parkcu, ko se je, izven službe, tam sprehajal s prijateljem. Na postaji je prebral poročilo o prometni (!??) nezgodi in me prišel povprašat, kako sem in če kaj potrebujem.

Pred nekaj dnevi smo se vozili po snegu. Čisto pravem, z neba, belem, ki je prekril puščavo okrog Petre. Naš Mohammed je pridno vozil 40km/h, prometa skoraj ni bilo, na cesti kakšne tri centimetre snega, za nami so cesto zaprli, tako da so za eno od skupin morali v hotelu podaljšati večerjo. Tudi snežne pluge imajo tu, saj so kote med 1.000 in 1.500 m nm.v. tukaj nekaj povsem običajnega. Istočasno je bilo pol Ammana pod vodo, povsod je vladala panika in vznemirjenje.

Prijatelj Džamál, direktor Jordanskih Kraljevskih Sokolov, štiričlanske akrobatske skupine z bazo v Aqabi, ki spada pod vojsko, servisira pa jo državna letalska družba Royal Jordanian, nas je povabil na predstavo. Kljub temu, da je bil obisk in ogled brezplačen, se je večina skupine, s katero sem takrat bil v Aqabi, odločila za kopanje in sončenje. Škoda, bilo je namreč dih jemajoče. Ne sicer kot Frecce Tricolori, a fantje so občudovanja vredni s svojimi enopropelerskimi letalci. Pred nekaj dnevi so se vsi odpravili nekam v Zaliv na aero srečanja, vrnejo se šele februarja, potem pa naprej v Avstrijo menda. Padec skoraj v kovit, pa čez glavo navzdol, potem se prevrača in kotali, ko ponovno skoraj v horizontali, spet zažene motor. Pa loopingi v formaciji na vsega par metrov oddaljenosti. Z nami je dih zastajal tudi mladi ženi, ki si je teden dni po poroki šele prvič ogledovala kakšne vragolije počenja tam nekje v zraku, skoraj nad mejo zahodnih sosedov, njen izbranec. In dobro se je držala! Predstavo in nas, gledalce, so lovili v objektive kamer snemalci treh jordanskih televizijskih postaj. Ob glasbi iz Top Guna, ki se je razlegala iz zvočnikov, komentarjih Džamala in poslušanju radijske zveze letalcev, smo se počutili zelo slovesno. Zanimivo je še nekaj. Na vsakem koraku so Jordanci pristno prijazni in gostoljubni in očitno je, kako imajo radi svojo deželo in kako pomembni so zanje turisti. Celo direktor avioakrobatske skupine je najprej pozdravil tuje obiskovalce, jim zaželel prijetno bivanje v svoji domovini in dodal, da upa, da bo njihov nastop pripomogel k boljši turistični ponudbi dežele.

Švicarja Manuela in René, ki sta me med poležavanjem v bolnišnici obiskovala in skrbela za moj stik s svetom, sta predvčerajšnjim na vrat na nos iz Aqabe čez Amman, še nekaj in Dunaj odletela v Švico. Manuelin oče je namreč verjetno na smrtni postelji. Morda se bo izmazal, a kaže hudo. Dan prej je naš charter s še prostimi sedeži odletel v Graz. Škoda, škoda. Njunega rdečega landcruiserja še vedno zagledam skozi vetrobran vsako jutro, ko se zbudim. Ko bo mimo, se vrneta in nadaljujeta pot proti Indiji ali pa kam drugam. Zanimiva je ta svoboda. Na srečo smo Evropejci večinoma dovolj bogati, da si lahko v teh deželah zmišljujemo, medtem ko posedamo na obali južno od Aqabe: Indija ali Sudan? Damask, Aqaba ali Dahab? Hmmm. Z menoj je takole… da takoj pojasnim zadevo za… zainteresirane (kako se to reče lepo po slovensko z eno besedo?): nameraval sem se vrniti v Damask takoj potem, ko je zadnja turistična skupina v nedeljo poletela proti domačim logom. A Damask me je utesnjeval in zdeti se mi je začel nekoristen. Tečaj mi ni koristil kdovekako – v 4. od sedmih nivojev smo se ukvarjali pretežno s slovnico, ki jo pojmujem kot čisto osnovo, v mesecu dni torej s tega področja nisem izvedel NIČ novega, manjka mi konverzacije, do katere v skupini dvajsetih nismo prav pogosto dospeli, manjka mi besedišča, ki ga lahko gradim tudi izven štirih sten, od katerih me z ene gleda očka, z druge pa sin predsednik. Bilo je mraz (dobro, bom tudi še kaj novega povedal). Bilo je zelo mraz. V kompaktnem, natrpanem mestu, iz katerega sem se moral voziti dolgo, da sem prišel na deželo, sem se začel počutiti utesnjenega. Lahko bi našteval še naprej, a naj bo dovolj opravičevanja. Ostajam v Aqabi. Zadnja dva dneva sicer ponovno piha, a temperature so 10 do 15°C višje kot v Ammanu in Damasku, na voljo pa imam:

- puščavo (čez 17 dni),

- potapljanje (čez morda malo manj kot 17 dni),

- 3 radijske postaje v avtu (v Damasku le eno in še to iz Libanona),

- Arabce in z njimi arabščino,

- McShit (ah, kako se je prilegel po mesecu dni Sirije!),

- prijazne vozniške manire (ker je Aqaba majhna, le 85.000 prebivalcev ima, poznam že skoraj vse ležeče policaje),

- svobodo gibanja!!!

Marwán je lastnik kampa, v katerem prebivam na Južni plaži. Med včerajšnjo večerjo mi je predstavil nekaj od svojih načrtov za bližnjo prihodnost. Jordanija je že konec šestdesetih let z južnimi sosedi naredila kupčijo: Savdijci so jim dali 12 km obale (zdaj jih imajo 26), na delu katere bivam tudi sam, Jordanci pa njim nekaj peska v notranjosti. Tam so Savdijci potem začeli vrtati in postavili naftovod, a to je boleča tema, ki jo bomo pustili pri miru. Na teh nekaj kilometrih so Jordanci takoj postavili pristaniške terminale, zdaj pa jim je že malo žal, saj bi se radi resneje ukvarjali s turizmom. Kljub vsemu je še nekaj območij neokrnjenih, načrti za prihodnost pa so skoraj neverjetni. Izkopati nameravajo umetno laguno, okoli katere bi postavili turistična naselja, nekaj se govori tudi o dodatnem odkupu savdijske obale. Za njimi stoji mladi kralj (pameten možakar s pogleda vredno ženo), navdušen potapljač, pripravljen prisluhniti idejam in težavam, nekaj evropskega kapitala in pa seveda Savdijci, ki se doma ne morejo iti turizma (ni ne okroglih rulet, ne okroglih postelj, ne vem pa, če še ročice sekajo – za prekoračitev hitrosti tujce čez noč vtaknejo v luknjo, ženske ne smejo voziti, tudi same ne smejo biti v vozilu z moškim, če ni iz družine ali mož, verjetno zato, ker moškega obnorijo in potem dela po cesti neumnosti, kriva je seveda ženska). Zato pa bi savdijcem prijalo na papirju pesek in priveze predati Jordancem, rampe prestaviti malo južneje, potem pa na pesku pred privezi zgraditi… hotele, masažne salone, bordele, igralnice,… Aqaba se neverjetno hitro širi, modernizira in razširja turistično ponudbo. V letu dni, kar me ni bilo, se je odprlo precej novih barov, v Mövenpicku poje in igra poljski trio (dejansko je prva pevka Ukrajinka, a je zaradi klaviaturista dobila poljsko državljanstvo, drugi vokal pa čez zimo spušča v mövenpickov mikrofon šubidubidubidu-ua ker si punca hoče kupiti… MOTOR! Glede na to, da poleg šubidubidubidu-ua vsake toliko časa v kljun vtakne ustnik saksofona, ki se ga drži saksofon, bo verjetno lahko gor dala tudi akrapoviča), v Aquamarini 3 je v kleti menda celo… no, kako bi se dostojno izrazil… no, saj veste, no… ok, pa ne nikomur povedati! Spodaj ena punca pleše. Pa štango imajo. V mislih imajo novi Dubaj, ki se je okoristil z libanonsko državljansko vojno, pred kakšnimi tremi leti je območje Aqabe postalo "posebna gospodarska cona" s carinskimi in davčnimi olajšavami. Ob južni obali je približno 20 potapljaških lokacij, od koralnih grebenov do ladijskih razbitin. Hoteli so na voljo od dveh do petih zvezdic, kampi so solidni, življenje zaenkrat še ni drago. V zaledju je puščava z odličnimi možnostmi terenske vožnje, jahanja, pohodništva in prostega plezanja, pa verjetno sem še kaj pozabil. Na drugi strani meje je dežela s servisi za motorje, tukaj jih namreč ni. V Siriji in Jordaniji ni mogoče registrirati enoslednega vozila. So imeli preveč težav s kaljenjem JRM in s "tolpami" (grdi motoristi, ki same "pizdarije" delajo!), pa so lepo po bližnjevzhodno ukinili zadevo konec sedemdesetih.

V soboto sem šel s skupino v Wadi Ram. Pripeljemo se do kontrolne točke, ko mi oči skoraj iz jamic padejo. Kakšnih 15 blatnih kateemov z jezdeci v polni bojni opremi!!! Stopim z busa, a nič mi ni jasno. Na vseh vozilih jordanske tablice (me je skupina nekaj časa imela za lažnivca, ker sem jim rekel, da v deželi motociklov ni), a po obraznih potezah je bilo jasno, da vozniki niso domačini. Kmalu je bilo jasno: skupina je bila z druge strani zahodne meje. A še vedno mi niso bile jasne tablice. Pa so me razsvetlili: Vsa vozila iz njihove države dobijo na jordanski meji domače tablice. Iz varnosti, menda, da jih nihče ne bi prepoznal in kamenjal. No fino, zdaj pa nihče ne ve, da je skupina kateemov izr…ska. Svašta. Ampak! Dobil vizitko šefa skupine, vabljen sem na preskus terenov k njim, imajo servise (Yesss!!!), mi lahko prinese dele (vsak teden hodi v Jordanijo), skratka, odpirajo se nova obzorja. Kljub načelnemu nezanimanju za njihovo državo oz. celo averziji do nje (ne dežele, da se razumemo) sem začel razmišljati in premišljevati. Sploh potem, ko sem končno dobil potrjeno, da obstaja roll on-roll off povezava med njihovim največjim mestom in Monfalconeom!!! In za prevoz vse kompozicije mi zaračunajo le dobro tretjino cene, ki mi jo je Intereuropa po dolgih tednih prosjačenja izvolila poslati za prevoz iz Kopra v sirski Tartús (1.400 €!!!). No, morda mi pa vendarle ne bo potrebno še nazaj čez vso Turčijo in Balkan voziti, hehe! In fantje in dekleta, do Obljubljene dežele vam vaš enosledni strojček pripeljejo za 145€. Za dodatne pristojbine moram še pravkar prejeti mail preučiti. In potem iz pristanišča naravnost v pesek. Jupi! In priznam, ko smo pred Ramom vse dorekli, mi je srce ob pesmi 525-tk, 625-tk, 640-tk in oranžnega LC8 (ja, Noise!) prav lepo zapelo. In na kaj je sedel šef grupe? LC4 Adventure '01.

Še dva tedna!

P.S.: Ali mi lahko prosim kdo sporoči kakšna je v Sloveniji cena žnj kategorije avtoplašča 145R10 (za prikolico)?

[Noise]

Čaki, kam pa zaboga pelje iz monfalconea trajekt? A ne smeš napisat, ne? Boš poročal, ko prideš domov. To tudi mene _zelo zelo_ zanima. Vse kar sem dosedaj našel (trajekte in povezave) je bilo "suspended", tako, da je tole krasna varianta.

145€ -- samo toliko iz ITA??? Kaj pa oseba?

Je pa shit edino to, da potem v Sirijo ne moreš. Ugodna varianta bi bila po kopnem dol in preko iz...la nazaj z ladjo? Hmm!

PS: Čez slab mesec pičim v Dahab na oddih. Koliko stopinj je v tem trenutku kaj v Aqabi morje in zrak, ter kakšna je klima ponoči? Kolk mrzlo je?

[Desert Soul]

Hej hej, Noise! Pravilno si ugotovil, točno tja pluje, kamor ne smem napisati (oz. lahko tudi, tvoja odločitev koga si želiš nakopati na MS :P ). Pristanišče je malo južno od Te. .viva, imenuje se Ash (to je prvi del imena, drugi je pa dod). Glede na to, da bom službeno še potoval v Sirijo in da se Libiji nikakor ne nameravam odreči, plujem z zadevo nazaj samo pod pogojem, da se na letališču v Aqabi uspem dogovoriti za izstopni žig (na jordansko-i meji ti dajo vse na ločen papir). Še verjetneje bom kompozicijo peljal tja, naložil na plovilo, se vrnil v JO (ne ne, to ste se pa zmotili, nikoli nisem bil v I :blush: ) in letel nazaj s slovenskim charterjem.

To je postopek, ki bi se ga nasplošno dalo prakticirati: pošlješ stroj iz Monfalconea, letiš v JO, greš po stroj v pristanišče, se vrneš v JO in šibaš naokrog. V potnem listu imaš samo JO vstopni žig. Moram preveriti, če I....lci zahtevajo Carnet de Passages en Douane. Če ga, imaš sranje. V bistvu, kot zdaj razmišljam, jih imaš v vsakem primeru, ker ga Jordanci menda še vedno zahtevajo, žigosajo pa ti ga na M.P., za katerega ves arabski svet ve, kam pelje. Hmmm. Ampak P.L. ti pa ne žigosajo. No ja, bo še za razmisliti. V obratni smeri zadeva vsekakor lahko funkcionira.

Koliko novcev želijo, če se jim na osemdnevni plovbi pridružiš? 462€ po duši, če sta dva, 728€, če samevaš. Gor jih vzamejo največ 12, za skromno ceno, ki si jo plačal, te 8 dni tudi hranijo. Torej? Naložit in frčat, potem razložiš in gasa v pesek. Tako nekako. Vse cene 1 way only. Je pa v drobnem tisku zapisano, da cena 550€ za pleh do dimenzij 7,5m x 2,4m x 3,3m velja za spremljan pleh. Čakam info.

Čez dan je tukaj 23 - 27°C, po sončnem zahodu postane hitro sveže, pred polnočjo smo na cca. 13°C, min. jutranjo ti javim jutri. Voda ima 22°C, zadnje dni sramežljivo piha, a še gre. Konec februarja začne iti na bolje. Potapljanje možno ves čas, jutri dam BCD z jeklenko na rame za test kosti, da vidimo, če lahko že grem med ribice. In za tiste, ki boste zdaj preplah zagnali: Ne, če obremenitev kosti velika, NE GREM pod vodo. :(

[Noise]

Thanx za vse informacije. Ko prideš domov in ko boš vse ugotovil s temi ka-te-em- rajderji iz Iz....., bomo naredili skupaj bojni plan kako in kaj. Definitivno bi bilo zelo zelo fino iti lepo iz ITA preko turč, sir, jord pa pol nazaj s trajektom, da ne nabijaš km po cesti nazaj...

[Desert Soul]

"Nariši mi baackaaa," je pred nekaj dnevi rekel Batzajla.

Takega puhastega, snežno belega, nedolžnega, vsako jutro umitega od mamice, ki z bratranci in sestričnami radostno poskakuje, v zraku brcajoč z nežnimi nožicami, okrog svoje in njih mamic na hribovski livadi. Potem se Mirko ustavi, pomelje med zobki nekaj že skoraj pozabljene trave od dopoldne, da se prikažejo nežno rožnate ustnice, s svojimi kristalnimi očkami te pogleda naravnost mimo oči, in reče:

"Be e e e e." V naslednjem trenutku pa že zdirja z vrstniki čez nekaj skal, bruseč svoje mlade, nežne parkeljce.

Tako srčkani so backi, pa mladi kozliči in kozice, v katerih jih bodo naslednji teden pripravljali muslimani. Naslednji petek je 'aid al-adha, praznik žrtvovanja, ko bodo backa, ki smo ga malo prej spoznali, Mirko po imenu, taistega, ki nam je rekel:

"Be e e e e," obrnili proti Meki, se zahvalili Vsemogočnemu in, kot v posnetkih iz Iraka, ki jih (na srečo) nikoli ne vidimo do konca, z dolgim nožem poslali na večne pašnike.

Ravno včeraj je prispela v aqabsko pristanišče ladja, ki sem jo že nekaj dni pričakoval. Spomnite se tovornjakov s s piščanci polnjenimi kletkami, ki, običajno ponoči, zasmrajujejo ceste proti Zalogu in Ptuju. Kletka za voznika spredaj, taka, v kateri piha le na željo in po želji toplo, zadaj pa samo še kletke za prepihane rumene piščančke, ter kolesa spodaj. Zdaj pa si predstavljajte nekaj sto metrov dolgo ladjo, ki ima zadaj poveljniški mostiček, spredaj in spodaj nekaj pleha, da se pač ne potopi, vse ostalo pa so kletke za backe – vse, kar so na Titanicu bile kajute, so tu kletke z naravno klimatsko napravo. Ko sem se peljal mimo, Mirka več ni bilo na njej. Bila je prazna, posadka je spirala Mirkove kakce in kakce njegovih prijateljčkov. S prijateljčki se je že peljal na tovornjaku nekam v notranjost dežele.

Danes sem šel v Amman podaljšat gostoljubnost Jordanije meni in vsem mojim vozilom in na poti sem prehitel kar precej tovornjakov, ki so vozili Liske (ja tudi njih se sme za praznik poslati v višave) s prijateljicami in Mirkove prijateljčke s polno paro iz pristanišča. Potem, ko se je cesta za Irak odcepila od ammanske, se je njih število zmanjšalo.

Ob koncu hadža, romanja v sveto mesto Meko (več na temo preroka Mohammada in islama si lahko preberete marsikje), se obhaja praznik, ki vernike spomni na priliko Abrahamovega žrtvovanja prvorojenca Izaka (Stara zaveza), ko je slednji v zadnjem trenutku, potem ko je Milosrčni sprevidel, da Abram (ki ga je potem imenoval za Abrahama) resnično veruje in je zaradi Gospodovega ukaza bil pripravljen žrtvovati prvorojenca (in to potem, ko sta se z ženo Saro dolgo matrala, rodovitna je namreč postala šele pri 99-ih letih, nasploh so v Stari zavezi dolgo živeli), bil čudežno zamenjan z ovnom. Potem je Abraham ovnu naredil zlo, sina pa objel. Na to temo dobite dodatne informacije, kot že rečeno, v Stari zavezi.

A zakaj muslimani obhajajo rešitev IZAAKA? Je ne. Sara je bila nerodovitna, a v tistih časih je bilo mnogoženstvo že nekaj povsem običajnega. Abraham je poleg žene "spoznaval" tudi dékle in gospodinjske pomočnice, ja ja, tak tič je bil to. In ko je spoznal eno od njih, se je rodil Ismail. Hm?

In ko smo prej govorili o Gospodovi zapovedi: "Žrtvuj svojega prvorojenca!" smo pravzaprav obdelali joodovsko propagando, kar Stara zaveza nedvomno je. Muslimani pa so prepričani, da je Abraham hotel žrtvovati Ismaila, ki je bil, ja prav ste ugotovili, rojen še za časa Sarine nerodovitnosti. In v čem je štos? Izak je začel rod joodovski, Ismail pa arabski. Taka je ta zadeva, ja! Ampak, da se MS ne bo prelevil v versko propagando, konec osvetljevanja preteklosti, literature je za zainteresirane (kako se to z eno besedo reče lepo po slovensko?) na voljo dovolj.

Fotoaparat sem včeraj ponovno usposobil, tako da se morda obeta tudi kaj fotomateriala. Hja, je ni samo pisec in stroj skupil, je bilo še kaj drugega vpletenega. Torej, fotoaparat dela, če ne bo avtocenzure (ali če si med predogledom ne pobruham laptopa), boste "prilik" s praznovanja deležni tudi dragi motosvetovci.

V Ammanu sedim v "as-sultan kufi šub" v četrti Šmeisani in tipkam. Na ammanskih 900 m nm.v. je precej hladneje kot v Aqabi. Tam smo zjutraj imeli, Noise Data, 13 °C min. jutranje (opolnoči jih je bilo še 16). Okrog mene domačini, pokriti z značilnimi jordanskimi belo rdeče karirastimi rutami, popivajo čaj, igrajo "backgammon" in vlečejo vodne pipe. Po kavarni se gor in dol sprehaja strežaj s svežim ogljem, glasno ropotajoč z ogromno pinceto za serviranje oglja. Zdi se mi malo zdolgočasen. Nekateri namreč vlečejo tudi lastne, od zunaj prinesene cigarete in cigare. Pravkar je vstopil možiček z dolgo in košato sivo brado in z vrat lokala gostom ponujal rokavice. Nasploh so tu zelo ekspeditivni. V vsakem trenutku privlečejo iz bog ve katerega skladišča prav tisto, kar človek potrebuje. Dežnike, puhovke, rokavice, pelerine, senčnike… Ob vhodu v Petro (ne, ne gre za dekle, Petra je starodavno mesto Nabatejcev, ki je najpomembnejša jordanska kulturnozdovinska, lahko rečete tudi turistična, znamenitost) si lahko v zimskih mesecih puhovko tudi zgolj sposodite.

Na drugi strani lokala sedijo trije, ki izgledajo kot Savdijci. No, lepo! Ves muslimanski svet zdaj rine k njim, oni pa ven. Kot Monaco v času formule. Nekje v teh dneh bodo zaprli meje, kar pomeni, da kdor je zamudil, ne bo postal hadži, ne bo opravil hadža. Še pred dvema dnevoma sem na poti iz kampa južno od Aqabe, kjer živim, srečal konvoj natrpanih kombijev, avtomobilov in avtobusov z libijskimi in tunizijskimi tablicami, ki so s trajektom pripluli iz egiptovske Nuweibe in nadaljevali pot proti savdski meji, kakšnih petnajst kilometrov naprej. S trajektom se vozijo, ker seveda ne smejo v že tolikokrat opevano rajsko deželo, katere imena pa tukaj še nismo izdali, saj jih potem tudi Savdijci (oni še posebej!) ne bi spustili k sebi. Sumim, da je trajekt tudi kar njihov.

Danes sem imel v Ammanu kar nekaj težav. Iskal sem dizel, lučka je namreč svetila že skoraj sto kilometrov. In glej ga zlomka, obiskal kar nekaj črpalk, a povsod le navaden, super in še bolj super bencin. In seveda ponovno niso verjeli, da se ne motim, ko hočem "tisto kamionsko packarijo" natočit v tako lep avtek. Končno! Sular! A kaj, ko so bile pištole kamionske, da bi partnerja bolelo, če bi jo noter tiščal. In mene zraven. No, pa sem le našel eno črpalko, ki je poleg desetih bencinskih priključkov imela, tam na koncu, v senci, kjer moraš od vse polite nafte paziti, da ne zletiš po tleh, ko stopiš iz avta, tudi eno sramežljivo dizelsko pumpo. Seveda tu zelo radi sami točijo. To pa hkrati pomeni, da bo ves pleh okrog zadnjega kolesa polit z nafto in pištola zadovoljno ponovno v ležišču že takrat, ko bi sam noter spravil še najmanj tri litre. Ampak tukaj sem pa že malenkosten, vem. Se odvajam. Kot se počasi privajam tudi temu, da me v malokateri pralnici spustijo do "wapa", da bi vso milnico spral z avta in saje iz obročev, ter temu, da stoično prenašam, ko z isto krpo potegne čez tričetrt okna (s tem je dotično okno dano "ad acta"), potem malo čez kolesni obroč, pa po strehi, potem pa še temeljito po pragovih in po zadnjih vratih. AAAAAAAAAAA!!!!!!!!! In povsod se pozanimam, katera je "tanarbulša pralnca v mejst". Sem enega frajerja skoraj počil v Damasku, ko sem se pripeljal s pujskom s terena, bil je čisto blaten, pa niso mogli počakati, da se motor ohladi, prav tako ga nisem smel sam prati. Sem mu razložil, naj najprej agregat od daleč z nekaj kapljami poškropi, se spravi na obroče in plastike, kasneje pa resneje na agregat. "Nema frke, stari, pa mi smo prófesjonálci" so zaupljivo sporočala usta in telo.

Saj vam je vsem jasno, da je curek najprej v polno usmeril v agregat, kajne? No in potem, ko je zadovoljen širok nasmeh pralca sporočal: "fertig sn, ki je bakšiš," sem si končno izposloval cev in z vsem bralcem dobro znanih kotičkov na motorju spral še pol njive.

Tako se nam godi tukaj, ja. Sicer pa je fino, toplo je, v hotelu Mövenpick poje že znana družba, od Aldone sem celo izvedel kakšen motor želi kupiti. V bistvu sem nekje že prej čutil. Punca naredila izpit in hoče motor. Kaj torej hoče? Lahko bi odprl anketo, pa ni potrebno brez smisla stran metati MS HD.

Čoper! Kaj pa drugega, a ste kaj drugega imeli v mislih? Vem, ton, s katerim sem to napisal, je absolutno pristranski in verjetno celo krivičen, a stvar me spominja, mislim, da na cagivin podpis: "Life is too short to drive a golf diesel."

[bondi78]

Desert Soul- povablen si k men na obisk- v Izrael!

[Desert Soul]

bondi78, z veseljem pridem, se v bistvu ze zelo resno dogovarjam za turo cez vso drzavo od juga proti severu. Imas tudi ti kaksen stroj pri sebi da gremo skupaj?

Sicer pa verjetno jutri sledi nova objava, vkljucno s pescenimi slicicami, danes imam za seboj namrec 270km, vecinoma off-roada (merjeno s sprednjim kolesom, da ne bo pomote :D ) okrog wadi Rama, zelo fino, zelo pesceno, zelo soncno. Sem imel del poti se enega domacina s seboj, Khaled po imenu, ki je malo na sprozilec pritiskal.

Bondi78, oglasi se!

[bondi78]

Imam ZX6R (off-road ... NOT!) lahko se prikljucis h kaksnem izletu iz nasega foruma. Bodi na vezi- moj mail: bondi78@yahoo.com

[zz_foto]

Halo Dedec,

V nasi druzini je zalovanje,...

KTM 640 LC4 Adventure je zapustil moj dom,.....

Hudo ga pogresam ze po drugem dnevo ko je garaza doma prazna.

Kako glup obcutek, ko se navadis nekega stroja, ki ti je itak ze full vsec.

Razmisljam o novem Rally stroju, ce nebo spet kaksna delovna tujina.

Pazi nase, uzivaj.

Pa se lepo pozdravljeni vsi tukaj na forumu, ki spremljate avanture Desert Soula.

Željko,

Ex KTM fahrer

[Desert Soul]

Če človek nima inspiracije, je bolje molčati kot pisati kar nekaj tja v en dan in bralcem krasti čas. Se zgodi. Bo pa zategadelj Noise Data, upam, da čim prej, podložil tole objavo z nekaj fotografskimi izdelki. Noise, kje si?

Na sliki je Aqaba z Elatom v ozadju (rahlo levo), to je hkrati najsevernejši del Akabskega zaliva. Ostale sličice so z včerajšnjega potepanja okrog Wadi Rama. Bilo je, kot sem že napisal, zelo fino.

eto, prilagam fotke

Noise

[Desert Soul]

Imam fanta

No, zdaj pa končno vem kako je dekletu, ki ga zalezuje fant in ji ne da miru in ji ne da dihati in jo skozi zalezuje, vse to iz čiste ljubezni. Včeraj sem imel 7 neodgovorjenih klicev (iz lastne muhavosti), danes deset (ker sem bil večino časa pod vodo). Khalid mu je ime. Pred desetimi minutami je ponovno poklical in se mi napovedal jutri v Aqabi!? Sem mu poslal sms, da jutri ne morem priti v Wadi Ram, pa se je odločil, da bo potemtakem on prišel k meni na obisk. Jutri nameravam prav tako večino časa preživeti pod in ob vodi – mimogrede, voda je ODLIČNA! 23°C! – zato sem mu poskušal dopovedati naj k meni ne hodi. In je razumel. Ampak bil hkrati kar malo žalosten.

Pojdimo na začetek zgodbe. Prejšnji teden mi je nekaj dni delala družbo kolegica Nastja, ki v Šarm eš-Šejkhu trenutno nima skupin, pa je prišla malo na počitek v Aqabo. V pristanišču od trajekta do terminala potnike vozijo avtobusi s pobarvanimi napisi "Baghdad-Amman". Glede na to, da gre za Sanosove izdelke jih imam na sumu, da so (bili) iraški in da so jih po začetku "reševanja" Iračanov preprosto "pozabili" vrniti. Na srečo Nastja Jordanijo že pozna in se ni bilo treba naokrog voziti, je pa nisem spravil pod vodo, vreme je namreč bilo klavrno (oblaki in veter), samo enkrat je šla na dih do fulde, ostanka moulinexa in zadnjega domovanja petih sardin ter tretjine litra kokakole in se odločila, da denarja za izposojo opreme in nakup zraka v taki soseščini ne bo zapravljala. Se je pač na napačnem kraju pogreznila v vodo, danes sem namreč imel popolnoma drugačne izkušnje. Podila sva se naokrog z jet-skiji (hej, tudi z njimi se da "slajdat"), potem pa je prišla usodna odločitev: Wadi Ram z enoslednikom, vendar popolnoma diletantsko in otročje, še sam komajda verjamem. Ker zanjo nisem imel čelade sem tudi jaz šel brez, s sončnimi očali in vetrom v laseh, ob pogledu v rezervoar pa čez prst ocenil, da "bo kar dovolj" in hopa v pesek! Seveda sva rekla: zgolj turistično, da se nama nič ne zgodi, lagano turistički malo tja pa nazaj. Tunizijska klapa seveda veste, da v pesku z gasssaaaaa pridete do cilja, z lagano turistički pa se zarijete na nos. Bilo je čisto fino, dokler ni začel jodlar biti lačen. Lučka utripa, midva pa usred ničega. Zelo odraslo in zelo odgovorno (pa sem se nekaj v temi Tunizija šopiril, da nikdar brez polnih zalog vode in goriva ne zapeljem v puščavo – ja pa ja!). Na srečo se na tistem koncu kar nekako znajdem, pa še GPS je potrdil moje domneve, tako da sva usekala bližnjico. Prišla do ceste, kakšna dva kilometra pred črpalko pa zmanjka sape in motor je samo še "klonk" naredil. Potem sem motor porival jaz, ženska pa je zraven hodila! Verjetno se nihče ni ustavil iz prezira do copate, do izmečka človeškega, ki imena Moški nikakor ne zasluži.

No in tu vstopi v predstavo Khaled, nasmejan simpatičen fantič dvajsetih let, beduinskega rodu, ki na prizorišče prikoraka iz kiinega minibusa, stoječega na levi.

"Koliko?" vpraša in pokaže na stroj.

"Dva litra," odvrnem, pa se ob njegovem čudnem pogledu takoj zavem, da bi moral odgovoriti v stotinah dinarjev. Tako je vsaj bilo vprašanje postavljeno.

Žensko smo postavili za čuvarja, s Khalidom pa sva sedla v kio in jo mahnila proti črpalki. Slutil sem, da bo, ko prideva nazaj, rezervoar že poln, glede na to, da je ženska (visoka, suha, nezagrnjena) ostala sama za cesto. Pa ni bilo tako, so ji ustavljali samo tovornjakarji, ki ji razen ljubezni niso imeli česa dati. Sam pa sem Khalidu dal svojo telefonsko številko (aha!) in dogovorila sva se za malo puščave v naslednjih dneh. Za storitev prevoza do črpalke in nazaj, pa še kanto mi je posodil, ni hotel nič! Zelo zelo prijazno. Nasploh so ljudje tukaj zelo prijetni in pripravljeni pomagati.

Tako sem ga obiskal in nameravala sva vsak s svojim prevoznim sredstvom, on s toyoto l.'85, jaz s kateemom, v pesek. Pa toyote ni bilo doma in – seveda sem v puščavo zaril s sopotnikom. Tam se je ponudil za fotografa, a sem mu na večini "akcijskih" slik ali pobegnil iz kadra, ali sem skupaj z motorjem na 4Mpix veliki sliki velik celih 7 pixlov, ali pa me je tako prisrčno v hrbet zadel. A pustimo to, kako bi se šele on lahko meni smejal, če bi poskušal pomolsti njegovo kamelo!

Seveda je zadaj skakal ko opica, enkrat je od groze skoraj dol zlezel (pa na srečo ni bilo časa, samo zatulil je lahko) in ko sem ga imel dovolj sem ga z obema rokama potegnil na svoj hrbet (opa!) in rekel:

"Tvoje telo in moje telo je eno telo!" :004 In potem se je končno tesno prižel k meni. :wub:

Mi je pokazal sms-e od "svoje punce". Francozinja je. Mu je pisala v angleščini pa me je prosil, da mu prevedem:

"I will send you a card from France, but not love." Je prišla kot turistka s skupino in jo je en dopoldan, skupaj s še petimi potniki, vozil naokrog po pesku.

Tudi Mohammed iz kampa, kjer prebivam (mimogrede, krasen fant – Mohammed, ne kamp), mi je povedal, da so bile nekaj dni pri njih tri Slovenke in da je ena od njih njegova punca. Če to bere, naj jo razžalostim. Vem, da bo hudo, a življenje je kruto in pred težavami ne smemo bežati, soočiti se je treba z njimi in jih prebroditi. To nas krepi. Torej, draga punca Mohammedova, nisi več punca Mohammedova. Spoznal je eno Madžarko in ta te je nadomestila. :cry: Jo je srečal med snorklanjem, dva dni kasneje se je vrnila domov. Moje sožalje. Stisni zobe, drži se, glavo pokonci in pogumno naprej. Ni bil edini Moški na svetu. Poskusi s Klimbro (če ti je na T ime), lahko mu kaj na PM pošlješ. Torej dekleta, če daste fantiču v teh krajih telefonsko številko, naslov, e-mail ali karkoli s čimer lahko ostane z vami v stiku, bodite prepričane, da bo pred vaše ime postavljal svojilni zaimek, 1. os. ž. sp. Dokler zaradi kakšne Madžarice spomin na vašo romantično podobo v vzvratnem ogledalu ne zbledi.

Alja igra Memory. Sem jo šel prvič poslušat. Punca je dobra! Za osvežitev spomina: Ukrajinka, ki se v hotelu Mövenpick v Pianem baru od šeste do devete ure zvečer nežno dotika strun fortepiana. Nihče ji ne ploska, tudi jaz ne. Tukaj je vzdušje preveč resnobno, natakarji pridejo skoraj takoj, če jih pogledaš, če pa se umikaš njihovemu pogledu in svojega potapljaš v ekran laptopa, pa te puste pri miru! (0,2 l pomarančnega soka me tukaj stane z davkom in postrežnino vred tridnevni budžet za prehrano!) Okrog mene sede resni starejši, prav tako pa tudi ne tako zelo starejši pari, dame v večernih oblekah pod brezhibno urejenimi pričeskami – ena se pravkar pogaja o tem katero tekilo bo gospod strežaj zlil v zvarek, ki ga je naročila ter koliko stopinj naj zadeva ima – ter gospodje z zglajenimi suknjiči in pramenom las, brezhibno zglajenim čez svetlečo se plešo. Ko izzveni zadnji akord zgolj z obrvijo trznejo, s tem pa se pohvala umetnici tudi konča.

V kleti je po deveti zvečer drugače. Tam si upam ploskati, sem pa mnogokrat tudi edini, ki to počne. Družba je tam drugačna. Moški, pisec izvzet, hodijo tja gledat vse kar pevkama štrli izpod mini krila, ženske pa, tiste, ki jih tja niso pripeljali moški, katerih cilj obiska je ogledovanje že omenjenih kosov mesa, si tam ogledujejo moške, ki si ogledujejo že omenjeno. In tisti, ki vedo, da sta pevki oddani, se hitro preselijo za mize že omenjenih žensk, ki si tja prav te moške prihajajo ogledovat. In vsi so zadovoljni. (Pisec hodi tja poslušat odličen Katjin glas in se zafrkavat z njenim duhovitim možem, da smo si na jasnem)

Sprašujete me kako je z arabščino. Gre, počasi napreduje. Najraje vidim, ko se ljudje, ki sicer angleško govore, z menoj v tem jeziku nočejo pogovarjati. Danes sem spoznal tudi lastnika trgovine z avtomaterialom (dajte povejte mi kateemovci, a tudi vam zadnja pozicija po tekočem traku v maloro šiba?) in ko mi je arabščine zmanjkalo sem ugotovil, da spricht Deutsch, hat gearbeitet in Deutschland und kennt Slowenien, ist in Ljubljana, Piran, Portorož und Postojna gewesen. In to večkrat. Lepa dežela, lepi ljudje. Točno dvajset let je tega.

Ura bo kmalu devet, Alja je končala in gre dat nekaj pod zob, ostal sem v samoti in tišini. Spodaj verjetno že yamaho priklapljajo na JBS, se bo treba prestaviti h Katjinemu glasu. Na, pa bo še en večer šel rakom žvižgat.

[mat]

Ali si si že ogledal glavno znamenitost Aquabe (vsaj za arabske prijatelje) ?

[gaberkosir]

lep pozdrav desert soul

vem, da je tole :topic: ,ampak moram te nekaj vprasati. slisal sem namrec, da je sirija poznana po izdelovanju velikih gumbov za plasce in druga oblacila. ali ti morda ves kaj vec o tem?

hvala za odgovor

g.

[Desert Soul]

@ mat: A misliš Madžarke ali mojega kateema? Tekma je napeta, a Madžarke počasi a vztrajno ponovno prevzemajo vodstvo. Hvala Bogu!

@ gaberkosir: Vem, da imajo Sirci močno tekstilno industrijo, za gumbe pa še nisem slišal, se bom pozanimal. Rabiš štiri ali štiri tisoč vsak mesec? Sicer pa PM.

@ zz_foto: Moje sožalje. A je šel adventure v dobre roke? Kaj pa zdaj? Kaj pomeni, da gre exKTMFahrer z adventureja na rally stroj? Impreza? :P

Hvala vsem za spremljanje dogodivščin! V soboto grem menda v puščavo. Me je Khaled povabil in rekel, da lahko tam prespiva.

Drž'te se.

Popravljeno Januar 27, 2005. Popravil Desert Soul