Vozili smo: Yamaha Raptor 250

Yamaha Raptor je simpatična igrača … s poudarkom na besedi IGRAČA!

https://motosvet.com/wp-content/uploads/2009/07/Yamaha_Raptor_250.mp4?_=1

Zakaj to tako poudarjam? Ker na tem štirikolesniku enostavno nisem našel nobene praktičnosti. Z njim se ne morete popeljati v trgovino, ne boste šli na morje, ne boste popeljali sosede, ker je samo za enega, in ne boste hodili v službo. To je zadeva, ki si jo kupite za žur!

V Sloveniji je sicer malo prostorov, kjer bi lahko amatersko uživali v off-road-u, a se najdejo. Tudi del Istre v sosednji Hrvaški je perspektiven, kamor smo igračko za enodnevni enduro zvlekli tudi mi. In glede na to, da se morate do off-road terena vedno nekako pripeljati, je kar praktično, da lahko to malo zverinico registrirate. Homologirana različica ima luči, smernike, sistem zavor pa deluje tako, da s pritiskom na nožni pedal zavrete vsa štiri kolesa (tako narekujejo pravila za štirikolesna vozila, ki jih lahko vozite z B kategorijo.

A bodimo pošteni, na cesti je taka reč kar nevarna. Če se pri 90 km/h (več se niti nisem vozil, čeravno bi šlo morda nekaj preko 100 km/h) le rahlo oprete na eno stran krmila, vas zna sunkoma prestaviti za kakšen meter in več vstran. Privaditi se morate tudi občutka, da to v fizikalnem smislu ni motocikel, saj se ne nagiba. Tako vas hoče v hitrem ovinku mimogrede izstreliti z vozila v radialni smeri. Tedaj “bog ne daj” siliti noge dol z obilnih stopalk! Če vas za nogo zagrabi široka pnevmatika z izrazitimi kockami, vam ne bo prijetno.

Ko osvojimo osnove štirikolesnika, postane zadeva žur! Tu pa smo pri uporabnosti zverinice. Morda se naštevanje karakteristik sliši skromno: 249 ccm, zračno-oljno hlajeni štiritaktni enovaljnik z eno odmično gredjo v glavi in dvema ventiloma. A na peščenih podlagah pričara povsem spodobno zabavo. Saj veste, da je na terenu kaj hitro dovolj moči in da je večji problem to, kako to moč spraviti na cesto.

Precej kratek je, saj je medosna razdalja le 110 cm. To ga na terenu naredi precej živčnega. A 150 kg je obvladljiva teža, če le ne pretiravate prehitro, saj se zna takale zadeva tudi prevrniti. Zadnja os je toga, zato je obračanje na asfaltu pravi projekt. Krmilo postane trdo in nos sili naravnost. Toda na makadamu je zadeva huda, saj se lahko konstantno vozite na pošrek, kontrolirano dodajate plin in korigirate s krmilom. Dovolj ima zaloge, da suče grobe 10- (spredaj) in 9-palčne (zadaj) pnevmatike.

Vse dobro in uživaško, dokler vam ni treba zavreti. Prednja koluta sta po avtomobilsko stisnjena v prednji kolesi in ju upravljate normalo, s stiskom ročice na krmilu. Problem pa se mi je zdela nožna zavora, ki je zavorni učinek posredovala na vsa štiri kolesa. Zato nisi mogel enostavno blokirati zadnjih koles, da bi recimo pridrsel v ovinek. Namesto tega je štirikolesnik spredaj počepnil, zadek se je privzdignil, notranji kolesi pa sta silili v zrak. Osebno bi precej raje imel klasično ločeni zavorni sistem.

Sistemu prednjega vzmetenja rečemo dvojno A vzmetenje. Vpetje koles je po vzoru avtomobilskega, dvema prednjima blažilnikoma pa lahko nastavljamo prednapetost vzmeti. Zadek je klasično motociklistični, torej vilice z blažilno nogo, blažilniku pa prav tako kot spredaj nastavljate prednapetost vzmeti. Testni Raptor je bil različica SE s povsem nastavljivimi plinskimi blažilniki.

Menjalnik je petstopenjski in deluje po japonsko, skratka tako, kot mora. Prva prestava je izredno kratka, tako da na semaforju komajda premakne motocikel, pa morate že pretikati. Zelo prav pa pride na razgibanem terenu, kjer morate splezati čez kakšno oviro ali se kam povzpeti. Pleza kot gams, če ga le upate pognati …

Če imate kombi, v katerega lahko naložite malo zverinico, pa se odpravite za štiri dni recimo na Erzbergrodeo ali pa jeseni na Grške plaže, vam bo igrača nudila precej veselja. No, imeti morate še 5.600 evrov viška, kolikor stane homologirana različica Raptorja 250. Stotaka več odštejete za različico SE, če pa vas cesta ne zanima, imate še vedno opcijo nehomologirane različe, za katero boste odšteli kakšnega tisočaka manj. Kako naj torej zaključim? Ni za lovce, ni za prave dirkače, ni za uglajene, umirjene duše, ampak je za (tudi ne preveč) odštekane frike, ki se sem in tja radi pozabavajo. Pa je res žur, veste! Le spodnjo tablico upoštevajte, ki krasi štirikolesnik.