Sredi februarja udeleženci tokratne puščavske moto avanture še niso vedeli, kako daleč je slovenska pomlad. A zato s še toliko večjim veseljem brskajo po spominih, nastalih med 15. in 24. februarjem 2013. Tudi vas zanima, kako smo se imeli?

https://youtu.be/_kxQLvo3N6U

Da skupina na štart avanture pride z letalom, je dobro iz vsaj enega razloga: tako prihranijo čas. Vožnja iz sončne dežele podalpske do Tozeurja na zahodu Tunizije, kjer smo začeli tokratno desetdnevno puščavsko akcijo, po cesti in morju traja nič manj kot tri dni – zaposlen človek pa si v tretjem tisočletju le stežka nudi šest dni le za pot … Skupina osmih motoristov je iz Benetk preko Tunisa v mesto na severo-zahodnem obronku slanega jezera Chott el-Jerid priletela v polovici dneva in v petek že večerjala okusno šavarmo (nekaj podobnega ‘našemu’ kebabu) pod silhueto peščene tvorbe v obliki kamele in pravljičnim zvezdnim nebom. Popolno tišino je nekajkrat presekal le hrup jeklenih konjičkov, katerim je bilo prvič po dolgem transportu na prikolici za Massifom in v garaži kamiona potrebno pretegniti ude.

Dokler ne vidiš, ne verjameš. Štirikolesno gnan Iveco zmore čudeže.

Pretegovanje udov, pa ne le jeklenih, se je nadaljevalo naslednje dopoldne s prvim motorističnim izletom do prizorišča snemanja filma Vojna zvezd. Severozahodno od Kamelje glave med belimi sipinami še vedno stoji iz peska zgrajena vas, v kateri je George Lucas posnel del legendarnega filma. Kulisa se je zaradi vročega in suhega podnebja odlično ohranila, in če boste priljubljeno turistično atrakcijo obiskali v času, ko tam ne bo trum turistov, bodo lokalni turistični uslužbenci (beri: stric na mopedu, ki za parkirnino pobira po dinar in pol) dovolili z motocikli zapeljati prav med peščene hiške. Ker nam je bil kratek izlet sila všeč, smo ga pozno popoldne ponovili v živahnejšem tempu.

Je moj motocikel primeren za vožnjo po puščavi?

Najmanjši (KTM EXC 125) in največji (BMW HP2) udeleženec moto avanture na prizorišču snemanja filma Vojna zvezd.

Izkušnje kažejo, da je puščavska avantura možna tako s 125-kubičnim dvotaktnim tekmovalnim (hard) endurom kot z 1.200-kubičnim potovalnim endurom. Vsak od naštetih in vsi vmes imajo svoje prednosti in slabosti, a glede na to, da zaradi asistence ni težav zaradi premajhne posode za gorivo, največ užitkov nudijo lahki enduro stroji s približno 450 kubičnimi centimetri. Presenetljivo dobro se obnesejo tudi starejši (a dobro vzdrževani.) ‘mehki’ terenci, kot je bila na naši zadnji avanturi Yamaha TT 600. Tudi štirikolesniki vseh vrst (ATV, Quad) in preizkušenih znamk se v puščavi dobro obnesejo. Vzemite s seboj stroj, s katerim imate izkušnje in mu zaupate.

Bolj kot izbira znamke ali modela je pomembna priprava na peščene razmere in redna nega z oljem, hladilno tekočino in čistim zračnim filtrom. Več informacij o pripravi motocikla in jezdeca bodo udeleženci deležni pred avanturo.

Nekje v gorovju severno od slanega jezera.

Drugi dan je sledila daljša in hitrejša odprava v postavi sedmih motociklov in Ivecovega Massifa kot spremljevalnega vozila. Sklupaj s Cirilom sva se s Tilnovo hišo, starim vojaškim Ivecom 110-16 4×4, odpravila proti Douzu, saj sem izrazil željo, da se s 125-kubičnim KTM-om ne bi udeležil 350-kilometrskega izleta v gorovje severno od slanega jezera, ki je med drugim vodil po slikoviti cesti, ki jo je v času druge svetovne vojne izgradil poveljnik Erwin Rommel z vzdevkom Puščavska lisica. V nasprotju s tereni, ki so motoriste čakali prihodnje dni, so bila tla pod kolesi predvsem kamnita, med večerno vožnjo proti Douzu tudi asfaltna. Čeprav ravnina ob cesti Tozeur-Douz na videz deluje kot idealen teren za doseganje hitrostnih rekordov, se velja držati asfalta. Zapuščen avtobus sredi ravnine daje vedeti, da se pod trdo skorjo skriva mehko blato, ki ujetnika ne izpusti kar tako …

Kamp z evkaliptusovo senco in s toplo vodo nam je služil za bazo v času spoznavanja s sipinami južno od Douza. Motoristi so od prvega do zadnjega ugotovili, da vožnja po mehkem pesku še zdaleč ni tako romantična, kot nam jo prikazujejo posnetki profesionalnih dirkačev na vztrajnostnih relijih, kot je legendarni Dakar.

Ob večernem čaju: načrt prihodnjega dne, narisan v pesek.

Vsaj dokler se ne naučiš, da je sipina na eni strani trda in na drugi sipko mehka; da se je prepovedano ustavljati tik pod vrhom sipine; da je za prihranek energije pod žgočim soncem preko osi zakopan motocikel včasih potrebo vreči po tleh; da včasih rešuje poln, včasih pa le nežen plin in da je peskovnik pri srečanju z letečim motoristom še vseeno trd. Kar nekaj teoretičnih pravil obstaja, a bistvo vožnje po sipinah je občutek, pridobljen s kilometri in litri prelitega potu v čeladi. Po tej ‘mali šoli puščavske vožnje’ smo bili nared za tisto pravo šolo – za štiri dni divjine. In tunizijska divjina nima nobene povezave z našo, slovensko. Tam doli divjina pomeni neskončno praznino.

Zdaj veste, čemu dodatna zaščita zračnega filtra?

Tilen Gabrovšek: »Ne sanjaj življenja, živi sanje.«

Tilen Gabrovšek na stopnišču pred svojo hišo.

Potapljač, prevajalec, turistični vodnik in dober poznavalec arabskega sveta. Po srednji šoli je na avtoštop prepotoval Španijo, Portugalsko in Maroko, nato s precej neprimernim vozilom, Peugeotom Partnerjem, obvozil Sredozemlje, zadnja leta pa s svojo hišo na kolesih, starim vojaškim Ivecom, obiskal Iran, Arabske Emirate, Libijo in Tunizijo. Preko poletne sezone dela kot turistični vodnik po sredozemskih deželah, zime pa, če je le mogoče, preživi nekje na toplem. Zadnja leta pogosto v družbi ljudi, ki od turizma pričakujejo več kot le hotel s štirimi zvezdicami in avtobusne izlete. Vabi vas, da se mu pridružite na avanturi s svojim vozilom v hotel s tisoč zvezdami. Več na www.desertsoul.com.

Jutranji razgled na tabor z gore Tembain.

V torek, 19. februarja, po 40-kilometrskem cestnem transferju v vasi El Faouar krenemo proti jugu. V praznino. Ki vendarle ni tako prazna, kot obljublja beseda ‘puščava’. Res da ni cest in prometa, niti prometnih znakov, ograj in, razen kakega grmičevja tu in tam, niti dreves. Je pa zato ogromno za tunizijsko puščavo značilnih majhnih sipin. Ugotovimo, da je dobro pripravljen motocikel z električnim zaganjačem zlata vreden – Benjaminov KTM LC4 625 Super Competition ga namreč nima, zato je oživljanje nezanesljivo delujočega motocikla težaško delo. V idealnih razmerah zagon velikega enovaljnika z brco ni nobena znanost, po večkratnem valjanju v pesku, v kompletni motoristični opremi in z utrujenimi udi pa razgreta avstrijska tehnika ni več voljna sodelovati. Še dobro, da je v garaži na zadnjem delu kamiona prostor za dva motocikla. Kljub tej in še kateri naporni prigodi smo prvi dan prevozili več kot je Tilen pričakoval.

Skoraj vsak večer smo našli dovolj dračja za ognjišče. Ponoči se v puščavi temperature lahko spustijo blizu ledišča.

Kje točno smo prvi večer postavili šotore ve le on in njegova navigacijska naprava, katero uporablja izključno za pomoč: »Ne smeš se zanašati le na tehniko, ker če ta zataji, si v puščavi oplel. Na brezpotjih navigiram po občutku in z glavo, navigacijski sistem je le bolj za referenco,« pove dober poznavalec in ljubitelj Arabskih dežel. Kadar svet odkriva sam ali z manjšo, izkušeno skupino, nikoli ne gre po isti poti, saj je po njegovem mnenju bistvo potovanja

Improvizacija, drugič. Ne, purpen ni iz KTM-ovega kataloga PowerParts.

Oaza Ksar Ghilane na vzhodu nacionalnega parka Jebil Tilnu že dolgo ni več najbolj priljubljena destinacija, a zaradi atraktivnosti zeleni otok z izvirom termalne vode sredi rdečkaste puščave motoriste vedno navduši. Po večdnevnem skromnem tuširanju v majhni kabini je namakanje v topli vodi tik ob gostilni, kjer po zelo evropskih cenah nudijo tudi Celtio, v Tuniziji varjeno pivo, čisto razkošje.

Uroš na 450-kubičnem EXC-ju ima izkušnje z relija Tuareg. Se vidi, kajne?

Zadnji dan si v okrnjeni izvedbi (poleg muhastega Benjaminovega KTM-a se je uprl še menjalnik v Leonovi Yamahi WR 450 F) lahko zdaj že dodobra navoženi in izkušeni privoščimo samostojni devetdesetkilometrski pobeg iz Ksara do Douza. Ciril se je s kamionom odpravil po cesti daleč naokrog, Tilen pa je z Massifom sledil kot ‘metla’ na dakarskem reliju.

Za nevedne: metla imenujejo kamion, ki na dirkaški trasi pobira okvarjene in polomljene motocikle. Čeprav puščavska avantura ni dirka, previdnost ni odveč. A do našega kampa pod evkaliptusi smo pripeljali brez ene same tehnične težave in padca. S soglasnim mnenjem, da to ni bila naša zadnja puščavska avantura.

Zatorej: ne priporočamo. Je nalezljivo in povzroča zasvojenost.

Zanj odkrivanje novega sveta, a s tako veliko skupino si vožnje po neznanem ne more privoščiti. Čeprav tudi tokrat ni šlo brez iskanja: drugi dan puščave smo bili od končne točke oddaljeni le pet kilometrov, a se je daljša pot naokrog zaradi ustroja sipin vlekla več ur. Večerja z ognjišča po napornem boju z vedno večjimi peščenimi hribi prija še toliko bolj. Prigarani cilji so vredni veliko več kot tisti, do katerih se pripeljemo po avtocesti. Enako velja za razgled z mizaste gore Tembain, pod katero se nastanimo 22. februarja. Pogled na veličastno sipinsko morje na vseh straneh obzorja te pahne v miselno zamaknjenost in da misliti, kako pomembno je uživati sleherni trenutek v človeški nepomembnosti v času in prostoru.