Z motorjem po Češki in Nemčiji

0
62344

4.dan – petek, 18.07.2014

Zaradi zgodnjega odhoda v spalno vrečo prejšnji večer sem se prebudil že ob prvem svitu. Ker me je ženka prosila, naj ji pustim zjutraj pospati, sem opravil jutranjo toaleto, spotoma pa poskrbel za polnjenje baterij najinih telefonov in fotoaparata v sanitarnih prostorih kampa. Ob tem sem si napravil še nekaj zapiskov za pretekli dan in si pogledal potni načrt za dan, ki je bil pred nama. Z jutranjo roso sem očistil še čeladi in motor. Zanimivo je, da je bilo mrčesa (mušic, muh in ostalih žuželk ) na cesti veliko manj, kot ga je sicer v naših krajih, zato dela s čiščenjem ni bilo prav veliko. Ko sem s cunjo pobrisal še čez noč nabrani kondenz s stropa šotora (kolikor ga nisem že s hrbtom in ritjo pri vstopanju in izstopanju), je tudi moja že vstala. Podrla sva šotor, spakirala kufre. Nočni hlad se je že začel umikati prihajajoči vročini, ko sva sedla na motor in zapustila kamp. Pred nama je bila relativno kratka vožnja preko Kutne Hore do Prage. Na izhodu iz mesta sva dotočila bencin (36,90 Kč/l oz. 1,366 €) in preverila napolnjenost pnevmatik. Najprej sva se po že znani hitri cesti vrnila do Pardubic, nato pa po regionalki 2 krenila proti zahodu. Cesta lepa za motor, dolge ravnine so prekinjali kratki ovinki, ob cesti obvezni drevoredi, za njimi pa žitna polja, so se izmenjavali z gozdovi in manjšimi naselji. Ko sva se bližala mestecu Prelovč, naju je pritegnila silhueta mogočne grajske zgradbe, ki se je dvigala nad ostale stavbe mesteca.

Prelovč

Sklenila sva, da se ustaviva, si stvar ogledava, postanek pa izkoristiva še za zajtrk. Mestece je bilo čisto luštno, čeprav nič posebnega, dozdevni grad se je izkazal za zgradbo Ljudske posojilnice, zajtrkovala pa sva v lokalni Cukrarni (slaščičarna), ki je bila retro mondenega videza iz 70-ih let prejšnjega stoletja – ploščice, pohištvo in ogledalca. Ampak sladice in sendviči so bile pa dobri. Skoraj od vsake sva vzela kos in bila na koncu zadovoljna in sita.

Prelovč slaščičarna

Bolj kot sva se bližala Kutni Hori, bolj naju je pokrajina spominjala na tisto doma. Kutna Hora je bila v preteklosti središče kopanja srebra in kovnica denarja čeških kraljev. Mestece je pravi zgodovinski biser, z eno najlepših katedral, kar sem jih videl, katedralo Sv. Barbare, zaščitnice rudarjev.

Motor sva še pred poldnevom zaparkirala na začetku peš cone, zaklenila zgornje dele kordure in čelade ter jo mahnila v zgodovinski center mesta. Najprej sva se oglasila v Informativnem centru na glavnem trgu. Ko smo z mladim fantom za pultom ugotovili, da bo najpreprosteje komunicirati v srbohrvaščini, čeprav je govoril solidno angleščino, je bil led prebit in dobila sva vse potrebne informacije in zemljevid kraja z vrisanimi glavnimi znamenitostmi. Čehom je treba priznati, da s promocijskim materialom ne varčujejo. V menjalnici na trgu – uslužbenka je istočasno tudi natakarica v sosednjem bifeju, zato sem jo najprej moral tam poiskati – sva ugodno zamenjala 200 €, po tečaju 27 Kč za 1 €. Menjava je sicer zelo različna, od 22:1 naprej, zato je potrebno biti pozoren. Zlasti v gostinskih lokalih, če plačuješ z evri, radi udarijo najnižji menjalni tečaj. Paziti je potrebno tudi v menjalnicah. Nekatere na sicer oglaševano menjalno razmerje 27:1 pribijejo 25% maržo, pa si spet pri najnižjem menjalnem razmerju.

Kutna Hora

Potem sva si (iščoč senčne dele poti zaradi pasje vročine) ogledala mestne znamenitosti: cerkev Sv. Jakuba, Vlašsky dvor (Italijanska hiša, kjer je bila nekoč kovnica in zakladnica denarja), Kammeny dum (kamnita hiša), nekdanji Jezuitski kolegij, Hradek (kjer sva kupila karte za ogled nekdanjega rudnika srebra) ter katedralo Sv. Barbare. Ker sva imela do ogleda rudnika še debelo uro časa, sva najprej v senci katedrale, ob poslušanju mlade kitarske virtuozinje, ki sva ji v košarico spustila nekaj drobiža, poskusila še kozarec domačega vina, chardoneja, sladkega kot naš sladki muškat. Nato sva se preselila v senco goste lipe pri bližnjem bifeju, na sok in vodo.

Kutna Hora
Kutna Hora

Ob dveh popoldne je bil na vrsti voden ogled nekdanjega rudnika srebra. Dobili smo bele rudarske halje in čelade, rudarske svetilke, potem pa smo se podali do vhoda v rudnik in v hlad podzemlja. Ko je naša skupina po vročem soncu po mestni ulici korakala vsa v belem k vhodu v jašek rudnika, je roko na srce, vse skupaj zgledalo približno tako, kot če bi s kake psihiatrične ustanove zbrisal oddelek bolnikov. Z ženo sva se prav zabavala. Pod zemljo je bilo krasno hladno, dobili smo vpogled v delo in življenje nekdanjih rudarjev srebra ter se prebijali po ozkih zasiganih rovih rudnika, ki jih je voda z apnencem in različnimi primesmi obarvala zdaj v snežno belo, zdaj spet v zeleno in rdečo. V soju rudarskih svetilk je bilo podzemlje prav magično.

Kutna Hora – na poti v stari rudnik srebra

Ob 15:30 sva bila ponovno na motorju in na regionalki 2 proti Pragi.

Tinyska cerkev

Dobrih 15 km pred centrom Prage sva ob petih popoldne ob cesti, na levi strani opazila Restavracijo pri Karlu, s Penzionom Švejk. Ustavila sva, se dogovorila za sobo in po današnjih prevoženih 117 km zaparkirala motor na varovano dvorišče gostišča. Cena za dan je bila 1300 Kč, kar znaša po najugodnejšem tečaju 48 €. Ni bilo najceneje, a sva takoj sprejela. Spravila sva prtljago z motorja v sobo in šla pod tuš. S ključi sobe sva spet dobila ključ za odpiranje avtomatskih vrat na sicer zaprto dvorišče, zato mobilnost ni bila problem. V Prago sva se zaradi vročine z motorjem podala kar v civilnih oblekah, kratke majice in hlače. Najprej sva pri iskanju centra mesta zgrešila in pristala v kongresnem centru, a sva bila že v dobrih petih minutah na pravem kraju. Motor sva parkirala na dnu trga Vaclavske namesti, pod mogočno zgradbo nacionalnega muzeja.

Praga Karlov most

Takoj naju je prevzel turistični utrip velemesta. Za razliko od drugih čeških mest, kjer sva več ali manj srečevala le domačine in morda še azijske turiste, sva se tu znašla v pravem kotlu različnih narodnosti. Azijci, Američani, Evropejci z vseh koncev, Afričani, vse si lahko videl in slišal. Na novih ulicah, ki vodijo v stari zgodovinski center Prage, morje trgovin, mnoge tudi take, ki jih v Sloveniji ni več, saj so se s prihodom gospodarske krize in padcem kupne moči Slovencev umaknile iz Slovenije. Vse se je bleščalo. V Pragi denar očitno ni problem. Na vsakem koraku zabavljači, artisti, umetniki, ki iščejo svojih pet minut slave, pozornosti in kak evro. V starem delu Prage pa še kulisa čudovitih trgov in ulic z mogočnimi stolpi, trdnjavami, cerkvami in palačami, pred njimi pa različni lokali z uličnimi vrtovi. Sprehodila sva se pod Smodniškim stolpom, si ogledala Tinysko cerkev in palače na Starem trgu.

Privoščila sva si kavo, sladoled in večerjo na vrtu restavracije na Starem trgu pri Astronomski uri. Potem sva se v zahajajočem soncu sprehodila čez stari Karlov most in uživala v poslušanju glasbe raznih glasbenikov, ki jim je most postal začasni oder. Najbolj naju je navdušil sivobradi starejši možak, ki je na kozarce za šampanjec, napolnjene z vodo, z vsemi desetimi prsti igral vse mogoče, od Mozarta do modernih hitov in to božansko lepo. Ko sva mu v klobuk spustila nekaj drobiža in je ta zacingljal, je galantno zagrulil: »Kaj ni to najlepša glasba?«. Ljudje so umirali od smeha. No, ta sprehod po mostu je trajal več kot uro in z mostu sva prišla, ko je sonce že zdavnaj zašlo. Prižgale so se luči in že z mostu sva občudovala razsvetljene palače in cerkve na Hradčanih, katerih ogled sva pustila za jutri in z lučmi okrašene ladjice, ki so plule po Vltavi.

Praga je zaživela v soju luči in težko se je odločiti, kdaj je lepša, podnevi ali ponoči. Ob enajstih zvečer, ko so se poslovili ulični umetniki in so po površinah praških trgov začele polegati trume mladcev in mladenk, utrujene od celodnevnega nabiranja piva, sva se tudi midva poslovila in se odpeljala spat k Švejku.

Četrti dan prevoženo 161 km.