Z motorjem po Češki in Nemčiji

0
62341

Zjutraj sem najprej uredil prtljago in osedlal motor. Zaradi napovedane vročine sva težko korduro že v štartu zamenjala z motorističnimi kavbojkami. Ne bo nama teklo od glave, sva si rekla (težke kordure do zadnjega dne potovanja nisva več pogledala). Po spet odličnem zajtrku sva se ob 09:00 odpeljala nazaj proti Brnu po cesti 6401, ki nama je bila že povsem domača.

3. dan – četrtek, 17.07.2014

Spotoma sva na bencinski črpalki ustavila, da preverim, ali je na čeških avtocestah vinjeta obvezna tudi za motorje. Obilnejša starejša gospa, šefica in hkrati tudi edini delavec na črpalki, ni vedela odgovora. A je poklicala prijateljico policistko. Glej ga šmenta, tudi ta ni vedela odgovora. Potem je prijazna gospa poklicala še na dva, tri druge naslove in naju nato osrečila z odgovorom, da vinjetni sistem na čeških avtocestah velja le za avtomobile, za motorje vinjeta ni obvezna. Zahvalila sva se prijazni šefici črpalke, kupila nekaj zaloge pijače in se podala na avtocestni obroč Brna in na avtocesto E50/E462 v smeri Vyškov, Prostejov in v Olomuc. Zaradi jutranje konice je bil promet zgoščen, zamašek pa naju je ujel ravno na začetku več sto metrov dolgega predora na ringu. Natanko sedemnajst minut sva se po polžje premikala zdaj spet stala v rumeni meglici smoga v predoru, preden sva na drugi strani predora uspela uiti izpušnim plinom na odprto. Še nekaj kilometrov ringa in zapeljala sva na avtocesto za Olomuc. Pokrajina je odprta, nizki in dolgi obli griči, na katerih le majhne zaplate gozdička prekinjajo še večja žitna polja, ki se raztezajo kilometre do obzorja. Sem in tja je bilo videti kombajne in traktorje, saj je bila žetev v polnem teku, zrak pa poln vojna po žitu. Avtocesta se spušča in dviga v blagih dolgih nakloninah. Motoristov sva na Češkem videla malo (prejšnji večer v Brnu tri Švede), do Olomuca sva bila edina na cesti. Ko sva vozila mimo, sva si kar z avtoceste v mimohodu ogledala letalski muzej na prostem – stara letala iz obdobja druge svetovne vojne in mlajša. Če se prav spomnim, je bilo to nekje na sredi poti do Olomuca, na travniku na levi strani ceste (sem pozabil zapisati ime najbližjega kraja). Pred Olomucem se pokrajina za nekaj kilometrov spremeni – kot da bi vozil ob velikih industrijskih mestih po Padski nižini v severni Italiji. V Olomuc sva privozila ob 10:00, po prevoženih 87 km. Mesto ima kot večina večjih čeških mest tramvaj, zato je potrebno biti malce bolj pozoren, tako zaradi tračnic na cestišču, kot zaradi samih tramvajev, ki se jim je potrebno izogibati. Sledila sva tablam za center in parkirala pri stari propadajoči tržnici. Muzej in duh real socializma na prostem, vrnilo naju je v čase najinega rosnega otroštva.

Olomuc tržnica

Čeprav še zgodaj dopoldne, se je v sončnem dopoldnevu že ogrelo na 31 C. Ko sva pešačila proti centru starega mesta, je kazalo, da je Olomuc v razvoju malce zaspal, ni bilo modernih trgovin, prodajalnic spominkov, gneče turistov. Le domačini so hodili po običajnih opravkih in spet sva videla precej čeških Romov. A vtis zanemarjenosti je izginil, ko sva prišla na trge in ulice starega mestnega jedra. Čudovite stavbe, spomeniki, fontane, še vedno pa mir in brezčasnost. Na enem od trgov sva sedla v senco na kavo in pivo ter uživala v občutku, da čas ni najin gospodar. Olomuc je za naju kljub drugačnemu prvemu vtisu eno od lepših in prijaznejših čeških mest, splača se ga obiskati.

Olomuc

Opoldne sva se odpravila naprej. V lokalnem Informativnem centru na glavnem trgu sva dobila vse potrebne informacije ter zemljevida mesta ter celotne Češke, tam zaposlena gospa pa je bila zelo prijazna in dobro je govorila angleško. Olomuc je bil najina najvzhodnejša točka potovanja po Češki, pot se nama je obrnila nazaj na zahod in SZ, proti mestu in gradu Šternberk. Na izhodu iz mesta sva natočila bencin in po lokalni 46, ki pelje tudi do ZOO Olomuc, zapeljala nazaj proti SZ. Pokrajina ni bila več tako ravna, vsaj na severu so se pojavili z gozdom poraščeni malce bolj strmi griči. Vsake toliko časa na teh zagledaš kak mogočen grad ali cerkev. Spet sva vozila mimo kilometre dolgih makovih polj. V šali sem predlagal ženi, da nabereva kako glavico za zvečer, pa je samo zarenčala, da naj mi na misel ne pride, ker da me ona že ne bo iz aresta spravljala. Tako je torej izkušnja s češkim makom odpadla.

Po prevoženih 17 km sva prispela pod Grad Šternberk. Grad, ki je res prava trdnjava, naju je navdušil. Ogromen samostan (kloster) čez cesto nasproti gradu naju tokrat ni zanimal. Trg pred samostanom s pozlačenim znamenjem sva si ogledala kar z motorja.

Po ogledu gradu sva iz Šternberka iščoč bližnjico do hitre ceste E 442/ 35 za smer proti Hradec Kralove krenila na lokalno cesto 447 proti naselju (ne vas ne mestece) Litovelu. Lokalna cesta, sicer lepa za motoriranje, naju je popeljala skozi poljedelsko ravnino in vasi panonskega tipa. Kot bi se vozil po Prekmurju, še prašiče sva vsake toliko zavohala.

No, pot ki naj bi bila bližnjica, je v nadaljevanju postala vse prej kot to. V Litovelu, morda 2 km pred izvozom na hitro cesto naju je čakala zapora in obvoz na sever, stran od hitre ceste, proti vasi Uničov. Ker na krožišču ni bilo oznake za Mohelnice, naselja, ki sem ga iskal kot orientacijsko točko na poti na zahod, pač pa so bile oznake le za najbližje vasi, sem po občutku zapeljal na sever in nato proti zahodu, in se ujel v 30 kilometrski krog po Češkem podeželju bogu za hrbtom, ki naju je na koncu spet pripeljal v Uničov. Tako sva se prepustila avanturi, da se nisem spomnil na svoj kolesarski Garmin, ki sem ga imel v žepu. Čar sva razbila s tem, da sva v Uničovu ustavila mladeniča, ki ob pogledu na tujca na motorju ni takoj zbežal po nujnih opravkih (priljubljen izgovor Čehov, da se izogneš pogovoru s tujcem). Pojasnil nama je, da morava do Mohelnic skozi zaselek Medlov (nekaj kmetij), ki ga na svojem potnem načrtu nisva imela vpisanega. Ubogala sva nasvet in brez težav pri Medlovu ponovno zavozila na hitro cesto 35/E442 ki naju je preko mest Svitavy, Vysoke Myto popeljala proti končnemu dnevnemu cilju Hradec Kralove. Iz ravne poljedelske pokrajine, polne žitnih polj, sva počasi prišla v bolj gričevnate in pogozdene kraje. Prava paša za najine gorenjske oči, ki nujno potrebujejo kak hrib za potrditev, da svet še prav stoji. Sledili so si dolge ravnine in blagi ovinki gori doli. Žitnih polj se sicer nisva povsem znebila, a gozda je bilo veliko več. Na dnu enega od dolgih blagih spustov sem za trenutek v travnatem jarku ob cesti uzrl truplo poginulega divjega prašiča, ki očitno ni preživel prečkanja ceste. Je bil kar konkreten, dolg več kot meter in moral je imeti vsaj 60 kg. Srečanje z njim na motorju bi bila katastrofa. Vsakih nekaj kilometrov je rdečkasto rjava obcestna tabla opozarjala na nov grad ali samostan.

V kraju Holice sem sklenil narediti ovinek čez Pardubice (ker sem pač zanje že slišal, sem bil prepričan, da mora biti tam tudi kaj za pogledat), zato sem zavil na regionalno cesto 36. Cesta je bila po hitri cesti, ki sva jo pustila za sabo, pravi užitek za motoriranje, lepo ovinkasta, z obveznimi drevoredi ob cesti, malo prometa, lep asfalt.

Pred Pardubicami se je nad gozdovi desno od ceste dvigal osameli hrib, na njenem vrhu pa se je risala mogočna utrdba grad Kuneticka Hora. Ker je bilo že pozno popoldne, nisem zavil proti gradu, čeprav je bil iz daljave videti res čaroben. Morda napaka, kajti Pardubice so bile razočaranje. Nobenega posebnega zgodovinskega centra mesta, prevozila sva mesto, nato pa takoj zavila na hitro cesto 37 proti severu za Hradec Kralove, ki spremlja tok reke Labe, čeprev sta najini zadnjici že prosili za vsaj kratek postanek.   Po približno 20 km sva zapeljala na cestni obroč in po njem obkrožila mesto Hradec Kralove ter po lokalni cesti 29827 Uprkova in Lhotecka prispela na najin cilj, avtokamp Stribrny rybnik. Kamp je prav prijeten, leži ob večjem ribniku, ki je tudi kopališče, ima moderne in čiste sanitarije, površine za kampiranje pa travnate in lepo ravne. Pretirane gneče ni bilo, prazno pa tudi ne. Za noč kampiranja sva plačala 12 €, pa še vsak 20 Kč (manj kot euro) za toplo vodo pri tuširanju.

Hradec Kralove kamp
Hradec Kralove kamp

Kot povsod doslej je bila večina gostov Čehov. Mlajši par na recepciji je odlično obvladal angleško, zato smo bili hitro zmenjeni, parcela za šotor izbrana in šotor postavljen. Potem pa pod tuš (dan je bil spet vroč) in na motor, pa na ogled starega zgodovinskega mestnega jedra. Ta je pravzaprav dokaj majhen trg na gričku, obkrožen z meščanskimi hišami in nekaj cerkvami, ki se nama po vseh doslej videnih lepotah ni več zdel prav nič posebnega. Sploh pa naju jutri čaka Praga. Ja, človek se tudi lepega lahko hitro preobje. Zato sva si nabavila zaloge vode za večer in naslednje jutro, ter si privoščila večerjo (pica in švicarska solata-nisva bila pri volji za gastronomska tveganja) v letnem vrtu ene od restavracij na trgu.

Hradec Kralove

Uživala sva v domačem lubeničnem koktajlu z vodko (ki nama ga je natakar prinesel namesto naročene domače lubenične »limonade«), družbi drug drugega, žuborenju pogovorov čeških gostov ob sosednih mizah in počasnem ugašanju dneva v večer. Mudilo se nam ni nikamor, spalne vreče v kampu so naju čakale, vodka po vročem dnevu je tudi prispevala svoje – kaj bi človek še želel več od dopusta? Ko sva se vrnila v kamp, je utrujenost naredila svoje in legla sva k počitku, še preden se je povsem stemnilo.

Tretji dan prevoženo 322 km.