Z motorjem po Češki in Nemčiji

0
62344

2. dan – sreda, 16.07.2014

V nov dan sva se zbudila spočita. Po obilnem in raznovrstnem zajtrku (tu Čehi res ne varčujejo, ne pri hrani, ne pri pijači – tudi zato po zajtrkih v penzionih praviloma potem cel dan nisva več kaj prida mislila na hrano) sva se spravila v korduro, se poslovila od prijaznega osebja, se naložila na motor in po cesti 39 in 3 odbrzela proti Češkim Budejovicam.

Budejovice

Pokrajina se je spremenila v odprto, rahlo valovito ravnino, na kateri so prevladovala žitna polja, sem in tja presekana s pasom gozda ter posameznimi blatno rjavimi ribniki. Žito povsod, kamor je segal pogled. Cesta se je zravnala, dolge ravnine so prekinjali posamezni dolgi ovinki. Mi je bilo pa zelo všeč, da je bil skoraj vedno ob cesti drevored. Je bilo vsaj nekaj sence, saj je sonce že zjutraj zagrelo.

V parku pred vhodom v staro mestno središče Čeških Budejovic sva zaparkirala motor in se sprehodila mimo starega mestnega stolpa z uro do glavnega trga. Velik, z granitnimi kockami tlakovan trg so obkrožale lepe meščanske hiše, na sredi je stala srednjeveška fontana. Je pa tudi središče mesta odprto za promet, zato so bili povsod okoli trga parkirani avtomobili. Turistov ni bilo nobenih, le domačini, ki so hiteli po vsakodnevnih opravkih.

Hluboka nad Vltavou

Vrnila sva se na cesto, po kateri sva prišla v mesto, nato pa po E55 in E49 ter 105 zapeljala kakih 15 km na sever do mesta Hluboka nad Vltavou, kjer sva si nameravala ogledati grad in grajske vrtove. Parkirala sva spet na začetku glavnega trga pred eno od gostilen in se napotila dobrih deset minut v hrib, na grad. Grad in grajski vrt sta res lepa.

Hluboka nad Vltavou

Ko sva se vrnila nazaj k motorju, sva zmotila nekaj Kitajcev, očitno zaposlenih v gostišču tam zraven ali pa celo lastnikov, pri ogledovanju najine Honde. Odobravajoče so nama pokimali, nato pa zginili nazaj v senco gostišča. Vroče je bilo kot pes, termometer je kazal 37oC in kordura se je kar lepila po nama. Kar na cesti, ki vodi iz mesteca, sva se sklenila preobleči. Nikjer nikogar, zato sem zapeljal na parkirno mesto ob rob ceste ob grm in ustavil, da se preoblečeva v motoristične kavbojke. A ni vrag, samo da sem slekel hlače, so že od vseh strani po cesti pričeli špancirati češki turisti. Smo se delali, da se ne vidimo, pa je blo. V zračnejši opravi sva takoj lažje zadihala. Ko sva se vračala proti Češkim Budejovicam, sem opazil odcep za živalski vrt, a nisva imela časa za ogled. Zanimivo je, da ima skoraj vsako malce večje mesto na Češkem živalski vrt in hipodrom, konjske dirke in sploh konjski šport je na Češkem zelo priljubljen.

Jindrichuv Hradec

Vrnila sva se nazaj v Češke Budejovice in potem, ko sva se prerinila skozi dopoldansko prometno konico na vpadnih cestah v mesto, zavila na vzhod po E 49 skozi Lišov, mimo Trebona do Jindrichuvega Hradca. Ker moja draga ni ravno navdušen fotograf, sem si fotoaparat obesil kar okoli vratu in od časa do časa naredil kak posnetek tudi med vožnjo. Ko sva zapustila območje mesta, se je promet razredčil, skoraj ga ni bilo. Pokrajina je bila lepa, vendar pa vedno ista ne glede na število prevoženih kilometrov – ogromna žitna polja, vmes nekaj gozda, kak ribnik pa spet žito. In vsake toliko časa kaka manjša vasica. Cesta na visoki ravnini Južne Moravske je bila lepa za vožnjo, dober asfalt, kratke ravnine in hitri ovinki, vse skupaj pa bolj ali manj po ravnem, le sem in tja blago gori, blago doli. In vsake toliko časa rjava usmerjevalna tabla do kakega gradu ali samostana. Te robe je na Češkem res veliko.

V predmestju Jindrichuvega Hradca sva po danes prevoženih 108 km najprej dotočila gorivo in se oskrbela s svežo vodo, saj je bilo treba zaradi sonca in vročine vodo imeti ves čas ob sebi. Motor sva parkirala kar na glavnem trgu v središču mesta, kjer so tudi sicer na gosto parkirali avtomobili in se odpravila na obhod. Turistov spet ni bilo veliko, če pa že, so bili to le domačini Čehi. Mesto je zelo prijetno, majhno, ampak srčkano. V starih ulicah so lepo urejene pivnice, prodajalne spominkov, mesto pa je živahno, zelo čisto in lepo urejeno (kot praktično vsa mesta, ki sva jih obiskala). Nekaj je fontan, pod mestom, ki leži na blagem gričku, pa je prek ceste, ki vodi v mesto večji ribnik, že skoraj jezero.

Jindrichuv Hradec
Jindrichuv Hradec

Tudi mestni grad je lepo urejen. Nekaj časa sva se v zelenju grajskega vrta kar zasedela ob manjši fontani, nato pa vrnila nazaj v mestno središče. Po ogledu mesta sva ob 14:00 po E551 in 23 krenila proti najinemu naslednjemu, 45 km oddaljenemu cilju, tako zelo opevanemu mestu Telču. Mesto je zaradi izredno lepih fasad hiš okoli glavnega trga kot kulturni spomenik pod zaščito UNESCO, opisujejo pa ga kot najlepše ohranjeno češko renesančno in baročno mesto. Svoje videnje bom pa še zapisal v nadaljevanju.

Jindrichuv Hradec

Pokrajina se ni spremenila.  Sva pa peljala mimo ogromnega makovega polje, na katerem so očitno pridelovali makove glavice za pridobivanje opija za potrebe farmacije. Polje je bilo ob cesti, povsem nezavarovano, očitno droge vsaj v tem delu Češke še niso problem. In če sva se doslej čudila ogromnim žitnim poljem in se spraševala, če niso morda Čehi največji svetovni izvoznik moke, mi je nenadoma kapnilo. To bo za pivo!

Makovo polje

V Telč sva prispela ob 15.00 uri. Najprej sva poskrbela za konjička, namazal sem verigo, dokler je bila še topla. Čez ulico naju je z zanimanjem pogledoval Kitajec, ki je v manjši trgovinici nasproti naju prodajal sadje, pa ni bilo ravno živahnega prometa. Mesto samo naju ni navdušilo, prej obratno. Pristopne ulice na glavni trg so bile zanemarjene. Razen res lepih fasad hiš okoli glavnega trga in povprečnega gradu mesto ne ponuja nič drugega. Ogromen, z granitnimi kockami tlakovan trg deluje zapuščeno in prazno. Premalo zelenja in nobene fontane, da bi omilila občutek vročine. V primerjavi s Telčem je vsaj za naju Jindrichuv Hradec veliko prijetnejši in lepši. Posedela sva v senci arkad na kavi in domačem jabolčnem štrudlu, potem pa sva se hitreje kot sva prvotno planirala, pobrala naprej.

Telč

Po regionalki 23 sva krenila proti Trebiču, kjer sva prvotno načrtovala kampiranje. A ker sva Telč zapustila prej kot sva načrtovala, žena pa je imela že poln kufer sicer lepe, a vedno enake pokrajine (dost mam tega j…. žita), sva potegnila naprej in sklenila prenočevanje premakniti v okolico Brna. Čeprav je cestna zapora zaradi dela na cesti proti Trebiču kazala zaprtost ceste, sem vseeno nadaljeval, saj ni bilo nikjer vidne oznake obvoza, po podeželju pa se nisem imel namena loviti. Odločitev se je izkazala za pravilno. Malce pred Trebičem naju je urejen obvoz po nekaj kilometrskem ovinku popeljal v Trebič. Proti Brnu sva nadaljevala po regionalni cesti 23, vendar pa naju je tokrat popolna zapora ceste proti Brnu spet poslala na tokrat daljši voden ogled podeželja – na lepo označene obvoze na sever  (vas Budišov, Tasov) in spet na jug (vas Jinošov, Kralice nad Oslavou, Ketkovice, Oslavany), pa nazaj na sever in na najino cesto 23 za Rosice.  Zaradi obvoza sva se uspešno izognila tudi nevihti, katere začetek naju je v Trebiču požegnal le z nekaj uvodnimi debelimi kapljami.

Na cesti

Cesta 23 naju je po še enem krajšem obvozu na koncu pripeljala direktno na avtocesto E65, proti Brnu, brez možnosti izbire. Tako sva na izvozu Brno Jug zapeljala na avtocestni obroč okoli Brna in po hitri cesti E 461 proti severu (smer Svitavy) in začasno zapustila Brno, da poiščeva prenočišče ob eni ob lokalnih dohodnih cest v mesto. Po nekaj kilometrih sva za izvozom za nakupovalno središče Bauhaus zavila na izvoz za Ivanovice in se po primestni lokalni cesti obrnila nazaj proti Brnu. Že po nekaj minutah sva ga našla, Gostišče in Penzion Anitka, tik ob cesti, z zaprtim dvoriščem za motor. Ura je bila 18.45 in sonce se je že začelo spuščati na obzorje. Zmenila sva se za sobo, ki ni bila draga (1200 Kč ali 44 €), razsedlala motor, se stuširala in se odpeljala na večerni ogled Brna.

Brno
Brno

Brno stoji na velikem griču. Nekaj časa sva sledila oznakam za center, ko pa so te izginile, sva motor po občutku parkirala ob enem od manjših parkov ob vznožju griča, ob moderni meščanski palači in se podala v hrib. Po slabih desetih minutah sva bila na glavni  aveniji pod starim delom mesta. Ljudi je bilo kar precej, a v glavnem so bili to spet domačini, ki so se zbirali na večerni pijači, večerji ali pa so bili namenjeni na posamezna koncertna prizorišča po mestu. V teku je bil festival jazz glasbe in kar z nekaj dvorišč palač, mimo katerih sva se sprehajala, je donela jazz glasba. Povzpela sva se do katedrale, ki pa so jo Čehi na žalost obzidali z drugimi stavbami tako na gosto, da si jo lahko ogledaš šele povsem od blizu.

Glavni zgodovinski stari trg prekopan zaradi popravil. Meščanske palače okrog pa, kot bi se sprehajal v Trstu. Na glavni aveniji pod starim delom mesta sedla na pivo in sladoled. Natakar, mlajši fant,  je sicer za silo tolkel angleščino, a kljub temu prinesel pivo več, kot sva naročila. Ga je tudi odnesel, a nama ga je mrha tudi zaračunal, kar pa sva zaradi sicer ugodnih cen opazila šele v prenočišču.  To je bila edina tovrstna neprijetnost, ki sva jo doživela na celotnem potepanju. Že v temi  sva se vrnila v Penzion Anitka. Ker sva s ključi sobe dobila tudi daljinca za odpiranje avtomatiziranih vhodnih vrat na ograjeno dvorišče gostišča, sva le še zaparkirala motor in se podala spat.

Drugi dan prevoženo 299 km.