Koliko konj potrebujem, da imam moči na zadnjem kolesu vrh glave? 50, 100… 200?? Na ravnem asfaltu skorajda ni ovir, grem pač na avtocesto in navijem do konca. V hosti pa zadeve stojijo drugače. Tale Husa tako hudičevo leti, da sem desno zapestje le redko obrnil do konca. Nor motor, vam rečem!

Kar se tiče izgleda, pripomb ni.
Agresiven pogled prednje luči.

Kar se tiče terenskega motociklizma, je Husqvarna že od samega začetka (tovarna obstoji že dobro stoletje!) v vrhu. Ali je boljša od najboljše konkurence, je bolj kot ne stvar osebnega prepričanja, vsekakor pa je nekaj najboljšega kar lahko kupi denar. Oznaka 510 pomeni 501 kubični centimeter delovne prostornine in s tem najmočnejši serijski hard enduro te znamke. Če vsaj malo spremljate tekmovanja v enduru, verjetno veste, da se prostornine dirkalnikov gibljejo med 250 in 450 “kubiki”. Več voznik preprosto ne potrebuje!

Pred domačo hišo v polni bojni opremi s širokim nasmehom gledam tole Husqvarno. Kar se tiče oblikovanja, ni pripomb. Mojo sobo že nekaj let krasi plakat njene starejše sestre, všeč mi je bila že tista z letnikom 2000. Barve so tradicionalno v kričeči rumeno-modri kombinaciji, spremembe zadnjih let sicer niso ravno revolucionarne, a so dovolj opazne. Nima smisla, da bi zaradi zunanjega videza trpela funkcionalnost. Spredaj zaradi luči, skrite v lepo oblikovano modro masko, zgleda napadalno. Prednje bočne plastike štrlijo precej daleč naprej, da zajamejo dovolj zraka in obenem ščitijo hladilnike tekočine. Zadek se zaključi privzdignjeno, kot da bi se želel posmehovati dirkaču, ki ste ga pravkar prehiteli. Zadnja luč je sicer enaka že vrsto let, pa nič zato…

Zadek se zaključi privzdignjeno.

Odprem pipico za gorivo in potegnem gumb za hladni zagon. Slednji je skrit na uplinjaču in celo težje dostopen kot tisti za pomoč pri zagonu vročega agregata, ki pa ga sploh nikoli nisem potreboval. Okej, “zauh” rabimo samo pred začetkom vožnje, zato naj vas to ne moti preveč. Pritisnem gumb za zagon in motor lepo steče. Kdor je presenečen nad električnim zagonom, živi precej za časom. Dandanes imajo “medžik batn” celo kros specialke in nimam namena razlagati, kako prijetno je brcat motor v blatnem klancu, enduraši me boste razumeli…

Ja nič, gremo se peljat…

Ja nič, gremo se peljat. Zajezdim skoraj meter visok sedež. Če take višine niste vajeni, vas bo nekajkrat presenetila, ko se boste sredi klanca zasilno ustavljali in vam bo zmanjkalo tal pod nogami. In ko boste hoteli Huso na terenu obrniti za 180 stopinj (ena noga na tla in obrat z oddrsavanjem zadnjega kolesa), jo je treba pošteno nagniti. Potem se človek privadi, višina ima seveda tudi prednosti.

Stran od avtoceste!

Hidravlično vodena sklopka daje odličen občutek in pride prav pri počasnem speljevanju na zahtevnem terenu, prej omenjenem obračanju “na nogi” ali ko je treba “skočiti” čez podrto deblo.

Peljem se počasi z nizkimi obrati in mimogrede spremljam števec hitrosti. Kar naenkrat je menjalnik v šesti prestavi, pa se peljem šele 100 km/h. Seveda, digitalni prikazovalnik obratov je šele na slabi tretjini. Iz naslednjega ovinka obrnem plin v drugi prestavi in zadnji konec me skoraj prehiti po zunanji strani. Poravnam motor, privijem plin v tretji-motor divje koplje, nažgem četrto-zadnje kolo se spet suče v prazno. In tako do šeste prestave, ko šele opazim, kako visoko se lahko zavrti enovaljnik. Hudo! Maksimalna hitrost? Hmm, nisem ga “stišal” do konca, elektronika pa si je zapomnila “max.speed” 147 km/h. Pa ne na cesti, tam je prepovedano… Ročica menjalnika ima kratke gibe in navzgor gladko prestavljam večinoma kar brez sklopke. Le redko se mi je zgodilo, da se je menjalnik med divjim pospeševanjem uprl in ni prestavil v višjo prestavo. Saj veste: wrrr-klonk-wrrrrrrr-klik-wrr-šit-klonk-wrrrrrrrr…

Agregat je bomba. Pričakoval sem živčno mašino, ki bo pod nizkimi obrati grdo cukala in kašljala, potem pa kar naenkrat sprostila vse konje. Slednje že drži, ampak pravi užitek se je voziti tudi z nizkimi obrati. Kar ni več dirkanje, ampak bolj turistična enduro vožnja.

…in izstreli me kot puščico!

Lepo v stoje nizam gozdne poti in ni težav, če v ovinku obstanem s previsoko prestavo. Ročico plina obrnem le za slabe pol obrata in motocikel brez obotavljanja lepo potegne iz zavoja. Lahko pa tudi takole: v precej zaprt ovinek pripeljem s tretjo prestavo, obrnem plin do konca, motor najprej globoko zatuli skozi zračni filter, trenutek ali dva nabira obrate, potem pa se mu dobesedno strga in ven me izstreli kot puščico.

Saj res, zvok… Motor od sebe daje endurašu prijetno, a precej glasno “štimo”, kar za enduro ni nujno dobro. Rajši imam kakšen decibel manj, saj ni treba da se me sliši daleč naokoli. Ni fer do ostalih udeležencev “v prometu”. Sicer pa, če se taki motocikli prodajajo, bi se spodobilo, da bi se imeli kje organizirano vozit, ne da bi kogarkoli ovirali. Ne pa, da so prav vse dirke za državno prvenstvo v enduru v tujini. Ampak pustimo to, članek je o Husi.

Bodite fer do soudeležencev na poteh, ki vodijo čimdlje iz mesta. Mogoče srečate koga, ki mu ropotanje enovaljnika ni ravno balzam za ušesa 🙂

Husqvarna ti da kriiiilaaaaaa!
Na blatnih poteh se dobro znajde.

Kaj pa zavore? Prva grabi dovolj dobro, da se prednji konec potopi globoko proti tlem, tudi na slabi podlagi, ker guma dobro grabi. Občutek na ročici ni “agresiven”, kar je za enduro dobro. Zadnjo pa rabimo tako le za postavljanje motocikla “na počez” pred ovinkom in kot pomoč prednji zavori, čemur 240mm polni disk (brez lukenj) povsem zadošča. Pri zaviranju in prestavljanju se je pokazala še ena napaka. Prednje modre bočne plastike sicer lepo pokrijejo posodo za gorivo, a ker so prožne, med njimi in rezervoarjem nastane manjša špranja. In moji preklopni kolenski ščitniki so se tja radi zataknili, ko sem v sedečem položaju hotel dvigniti koleno.

Na hitrih makadamih se počuti zelo domače.
Široki nožniki nudijo dobro oporo, ko to potrebujemo.

Voznikov položaj je odličen. Krmilo je postavljeno dovolj visoko, motor je med nogami zelo ozek in tako je gibanje v stoječem položaju ter presedanje pri sedeči vožnji povsem neovirano. Pri strmih spustih, ko se s telesom nagnemo nazaj, na desni strani začutimo izpuh, ki tik pred izpušnim loncem ni zaščiten in bi znal “scmariti” hlače, če jih ne zatlačimo za škorenj. So pa le-ti večinoma na tistem delu zaščiteni z debelim usnjem, kateremu vročina ne pride do živega. To, da je motor med nogami izredno ozek, se je izkazalo kot slaba lastnost le pri dolgih strmih vzponih. Takrat bi si namreč želel vsaj manj drsečo plastiko v predelu, kjer se lahko z nogami oprimeš pri vožnji v stoječem položaju. Tako vsa teža visi na rokah in vsa čast šoferju, ki uspe istočasno še do konca ožeti ročico plina!

Super zadeva so široki nožniki (tačke za noge). Na njih se stoji zelo stabilno in kljub temu med vožnjo lahko ziba naprej in nazaj, ko je to potrebno. Zgodilo se mi je, da sem se ležerno a s precej visoko hitrostjo peljal po lepem makadamu v sede in me je presenetilo nekaj zaporedoma nasutih peščenih kupov, ker so obnavljali pot. V trenutku sem vstal, krepko zgrabil krmilo in brez težav zapeljal čez. V takih trenutkih je pomembno, da imajo noge dobro oporo.

Drugače je sama vožnja s Husqvarno lahkotno opravilo, kadar voznik ne ožema ročice plina do konca. Čeprav ni peresno lahka, so hitre menjave smeri med vožnjo lahko opravilo, v kombinaciji z močnim vzmetenjem skoki ne predstavljajo nobene težave. Vzmetenje je za povprečnega voznika celo pretrdo, saj je pri počasnejši vožnji čez grbine motocikel zelo tog in je vožnja v stoje nujna, sicer trpi hrbtenica. Če ste dovolj fizično pripravljeni in zmožni s polnim plinom čez korenine in skale, potem tega problema ni, takrat je motor zelo stabilen. Je pa to stvar nastavitve (popolnoma nastavljivega) vzmetenja, ki vam ga bodo z veseljem prilagodili na servisu. Še ena dobra lastnost serijsko nastavljenega vozila je stabilnost.

Zelo lepo je namreč vozen tudi pri razmeroma visokih hitrostih, tam okrog 100 km/h. Na dolgih makadamskih ovinkih so “power slide-i” otročje lahka zadeva. Da ne govorim o vožnji po zadnjem kolesu! Prednji konec se sam vzpenja vse do četrte prestave, naprej mu je treba malenkost pomagati in dvig na zadnje kolo pri prej omenjeni hitrosti ne predstavlja nobene težave, digitalni števec hitrosti pa je ob spustu prednjega kolesa na tla pokazal tudi čez 130 km/h… Občutek imam, da bi “wheelie” lahko držal, dokler ne zmanjka goriva! Ja, morali boste paziti… Takle stroj lahko v vas prebudi barabo.

Aaaaaaaaaaakciiiijaaaaaaaaaa!!!

Motocikel si je na 100 prevoženih kilometrov zaželel okrog 8 litrov neosvinčenega goriva. Veliko za nekoga, ki ne ve, kaj ta stroj vrne…
In kaj me je še motilo?

Vpogled v drobovje z odvitjem le treh vijakov.

To, da je luč tudi v najvišjem položaju svetila močno prenizko in sem zadevo ponoči rešil z dvema vejicama, ki sem jih zataknil med luč in plastično masko. Odlomil se je nosilec troblje, pa ne zaradi padca – vibracije so ga zdelale. Lučka za prosti tek se prižiga prepočasi, sem pa tja se prižge tudi v 6. prestavi.
Še en PLUS: z odvitjem samo treh vijakov z natičnim ključem 8 in enega, ki ga odtegnemo z roko, imamo v manj kot pol minute odstranjen sedež in posodo za gorivo. Simpl k pasulj!

Ja, tudi spočiti se je treba 🙂

Pred nakupom premislite, če res potrebujete najmočnejši motocikel iz bogate Husqvarnine ponudbe. Te 510 je dirkalnik za profesionalne voznike, pa še ti si ga bodo privoščili za bolj odprte terene, za pravi hard enduro preprosto preveč “trga”. Je pa noro imeti pod ritjo (pre)močnega žrebca, ki uboga na ukaz. Nekaj manjših “kiksov” verjetno ne bo razlog proti. Odbit stroj, vam rečem!

V času objave članka je cena motocikla Husqvarna TE 510 pri GiL Motosport znašala 1.955.520 SIT (8.160,24€).

Na testno vožnjo nam je Husqvarno odstopilo podjetje GiL Motosport iz Mengša.

Foto: Matevž in Grega Hribar, Robert Hočevar

OCENA
Surova moč, voznost tudi z nizkimi obrati
Stabilnost
Voznikov položaj
Zatikanje kolenskih ščitnikov za plastiko
Nepokrit del izpuha
Odlomil se je nosilec troblje
Lučka za prosti tek včasih sveti v 6. prestavi
Prejšnji članekTest: Honda CBF 600SA in CBF 1000
Naslednji članekTest: BMW F800S
test-husqvarna-te-510-hud-strojPred nakupom premislite, če res potrebujete najmočnejši motocikel iz bogate Husqvarnine ponudbe. Te 510 je dirkalnik za profesionalne voznike, pa še ti si ga bodo privoščili za bolj odprte terene, za pravi hard enduro preprosto preveč 'trga'. Je pa noro imeti pod ritjo (pre)močnega žrebca, ki uboga na ukaz. Nekaj manjših 'kiksov' verjetno ne bo razlog proti. Odbit stroj, vam rečem!

23 COMMENTS

  1. batzajla, jst sem zmer bolj ponosen nate(povsem resno:):):)) in prov super je da lahko beremo take teste. Pika na i je serija ”konjskih” slikc, kjer se lepo vidi v kakšnem sožitju z naravo smo enduraši. Veliko moto-novinarskih uspehov še naprej!!
    LP, Lightning!