Sirija – Jordanija

[S57CQ]

Zdravo dec

PM je ok ali pac mail na s57cq@yahoo.com. - Ce pa bodo ze res nekje blizu pa je moj mob tukaj +249912167511

LP DaNe :afro1:

[Desert Soul]

Hvala ti, jima sporocim. Ceprav nas je Carlo vceraj zapustil, Martin pa danes. :( :cry:

[Desert Soul]

Dolg teden

V preteklem tednu se je nakopičilo mnogo zadev. Poleg izdatnega potapljanja sem se ponovno odpravil v Wadi Ram ter poskusil vsaj malo zapeljati na savdsko stran. Popolnoma nemogoče! Tako Jordanci kod Savdijci patruljirajo na obeh straneh, v puščavi imajo prvi na točkah z razgledom postavljeno vojsko z žarometi (in verjetno še čim), območje pa patruljirajo s hummerji in landcruisericami. Na meji je postavljen zid iz narinjenega peska, takoj za njo pa na savdski strani teče odlično izgledajoča asfaltirana cesta, po kateri se savdske patrulje ves čas vozijo gor in dol. Sem eno videl z jordanske mejne stražarnice, kjer sem bil povabljen na kosilo in čaj, potem ko sem pogumno prihrumel do tamkajšnjih vojakov (Jordancem menda na kraj pameti ne pride, da bi se zapeljali do vojaške postojanke, zato fantje tamkaj večinoma precej samevajo).

Načrtoval sem vožnjo od zahoda (od obale) proti vzhodu južno od Wadi Rama, potem pa vstop na to zaščiteno območje z jugovzhoda. Po 120 km puščave sem zavil proti severozahodu in se po dolinah, zapolnjenih z mehkim peskom, med okoliškimi gorami poskusil prebiti proti Wadi Ramu. Govorim o nm. v. približno 1.400 m. Po čaju pri beduinu v eni od dolin sem poskusil nadaljevati pot. Ker je bil bolan, bolela ga je glava in težave je imel s pljuči, sem mu pustil približno liter vode (zase obdržal le 2dcl, namreč "saj sem že blizu cilja") ter zadnjo banano. Vendar pa se je stvar zakomplicirala: zašel sem v labirint dolin, vse so bile zavite in niso kazale smeri,v kateri se nadaljujejo, posute so bile s skalami in ob tem, da sem se zadnjih 40 km vozil po območju, na katerem sem opazil le ene avtomobilske sledi, pa še te so delovale zelo staro, me je proti hribom spuščajoče se sonce navdalo z nelagodjem. Predvsem zaradi tega, ker sem v Aqabi povedal, da se vrnem do 20h, če me ni, je z menoj nekaj narobe. Spanje v puščavi je torej odpadlo (beduin bi me vzel k svojemu ognjišču). Z zatrepa doline sem gledal v globino: spust se je začel s strmo sipino, nadaljeval se je z velikimi zglajenimi skalami, po katerih bi se dalo peljati naprej. A kako daleč? Ali se po dolini zaradi skal da voziti? Ali me bo peljala v pravo smer? Če grem pregledovati peš, me bo ujela noč. Bržkone ne gre za kotanjo ampak za hudourniško dolino, kar pomeni, da mora imeti tudi izhod. A če gre kaj narobe, se bom uspel vrniti na vrh zatrepa? Nikoli! Naredil sem butasto napako. Saj poznate pravilo o odkrivanju novih terenov od spodaj navzgor. Spustil sem se po sipini in ko sem ugotovil, da se skale naprej spuščajo previsno, mi ni ostalo drugega kot obrniti konje in se vrniti v Aqabo po isti poti, po kateri sem prišel. Zdaj pa naloga za izkušene: 3 m zaleta na skali, potem pa strmo vzpenjajoča se sipina fiiiinega peska. Ni variante. Tudi razbremenjen motocikel se je le vkopaval kljub naporom vseh mišic na nogah in rokah. In ko sem kateem moral položiti na bok in ga, vztrajno sopihajoč, vlekel po sipini navzgor, sem bil sam nase jezen, ker sem tisti dan zmlel le dve banani in nekaj piškotov. Fantje in dekleta, don't try this at home. Če se na Jelovici ali Pohorju sesujete, vas bo slej kot prej našel kakšen izletnik, kmet ali lovec. Tukaj te najdejo tisti, ki so našli parkljarja na eni od priloženih fotografij.

Poljsko-ukrajinskemu triu, Chrisu, Catherine in Aldoni, ki so nastopali v hotelu Mövenpick v Aqabi, se je tam iztekla pogodba. Aldona, ki sta jo Zbyszek in Katja (njuni pravi imeni) na vrat na nos pograbila v Poljski, ker je hotel zahteval trio, je šla domov, onadva pa sta na njuno in moje neizmerno veselje (postali smo dobri prijatelji) podpisala novo pogodbo v Ammanu in naslednjih nekaj mesecev pojeta v Irish pubu v četrti Abdun.

V petek sem v potapljaškem centru Dive Aqaba (Ašraf, Gareth in Gary), v katerem je delala tudi Blejčanka Anja, ki se, mimogrede, vrača v Aqabo, opravil zadnji potop, v soboto me je namreč čakala vožnja v Amman, kamor je ponoči pristala prevajalka, ki bo teden dni spoznavala hašemitsko kraljestvo. B R R! Mraz, sneg! Strašno!!! Le na Mrtvem morju je prijetnih 24°C.

Že davno tega sem si rekel, da bom v teh deželah vozil z dolgimi lučmi ne glede na promet, če se na cesti ne počutim dobro. Pa seveda tega še vedno ne počenjam. Rezultat: pri 110 km/h sem z avtom zapeljal v taaako luknjo, da je treba ubogega partnerčka peljati na optiko, kupiti nov kolesni pokrov in ugotoviti kaj se še da narediti z obročem. Vesel sem, da gume ni presekalo.

Za nov izziv v mojem življenju pa so včeraj poskrbeli Sirijci. V začetku marca se moram z vsemi vozili vrniti v Slovenijo. Za prehod iz Jordanije v Sirijo je menda vizum potrebno dobiti na veleposlaništvu v Ammanu. Pa so popoldne potni list vrnili brez vizuma, ker nimam začasnega prebivališča v Jordaniji. Pot z ladjo iz Izraela odpade, ker cena 550€ do Monfalconea velja le za spremljano vozilo, spremljevalec pa mora za gostoljubje na ladji iz malhe potegniti še pičlih 728€. Alternativa je cargo prevoz nespremljanega vozila, ki bi v mojem primeru stal 850€ (ufff), a po pristanišču v Ashdodu in Monfalconeu bi moje stanovanje s prikolico prevažali oni. Pa saj nisem z Lune padel!!!

Torej, nov izziv (nekateri bi ga imenovali problem) je pred menoj.

[Noise]

FOtke.

[matimilko]

Mali,.... sem pri Milkotu,... zdaj odpirava vino,... z Judy sva postali privatnici,... in ti moram rect,... niti ni tak slabo... ceprav je ta protokol ubijajoc...

napisem ti mail, ce mi bo uspelo. Judy je danes picla v Dubaj, jaz grem cez dva tedna v Zambijo in Juzno Afriko,... in koncam z dubajem.. Razmisljam samo o antimalarikih,... ampak mi korenine ne rabimo zdravil,... a ne?

Pusa,

A.

Pa milko te full pozdravlja, zdaj mi je dovolil, da pisem na njegovo ime na tej strani,.. al kak pac to ze gre... Sprasuje, ce je tisti motor tvoj... v neki jami???

Sam da ti nisi v jami....

[Desert Soul]

Torej mi napiši mail. Matimilko: :angry2: :topic:

Popravljeno Februar 17, 2005. Popravil Desert Soul

[KeC]

Desert kot vedno nore fotke in super branje. Kaj se kaj dogaja tam doli zadnje dni?

[Desert Soul]

Dragi forumaši,

Zadnja dva tedna se na motorističnem področju ni zgodilo nič pretrresljivega, v Jordaniji sem namreč ponovno imel dve skupini. Danes popoldne se zadnja skupina vrne na Brnik, jaz pa sedem v avto in se odpeljem proti sirski meji. Vizuma v Ammanu na noben način ni bilo moč dobiti, ostaja mi možnost pridobitve na meji. Seveda le pod pogojem, da se državi med svojim bivanjem v njej nisem zameril.

Danes sem dobil od Manuele in Reneja, Švicarjev, ki sta se po mesecu dni od doma vrnila k svojemu landcruiserju v Aqabo, informacijo, da v Kairu sirsko veleposlaništvo več ne izdaja turističnih vizumov, saj se država pripravlja na vojno. :cry: Zvečer bom poskusil srečo, če tranzitnega vizuma na meji ne dobim, pomeni, da je kopenska pot med Jordanijo in Turčijo popolnoma presekana (Irak in Sirija). Vrniti se bom moral v Amman in sesti na prvo letalo, saj se mi zaradi službenih obveznosti zelo mudi domov. Kako bom dva meseca kasneje avto s prikolico in motorjem spravil domov, je še uganka (precej zapletena in draga). V soboto moram dopoldne ujeti peugeotov servis v turški Adani, 1.100 km od Aqabe, saj me čakajo v nizkem startu zaradi odprave nekaterih v Siriji in Jordaniji pridobljenih nevšečnosti. V ponedeljek ali torek moram biti v Zagrebu. Od Adane je do Zagreba le še 3.100 km.

Dragi forumaši, zvečer mi prosim držite pesti za vizum. :cry: Javim se vam iz Turčije (in ša allah).

[KeC]

Držim pesti! Javi kako in kaj.

L.P.

[Desert Soul]

Danes je sonce, toplo me greje in ptičice pojejo. Bilo je 25°C!

Edini problem je v tem, da to doživljam v Ammanu. Na meji sem bil od 17. ure včeraj do 13. ure danes. Sirijci me ne spustijo v državo, na meji mi ne dajo vizuma, pošiljajo me na veleposlaništvo v Amman ali Budimpešto. Za povrh vsega so pri jordanskem operaterju mobilne telefonije danes začeli z nadgradnjo omrežja, kar pomeni, da ne morem pošiljati kratkih sporočil.

Jordanci so mi ponovno zaračunali carinske postopke za obe vozili, ob tem, da sem za motor dobil le tridnevno dovoljenje. Če si ogledate zemljevid, boste videli, da kopenska pot iz Jordanije v Evropo pelje preko dveh držav - Sirije in Iraka.

V ponedeljek bi moral biti v Zagrebu. Včeraj je v Slovenijo poletel naš čarter. Brez mene, seveda. Zdaj sem v Ammanu z avtom, motorjem in prikolico ter precej krame v avtu, registraciji potečeta maja, v torek leti preko Istanbula v Zagreb letalo za nekaj čez 300€. Jordanski zavarovanji veljata do 19.03.2005.

To ni horror science-fiction. To je realnost. Jutri grem jokat na sirsko veleposlaništvo v Ammanu.

Zdaj pa čisto eno resno vprašanje oz. prošnja. Potrebujem naslednje stvari, če mi kdo lahko urgentno pomaga, hvala:

- zveze v diplomaciji, ki imajo zveze pri Sircih,

- ugoden prevoz avta in prikolice iz Izraela ali Jordanije po morju v Evropo,

- info o charterjih s tega konca proti domačemu koncu,

- ugoden mnogodnevni najem vozila v SI ali HR.

Hvala vsem. :cry: :cry: :cry: :cry: :cry: :cry: :cry: :cry: :cry: :cry:

Ampak sonček je pa vendarle topel.

[batzajla]

uff,yeba :xx:

[Desert Soul]

Jeba, ja. Če ima kdorkoli kakršnokoli dobro informacijo (predvsem kakšen kontakt pri Sircih), bom vesel sms-a na ********* (kontaktirajte NOISE DATA, če želite poslati SMS)....

Hvala.

Popravljeno Marec 6, 2005. Popravil Noise Data

[Desert Soul]

Takole, druzba. Pravkar izvedel se po petem kanalu, da zame vstopa v Sirijo vec je ne (vsaj dokler ne spremenim identitete jaz ali pa Arabska republika Sirija). Zakaj? Pojma nimam. Nekaj so gledali izstopni zig iz Jordanije 5.11.'04, zelo slabo se vidi napis "airport", pa vstopnega ziga v Slovenijo ni. In pravijo, da ce je zgolj en odstotek moznosti, da sem kdaj bil v Palestini oz. Izraelu, ne bom nikoli vec vstopil v Sirijo. Morda je to razlog, morda le izgovor. Birokracija nagnusna. Spominja me na Slovenijo in na "prijaznost" slovenskega MZZ kar se vizumske politike tice ter "prijaznost" nekaterih nasih policajev, ko imajo opravka z Bolgari, Romuni, brati Makedonci in podobnimi (ste jih ze kdaj gledali na Obrezju ali Ferneticih?). Nismo nic boljsi, nasa drzava je podobno ogabna do mnogih "tretjerazrednih prebivalcev" tega sveta.

Zdaj pa mi povejte kdo je z MS nesel moje besede, da je tam puscava umazana in da vrecke lete po zraku, na njihova usesa? Ha, kdo je to bil?! :P

En lep in soncen pozdrav iz Ammana,

DS

[Noise]

- info o charterjih s tega konca proti domačemu koncu,

Tole še lahko vprašam jutri zjutraj, pri ostalem sem pa mrzel. Yeba.

[Desert Soul]

Vrnitev domov

Za pravilno razumevanje pričujoče zgodbe in teže ovir, ki so se pojavljale, vam mora najprej biti jasno, da se mi je domov zelo mudilo. Ni šlo za kaprico ali naveličanost Jordanije (kvečjemu nasprotno). Od moje hipne vrnitve domov je bil odvisen precej pomemben mednarodni projekt, ki bi se brez mene sprevrgel v katastrofo (da ne govorimo o moji glavi, ki bi veselo letela po zraku).

Nedelja, 6.3.

Stanovska kolegica Valentina, ki je spremljala MS, me je nemudoma obvestila o čarterju, ki je v ponedeljek letel iz Šarm eš-Šejkha v Ljubljano (delili sta si ga slovenska in hrvaška agencija). Glede na to, da je bila nedelja in da sta si sedeže delili dve agenciji, ni bilo jasno ali je na letu še kaj prostora, a neuradne informacije, ki sem jih dobil iz spomina zaposlenega v bookingu je bilo soditi, da let ne bo poln. Kakorkoli, edina možnost, da letalo ujamem, je bila ta, da sem v Ammanu takoj sedel za volan in "odletel" v Aqabo na ladjo za Egipt.

A že na ammanski obvoznici ugotovim, da je s prikolico nekaj narobe. Ustavim in ugotovim, da je guma prazna. Pogledam na uro, odmontiram kolo, na obvoznici pustim prikolico s kateemom in na lov za vulkanizerjem. Prikolica ima v plaščih še zračnici, tako da popravilo na terenu ni bilo mogoče. Namesto 10-palčne zračnice namestijo 8-palčno, možakar mi pokaže precej zdelan notranji del plašča in zmaje z glavo. Nikjer ni za dobiti 10-palčnega plašča, fantje, nimam časa, zmontirajte nazaj, meni se mudi.

V Aqabo sem hotel iti ob Mrtvem morju in skozi Wadi Araba, a ker tam ni nobenega naselja, sem se odločil za bolj prometno puščavsko avtocesto. Po dobrih stotih kilometrih se zgodba ponovi. Bil sem sredi ničesar, imel sem sicer še eno rezervno osempalčno zračnico, a časa za popravilo ni bilo. S 30km/h nadaljujem pot do restavracije ob cesti, kamor sem prikolico pripeljal po obroču, zračnico in avtoplašč sem zadnjih dvajset kilometrov gledal v ogledalu, kako ju je cefralo po cesti. Prikolico in motor torej pustim v restavraciji in pogledam na uro. Še dve uri do odhoda ladje, še 170 km do Aqabe, avto je treba še parkirati, pospraviti najnujnejšo prtljago in priti do pristanišča.

Na srečo me je prehitel angel v hyundaiju. Poznavajoč jordanske ceste sam ne bi upal voziti hitreje kot 140. Za njim sem dirkal med 150 in 160 km/h proti Aqabi. Bilo je kot v Gardalandu. Natančno je vedel kje so ležeči policaji. Sam sem poznal le približno lokacijo, zaradi česar bi po nepotrebnem izgubljal čas z zmanjšano hitrostjo. Vedel je tudi kje so patrulje sedečih policajev.

Ladja je imela dve uri zamude in ujel sem jo zelo elegantno. Na egiptovski strani sem zaspal še za tri ure pred odhodom avtobusa v Šarm. Neprestano sem pogledoval po uri. 8, v Sloveniji je 7. Počakaj še malo. Vznemirjeno sem čakal odprtje pisarn v domačih krajih ter potrditev prostega sedeža na letalu. V Šarmu me je nasmejano pričakala kolegica Nastja, ki jo razvaja žgoče sonce in čez 30°C v zraku (seveda so protiutež težave s hoteli, skupinami in individualnimi kapricami nekaterih gostov, a o tem kje drugje).

11.30: "Urša, kako je pri vas?" "Naš del letala je poln do zadnjega sedeža."

11.40: "Renata, šta ima kod vas?" "Čekaj još malo, sad provjeravamo."

12.00: "Žao mi je, zauzeli su u petak još zadnja tri sjedala."

12.30: "Zoran, si kaj uredil?" "Ej, sorry, če oni ne morejo pomagati sem tudi jaz nemočen."

AAAAAAAAA!!!!!!!!!

Ali torej to pomeni, da iz Šarma danes ne letim?

Točno tako.

In slika samega sebe, kako sem za testise obešen nekje pod žgočim španskim soncem, se mi je prikazovala v čedalje pristnejših barvnih tonih.

Ampak jaz MORAM domov!!!

Z nastjo prisopihava do prvega taksista, moral sem se vrniti v 180 km oddaljeno pristanišče in s trajektom nazaj v Aqabo, vmes so mi namreč že rezervirali let v Zagreb iz Ammana taisto noč.

"Habibi, kol'ko?"

"300!"

"As na glavo padu, al kaj? 150"

"Ej, pa daleč je, ne morem jaz za tako malo denarja…"

"Ne serji, vem kako daleč je. 150!"

"Ok, naj ti bo, 250."

"Habibi, več kot 170 ti ne dam. Hočeš posel?"

"V redu, ampak manj kot 200 pa ni variante."

"Ajde, gasa, miško!"

In sva drvela in drvela in drvela s petstoštirico, poln plin, skozi ovinke kot v rallyju, četrta prestava, mašina ropoče, tovornjaki naju prehitevajo, ampak možakar se trudi. In prispeva v Nuweibo, trajekt je še privezan.

"Ne, prepozni ste, ladjo bo izplula. Jutri inšaallah je naslednja."

"Ampak habibi, jaz MORAM danes čez! MORAM!"

15 minut neuspešnega pregovarjanja s šefom je bilo dovolj le za to, da je medtem ladja resnično izplula.

Reklame.

Popravljeno Marec 10, 2005. Popravil Desert Soul

[Desert Soul]

Ne bom se spuščal v podrobnosti kako sem prišel do Aqabe. Naj povem le, da je trajalo zelo dolgo in zelo predolgo, da je bil izid zelo vprašljiv, da je bilo tudi skoraj poniževalno (pa vendarle še na tej strani črte med dostojanstvom in poniževanjem) ter da sem v Aqabo prišel še pravočasno za varno vožnjo do Ammana.

Približujem se vlačilcu, ki vozi po levem pasu. Bliskam… bliskam… bliskam… bliiiiiiiskam… a pujs se ne umakne na desno. Spet sem na v zadnjih dneh tolikokrat prevoženi puščavski avtocesti. Na števcu imam 150, "šleper" pa pred menoj. Nič, miško, po desni te bo treba vzeti.

Kakšen šok! Tovornjak ni šel na desni pas zato, ker sta tam stala dva policista z liziko, skoraj bi ju povozil! Odločen sunek z volanom v levo me je rešil razpacanih policistov pod brisalci. Nekaj sta mi mahala, verjetno sta mi želela dobrodošlico v Jordaniji. Zraven je bil parkiran landcruiser, menda ne gre čez 130. Naprej sem peljal bolj pazljivo.

V miru sem prispel do Ammana, parkiral avto, pobral prtljago in se s taksijem odpeljal na letališče. Časa več kot dovolj, ura je pol dveh ponoči, čez pol ure se odpre pisarna, v kateri me čaka rezervirana letalska vozovnica za Istanbul in Zagreb. Zadovoljno se zleknem v čakalnici in premišljujem o doživetem in tistem, kar me še čaka. Še tri ure do odhoda letala. Mmm. Pa mi je vendarle uspelo.

Hejhejhej, počasi, umirite konje! A ste si predstavljali, da bo res tako?

"Sorry, mister, there is no reservation on your name in our system. And the price is not 330€, it is 740€… But, let me see… it's not important because the flight is fully booked."

:blink: :unsure: :cry:

[mat]

Zanimiva zgodba, ampak nekako sem pričakoval srečni konec?

Kje si zdaj?

[Desert Soul]

Pride srečni konec. Vseeno sem se uspel strpati na letalo (predstavnik Turkish Airlines je bil zelo v redu dečko) in to za eno malo bolj normalno ceno. Prvi šok je bilo gosto jutranje sneženje v Istanbulu, drugi šok polno Slovencev in Hrvatov, ki so se smukali okrog izhoda za Zagreb (sem bil precej trapast, če sem pričakoval koga drugega). Sem se kar potuhnil in le poslušal.

Prijateljica Valentina me je prišla iskat na Pleso - Val, puno ti hvala na podršci, pomoći i brzini u kakom god govnu bio! - in začudeno sem si začel ogledovati sneg, oblačno nebo, neprijazne hrvaške policaje (ravno so Homeinija odslovili, jaz pa sem trapasto mislil, da vojaški orkester na pisti čaka mene :blush: ), zeblo me je do kosti.

Kar naenkrat sem nehote padel iz umirjenega življenja, kjer so infarkti, bolestno pehanje za uspehom in nervoza neznana stvar, v družbo, ki se ji nenehno mudi, ki ji kraljuje ura, koledar in roki, v družbo, ki si gradi visoke termitnjake in v njih prebiva, tam nekje visoko pod nočnim nebom, kjer je še hladneje, tam imajo v osmem nadstropju prižgano majhno lučko in se stiskajo v dveh ali treh sobah, do katerih jih potegne taka majhna hecna škatla, v katero stopijo, pritisnejo gumb, izstopijo pa pred svojimi vrati nekaj nadstropij višje.

Zebe.

Tudi ko posije sonce je svetloba nekaj čisto drugega kot tam doli. Ljudje se na ulici ne nasmihajo, zaviti v svoje kože in repe hitijo naprej proti cilju, gledajoč v tla (menda jim drsi). Ja, res je, doživel sem kulturni šok. In nisem čisto prepričan, da sem vrnitve vesel. Dobri štirje meseci na tistem koncu so dolga doba. Potreboval sem dva meseca, da sem se umiril in navadil nestresnega življenja. Zelo se bojim, da bo potrebnih le nekaj dni, pa bom ponovno zdrsnil v prirojeni življenjski slog drvenja in pehanja za uspehom (=denarjem), ki mu kraljuje ura in zapiralni časi pisarn. Seveda sem vesel, da bom videl prijatelje, a tudi negativni učinek vrnitve v oblačne kraje je močan. Bi bilo toliko lepše za vse, če bi se srečali v topli (s tem so mišljeni tudi medčloveški odnosi) Jordaniji. Izzvenel bom kot nergač, a razumite, da sem zmeden kot psiček, ki ga vržete v novo in neznano (? :blush: ) okolje.

Prav ironično je, da naslov teme vsebuje ime dežele, v katero moja noga ne bo več stopila, še bolj ironično, da v podnaslovu piše "moj novi dom". Dejansko je moj "novi dom" postala Jordanija, dežela gostoljubnih ter izredno prijaznih ljudi, raznolika in pestra, v kateri najdejo marsikaj zanimivega zase tako zgodovinarji, umetnostni zgodovinarji, verniki (posejana je z biblijskimi kraji), plezalci, balonarji, potapljači, ornitologi, botaniki,... motoristi. Resnično se mi je zazdela dežela, v katero bi se lahko preselil. In tam ostal. Vsaj za nekaj časa.

Ironija je hotela, da sem svoja dva partnerja (partnerja in kateema) pustil doli. Kar pomeni, da se moram v Jordanijo kmalu vrniti in spet objeti vse ljudi, ki so postali moja družina in ki so me tudi sprejeli kot družinskega člana. Ljudi, zaradi katerih je bil odhod iz Aqabe zelo težak. Del srca sem namreč pustil pri njih.

In taista ironija je zaslužna, da tole ne bo zadnja objava v temi Siriji :lol1: , saj se jordanska pustolovščina nadaljuje čez kakšen mesec.

Zaenkrat pa hvala vsem da ste temo brali in me ob dogodivščinah spremljali. :)

[matimilko]

Ja Tilen. Dobrodošel doma!

Javi se da zvrnemo kak kozarcek rdecega (ce se sevdeda nisi odvadil alkohola).

Lp Milko :OK:

[blondini]

Zaenkrat pa hvala vsem da ste temo brali in me ob dogodivščinah spremljali.  :)

←

Ni za kaj! Bilo nam je v veliko veselje....no ja vsaj meni. :yea2:

[S57CQ]

"Kar naenkrat sem nehote padel iz umirjenega življenja, kjer so infarkti, bolestno pehanje za uspehom in nervoza neznana stvar, v družbo, ki se ji nenehno mudi, ki ji kraljuje ura, koledar in roki, v družbo, ki si gradi visoke termitnjake in v njih prebiva, tam nekje visoko pod nočnim nebom, kjer je še hladneje, tam imajo v osmem nadstropju prižgano majhno lučko in se stiskajo v dveh ali treh sobah, do katerih jih potegne taka majhna hecna škatla, v katero stopijo, pritisnejo gumb, izstopijo pa pred svojimi vrati nekaj nadstropij višje. "

Poleg vsega - do grla v kreditih... jeb... ziv... :SS

Res je cuden obcutek vendar se strinjam z tabo Desert S. Tukaj dol je vse bolj INSHALA pa ljudje spet zivijo in uzivajo svoje zivljenje..

Lp DaNe

danes sever Kenije

[Desert Soul]

Tadammm...!

Ponovno sem pri "svoji družini" v Red Sea Internet Caféju v Aqabi. Že ko sem se pred tednom in pol z letališča v Amman vozil s taksijem in mi je taksist, medtem ko me je skozi zadnjo šipo kie grelo sonce, pel eno izmed sur Qur'ana, mi je bilo jasno, da sem prišel nazaj v svet, kjer bi lahko kar ostal.

Fantje, ki delajo v restavraciji, v kateri sem pustil kateem in prikolico, so mi navdušeno pomagali pri celonočnem servisu in "šraufanju" kateemčka. In potem sem se naslednji dan ob enih ponoči pripeljal v Aqabo in termometer je kazal... 26,6°C!!! Toooo!!!

Sledilo je trasiranje off-road krožne ture po vsej Jordaniji. Dekleta in fantje, Jordanijo sem poznal že prej, a nikdar nisem pričakoval, da bom odkril še toliko lepega, sicer skritega bežnim obiskovalcem. Terenska tura me je popeljala v kraje, ki jih sicer nihče ne obišče, le tu in tam sem zapeljal mimo kakšnega beduinskega tabora. Čudovito! Trasa je začrtana preko gorskih prelazov in po peščenih delih puščave, manjka le del trase skozi kamnito puščavo, ki pa se jo v skupini da prevoziti s točke, kjer sem odnehal, preprosto naravnost s pomočjo GPS-a. Nisem še potegnil skupaj kilometrine, sam sem recimo za trasiranje po neznanem prevozil 270 km za pot, ki bo na koncu odlga manj kot 100 km. Vendar pa bo tura, tako po občutku, dolga okrog 2.000 km, nekaj peska po pisti, nekaj prostega programa v pesku, nekaj prelazov po makadamu, nekaj asfalta (tudi zelooo fini ovinki), potem pa spet prosti program v kamniti puščavi, itd. Skratka, nepozaben teden je za menoj, dokler "Tunizijci" ne prilepijo kakšnih svojih sličic, naj vas grejejo moje (tako kot je mene sonce, ko sem pri 37°C kopal adventureja iz sipine - sem jo poševno napadel in se lepo prekopicnil čez krmilo).

P.S.: Potapljanje je odlično! :OK: :OK:

[matimilko]

Serbus Desert soul!

Kadaj se kaj vrnes v nas dez in mraz???

Javi se, pa da nazdravimo. Glede voznje nisva kompatibilna..

LP Milko

[S57CQ]

Zdravo dec

Martin se je oglasil pri meni v Khartoumu. Naredil smo Slovenski vecer ( basa pa pir press) in palacinke za povrh... Naslednji dan sva nasli luc za Unimoga ekspanijske posode pa ne ampak ni panike vse je cool. Zena in tamala sta sle nazaj on pa v Eritrejo..

Toliko na kratko

Naslednji teden sva z Goranko v Dubaju.

Uzivancija

LP DaNe

El Obeid / Sudan

[Desert Soul]

@matimilko: Hejhoj! Upam, da se ne bom vrnil v dež in mraz temveč v sonce in vročino (tukaj je res ne manjka!). No ja, čez kakšnih 14 do 21 dni bom pa verjetno res že slovenska tla tacal. Pribrnim do tebe (inšaallah).

@S57CQ: Deeeec! Hvala za info o Martinu, sem bil v Sloveniji v taki gneči da sploh nisem uspel prebrati nič novic na njegovi strani (tukaj je). Pri tebi tudi greje, ha? Se bereva!

@vsi: Danes sem v Aqabi pripeljal mimo dveh Italijanov na bmw-jih in seveda smo jo hitro ucvrli do našega kampa (kamor je danes prihrumelo 7 (SEDEM!) avtodomov in počitniških prikolic iz Nemčije - s tem seveda ne mislim unimogov in podobnega domače izdelave temveč najnovejše "plug'n'play" elnaghe in podobne "buy'n'drive" kamperje ter najnovejšega mercedesovega terenca, ki vleče eno od prikolic :doze: :doze: ).

Bruno in Fernando iz Verone šibata na R80GS in R1100GS okrog Sredozemlja, šla sta, seveda, tudi čez Slovenijo. Menda je Bruno, ki ima za seboj sicer že vrsto solo tur (med drugim tudi Verona - Tokio), lansko leto nekje okrog Bajkalskega jezera srečal tudi dva Slovenca. Sta mu pisala mail, a žal v angleščini. Kakorkoli, se jima opravičuje, da jima ni odgovoril (iz očitnega razloga) ter ju pozdravlja.

Še malo pa bom postal brezdomec - kmalu gresta moja hiška na kolesih in konjenica v kontejner, ta pa iz Aqabe najprej v savdsko Džeddo, potem pa skozi Suez in preko Italije inšaallah v Koper.