BMW R1200R Classic

“Ne, ne, ne in ne.” “Ne more bit. BMW?” “Pa daj, ne se hecat no.” “Pod nobenim pogojem se ne spodobi občudovat BMW-ja –  ne zaradi tehnike, ampak ker je resnično lep.” Koliko takšnih izjav sem slišal v tednu,  ko smo vozili testnega  R1200R Classic. Pustimo, da komentatorji niso niti vedeli o katerem modelu je govora.

A je lep. Resnično lep. Pa lepota ni vse kar premore. Prime me, da bi ga šel kupit. Takoj. Da bi pozabil na zvestobo svojemu motociklu in obdržal tega. Skoraj no.

Bla bla bla bla bla

Novi roadster je zares nov. Pa čeprav je veliko komponent že videnih na drugih modelih. “Zastarel” zračno-oljno hlajen DOHC bokserski dvovaljnik je enak, kot ga vgrajujejo v GS-a in RT-ja –  1200-kubični agregat razvije 81 kilovatov (110 konjskih moči) pri nizkih 7500 vrtljajih in lepih 119 Nm navora 1500 vrtljajev prej. Izpolnjuje emisijsko normo Euro4, ki sploh še ni zahtevana za nove motocikle. Pohvalno. V izpušnem sistemu sta vgrajeni dve sondi  lambda, ki pomagata h čistejšem izgorevanju, pred kromiranim izpušnim loncem pa se nahaja še ventil, ki do približno 3500 obratov ostaja zaprt za boljši navor, nato pa odprt poskrbi za boljše dihanje in več moči. Zato je tudi zvok bolj globok. Med dodatno opremo zasledimo izpušni lonec tiste zaželjene slovenske znamke. Bi ga priporočal.

Testni motocikel je bil opremljen z vsemi tehničnimi poslasticami. Zavorni sistem ABS je že dobro znan, a vsako leto deluje bolje, mehkeje, bolj po željah voznika. ASC (sistem proti zdrsu zadnjega kolesa) se res redko vklopi, pa še takrat ne zmoti vožnje, le opozori, da trenutno podlaga ni ravno idealna. ESA (elektronsko nastavljivo vzmetenje) pa je skoraj obvezna na tako prestižni znamki. Ko motocikel stoji, izberete prednastavitev vzmeti glede na to, koliko oseb in kovčkov se bo vozilo, med vožnjo pa dušenje amortizerjev. Na voljo so komfortni, normalni in športni program. Potovalni računalnik prikaže povprečno porabo, povprečno hitrost vožnje, število kilometrov, ki ga lahko opravimo s preostalim gorivom in temperaturo zraka.

Veseli me, da so se tokrat BMW-jevi oblikovalci “zmotili” in sestavili že na prvi pogled zelo simpatičen motocikel. Kromirana ogledala, krom na izpušnem loncu, platišča z naperami in izredno lična črno-bela poslikava prednje strehice in rezervoarja delujejo zelo skladno. Očitno so bili s tem zadovoljni in so nekoliko popustili pri izbiri oblike malega vetrobrana in oblikovanju zadka. Mislim, da nosilec zadnjega kovčka na ta motocikel ne paše. Je pa zato sedež toliko lepše oblikovan in zelo uporabno udoben. Poleg tega je sopotnikov sedež dokaj visok, kar bo razveselilo sopotnike, ki si želijo tudi pogleda naprej. Aluminijasto krmilo in okrogla analogna števca vrtljajev in hitrosti, ki objemata zaslon LCD s podatki potovalnega računalnika, le pripomorejo k všečnosti končnega izdelka.

Dovolj bla bla, kako se pelje?

Nikakor ne puščajte čelade, očal ali rokavic na prižganem R 1200R, ker se bo oprema kmalu znašla na tleh. Ja, hladen motor v prostem teku trese, začuda še malenkost bolj trese, ko je zares vroč. Na mestu ni težaški, se pa čuti 223 kilogramov, ki jih na tehtnici pokaže z vso opremo in gorivom za 300 kilometrov poti. Nikakor ni slaba številka, še posebno ker motocikel “shujša” bolj kot konkurenca, ko se začne premikati. Kardanski prenos pri tem modelu pokaže več slabih lastnosti, kot naprimer pri GS-u. Mogoče nalašč, da je malenkost bolj “neukročen”. S kilometri in pravilnim spuščanjem sklopke pri menjavi prestave pa tudi tisti moteč “klonk” pri prestavljanju navzdol skoraj izgine. Je pa mestna vožnja vseeno malenkost naporna. Najbolje se znajde na odprtih ali zaprtih podeželskih ovinkih.

Tudi polno obtežen lahkotno pade v ovinek s pomočjo nasprotnega zavijanja, pa naj bodo ovinki dolgi ali kratki. Telelever spredaj ne dopušča posedanja, se pa vseeno točno čuti, kaj se dogaja s prvim kolesom. ESA vzmetenje svoje delo opravlja odlično tudi čez logaški drevored. Zavore niso dirkaške in prav je tako, čeprav čeljusti kar konkretno grabijo v zavorne kolute. Celoten zavorni sistem je izredno predvidljiv, doziranje je natančno, zavorni učinek pa tudi po večkratnem zaporednem zaviranju nespremenjen.
Še enkrat moram pohvaliti agregat. Pospešuje bistveno lepše in bolj zvezno kot na GS-u ali RT-ju. Pa čeprav so zmogljivosti na papirju enake. Kljub temu, da je slečen motocikel, ki ni tako aerodinamičen, porabi celo malenkost manj goriva. Na testu, kjer motocikli porabijo največ, se je poraba ustavila na 5,3 litra na 100 prevoženih kilometrov, potovalni računalnik pa je kazal desetinko litra več.

Ne, ne, ne. Ni vse samo lepo. Na avtocesti je bil pri moji višini skoraj obupen. Dokler se nisem peljal v vrtincu za avtomobilom je še šlo. Ko se je zrak začel vrtinčiti, mi je čelado metalo levo in desno, a manjša voznica tega ni občutila. Pri BMW-ju so tu zares popustili in očitno niso dovolj preizkusili vetrobrana. Nekoliko prenizko za resnejši nagib pa so postavljene tudi stopalke. Drsanje kateregakoli dela motocikla po tleh me zelo moti. Zadevo je mogoče odpraviti z izbiro prednapetosti vzmeti, ki je namenjena za vožnjo v dvoje, ker je takrat motocikel malenkost višji. Vendar je takrat tudi trši. Dokler je cesta lepa gre, na slabih cestah pa ni tako, kot bi lahko bilo.

BMW R 1200R Classic mi je všeč. Všeč sta mi prožnost in uglajenost agregata, všeč mi je velik prikazovalnik izbrane prestave, všeč mi je sredinsko stojalo, ki ne drsa po tleh ob nagibih, zelo všeč mi je nizka poraba goriva in všeč mi je izredno bogata oprema. Še najbolj všeč mi je to, da je všeč mimoidočim. Se mi zdi, da je R1200R, poleg užitka v vožnji, narejen prav za to. Da bi bil všeč tistim, ki ga nimajo.

Niso pa mi všeč nizko postavljene stopalke, sovražim obliko prednjega vetrobrana in nikakor mi ni všeč cena. Čeprav 15.000 evrov z vso opremo niti ni tako veliko. Vendar bi se 11.999 evrov slišalo veliko bolje!

Mnenje sopotnice
Na zadnjem sedežu motocikla postanejo pospeški, zavorni sistem, preglednost armaturne plošče in celo vozne lastnosti motocikla pretežno nepomembne lastnosti motocikla  – na njihovo mesto v očeh sopotnice stopi predvsem udobje. Nakedi so  po moji oceni lahko grozljivo neprijazni do tistega,ki sedi na “drugem sedežu” – sploh, če so ti prikrajšani za ročice in konkretno odmerjene stopalke ter jim je v zameno ponujeno nekaj, kar bolj kot na sedež, po gabaritih spominja na damski vložek. Bavarci vedo, da na svetu obstajajo tudi dame kot je tista, zgoraj omenjena. Sopotnikov sedež R 1200R Classic ni nemarno razkošno odmerjen. Niti mehak. Je ravno pravšnji. Tudi stanski ročaji so na pravem mestu in primerno oblikovani, da kljub svoji oglatosti ne režejo v prste.  Vzmetenje je lahko do sopotnika en najbolj neprijaznih sklopov motocikla – če je brezkompromisna kompaktnost nekaj, kar športni vozniki nadvse cenijo, sopotniki trpijo. BMW-jeva ESA ne nudi samo malega morja izbire vozniku, pač pa poskrbi za prav nemarno količino udobja sopotnika. Ta bo čutil prav vse brazde in luknje na cesti, a ga ne bodo prav nič motili – logaški drevored pa bo postal samo še en odsek na poti proti Obali. Brnenje agregata je moč čutiti na stopalkah in ročajih, a ni moteče ter celo na daljšem izletu ne utruja.

Drugo mnenje (Mateja Pivk)
R 1200R – tisti navaden ali pa Classic, je na pogled presneto zajeten kos motocikla. Morda zaradi tistih dveh ven štrlečih valjev in rezervoarja goriva, ki spominja na famozno zadnjico Kim Kardashian. A ga, tako kot slednjo, prav to naredi tako presneto slastnega že na prvi pogled. R 1200R Classic ima poleg čedne barvne preobleke, veliko svetlečega “bling bling” in platišč z naperami tudi udoben, razkošen sedež, ki se lepo zlije v celostno podobo motocikla in je …kljub svoji razkošnosti, v prednjem delu dovolj ozek in nizek, da naj  zleze tudi dama. Morda res ne popolna začetnica žepne edicije, pa vendar je  R 1200R kljub vtisu zajetnosti in robatosti v resnici tako prijeten motocikel, da bi ne bilo prav, če  bi se  ga dame izogibale.

Nekaj privajanja bo terjal malce nepolikan kardan. Tisti na RT-ju in GS-u je mnogo bolj uglajen. Za drobne damske ročice predimenzionirana so stikala na krmilu – R 1200R ima klasična BMW-jeva. – torej po eno stikalo za vklop vsakega smernika in še dodatno za izklop obeh. Če so roke drobne in prsti prekratki, bo pri uporabi teh potrebno malce preprijemati.

Kilograme tega motocikla  je čutiti med “rinjenjem na roke” – tega se bo potrebno poslužiti tu in tam, če so noge prekratke, piko na i pa postavi še blažilec krmila. A se bo R 1200R bolj kot katerikoli motocikel odkupil  nemudoma, ko boste speljali, saj bo v trenutku postal tako lahkotno okreten in ubogljiv, da boste podvomili, da sedite na istem motociklu. Tako zelo krotek postane, da si boste v njegovem sedlu zaželeli izleta po najbolj zavitih in zaštirkanih cestah, kar jih premore ta (ali pa ona) stran Alp, čeprav jih sicer raje konzumirate v omejenih količinah. V njegovem sedlu boste uživali v tekočem nizanju zavojev in občutku varnosti, ki ga nudi – v zavojih je kljub svoji ubogljivosti suvereno stabilen, ob obratu ročice pa presenetljivo poskočen – najbolj med vsemi R-i.

Menjalnik je uglajen. Ergonomija odlična, a sili v malce agresiven položaj za krmilom – všečno, saj je “egotrip” v sedlu R-a tako še malce večji. Kljub vsej svoji gibčnosti, R1200R ne bo blestel v hitrostnem prebijanju skozi najgostejšo mestno gnečo. Zaradi razkrečenega agregata in malce robatega kardanskega prenosa je preširok in grob, da bi se res lahko meril s strokovnjaki za urbano “gužvanje”.  R1200R bo v mestu najbolj zgledno služil, če le tu in tam izkoristite luknjo med stoječimi kolonami in se z motociklom ne želite tlačiti tja, kjer v resnici ni dovolj prostora.