Aprilia Shiver GT 750 ABS

Shiver GT 750 je klasični dvovaljnik srednjega razreda, tokrat zaradi vetrne zaščite nekoliko bolj prijeten za potovanja.

Shiver GT 750 nas je v slečeni različici že navdušil. 750-kubični agregat dobro deluje in tudi 95 KM pri 9.000 vrtljajih več kot spodobno opravlja svoje delo. Popolnoma odveč je misliti, da vam to ne zadostuje. Vleče konkretno, za srednje težki razred izvrstno. Največji navor je 83 Nm pri 7.000 vrtljajih, povsem sladko in dinamično območje pa je med 4.000 in 6.000 vrtljaji v programu “touring” (imate še možnost programov “sport” in “rain”, menjate pa jih lahko kar med vožnjo, pri zaprtem plinu).

Je tipični V-twin, zatorej ne pričakujte tiste uglajenosti štirivaljnika, kjer sploh ne veste, da agregat dela. A vibracij je bore malo, tistih motečih pa prav nič! Se mi zdi, da ima Shiver prav primerne tresljaje in karakter. Tega dopolnjuje tudi izrazit, malce rezek zvok iz lično skritih dveh izpušnih cevi, ki molita izpod sedeža. Je pa res, da morate biti pri speljevanju previdnejši kot pri kakšnem štirivaljniku, saj vam lahko nerodno crkne. Pa tudi pri počasnih in ostrih ovinkih morate biti včasih kontrolirano na sklopki, da vam motocikel ne poskakuje. Zna biti nerodno za začetnike.

Na Shiverja paše vsak voznik, ne glede na mere. Rahlo ste potisnjeni naprej, tako da je tudi vožnja pri višjih hitrostih manj naporna. Ja, tisti vetrobran sicer ni pretirano velik in, vsaj za višje raščene, ne odkloni dovolj vetra. Sam merim 190 cm in sem tok vetra dobil naravnost v čelado. A to se je izkazalo kot nekoliko motreče šele nad 130 km/h. Do te hitrosti, oziroma do kakšnih 100 km/h, kot sem tudi največ prekrižaril, sem se počutil izjemno udobno. Prav nič ne bi spremenil. Morda je zame le rahlo preozko krmilo, a ni moteče in tudi roke me niso bolele ali bile utrujene.

V polovični oklep so z voznikove strani lično namestili dva manjša predala. Levi se odpira enostavno, tudi z rokavico, in ga ne morete zakleniti, medtem ko desnega odprete s ključem in lahko torej vanj spravite kakšen potni list ali denarnico (če ga seveda ne puščate na kakšnem zloglasnem kraju ali pa nekje za daljši čas). Priročni detajl, le da je prostornina predalčkov nekoliko preveč skopo odmerjena. Če imate debelo denarnico, skorajda ni prostora za njo.

Ker Italijani pri detajlih ne skoparijo, je ročica sklopke konkretna, delovanje hidravlično, mehko, nastavite pa ji lahko oddaljenost od krmila (kot tudi ročici za prednjo zavoro). Ko speljete, je motocikel zelo nevtralno vodljiv. Ne bi mogel trditi, da sam pada v ovinke, a vodite ga dovolj lahkotno. Moti me le majhen odklon krmila, ki vas ovira pri obračanju motocikla na dvorišču ali polkrožnem obračanju na ožji cesti.

Shiver GT 750 daje občutek čvrstega motocikla. Morda je za manj izkušene voznike na splošno nekako pretog. A za motocikliste, ki imajo za seboj že vrsto kilometrov, je motocikel kar zanimiva poslastica. Pri priganjanju po Dolomitih se je izkazal za hitrega in predvsem stabilnega. Pa tudi na daljših poteh se ni bati kakšne pretirane utrujenosti. Čvrstost je pač marsikdaj lahko vzrok za udobje.

Šmikersko je izdelana skulptura kompozitnega okvirja. Cevasto predalčje iz krommolibdenovih cevi je na vsaki strani privijačeno na aluminijasto ploščo, na kateri so obešene z občutkom izdelane aluminijaste zadnje nihajne vilice. Ob strani je direktno vpet Sachsov nastavljiv blažilnik. Spredaj ga krasijo USD vilice, ki so sicer nenastavljive, a povsem zadovoljijo svojemu namenu. Vse skupaj je oblikovno izdelano tako, da bi se lahko Japonci iz tega kaj naučili.

Na splošno me Aprilie nikoli ne razočarajo pri zavorah. Enako je bilo tudi na tem motociklu. Shiver ima spredaj paket radialno vpetih čeljusti s po štirimi batki, ki grabita v koluta premera 320 mm. In to počneta tako konkretno, da bi si takšnega učinka želel prav na vsakem motociklu. Na ročici imate ravno prav občutka, da kontrolirano dodajate zavorno moč.

Nadgradnja vsega je sistem proti blokiranju kolesa – ABS, ki deluje izjemno! Prav pretiraval sem in se poigraval z delovanjem sistema, pa ni niti enkrat reagiral tako, da bi me motilo ali pa da bi se recimo ustrašil, da se ne bom ustavil. Še pri ne tako oddaljenih modelih sem kdaj stisnil zavoro, pa me je ABS kar peljal naprej v ovinek. Motocikel se na preveč gladki podlagi nikakor ni hotel ustaviti. Danes, na Shiverju nisem začutil te bojazni. Ponekod je zadnje kolo celo za hip konkretno blokiralo in zacvililo. Ravno toliko, da je motocikel postavilo malenkost na nos in čisto malo, še kontrolirano postavilo zadek vstran. Potem je ABS situacijo v trenutku popravil, zravnal motocikel in ga že v naslednjem hipu vkopal v asfalt. Izredno hvalim delovanje in sam sploh več ne bi razmišljal o tem, ali na vzamem ABS ali ne. Stane me dodatnih 600 evrov in dovolj, da me reši enkrat samkrat.

Pa smo pri ceni. Ne, ni poceni. 9.399 evrov  (s sistemom ABS) za srednji razred ni malenkost. Toda dejstvo je, da je Aprilia nekaj posebnega. Detalji so izraziti in dizajna mu ne morete očitati. Lahko, da vam ni všeč, ampak ne morete reči, da je cenen. Vozne lastnosti niso za začetnike, za povprečnega motociklista pa so zagotovo vznemirljive in tudi za izkušenega voznika so na naših cestah (in omejitvah) povsem spodobne. Če nameravate potovati v Dolomite ali na kakšno drugo popotovanje po Evropi, potem nabavite stranske torbe. Se mi zdi, da še nisem videl tako lepih, kot sta ti dve. Za daljše avanture bi si želel malce večjo posodo za gorivo. 16 litrov drži, poraba pa se giblje med 5 in 6 litri na 100 km. Pa saj veste, če vam je celota všeč, potem ne oklevajte. Izborite si kakšno urico testne vožnje…

Foto: Milagro (dinamika), Blaž Črnivec (statika, detajli)