Z motorjem po Češki in Nemčiji

0
62340

6. dan – nedelja, 20.07.2014

Po zdaj že kar avtomatiziranem pakiranju prtljage in sedlanju motorja ter spet obilnem zajtrku sva se podala na pot, ki naj bi naju danes iz Prage, prek mesta Usti nad Labem zapeljala prek nekdanje Češko Nemške meje, mimo Dredsdna do Leipziga najseverneje na najinem vandranju, potem pa na JZ mimo Erfurta, Bad Kissingena in Lohra na Maini do majhnega nemškega trga Frammersbach na Bavarski strani Bavarsko Hesenske deželne meje. Dan je bil vroč in pot pred nama dolga, večinoma po avtocestah, zato naju je kar malce skrbelo, kako bo. Ko sva se izvila z Praškega obroča, sva zavila na sever. Prometa je bilo malo. Bliže kot sva bila meji, bolj je pokrajina postajala razgibana. Eno zadnjih čeških bencinskih črpalk sva izrabila, da dotočiva cenejše gorivo, kot naju čaka na oni strani meje in se osveživa. Pred mejo sva spet morala z avtoceste na obvoz, na lepo regionalko, ki je po monotoniji avtoceste prav pasala, a v Nemčijo, Zvezno deželo Saško, sva pripeljala spet po avtocesti E55.

Na cesti

Pokrajina se je spet zravnala, hribi so ostali za nama. Čeprav sva prvotno načrtovala tako ogled Dresdna kot tudi Leipziga, sva ugotovila, da oboje ne bo zneslo in da se bo potrebno odločiti le za enega. Izbran je bil Leipzig. Zato sva Dresdnu le pomahala v slovo in po E40 zapeljala v ravnino spet neskončnih žitnih polj, kjer so monotonost pokrajine prekinjala le velika polja vetrnih elektrarn. Na nemški strani se je promet zgostil. Bilo je pasje vroče, še bolj, ker sva se zaradi varnosti odločila, da kljub vročini oblečeva korduro. Monotonijo vožnje je še stopnjevalo dejstvo, da me je ženka prosila, naj ne vozim hitreje od 110 km/h, saj je pri večji hitrosti začela čutiti bolečine v vratu. Tako še adrenalina zaradi visoke hitrosti ni bilo. Usta so se mi začela lepiti od žeje in motor bi tisti trenutek z užitkom zamenjal za posteljo, zato sva na obcestnem postajališču ob mestu Döbeln, na slabi polovici poti med Dresdnom in Leipzigom, naredila kratek premor in se napila hladne vode. Je pomagalo. Potem pa naprej. Presenetilo naju je, da sva bila v deželi, ki slovi kot motoristična, na avtocesti deležna velike pozornosti mimo vozečih avtomobilov. Nekateri, zlasti sopotnice in otroci, so se kar lepili na šipe. Nekaj časa sem se bal, da je kaj narobe z motorjem ali prtljago, potem pa sem po nekajkratnem preverjanju ugotovil, da sva jim iz kaj vem kakšnega razloga pač zanimiva. Tuja registrska tablica? Otovorjen motor in na njem dva vagabunda? Fovšija? Dolgčas? Kakorkoli, z mnogimi smo si prijazno pomahali in se nikoli več videli.

Leipzig

Po od jutra prevoženih 295 km, sva se po odcepu Leipzig Ost zapeljala v center mesta. Cest s tračnicami za tramvaje in tramvaji sva bila že vajena, nikjer pa nisva opazila prave oznake, kje se center pravzaprav začne. Zato nisem dolgo pomišljal, ko sem ob neki cerkvi opazil parkiranih nekaj turističnih avtobusov. Zapeljal sem na pločnik, v senco parkovnih dreves in motor parkiral na mestu, ki je bilo sicer predvideno za parkiranje koles.

Spet je bila odločitev prava. Takoj za nama se je začela peš cona, ki je vodila mimo cerkve Sv. Tomasa, Bachovega muzeja in spomenika skladatelju Johanu Sebastijanu Bachu, v stari center mesta. Mesto ni nič posebnega, preplet stare in najnovejše arhitekture, ogromno je trgovin in lokalčkov. Dajalo je vtis zaradi nedelje opustelega nakupovalnega centra. So pa zato toliko bolj do izraza prišli poulični glasbeniki. Žena me je komaj odvlekla od tria kozakov, ki so v podhodu neke trgovine kljub 37˚C v popolni kozaški opravi (kučma, plašč uniforma in škornji) prepevali čudovite ozaške narodne pesmi ob spremljavi harmonike, balalajke in violine. Še preden sem jih zagledal, sem bil prepričan, da prepeva avtobus ruskih orjakov, tako močne glasove so imeli. Prepevali so tako lepo, da se je človek pozabil vprašati, kaj pravzaprav počno otožni slovanski napevi sredi trdo germanskega mesta.

Leipzig – kozaški trio

Na povratku k motorju sva nasproti cerkve Sv. Tomaža sedla v senco kavarne BachStüb’l in ob kavi in »quark« torti (naročila sva sicer »kesse« torto, a naju je prijazni lastnik hudomušno podučil, da tu zgoraj tega »ta južnega šlampastega« izraza ne uporabljajo, torti se tu pravilno reče skutna torta in pika – razlika je sicer le v imenu, torta je pa enaka), uživala ob muziciranju kvarteta mladih fantov (tri violine, violončelo), ki so v senci košatega drevesa ob cerkvi nasproti najine mize preigravali La Paloma adieu, Štravsove valčke in klasiko in povsem pozabila, da je pred nama še več kot polovica poti.

Leipzig

Proti drugi uri popoldne sva se le ponovno odpravila na pot. Na zahodu sva po dobrih 15 km ponovno zapeljala na avtocesto E49/9 v smeri proti Munich-u. Na prvem avtocestnem križu sva po dobrih 50 km zavila na avtocesto E40/4 proti zahodu, v smeri Erfurta.

Končno sva za sabo pustila žitne ravnice in se spet srečala z gozdovi in dolgimi hrbti gričev, čeprav je bilo žita še vedno veliko. Na črpalki v Appenroth-u pod Goethejevim Weimarjem sva ob 15.15 zadnjič ta dan dotočila gorivo ter se osvežila v hladu klimatskih naprav, nato pa spet na cesto.

Appenroth

Po kakih 30 km sva na naslednjem avtocestnem križu pri Erfurtu zavila proti jugu, na dvopasovno hitro cesto 71 za smer Schweinfurt. Pokrajina je bila vedno bolj domača, bolj hribovita in zelena, le velikost ni bila prava – vse je bilo nekajkrat večje, razdalje pa neprimerljive. Za Wipfratalom je cesta zavila v gozdove, vrstili so se predori in viadukti. Vse doline so bile večinoma suhe, brez tekočih rek, kar je za nas Slovence kar malce nenavadno, ko nam po vsaki grapi dere potoček. Vožnja skozi Turingijski gozd (Thüringer Wald), nacionalni park pod zaščito UNESCO, je bila čudovita. Na obeh straneh ceste gosti smrekovi in borovi gozdovi, kot bi vozil čez Pokljuko. Za spoznanje manj vroče je bilo, zrak pa je dehtel po drevesni smoli. Vsa utrujenost in monotonija žitnih ravnic je bila pozabljena. Lahko bi kar vozil in vozil in vozil. Prosojni beli oblaki so malce omilili poprejšnjo vročino in vožnja je bila prijetnejša.

A na zadnjem sedežu ni bilo povsem tako. Čeprav žena ni hotela priznati, sem vendarle začutil, da jo daje utrujenost. Zato sem tik preden se gozdna planota spusti v ravnico na deželno mejo Turingije in Bavarske, pri vasici Bibra, po doslej prevoženih 540 km, ob petih popoldne zavil na lepo urejeno počivališče, kjer je žena nekaj minut oddremala na klopci, sam pa sem odšel raziskovat sanitarije. Sem skoraj doktoriral, vse na senzorje, od mila, vode do brisače.

Čeprav sva imela do cilja še dobrih 100 km in nekaj ur vožnje, nisem priganjal na motor. Saj sva na dopustu, čas ni najin gospodar. Sem bil pa vesel, da bova čez slabih 50 km končno zapustila hitro cesto in spet zavozila na regionalne in krajevne ceste, avtocest se motorist hitro prenaje. Pri kraju Oerlenbach sva na izvozu za Bad Kissingen zapustila hitro cesto 71 in se v večer podala po čudovitih motorističnih cestah severne Bavarske.

Pametno je sicer imeti podroben zemljevid, saj so cestni kažipoti na podeželskih križiščih praviloma opremljeni le z imeni naslednje vasi. Najin je bil premalo podroben, a sva zadrego rešila z občutkom za smer, ki sva ga preverila še pri prijaznem starejšem paru domačinov v eni od vasic, ki sva jih prevozila. Preko Hammelburga sva se spustila v Gemünden, v dolino reke Main. To je pomembna plovna reka, na njej vidiš tudi precej velike potniške in tovorne ladje. Dan se je že prevešal v večer, ko sva prispela v Lohr am Main.

Tu sva še enkrat izkusila prijaznost domačinov. Čeprav mesto poznam že od prej, sem tokrat vanj pripeljal po povsem drugi cesti kot običajno. Ko sem na enem od krožišč za hip obstal ob robu in tuhtal, kje je pravi izhod za Frammersbach, ki ga ni bilo med ponujenimi opcijami na kažipotih, je ob naju zaustavil domači motorist in naju vprašujoče pogledal. Ko sem ga povprašal za smer, je najprej odprl usta, da bi začel z razlago, nato pa zamahnil z roko češ, je prezapleteno in da naj kar za njim peljem. Vrnili smo se čez reko Maino in prek drugega mostu zavil v mesto. V dobrih dveh minutah naju je skozi zavite uličice mesteca, kot zna le domačin, pripeljal na pravo križišče. Je bil hiter na cestaku, s svojimi 425 kg sva mu le s težavo sledila. Komaj sva se mu uspela zahvaliti za prijaznost, ko je zasvetila zelena in je bilo treba sprazniti križišče. Bi fanta prav rad povabil na pijačo, tako pa mu še imena ne vem. Zadnjih 14 km poti je bila le še formalnost in ob 20.00 sva v Frammersbachu na dvorišču najinih gostiteljev zlezla z motorja. Ponoči je lilo kot iz škafa.

Šesti dan prevoženo 641 km.