Dvorana slavnih

Slike poškodb in operacij (slabi želodci pozor!!) Rentgenski posnetki: Oba kolena: Desni kolk: Desnoi koleno s strani: To je nekak to.....naj bo tale tema v spomin in opomin vsem nam ki obožujemo vonj po bencinu in gumah. fantje po pameti,pa srečno damchy

Včerajšnji vtisi: NIČ NE BI IMEL PROTI, ČE BI SE MI VSAK DAN ZGODIL KAKŠEN TAK VTIS = Roberto on the road again with gasoline 25 km/h ROBERTO: Dober dan, jaz sem včeraj telefoniral zaradi rdečega SIM Orbita. Dober dan tudi vam. Rdečega bo treba še odpakirati. :notworthy: PRODAJALEC: Počakati bo treba uro in pol ali dve, da napolnim akumulator. Zato je bila najprej na vrsti kahwa ... :notworthy: ... in takoj za njo še nakup hrane za večerno "slavnostno večerjo", pri sosednjem Lidlu, kjer so tudi vedeli, da se v Mercator tehniki nekaj dogaja ... Zakaj Mercator tehnika ??? Ko je čet uro in pol zeooo prijazen prodajalc videl kako šepam po oddelku tehnike, me je posedel na dodatni stol za blagajno, poslal mojo drago v OMV "čez cesto" po bencin , midva sva pa ta čas izponila vse potrebne moje podatke "v knjigi" Sym ... :notworthy: Tako izgleda števec čisto novega skuterja. 500 prevočenih metrov pa pripada poizkusni vožnji prodajalaca po dorišču Meratorja, ko mu ga je končno le uspelo vžgati, ker je pred tem Orbit moral še "izpluvati" vse "konzrvirno olje" ... Pred 53 in pol leti me je moja mama iz postojnske porodnišnice peljala v Idrijo z avtobusom, danes sem se pa po mojem novem gasoline rojstvu vračal kar sam ... Dobrodošlice na RIDAH seveda ob taki uri ni bilo ... .) Obe dovolj visoki stranski gledali sta bili včeraj zame drugo in tretje oko :notworthy: , ker sem imel levega, kljub "integralni čeladi" (?) vseeno ves čas zaprtega, ker mi levo oko popači tudi dobro sliko desnega očesa ... Z yamaho pred pet in pol leti OUT, včeraj z Orbitom zopet IN ...

Danes sem sploh prvič z motorjem peljal sina, ki ima Dawnov sindrom. Me je zelo skrbelo, ker imajo taki fantje malo slabše ravnotežje, ampak je šlo odlično. Potem, ko je "padu v stvar", se je na ovinkih kar malo preveč nagibal. Iz Ljubljane sva se odpeljala na Rakitno, pa naprej do Cerknice, Rakeka, Logatca in Vrhnike ter zaključila krog v Ljubljani. Začuda na cesti ni bilo motoristov, čisto pod vrhom klanca sva srečala enega. Jih je pa bilo več pri jezeru in potem na poti do Rakeka. Se mi pa zdi, da so na cesti na Rakitno večji problem kolesarji, ki jih je cela cesta polna, kot pa motoristi. Eni kolesarji se "na ful" spustijo po klancu navzdol in nisem prepričan, če obvladujejo tudi zaviranje. P.S. - po Vrhniškem klancu navzdol je naju in še nekaj avtomobilov v koloni preko polne črte prehitel en SS motorist. Ko je bil na svojem pasu, se je moral malo "dokazati" in odpeljati še 200 ali 300 m po zadnjem kolesu. Menim, da smo ravno zaradi takšnih neodgovornih "modelov" potem vsi na slabem glasu. Naj takšni "mladinci" delajo kar hočejo, vendar ne na cesti, kjer ogrožajo druge udeležence, če se že sami ne želijo "šparat". bravo Jaka!!

Ideja je zorela 3 leta, a vsakič mi jo je zagodel kolen in nova operacija , dokler se letos ni vse poklopilo . Glava expedicije je bil Mac ,star puščavski lisjak , ki je Maroko obiskal že drugič . Tako je imel vse informacije in popolnoma splaniran trip, ki mi je pustil lep pečat in spomine . Karte smo nabavili že februarja , Mac še prej in je za to dobil skoraj 200€ bonusa , moje karte so prišle (povratno) s pogledom na morje cca700€ in ni mi žal centa ,da sem se po nasvetu Maca tudi odločil za takšno kabino ...... Potopis bova pisala oba z Mac-om , on me bo dopolnjeval z fotografijami in komentarji po dnevih, tako boste dobili pogled na Maroko iz dveh perspektiv , kmečke in doktorske . Mac pa je napisal že en prelep potopis iz Maroko, kateri je po prebranem prepričal mojo ženo ,da obišče črno celino hvala Mac ..... Prišel je dan odhoda 15.4.2017 (Ljubljana-Genova cca 650km) ,dan je bil deževen , pri sebi pa sem si mislil ,če se je klavrno začelo se mora triumfalno končat pa smo šli naloženi z hrano in kramo za potovanje . Točka začetka je bila počivališče Lom ob 6.30 . Rajzenfibr je bil v riti a pot do Genove po AC skrajno dolgočasna , zato uganjamo norčije in kilometri tečejo .... Po 3 postankih končno Genova, ena kavica ,mal posedimo in se zapeljemo v pristanišče in dokaj hitro pridemo mimo vseh slovenskih motoristov na trajekt . Bilo je več skupin pa so se mal čakali in zbirali polni krame razpakiramo in se že veselimo kaj nas čaka .... ..jz sem bolj kratkega spomina pa tudi kompas imam kot mrtev konj ......kako gre že tist pregovor , neumni si zapomni , pametni fotografira ...takoj napsihiram ženo za pranje mokrih in preznojenih podoblek ,saj je na takšnem tripu obleka omejena , hrana in pijača je na prvem mestu Sobica je na prvi pogled luštna, čista in ne več kot za dva, čeprav so v sobi 3 postelje bi me kap, če bi bil notri še kakšen . Ja pomehkužil sem se z leti in mi bolj odgovarja comfort , če bi bil brez žene je druga pesem . Mi je pa pred odhodom forumaš Snecer svetoval avio sedeže, no tam pa ne bi šel niti sam ........po 2urah po vkrcanju je bil WC kot da so se obmetavali z drekom ,res so packi , da pa moraš med njimi preživeti 2 noči in dva dni ..............ni šans , rad pa bi videl tistega , ki mi je svetoval ........sam vam ne svetujem tudi pod razno na tako dolgi poti avio sedeže , pustimo Korziko in podobne destinacije , je vseno bolj kulturno , krajši čas itd ..... .....stuširamo,preoblečemo in že hitimo v bar na pivo (5€) ...pivo je bila naša najdražja postavka na tripu , tud v Maroku .....ampak o tem kasneje ...tik pred štartom iz pristanišča. Mac in Dragica sta bila 100% pripravljena in ni manjkal tudi prt za na mizo, rezalna deska ,čebula, zaseka ,domače klobase , mislim Mac in Dragica sta prepotovala že več potovanj , ki so trajala mesec in več , imata grip ter občutek ...miza se je šibila pod težo dobrot , okrog nas je bilo pa vse slinasto ...pred spanjem sem oblajal še vse palubne pese, saj imam doma Bostonko in zelo rad pse,a sem bil miren saj je bila v super oskrbi dobrega prijatelja @HD-Dyna ...noč je bila zelo nemirna , ko tako velik trajekt čutiš , ko udari po valovih pol veš da so zelo veliki . Morje je bilo tako razburkano in vreme močno deževno ,da sem za sekundo stisnil eno slikco pa sem bil moker do kože ..... 16.4.2017 (trajekt Genova-Tanger) .noč je minila, zjutraj ponovimo zajterk po slovensko ,šunka v tunki ......potem mal po kabinah siesta, pa spet malo ven na palubo , kjer se zapletemo v pogovor s slovenci . Veliko jih je potovalo v Maroko od skupine RomanATHD naprej ,do entuzijastov v predelanih unimogih itd .....lepa pisana druščina in čas je mineval ......spoznam tudi Klaro , ki je tudi že večkrat bila v Maroku a se vedno znova vrača ...prava boemka , pravi kakšen sendvič ostalo je pa za gorivo ,prava bajkerca ...sam pa sem se kratkočasil spet s palubnimi peseki 17.4.2017 (trajekt Genova-Tanger) Tanger-Mdiq cca 40km ...zjutraj vstanemo in na vrsti je pravi velikonočni zajterk z hrenom,pirhi,šunko v tunki ,čebulo ,kapučinom ah , kot doma . Pirhe sta seveda imela s seboj Mac in Dragica ......hahah res carja ! ....po obedu se spet prekladamo sem ter tja po ladji ....... Pristanišče Barcelona proti večeru ...... ...mine še ta dan in pred nami zadnja noč pred Afriško celino ......... ....in končno obala afriške celine , Tanger ....... ....pakiranje v obratno smer .....a polni pričakovanja ...... ...ko smo se izkrcali in peljali proti prenočišču , ki ga je zdaj več ne Mac , niti Marjan temveč maroško Marđan, kot mu pravijo Marokanci že zbukiral od doma , naleteli na nesrečo eno izmed dveh , ki sem jih videl v celem tripu . moram reč ,da se mi je naredil cmok , še pršli nismo pa že ležijo tovornjaki po tleh no izkazalo se je ,da je bilo to samo naključje , promet je dokaj umirjen,tekoč a o tem v nadaljevanju ..... ...do Mdiq bi lahko cesti rekel Afriška Jadranka , bila je že tema zato kljub pisti previdna vožnja .Pridemo v lepo urejeno naselje in apartma od 80+ kvadratnih metrov Vsak svojo spalnico in kopalnico + skupna soba ,kuhinja ter balkon za drobiž ...sam sem pozabil točno ceno ,bo pa tehnično dopolnil Marđan ,sam tudi pišem približne km na 10-20 gor dol , Marđan pa ima to v metre ...tako , noč je pred nami in jutri se šele začne pravi trip ,dogodivščine ,ceste, potke, zanamenitosti,norčije pa tudi kakšna nebodigatreba sledi v nadaljevanju ........ Marđan na vrsti si ..... lp

Ducati StreetFighter S 2010 Dotatna oprema: - en kup karbona - en kup stvari od znamke Rizoma (ogledala, pokrova za odprto sklopko, pokrovček za olje, fluid cans za obe zavori in sklopko... ) - Akrapovič slip on - R&G tail tidy

BMW R 80 Scrambler letnik : 1988 letnik predelave 2014 Predelave: - krmilo - gripi - ogledala - žmigavci - zadnja luč - gume Pirelli - custom nosilec števca + števec Daytona - predelava sprednje bremze Brembo z novo napeljavo - novi auspuhi ( nove cevi do orig. zadnjega izpuha z drugačnim vpetjem) - RFID brezkontaktna ključavnica ( motor nima klasičnega ključa) - nov zadnji del okvirja (subframe) - custom sedež z izvezenim lastnim logotipom - custom tačka - custom škatla akumulatorja - zamenjan in prebarvan tank - črno prebarvana mašina z brušenimi detajli - črno prebarvane felge pa še kak bonbonček sem ziher pozabil

29. dan sobota, 8. 8. 2015 ŽITOMIR – STRYI Sediva ob zajtrku in zemljevidu. Do doma je le še 1550 km in po Mirotovi teoriji je to idealno za dva dni vožnje. Seveda morajo biti vozne razmere solidne in na meji med Ukrajino in Madžarsko ne sme biti zastojev. In priti domov na nedeljo bi moral biti pravi praznik. Gotovo naju zelo pogrešajo! Pa se je izkazalo, da ni tako, kot sva si domišljala. Plani se ne ujemajo. Diskretna sporočila od doma pravijo, da imajo nedeljo vsi rezervirano za druge aktivnosti in ne bo nikogar doma ter da nama šele v ponedeljek pripravljajo sprejem. Po domače povedano sva v nedeljo nezaželjena. In ker sva naredila napako že s prepoznim odhodom, je ne smeva ponoviti še s predčasnim prihodom. (Ko sva prenesla odhod od doma (varianta Končni plan?!), sva podrla plane tudi tistim, ki so načrtovali zabavo po najinem odhodu. Kadar mačke ni doma, miši plešejo. Mačke so bile še en dan doma in mišji telefoni so se pregrevali.) Odločiva se, da bova hitela bolj počasi. Danes bova še v Ukrajini, jutri greva na Madžarsko in v ponedeljek popoldan bova doma. Tako bi lahko prišla domov spočita in ob belem dnevu. Rezervirava si prenočišče v mestu Stryi, do tam naj bi imela približno šest ur vožnje. Počasi spijeva še dodatno kavo in se odpraviva. Zadnji dnevi potovanja oz. vračanja v človeku vedno vzbudijo neko čudno melanholijo. Kot da ni več na potovanju; z eno nogo je že doma, pri obveznostih, ki ga čakajo. Loteva se ga čuden nemir, začenja hiteti. Mogoče pa je dobro, da ga kakšna sporočila malce zavirajo?! Narediva še krog po Žitomiru.Legenda govori, da je mesto dobilo ime po svojem ustanovitelju – knezu slovanskega oz. ukrajinskega porekla. Ustanovljeno je bilo v 9. stoletju. Danes ima približno 280 000 prebivalcev. V času hladne vojne je bila tu strateška letalska baza. Glede na to, da je sobota, bi človek pričakoval kaj več življenja. Občutek imam, kot da bi bilo vse prazno. Ko prideš iz mesta, je vse še bolj zapuščeno in revno. Gotovo je v Ukrajini veliko lepega in zanimivega, a na tem delu poti tega nisva videla. V krožišču je postavljen spomenik. Tudi v mestu Stryi, ki spada v lvivsko regijo, je vojaška letalska baza. Poiščeva hotel, v katerem imava rezervacijo. Vse je novo in urejeno, a na ograjenem parkirišču je le en avto. In zdaj še en motor. Po teoriji, da je dobro za prekrvavitev, greva peš v mesto. Žal tudi tu prevladuje občutek, kot bi bilo vse zapuščeno. Tržnica je že zaprta, na ulicah ni ljudi. Utrujena se vrneva v hotel. Gostov ni, natakarica pa poseda z dvema prijateljicama. Večer zaključiva v tradicionalnem slogu. 30. dan nedelja, 9. 8. 2015 STRYI (Ukrajina) – SZEKESFEHERVAR (Madžarska) Zjutraj zajtrkujeva v prazni jedilnici. Saj ne, da bi ljubila gnečo, a v sicer prijetnem hotelu je brez gostov čuden občutek. Odpraviva se. Prvih nekaj kilometrov je dolgočasnih. Kraji so, kot bi bili zapuščeni. Veliko objektov propada. Potem postaja pokrajina slikovitejša, cesta se začenja vzpenjati in vijugati. V tem delu je nacionalni park SkolivskiBeskydy. Pokrajina je bolj zelena, gozdnata in travniška.Tu so tudi smučišča in turistični objekti. A kakšnega turističnega utripa ni videti, čeprav je nedelja. Ironija pa je, da od tu dalje iz Ukrajine nimava nobene fotografije, čeprav sem vso pot do meje z Madžarsko vztrajno fotografirala. Očitno je kartica odpovedala. To pa sva ugotovila šele zvečer. Iz mesta Čop proti mejnemu prehodu se promet zgosti, potem pa dobesedno ustavi. Na ukrajinski kontroli končava izjemno hitro. Pozdrav, prelet potnih listov in nasvidenje. Prehitiva dolgo kolono vozil, ki se vije tudi čez reko Tiso. Za vstop na Madžarsko pa sva potrebovala tri ure in pol, čeprav je bilo pred nama samo pet avtomobilov. To je EU!Mejni organi so se pač odločili za poostren nadzor. Obrazci in postopki so za vse enaki. Najprej sem mislila, da se uslužbenec šali, ker je vprašal, kakšno porabo ima motor. Toda potem je popisal količino bencina! (Verjetno tihotapijo bencin, ker je v Ukrajini bistveno cenejši kot na Madžarskem.) Sledila je podrobna kontrola prtljage. Kot da bi bila spet na kazahstanski meji! Bilo je vroče in bila sva utrujena. Tega res nisva pričakovala. Smilili pa so se nama tudi ljudje v avtomobilih, ki so se pražili na soncu. Če bi vedela, kako bo na meji z Madžarsko, bi šla raje na mejni prehod s Slovaško in potem čez Avstrijo domov. A ko enkrat stojiš v vrsti, je prepozno. Prepotena sva ustavila takoj, ko sva prišla čez mejo. Ko sva se preoblačila, je mimo pripeljal policijski avto in upočasnil. Mislila sva že, da bova imela še eno kontrolo, a je odpeljal dalje. Midva pa sva odpeljala madžarskim sončnicam in koruzi naproti, proti Budimpešti, potem pa po obvozu mimo nje. In ta obvoz ni kratek! Ujela naju je tema, ko sva zapeljala v Szekesfehervar do motela, kjer sva imela rezervacijo. Pa tako sva načrtovala, kako bova prezgodnja, kako bova imela več kot dovolj časa za normalno večerjo (zadnja večerja!). Nič od tega. Sprehodila sva se do najbližje bencinske črpalke, kupila nekaj zelo nezdrave hrane in pijače in to je bila najina zadnja popotniška večerja. Ni, da bi se človek hvalil! 31. dan ponedeljek, 10. 8. 2015 SZEKESFEHERVAR (Madžarska) – HRUŠICA (Slovenija) Zapuščava zadnje prenočišče. Tako čudno je to zadnje jutranje pospravljanje in poslavljanje. Soba res ni bila nič posebnega, a naj ostane fototihožitje za spomin. Odhod do črpalke je že kar obredno dejanje. In potem iz mesta ven, po zeleni Madžarski. Zakaj se človek razneži ob prvem znaku, na katerem zagleda napis SLO in Ljubljana?! Z avtoceste se pogled ustavlja na Blatnem jezeru, na balah sena in na sončnicah. Misli pa hitijo domov. Slovenija! Bencin na Slovenskem, sladoled na Slovenskem … Zelena barva na Slovenskem… Slovenska gostilna in slovensko pivo. Slovenski kraji, slovenska trta, slovenski drevored, slovenska koruza, slovenski hmelj, slovenski motorist na Trojanah, slovenski hribi in slovenski kozolec! Slovenska prestolnica, predmestje Hrušice – Logatec z logaškim drevoredom… in potem pride končno na vrsto ena najlepših cest na svetu. To je odsek Kalce – Hrušica! Tu motoristično srce utripa drugače, tudi motor drugače prede; tu je še zrak drugačen! Lepota, čas in razdalje so seveda relativne kategorije. Okusi so različni, ljudje smo si različni, motoristi tudi. Zdi se mi, kot bi bilo še včeraj… Oče me vozi spredaj na Puhu, smehljam se in kažem tri prste… Končala sem prvi razred in stric Ivan me z mopedom pelje na počitnice. Na prtljažnik mi dajo blazinico, da me ne bi preveč tiščalo… Poletje je, imela bom sedemnajst let in Miro me vozi na mopedu. Križariva po makadamskih gozdnih cestah in nič me ni strah… S sposojenim šotorom prideva do Dubrovnika… Nekoč bova imela motor! Vračava se s potovanja. Že čez leto ali dve bodo poti, ki sva jih prevozila letos, drugačne. Zgradili bodo nove ceste, nova naselja, nove nakupovalne centre. Dvignil se bo življenjski standard. Povečalo se bo število turistov. Tudi uzbekistanskim ženskam se bo verjetno uresničila želja po potovanju in lahko bodo videle Benetke. Toda hkrati s tako imenovanim napredkom se bo marsikaj tudi izgubilo. In vse si bo postalo zelo podobno. Izginil bo čar daljnih in težko dostopnih krajev, z njim pa tudi čar skromnih, preprostih in dobrosrčnih ljudi. Takih, med katerimi se zaveš, kako malo je v resnici potrebno, da smo srečni. Zaveš se, kako si daleč od doma, kako zelo si želiš spet videti otroke (ki že zdavnaj niso več otroci!), objeti nečake (ki so te že zdavnaj prerasli in se že sami vozijo naokrog z različnimi stroji), pogledati na vrt, iti v gozd, posedeti s prijatelji… Vzpon. Prelaz Hrušica! (Slab asfalt, pa čeprav je slovenski!) Še par ovinkov do doma. Doma! (Neurejena okolica, pa čeprav je slovenska.) Po skoraj 16 000 kilometrih sva spet na štartu! Najprej ni bilo nikjer nikogar, ko sva parkirala, pa so kot horda planili na naju. Zakaj ima človek ob vseh teh objemih solzne oči?! Še dobro, da se je pozornost preusmerila na motor! Najmlajši član sprejemne skupine (triletnik) je molče stal ob strani in skrbna mamica mu je rekla: »Glej, Anže, kak motor!« »UMAZAN« je rekel Anže. S to izjavo dneva je požel aplavz. Vsi smo se nasmejali otroški iskrenosti. Svak nam je nalil zlati kanec slovenskega porekla (čistokrvne tolminske češpe), nazdravili smo in zabava se je začela. Notranjski sponzor je med drugim prinesel tudi paket mineralov, s Primorske smo dobili več paketov vitaminov, sorodniki so poskrbeli za beljakovine, plakat in cvetje. Nič nam ni manjkalo. Vsi so se izkazali, še posebej pa Nina, Lea in Robi. Nina je poskrbela za klasično hrano, Lea je spekla najboljšo torto, Robi jo je razrezal. Ekipi smo soglasno potrdili trajni mandat! Sestre smo zapele našo priložnostno himno. (Gotovo bi zmagale na karaokah v Kazahstanu!) Mimo je prišel še Lojze – pravi pevovodja – in bili smo popolni. Nebo je bilo polno zvezd, zrak je bil čist, gozd je šumel. In potem smo še jedli, pili, peli in si pripovedovali zgodbe. In nepremišljeno in prehitro sem obljubila, da bom napisala motopis. Bilo je kot v pravljici, dokler se ni nekdo spomnil, da je treba zjutraj v službo. Počasi se je začela družba razhajati. Šla sva spat. (Brez rezervacije.) Blodim po Pamirju. Vem, da sanjam, a ne morem izstopiti iz sanj. V moje sanje vstopa jeti. Jetiji SO! KONEC

Na zdravje? Indija in njen sever, je mimo, sedaj pa tranzit proti vzhodu, če bo šlo po planu, skočim še v Nepal. Saj ne vem, ali je Pakistan ali Indija, sever mislim, lepši, oboje je noro lepo ?kamorkoli greš, nimaš kaj zgrešit, ljudje v obeh koncih prijazni, samo, ne morejo slišat, drug za druge☹️jaz imam samo pozitivne vtise?

Tkole pa Bawarische Modifikation Warburg zgleda izven škatle ....ni lep, je pa hudober .)

33. dan nedelja, 13. 8. 2017 BUDIMPEŠTA (Madžarska) –HRUŠICA (Slovenija) Od 17. dne potovanja, ko sva šla iz Mongolije, je vsako jutro nekdo prestavil steklenico mongolske vodke iz dna kovčka v torbo. (In vsak večer iz torbe v kovček.) Zato je ta vodka nekaj posebnega. Obredna vodka! (Usojeno ji je, da bo že naslednjega dne izhlapela v nadzorniške namene.) Ta isti svečenik pa ni nič kaj sveto mrmral, ko je vsakodnevno prestavljal vrečko s samimi neumnostmi … Danes zadnjič! Z vso opremo in obrednimi predmeti se odpraviva domovini in domu naproti. Na prvem križišču nama duhovi pustijo še zadnje opozorilo. Previdno! Zjasnilo se je in z avtoceste je videti Blatno jezero. Do Slovenije ni daleč, toda pred mejo je nujno pripravljanje zemljevida. Slovenija! Domovina z domačimi omejitvami! Da ne bi prišla prezgodaj domov, zavijeva še v Lendavo in do razglednega stolpa. In na razgledni stolp. Na parkirišču je tudi veliko motorjev in nekaj motoristov. (Tolminski motoristki in štajerskemu motorističnemu paru dolgujeva pijačo.) Pogled se sprehaja po vinskih goricah in preko njih. Lepo je. Misli se vračajo v Mongolijo, na Džingiskanovo razgledno ploščad. Lepo je bilo. Greva proti zahodu. Asfalt je ponekod pokrpan, na modrem nebu so razigrani oblački. Na Štajerskem se bohoti hmelj, postanek pa je kratek in brez piva. Na Kalcah zavijeva levo, na najlepšo cesto proti Hrušici. Asfalt ni več najlepši, a lahko se gre tudi po gozdnih cestah, malo po makadamu. Med domačim rastlinjem se opravi tudi obredno oblačenje čiste majice. Ne moreš vendar kar tako prismrdeti domov! Bližava se prelazu Hrušica. Vrnitev na štart. Čaka naju Mumi. Ostali so se po stari navadi skrili. Presenečenje! Objemi, pozdravi, poljubčki … Miza se napolni z domačimi dobrotami mojih sester, s sponzorskimi prispevki v trdnem in tekočem stanju … peče se in toči, toči … Nastopi ekipa s trajnim mandatom. Vse je po protokolu. Prižgejo se zvezde, potem se začne rezati torta … Hrušico, ki je znana kot tradicionalno bivališče medvedov, pa to noč preplavijo KAMELE! Bova še kdaj videla Mongolijo? Kaj sva pričakovala od Mongolije? Naporno pot in lepo deželo. Ali so se najina pričakovanja uresničila? So. In to podvojeno (napor in lepota)! Planote praznega prostora in brezštevilnih čred. Zemeljski plazovi in podori kamenja. Doline zelene trave in razlitih voda. Peščena prostranstva zgubljenih poti. Ni enostavno predelati lekcije potrpežljivosti in vztrajnosti. Ne smeš pozabiti, da imata moč in mogočnost narave vedno prednost. In da so skromni ljudje ob tvoji poti edini, ki ti bodo pomagali, če boš potreboval pomoč. Dodala sva svoj kamen na mongolskem ooveju kot dar in prošnjo za srečno pot; zase, za svoje in za vse tiste, ki si želijo najti svojo jurto miru. KONEC

Moja nova mašina.

Sem malo "ojačal" floto: Shot at 2012-06-15 Shot at 2012-06-14 Shot at 2012-06-14

Ko sem prišel na Iransko, Pakistansko mejo so Iranci javili PAKISTANCEM, da je en Slovenec z mopedom tukaj. Že na Iranski meji, je bil prisoten nek pakistanec, kateri je nato pomagal pri vseh štemplih... Ko sem vse zaključil, je prišla Pakistanska policija-Levies, katera me je pospremila na postajo in razložila, da bodo skrbeli za mojo varovanje, dokler ne zapustim Belochistana, to je regija ob meji z Afganistanom, jugozahodni del Pakistana. Tukaj je tujcem prepovedano, da bi se samostojno gibal, vso to spremstvo je zastojem, lahko spiš na policiji, kar ne priporočam, ni vode, tušev... Raje plačam za luknjo v hotelu, imaš vsaj tuš, svojo sobo in malu mira. V trgovino lahko greš z spremstvom, včasih niti to ne, daš denar poveš kaj bi rad in gre nekdo iskat... Nesad sem dal to skozi, in nebi tega več ponavljal?zato bom šel domov, po drugi poti? Kako se konča to spremstvo, vazim za policijo, nakar začne z roko skozi okno nekaj krilit, potegnem do njega, ga pogledam in se zadere... GOOOOOOOOOO.... komaj dojel, da sem svoboden?nori občutek, kot bi psa s ketne spustil, res dal gas in šel svojo pot...

Včeraj sem bil na kraju nesreče kjer sta umrla ta fanta. Ko slišiš po zvezi, da gre za motorista greš s težkim srcem na kraj, ker veš kaj te čaka, vidiš kaj sile naredijo telesu... Žal sta fanta preveč pretiravala in ju je tokrat stalo življenja, vsakega sreča enkrat zapusti. Gospa je lahko še tako gledala in ju ni mogla videti, pogledaš, ga ne vidiš, pogledaš še enkrat ga ne vidiš, zapelješ te pa zadane kot izstrelek. Še tako dobri refleksi 20letnika v avtu kot nekateri pravite tu ne bi pomagali. Enostavno sekunda, da se odzoveš pri takšni hitrosti s katero sta pripeljala ne reši ničesar. Njuna vožnja en ob drugem in dirkanje se na cesti ni izšlo, oba je potegnilo v smrt. Če bi pripeljala enkrat, dvakrat počasneje, če bi pripeljala po omejitvah bi se izognila tako je bilo pa premalo časa za karkoli, tudi gospa bi ju videla, če bi bilo po omejitvah ali pa nekaj čez omejitev... Na srečo nista trpela, bodo pa zaradi njune neumnosti trpeli njuni svojci, prijatelji in gospa, udeležena v nesreči, zaznamovala sta ji življenje. Tudi nam, ki smo bili tam bomo še kar nekaj časa imeli pred očmi krut prizor. Fantje naj vam bo ta žalosten dogodek v opomin, da cesta ni dirkališče. Še tako lahko obvaladate motor na dirkališču je cesta čisto druga stvar, na dirkališču ste varni pred seboj in drugimi, na cesti ne, na cesti hitro precenite svoje sposobnosti. Še nekaj bi rekel, ko motorist reče, da ga je nekdo izsilil naj se zamisli nad seboj, v večini primerov je tako, da te izsilijo takrat, ko si prehiter. Nimam ničesar proti motoristom, tudi sam sem ampak se vozim po omejitvah, rad imam življenje in motorje, v tem uživam in ni norenje toliko vredno, da zaradi tega umrem. Izživlja se na dirkališčih.

Danes je bil en tak lušten dan Pa pojdimo po vrsti ......kot prvo danes nisem razpoložen za leporečenje ,zato koga to moti ,poki Miško....... Vstanemo v Aktobeju, že zjutraj zajeb ,meni kaže ,da smo že 4h pred vami ,pa smo bili samo 3h.Pridem dol ,kao ob 7h ,nikjer nobenega,grem do motorjev ,saj je bilo zmenjeno ,da bojo odklenjeni.....tema wtf isto zajebe Milana tehnologija......nič greva še mal počivat. Ura cajt,gremo ,sonček greje ,skratka prijetno . Prebijemo se iz mesta ,peljemo kot po naši obvoznici,ko naenkrat zmanjka ceste,iz dvopasovnice na travnato pot pa kaj si ti ja nor,garminu se zmeša in nas pošilja nekam v pizdo materino......z lokalci (najboljši garmin) tako šopamo po kolovozu ,in to vsaj 30km ,men se smeje saj sem po srcu enduraš,Milanu pa ravno ni do smeha. Pa tudi to prebijemo. Kar naenkrat spet cesta,pista z grobim asvaltom ,ki gumo dobesedno trga .Pičimo 150kmh proti ,Rudny ,podlaga se menja,makedam,cesta ,off road ,dobesedno kot sem napisal. Čelada me jebe že od prvega dne ,samo dobil sem jo iz servisa ,dal na glavo prvič,ko sem krenil na pot ,ist dan zašteka in se ne da več dvignit obrazni del ,ma u kurac vse skupaj,daš na servis,da bo ja vse pripravljeno ,dobiš kurac.....morem dodat,da so ekipa ,pri kateri kupujem in servisiram ,za mene najbolj profesionalni,ustrežljivi in ostajam pri njih,zame ni boljših,a se zgodi tudi najboljšim ,no skratka ob pit stopu za scanje in sranje vedno izkoristim in drkam po ,čeladi,saj me strašno moti ,ker se je ne da preklopit,za popizdet me moti ,če me razumete. Šarim po njej s ključem od motorja ,nakar nekaj odleti v pesek na tla,kakšna smet si mislim .... Gremo ,hočem vtaknit juč v ključavnico ,ne gre ,potegnem ven .....a veste tisto,ko vas oblije znoj v trenutku ,pa ni vroče .....ja ,konica ključa, smet ,se je odlomia ,faaaak in še enkrat faaak. Milan Cipot me miri,pa saj imaš rezervnega.....seveda imam 6500km stran,tepec pač nisem mislil,da bom zlomil ključ. Vroče rata tudi Milanu in Regini.Nimaš kaj ,sredi Kazahstanske stepe v vsako stran po 400km nič,razen manjših vasi z eno trgovino in tremi konzervami ter enim traktorjem aaaaaaaaa pizdarija ali pa raje jeba svetovnih jeb.Vsi trije pademo na kolena in v pesku ob cesti iščemo delček ,velik 5mm x 3 mm,v glavi mi buči vihar,a se umirim. Drugače sem kolerik ,a ko res zsgusti ,hladen ko špricer. Ne vem po kaki sreči in kdo me ma tam zgoraj rad ,najdem delček.....loto. In kaj zdaj .....pretehtam ,možnosti in po vrsti začnem secirat. Pred nami v daljavi so neke hiške,Milan mi posodi motor in grem v vas,kot sem rekel ena trgovina.Kažem ključ ,se grem pantomimika a tu je vse brez pomena,gledajo ,kot da sem padel iz neba,angleščina je tu ,kot pri nas kitajščina. Šit,nekako jim le dopovem da bi mehanika ali sekundno lepilo,drugega mi ni padlo na pamet.....nekak tudi oni meni dopovejo,da je prvi punkt za takšno pomoč ravno tam, kjer je cilj današnje etape,fak 400km.Obrnem in nazaj do motorja.Imam bek ap skupino,prvi je na vrsti KTM Jamnik,pred odhodom mi je zabičal,da ga ob problemu lahko pokličem 24h in sedem dni v tednu,kličem kljub soboti......razložim problem,slikam problem in mi pove,da problem ni rešljiv,edina varijanta,da mi pošlje ključ v Aktobe ali Rudny,to bi seveda trajalo,jaz pa moram motor nekako spravit iz ceste sredi Kazahstanske stepe .Ok,vprašam še za garancijo ,ki jo imam (podaljšana )tu ne velja Pa pizda vam materina jodlarska, koji kurac če mi garancija v EU ,na vsakem koraku avtovleka in servis,ne moreš vrjet,ok to odpade. Kličem Gašper Kepic ki trenutno živi tu,o njem boste še slišali v naslednjih dneh ,tudi on brez rešitve. Morate vedeti,da je Kaz ena od večjih držav na svetu in razdalje so ogromne,če bi klical avtovleko bi bankrotiral,že tako bom dal pol faking plače za foun Milanu in Regini pravim naj greta, zajebal sem sam ,da ne uničim tripa tudi njima. Tastar pravi skupa smo prišli,skupa bomo odšli ,pravi bajker ,tako bi postopil tudi sam in tako je prav. Znajdet se moram s tem kar imamo,na tla položim jakno ,ključ očistim z alkohom in se jebem kako prav sestavit delček,ko to ugotovim se operacija ,začne,Regina mi podaja škarje,pinceto......ni to zajebancija,resno je bilo tako. Sem električar in izolir trak je povsod z mano tud v savni ga mam Nekak tisti mali košček nalimam gor......kaj zdaj,Milan pravi,probaj dat notri in vžgat,nah ,kaj mi pomaga,če ne morem odpret tanka,spet zaglibimo. Vtaknem v tank,tud diham ne,majka, pade not in uspe mi odpret tooooo prva zmaga. Zdaj ga treba dobit še ven,da zobčki ne potegnejo izolirja dol,tako bi košček ostal notri in bi zaključil s poizkusi,kako se izkopat iz zagate. Spet vsi trije zadržimo dih,jaz vlečem ven,čeprav je moja profesija,bolj vtikanje notri Tudi to uspe,tank je odprt in ključ še drži skupaj sicer labavo a da. Tud z mehkim sem že ,vse je v tehniki Vtaknem v ključavnico za vžig,ključ gre do konca samo je kodiran in spreletavajo me misli al bo ta kurčeva elektronika bloknila agregat.....tišina.....obrnem in motor ,da kontakt,veselje nas treh nepopisno,ne vem ,če si lahko predstavljate kaj pomeni ostati sredi stepe in par sto km na vsako stran nada..... Tako se je spet pokazalo,kot celo moje življenje,da se lahko zanesem le na sebe.....za vse tiste,ki me ne poznate,s 14 leti sem odšel v internat,z 17 sem že delal in imel svoje najemniško stanovanje,pri 21 pa svoje trosobno ki sem ga priužil s svojimi rokami,sem kar hendi men in tako funkcioniram celo življenje,jbg naklofen dela pa zlivam čustva Ok motor dela,tank je odprt,kovček pa ne zaklepam ,hvala meni ,da nisem paranoik,,,,,, Tank zalimam z dak tejpom ,to je zdaj moj novi pokrovček,vsak drugi tank ,zamenjam dak pokrovček in drži ,ključa pa ne potegnem ven do Slovenije,tudi kovčka ne morem več snet,a to je pičkin dim.Spakiramo,do Rudny imamo še 400 km hudih vukojebin,na KTM javlja MTC failur al nekaj takšnega,črički ki so se naselili,ko sem prečil Rusko-Kazahstansko mejo so vse glasnejši,ne najdem jih ,zadnji disk oz čeljusti so zaradi praha,tako mislim ,zagrabile disk ,ki je vijoličast,da se kadi iz njega,pnevmatike pa skoraj na senzorjih,a boli me kurac,dokler se kolesa vrtijo je men fajn.....tu kjer smo imeli situacijo smo že 4h pred vami,pol veste ,da smo bogu iza nogu Pridem na petrol odlimam dak tejp in točim. Bolj greš proti meji ,bolj je vse plemensko,ko pravim,da plačam s kartico,so ji skoraj oke ven padle,ma koji kurac si mislim ,še tu me bodo zdaj jebali,nekako odtipka tiste terminale a gode poleg ,da bi jo najraje v rit sunil.....a sem že povedal,da imam vsako drugo tankanje nov pokrovček,moram varčevat saj imam še 6000km pred sabo in 6000 za sabo,pa je motor kot ,da so ga Strojani skup zložili Vse skupaj bom prodal pa kupil staro AT ,daš v žep regler,šraufenciger in kladivo, pa greš v svet. Ko se ta jodlarska elektronika upre v državah s končnicami stan si u pizdi,tu je takšen motor vesoljska ladja ,za na Čni kal pa nazaj ,za drugam ni Yamaha brez problemov po hudih vukojebinah, res ,da počasi a vztrajno in brez strojeloma, ko vidim makedam ,blato in piste ga prtegnem punim nasmeh takšen,da če neb mel ušes,bi mi betica šla na pol.......Milanu je bolj trpljenje,kot užitek sam sta z Regino iz jekla Ko že misliš ,da si dal vse čez in da hujše ne more bit te užge še naliv,pa naj gre u tri lepe krasne vse skup Po tem pa spet vsaj 200km ceste,ki to ni,da se razumemo. Pa že prej skoraj 200 v pozi enduriranja,ker imam umetno koleno,tisto poleg je pa tud že za v maline ,sem se moral za ta del nažret tablet,saj sem imel koleno ,kot žogo,ko je prijelo mi je dobesedno dol visel,poki miško po pisti,dak tejp seveda ni zdrżal ,motor od bencina,jaz in cesta ,zakaj boste videli po slikah ,sama jama je blag izraz,a jaz v tem uživam ,če nimaš rad blata ,ne moreš bit moj prijatelj Prah se mi je zavlekel povsod ,otrest sem ga moral z občutkom ,saj je bilo v gatah ,kot, da imam šmirgl papir. Zadnji del do Rudny je rodeo na biku od 150hp ,tableti delajo in spet sem lahko v enduro pozi,bencin šprica kovinski črički vse glasnejši ,mene pa boli kurac..... gume spustim za 0.5 bara ,in gremo.... Danes je bila najbolj tehnično zahtevna etapa,vsa čast Cipotu kje se vozi s frj,sicer na teh odsekih ga jaz prtegnem in na koncu mal pokampiram a vedno prileze ,mal zmaja z glavo se nasmehne in gremo dalje... Danes vam ne bom limal faking objektov ,kipov in slik po stenah ,poln kurac jih imam ,danes ste dobili poročilo iz terena ,tako kot sem pisal bodo sledile tudi fotografije,zdaj perem cunje ,tu je že ena zjutraj ,v sedlu s situacijo vred smo bili 15h in slabih 800 km, jebeno doživet Kazahstan,jutri pa spet faking biokracija na Kazahstansko-Ruski meji in napadamo Sibirijo Ekatarinaburg nas pričakuje....... Zdaj še perem in pijem naklofen,sem pravi univerzalac ,perem ,brijem,šišam ,zube vadim ...... Res luškan dan .......aja mel sem še plan ž,če ne bi usposobil motorja.....naložil bi ga na prvi prazen kamion in gas do Rudny iz kjer vam zdaj pišem pod vplivom Naklofena ,zato brez panike,stališča so samo moja in samo moja Lp v našo kuro .....aja še slikce po faking litelaturni umetnini Ah pa ni še konec ,presekal guma,a drži zaenkrat,sam še do Ekaterinaburga plisss ,tistemu ki me čuva Samo eno stvar danes obžalujem ,ubil sem ptička ,tolažim se,da je naredil samomor

Nov moped je doma.

Takole sem se pa jaz poigral. Honda CB 750-F 1982.

Iz Sarajeva smo startali pred osmo zjutraj, saj smo morali priti najprej do Zeljave pri Bihacu, nato pa se do Ljubljane. Vreme je bilo OK in brez tezav smo se pripeljali do Jajca, kjer smo zajtrkovali. V nadaljevanju poti pa se je vreme spet malce usralo.. sicer ni dezevalo, je pa rosilo, vmes pa smo padli se v neko izjemno meglo, tako da smo nekaj km napredovali kar pocasi.. Vseeno smo ob pol treh popoldne prispeli do Zeljave. Ko smo iskali pravo lokacijo (nikoli se nismo bili tukaj) smo naleteli na ekipo ljudi ki so razminirali podrocje in nam odsvetovali obisk, vseeno smo prispeli tja kamor smo zeleli. Prvi foto postanek je bil pri starem DC-3. Potem pa smo kmalu prispeli tudi do vhoda v podzemno bazo. Dejansko je bilo vreme vrhunsko za obisk - meglice, srhljivo vzdusje, temnozeleni listi... super! Pogled proti pisti.. Seveda smo morali tudi malo v notanjost.. Zal pa nismo imeli prevec casa za raziskovanje, ker nas je ze lovila noc in slabo vreme.. tako da smo zapustili Zeljavo z namenom, da jo se kdaj obiscemo.. Sledilo je se nekaksnih 250km do doma, preko plitvic, Metlike in po AC od Nm do Ljubljane. Ko sem ugasnil motor je ura odbila 19:30, ravno se je zvecerilo, stevec pa je obrnil 2050km od starta. Pot je minila brez incidentov, polna zabave, fotografij, raziskovanja, dobre hrane in super prijateljev. Skoda da vreme ni bilo bolj soncno, vendar tudi to je car tega! Aja, pa se video porocilo iz potovanja:

pa še moj: KTM SUPERDUKE 1290 gt 173 konjičev, 144nm navora quiki semi-active vzmetenje gretje ročk tempomat potovalni računalnik ni da ni..... Čakam še temno šipco, pokrovčke tekočin v oranžni barvi, kreše...pol bo pa dost.

Tri dnevno potovanje, ki sem ga (bolj ali manj podobnega) dvakrat preložil in mi je bilo zato veliko prevroče. Ampak hej! Odpreš čelado, odpreš plin, pa je življenje lepše dan 01: Cesta 919, od Starega trga do Učakovcev (kosilo pri žlahti me je že čakalo na mizi), je čista ludnica. Gladka in čez teden prazna. Do Ogulina AC, potem pa po 3256 med Kamenico Skradniško in Slunjem. Cesta je OK. Malo bolj počasi je šlo, ker je bolj ozka in zavita, ampak bp. Razlog je bil obisk Robinzon kampa na Mrežnici. Delajo, urejajo, zgleda zelo obetavno. Dva čika in ena kokakola v Slunju, pa sem imel tri nove fotke. Bi si lahko vzel več časa, da bi si pogledal še kakšno reč, pa sem rajši odbrzel naprej. So me čakale večje zanimivosti. Sledila je cesta D1 do D217, ki te pripelje na D504 in v Željavo. Tri fotke, par besed z belgijcema in popotna navodila paru iz Andore je bilo dovolj, da mi je zakuhalo. Mejni prehod, M5 in Bihač. Nameraval sem švercati tobak, zato sem se podal na lov po trafikah. Kupil sem ga na pumpi, ker v trafikah nimajo iskane robe ... Dobil sem se z gazdarico, razkazala mi je hišo, račun sem poravnal takoj in že odbrzel pogledat Štrbački buk. Cesta M5 je super, v Dubovski zaviješ na R408 do Orašca. Tudi super. Potem se pa po makadamu prekladaš do slapov. 10 km slabega makadama, obup za več sledna vozila. Štrbački buk te pričaka stisnjen med hribi, z izredno čisto Uno in v popolni samoti. V nasprotju s Plitvicami, kjer je milion turistov na dan, tu ni nobenega. Park je zelo urejen, sprehajalne poti so stabilne, široke in nedrseče. Razgled na reko je nenormalno dober Celo uro sem bil čisto sam. Ne moreš verjet ... Slapovi so pa ... ah ... Slapov je še več, razgledna pot je še daljša kot do tu, ampak hej ... pojdi si pogledat! Nazaj po istih cestah, direkt v restavracijo Sunce, na večerjo. Točka spanja tega dne je zabeležena tukaj, dve fotke zunanjosti hiše, ki jo dobiš za 15 €, so pa spodaj. dan 02: Kofe sm si skuhal v hiški, ima gazdarica vse pripravljeno. Pito sa sirom i jogurtom poješ pri obcestni pekarni. Zanesljivo najboljši zajtrk. Tega dne sem jedel šele ob sedmih zvečer v Karlobagu. Prej pač nisi lačen, če se nabašeš s sirnico navsezgodaj. Po M11 do mejnega prehoda Užljebič. Tam za ovinkom je. Spodaj Una. Po res zelo lepi cesti 218 mimo spomenika padlim za slobodu ... ... in mimo Donjeg Lapca ... ... na križišču sredi ničesar zaviješ desno za Dobroselo. Če si mona, kot jaz. Pokrajina je fenomenalna, ampak cesta je pa obupna. Kr vidiš tablo 'oštećen kolnik 20 km', pol veš, da lahko čakaš na luknje, k še Fergusonu nardijo probleme. Ampak je pa lepo ... Po D1 v Gračac, kjer spijem kafe in liter vode. Nadaljujem po magistralki D27 čez Velebit in hitro za prelazom zavijem levo na 6027. Pri drugem smerokazu za Kudin most, sredi zelo majhnega naselja, zavijem desno in odmotoriram do konca asfalta. Tam pri hiši, kjer prodajajo kozji sir in med, pustim motor in opremo. Sledil sem poti in markacijam in se spustil dol, v globel, da vidi to Kudino čudo. Legenda pravi, da je mladenič Kuda zgradil most čez Krupo, da si ne bo močil nog, ko bo hodil vasovat ter da bodo svatje lahko prešli reko, ko se bo ženil. Očitno v sposobnosti svojega vasovanja ni dvomil 20 min dol in pol ure nazaj, po soncu in vročini. Majku mu Kudinu ... Najprej se ti odpre tale razgled. Mosta še ni videti, skriva se na levi, za tem grebenom. Potem ga zagledaš (in vidiš, da si še daleč stran ...) Končno se sprehodiš po njemu in vidiš, da je na drugi strani drevo, ki nudi malo sence Takole izgleda to čudo Kudino K motorju sem se vrnil po pol drugi uri, moker totalno in zmatran malo manj totalno. Ma bi šel še enkrat. Prvo senco, ki sem jo videl, sem izkoristil za pavzo pred soncem. Tunel ceste, ki vodi do črpališča, je bil več kot primeren. Naslednji cilj je bil kanjon Zrmanje in Pueblo Winnetou. Po D27 in D54. Opravljeno, pofotkano. Sledil je naskok na Velebit, kakor ne bi pravkar prišel čezenj. Ampak ta prelaz ni bil mačji kašelj, kakor oni prej. Ta se imenuje Mali Alan. Do Tulovih gred je super, na ono stran, v Sveti Rok pa pizdarija. Gozdarji pospravljajo gozd in je po makadamu ostalo neskončno veliko ostankov sečnje. Ta lesno-šodrasta ludnica je trajala nekaj kilometrov in ni bila prav nič zabavna. Zavil sem torej na cesto 5166. Do začetka makadama, nad tunelom Sveti Rok, je zelo zabavna. Okolica pa ludo neviđena Tulove grede, kjer moj rdeči brat Vinetu igrati v film Od Svetega Roka do Gospića po D50, ki je cesta, na kateri zagotovo dobiš čb fotko, ki ti jo priporočeno pošljejo domov. Čakam V Gospiču se nisem zamujal, ampak takoj zavil levo na D25, na Tereziano. Do prelaza na Baškim Oštarijama je zelo hitra in lepa. In prijetno hladna. Nemudoma se znajdeš na prelazu, 900 metrov nad morjem. Kar sledi, pa je: - 17 km ovinkov zelo dobrega asfalta - izjemen razgled na Pag (škoda, da ni na Pagu ničesar za videti ... ) - z vsakim kilometrom vse višja temperatura Zelo zadovoljen sem se v Karlobagu najprej zabrisal v morje in potem na pojstlo. Odpočil sem si ob steklenici pira in fuzbalu Zvečer sem skočil še na večerjo in se sprehodil po rivi, da je hrana našla pot do debelega črevesa dan 03: Navsezgodaj zjutraj, ko so še vsi v Karlobagu spali, sem še zakurblal motorin in se do Senja ustavi zgolj za tole slikco. Sonce je pravkar osvetlilo Rab. Čeprav sem prekinil vožnjo po skoraj prazni jadranki, sem to pač moral fotkat. Nad Bakarcem sem zavil iz AC na D501 in potem na D3 in pred Delnicami na D32. 80 km čiste perfekcije! Tole Omladinsko sem sproti škljocnil, tako, za spomin Do doma po vsem znanih cestah. Mi je blo fajn in sem vesel, da so me doma 'spustili iz ketne'. Ker sem prišel nazaj živ, bom lahko še kdaj kam šel, so rekli. Lepo, sem dodal jaz Še video iz Štrbačkega buka: _DSC0045 video.mp4

Moja nova pridobitev. Darilo od Crknjenih podgan za abrahama.

Pozdravljeni vsi ljubitelji hitrosti,adrenalina in motociklizma. Sem Damjan,prihajam iz Bele krajine.Pred dobrima dvema letoma sem doživel in preživel hudo prometno nesrečo z motorjem. Po 3 mesečnem ležanju v bolnišnici, 13 težkih in mukotrpnih operacijah,enoletnem sedenju na invalidskem vozičku,ogromno terapijah in nekaj čez 200 šivov na nogah se počasi a vztrajno vračam v normalno življenje.še vedno pri hoji uporabljam berglo,bolj kot ne zaradi varnosti in zato ker imam zaradi posledic nesreče desno nogo skoraj 4 cm krajšo.v bližnji prihodnosti me čakajo še najmanj 4 operacije s katerimi naj bi nekoč spet lepo normalno hodil....kar sploh ne dvomim:) bil sem ponosni lastnik KAWASAKI NINJE ZX 12 R,ki pa žal ni ostala v enem kosu. spodaj bom prilepil tekst ki sem ga v trenutku čustev,jeze in občutkov spisal kakšno leto nazaj.Poudarjam da je bil tekst napisan v trenutku in je nekako izbruh vseh mojih takratnih negativnih in pozitivnih čustev. SEDAJ ZGLEDAM VELIKO BOLJE IN MOJE STANJE JE VELIKO BOLJŠE KOT NA DATUM NAPISANEGA TEKSTA. KO GLEDAŠ SMRTI V OČI: Bil je dan.....tak kot vsak dan.....nič posebnega.... bila je sobota.zjutraj sm se vstal okrog osmih,najprej odšel v kopalnico naredil par jutranjih opravil in se počasi spravil k zajtrku.po zajtrku seveda se odpravu k svoji zakratni največji ljubezni....zeleni ninji...kawasakijevi.....1200 kubični....huh ko se samo spomnem kk je bla lepa....vglavnem dam jo na stojalo,porabim pol stelexa in eno veliko rolo papirja...mora da se šajna....preverim še olje in namažem ketno da bo vse tip top in pripravljeno na vožnjo......medtem me kliče kolega igor in pove da je zvečer fešta pri rusu...ma kao rojstn dan in treba proslavit....si mislim ok super spet bomo pametno porabili sobotno popoldne ki se bo hitro prevesilo v noč....maaajka..že razmišljam kaj mu treba kupit da nebom pršu glih praznih rok...no vsaj ena buteljka more bit..glih končam vse v zvezi z motorjem ko me mama kliče na kosilo..si mislim o super evo pojem pol pa akcija na motor pa kak krog naredit...med kosilom kliče Bunkec in pravi da je ob 14.00 zbor pred tic tacom.....super si mislim spet se zberemo stara klapa na kupu....evo sm že v kombinezonu,čelada je že zapeta sedim na motorju.natikam rokavice,pomaham mami da grem in že se peljem novim dogodivščinam naproti.pred ciljem se še vstavim na omv-ju in natankam polnega....pitaj boga kakšna bo naša destinacija si mislim...prispem pred tic tac...vidim vsi so tam....bunkc,beni,cobra,muc,alen.....ok po popiti pijački odrinemo proti gorjancem....sonček sveti,da nas malo greje ampak še vedno ni tisto pravo vreme za uživancijo....ipak smo 15 marca....prispemo v novo mesto in se vsidramo v atmosferi zravn novega tuša.....spet debata....motorji,pa motorji,pa o motorjih pa grobnik.....moška zasedba bajkerjev pač......beni nas pumpa z veliko mero adrenalina kk on to na grobniku mi pa vsi ko mačke okrog vrele kaše gledamo in ga požiramo ...besede no.....počasi odrinemo,naredimo še krog po novem mestu in se počasi začnemo vračat proti črnomlju saj je naslednja destinacija zopet tic tac,malo me je pa tudi ura preganjala saj se spomnem da grem zvečer na rojstni dan k rusu....weee komaj čakam......poganjci so že za nami peljemo se proti gorjancem.ovinke kar požiramo pred sabo,čeprav z rezervo,saj asfalt še vedno nima tiste prave temperature....pridemo do "fajfe" in počasi nadaljujemo proti metliki.......predse spustim dva ki sta vozila za mano saj mi nekak ni blo kul da mi nekdo za vrat diha tisti dan....peljemo dalje levi ovinek...pripravim se za vstop,zmanjšam gas,pogledam na števec,igla se suče nekje na 120 km/h.pridem do ovinka,nagnem motor nakar na sredi ovinka zagledam.......faaaaaak mastno na cesti....kaj zdj???sekunda odločitve....zravnam motor.....zapeljem čez madež.....prepozno......krmilo zabije v desno zadnji konc odnese.....faaaaak natla grem......neeeeeeeee...skale pred mano z desne....letim naravnost..neeeeeee......tema.....konec filma..........................ni me........tišina....tema še vedno na očeh...počasi se mi vrača sluh ....slišim motorje...slišim nekdo kriči damjan damjan........vid se mi vrača.....prihajam k sebi...ležim na hrbtu nad mano krošnje dreves........premaknem glavo vidim prijatelji tečejo k meni....aha poznam jih.....alen,muc.....huh si mislim ok glava je cela....pogledam roke....premaknem levo desno...huh roke so cele........premaknem telo...probam malo levo desno....huh hrbet je cel si mislim.........fak pogledam noge.......hmmmmm...noge.....ajoj.....lahko bi si z zobmi zavezal vezalke na desni nogi.....stopalo imam na prsih...leva stoji po svoje.....faaaak ne to ni res sanjam......daj damjan zbudi se si mislim.....pridem do spoznanja da to niso sanje.....alen kleči ob meni kliče reševalce.....muc me tolaži da naj se držim in da je rešilc že na poti...bolečin ne čutim...žejen sem....vroče mi je......faaak...staknem čelado in pred tem zatrdim da je glava cela.....adrenalin nabija maximalno.....kličem domov mamo s svojim telefonom.....čao mami rečem......imel sm nesrečo na gorjancih...(skoraj pade skupaj od slišanega)...ne sekiraj se pravim...nič mi ni sm noge mam polomlene ....kolegi so ob meni in rešilec je na poti.....prekine me njen jok in stokanje sinko nočem te zgubit...drži se...pridem k tebi.......rešilec je že tle ......dobim par inekcij.....razrežejo mi zgornji del kombinezona....poln sm cevkic...infuzija že teče.....dajo me na nosila..še pred tem napihnejo tisto stvar okoli mene zaradi možnih poškodb hrbtenice...... nalagajo me v rešilca.....v daljavi zagledam motor.....ajooooj...ni ga.....na pol je šel ampak to zdj tud ni bitno..... prpeljejo me v bolnico ......tukaj se moj film ustavi........zbudim se naslednji dan v šok sobi......poln cevk,infuzija ena..druga tretja.....v ustih cevka za dihanje....nemorem govorit...... pogledam noge....faaaaak sami fixaterji.....polno železja na zunanji strani...nemorem jih premikat..niti prsta na nogi...... fak pa kako se lahko to zgodi meni???? gledam okoli sebe....sami aparati....vse piska...same lučke...umetna pljuča vidim tam ko harmonika se raztegujejo gor in dol....ne me jebat....v bolnici sm...nemorem dohajat dogajanja okoli sebe.....planem v jok.....jokam derem se zakaj???? zakaj glih jst..... odprejo se vrata zagledam ateta mamo in sestro.....vsi bledi,zajokani,,.,....predejo k meni.....še vedno jokam solze mi lijejo.....govorit nemorem....zaradi cevk....nekak jim dopovem naj mi dajo list in svinčnik da jih vsaj uno osnovno vprašam.... dobim kemik in z nekimi hieroglifi in tresočo roko napišem ....POVEJTE MI PO PRAVICI KK HUDO JE Z MANO....??? mama plane v jok,sestra prav tako....ate vidim da zadržuje solze...DAMJAN HUDO JE ,so prve besede.....DIAGNOZA: 10 zlomov na obeh nogah in 80% izgubljene krvi....PRAVIJO DA SM SREČEN DA SEM SPLOH ŽIV,SAJ MI JE ČEZ ODPRTE ZLOME KRI DOBESEDNO ODTEKLA......stisne me.....nemorem .....pa zakaj.....gledajo me nepremičnega.....mene ki sm bil vedno tk energičen nasmejan......nemorem nič...ležim....umiram skorajda......samo najbližji smejo k meni......eni so se malo prešvercali.....cele dneve ležim.....na hrbtu...premikat se nesmem....kaj bi dal da lahko spim na trebuhu tako kot vedno....huh mission imposible......dan za dnem jokam ...premlevam stvari.....mama je vsak dan pri meni ,me tolaži in vzpodbuja.....pride dan ko prvič vidim nekoga ki sm ga bil najbolj vesel....DEJAN....in njegova sabina......o dejan ko bi znal kk sm bil vesel da te vidim.....morda se spomneš da sm začnu jokat ko sm te zagledal....kulk vsega smo skupaj preživeli.....sekunda pa bi šlo vse......sabini je blo itak od vsega slabo ko me je tam vidla tk da so hitro šli.....dnevi so minevali.....kmalu je prišla marjana....moja najboljša prijatlca iz novega mesta....nemorem opisat kk sm bil vesel da jo vidim.....tud z njo sm marsikaj lepega preživel....na tuniong showe z njo hodu....v novem mestu smo se dobivali na portovalu...mi avtomobilski zanesenjaki....predelovalci.....jao marjana še danes mi stojiš ob strani......po mesecu dni so me premestili na intenzivno nego....nato pa na urologijo v samico ker sem fasal uno bedno bakterijo imenovano MRSA.....huda zadeva......za mano je že 7 težkih operacij.....dnevi minevajo.....vsak dan sem obkrožen z kopico tistih pravih prijateljev ki mi pomenjo vse na svetu......dnevi so dolgi kot še nikoli......vse se vleče.......vsak dan najmanj 2x jokam......dnevno dobivam obiske da je bila že soba premajhna.od sorodnikov prijateljev,znancev.....do divje jage.....fanti so z mano od prvega dne....BENI,KAJA,HENRY,BUNKC,IVANETIČ,TEKAVEC,MAL- I BUNKC.......NEMOREM VAM POVEDAT KAJ MI POMENTE.......kulk ste mi takrat v bolnici pomenli.......hvala je premalo.....vesel sm da sm živ in da sm danes obkrožen z vami.....saj ste res zlata vredni....... po 10 operacijah.......cca 40 uram pod narkozo ,čez 200 šivov na nogah (prešteto),po 3 mesecih zapustim bolnico......na vozičku....invalidskem.....groza...........nemoč- en..... No evo me končno sm doma......domača hrana...ljudje,ambient.....mater v bolnici sm shujšal 15 kil.....a že prej so vsi rekli da sm ko glista....heheh vglavenm,iti na wc je zame še vedno nekaj nepredstavljivega....nekaj česar ne zmorem....lulam v račko,kakam v kahlico.....ko malo dete...za odvoz odpadkov skrbi mama...tako kot 22 let nazaj.....ljudje to je nepredstavljivo.....pri teh letih nemoreš osnovnih stvari delat ....faaaaak po 14 doma preživelih dnevih me napotijo v dolenjske toplice na rehabilitacijo..... huh tam se je začelo najbolj grozno in mukotrpno delo v mojem življenju......POSTAVLJANJE NAZAJ NA NOGE...... vsak dan imam do 8 fizioterapij......vsi so prijazni sam moje noge ne....vse me boli,imam občutek da mi bojo noge odpadle .....kriza......ne mine dan da vsaj dvakrat ne jočem in se sprašujem zakaj je življenje tako kruto..... pride dan ko prvič smem stopiti na svoje noge.....huh celo noč pred tem ne spim.....nemorem....navdušenje in vse ostalo.....zjutraj se zbudim.....opravim s fizioterapijami in okrog 10 pridejo 3 fizioterapevtke z hojco (to je tista zadeva ki jo stari ljudje potiskajo pred sabo).....one pripravljene da shodim jst vsebolj dvomim vase...... pripravljam se kot bolha srat.....probam vstat.....negre.....sam na rit me vleče...mišice čist artrofirane....negre in negre......zlomim se jočem kot dž.....izgubljam upanje da bom še kdaj shodu......ob meni je vedno PETRA.....Brunerjeva...dela gor v toplicah....drgač črnomaljka....ona je res videla moje prve korake in me vedno spodbujala...me bodrila....tolažla.....brisala solze...dobesedno....Petra hvala ti....ful.smrk smrk po 4 tednih v toplicah naredim prve pametne korake.....tam okol 20 jih je blo...s hojco....znoj teče z mene....ne me jebat....včasih sm preteku 6 kilometrov dnevno...danes nemorem narediti 20 korakov.....hodniki v toplicah so neskončno dolgi.....ampak trmast kot bik pozabim na bolečine in na vse slabe stvari......počasi grem naprej.... prvič po dolgem času sedim na straniščni školjki,pa še to sta me mogle dve sestre zvlečt gor.....lulam še vedno v račko.....saj sm še vedno na vozičku...... po 6 tednih zdravilišča me odpustijo domov......hoja z berglami je še vedno misija nemogoče.....desna noga iztegnjena......huh na začetku še vedno ampak gre na bolje.......sama misel na vse me spravlja v jok in bedo.... doma preživim slaba 2 tedna....nato rehabilitacijo nadaljujem v centru za rehabilitacijo soča v ljubljani..... ustanova kjer vidiš kaj ti pomeni življenje.....ko sem prišel gor sm spoznal da sm vbistvu med vsemi jst še najmanj bogi.......ljudje brez roke,brez obeh,brez nog,duševno moteni,.....stari,mladi...otroci...ojoj....zakaj..- ....zakaj je to tako kruto okoli nas? spoznam veliko prijateljev......žrtve prometnih nesreč,padcev,kapi......šokira me to da so to vse ljudje ki so mladi,zelo mladi.......od 2 let pa naprej......groza.... začenjam z rehabilitacijo....... dobesedno ne poznajo milosti......ne vejo kaj pomeni nemorem,neznam,nebom.........boli me......tega tam ni......po enem tednu že stojim na berglah......poudarek je na stojim.....dan za dnem naredim korak več na poti do uspeha...........čez vikend sm doma.....čez tedn terapije,bazen,fitness.....vse da pridem k sebi......po 4 tednih že hodim...faaaaaaaak....hodim.......z berglami....na kratke razdalje.....maximalno dve razdalje hodnika......huh že to je dosti..... tedni minevajo jst pa sm vse boljši.....wauuuuuuu tud lulam že lahko stoje......lahko grem normalno na wc......lahk spim na trebuhu...na boku......moje stanje se izboljšuje.... po 9 tednih v soči me odpustijo domov....... hodim brez problema sicer z berglami ampak glede na poškodbe sm srečen da vsaj to lahko in da nism priklenjen na voziček saj ko včasih razmišljam če bi bil primoran ostati na vozičku bi raje izbral smrt....... zdj sm doma že 2 meseca.....zame več ni ovir.....hodim.....še vedno z berglami.....stopnice mi ne delajo težav......edino avta še nemorem vozit ker še čakam na upam da zadnjo 11 operacijo v decembru....ja prav ste prebrali 11.....viličarja pa že veselo furam pa vsi me kurcajo da prehitro hodim....to morm nadoknadit za vse nazaj preležano in presedeno... bolečin ne čutim...tudi ko se vreme menja ne...in to mi je všeč...naj tako ostane.......... to bi blo skoraj vse kar se moje življenske izkušnje tiče....... mejte se radi,cenite to kar vam je dano..... pa v edite da nebi nikomur privošču tega kar se je zgodilo meni...niti najhujšemu sovražniku ne.. Na sliki manjka celoten Akrapovič in karbonski rezervoar: Mesto nesreče:tablo sem falil za slabih 15cm: Ostanki motorja: Na kraju nesreče:

Prvih 200km.iz Šimle proti severu - Leh, cesta?razgled?vreme ?. Dovoljenje za obisk uredil, tako, da jutri brez strahu na prvi Checkpoint... Sam bi verjetno bolj težko to porihtal, za tisto, v Lehu sem vedel, za to pa ne, saj te ne pretepejo?obrneš, in greš lepo nazaj, porihtaš in ponovno do točke...

Da malo opišem,kak je vse skupaj potekalo...zvok pri videjih je direktni:OK: če koga moti,naj si da moped,ko je bil čist in izpravni prvi dan čez Madžarsko do Ukrajine,nato čez Karpate do Kijeva,tukaj sem srečal Timošenkovo in začeli smo "švasat" tretji dan,do Ruske meje-ravnina in vročina brez Kamazov tukaj v Rusiji negre pravtako imajo viška starih helikopterjev nato preko Samare, Ufe in čez Ural do Novosibirska ,kjer sem se srečal s prijatlji s katerimi smo nato šli čez gorovje Altaj malo smo se igrali nikoli sam cesta in pokrajina pa:OK: včasih,je bilo tudi slabo vreme baza proti Mongoliji,zadja vasTashanta v Rusiji pred mejo

Petek. Že prej načrtovani odhod se je približal štartu in ob 11h krenem od doma. Da se izognem Lj. semaforjem in naseljem do Vrhnike oz. Logatca grem na avtocesto do Divače. Od tu naprej pa lagodno po stari cesti, čez Kozino proti morju. Na Črnem kalu postanek na parkirišču, od koder se lepo vidi "naš Trst". Še en motorist uživa v lepi panorami (zraven pa si rola čik). Stopim do njega in beseda da besedo. Že 10 dni je na poti. Iz Finske je krenil prek Švedske, Hamburga, Berlina, Munchena do Graza, kjer je obiskal frenda. Skozi Slovenijo, morda še okrog istrskega polotoka, potem mora pa nazaj proti domu, prek 2500 km ima do tja. Imaš danes kakšne posebne načrte, ga vprašam? Nimam. Omenim, da grem na Staare Rokerje v Umag in mu predlagam, da se mi pridruži. Seveda je takoj za. Peljeva mimo Kopra in Izole, kjer se skozi Jagodje cesta vzpenja do vidikovca. Tu se ponuja lep razgled na ta naš bivši otok. Ko napaseva oči (on pa pokadi obvezni čik) greva naprej do Pirana. Parkirava na vrhu pod obzidjem in se razmigava do glavne cerkve, odkoder se širi pogled na italijansko in hrvaško stran. Naslednji postanek je v Marini Portorož. Pokličem Union Jacka, da skupaj spijemo kakšno bevandico. Se mi ne oglasi (pozneje sporoči, da je bil ravno na sestanku), zato kreneva dalje. Mimo solin, in že smo na hrvaški strani. Do Umaga je še par kilometrov in kmalu sva v kampu. Na kapiji nas čekirajo prijazni organizatorji, za dobrodošlico takoj pade štamperle medice. Opozorijo, da se gre čez dobre pol ure na "degustacijsko" furo. Dolga kolona motoristov, ampak peljemo brez zastojev, saj redarji brezhibno usmerajo promet na krožiščih in križiščih. Prvi postanek je pri enem vinarju (pozabil ime), ki ima odlično vinsko klet, zraven pa vip sobo z barik sodi... Naslednji postanek je manjša pivovarna v Bujah, kjer varijo odlično pivo. Tretji pa na vrtu lokala (poleg je bencinska pumpa), kjer je na sporedu program v steklenicah Ožujsko, Laško in tako dalje. Tu nazdravljam s parom iz Visa. Povratek v kamp proti večeru. Nato greva s Fincem na "kulturni" program, se pravi pleskavica v lepinji + pivo + rokenrol. In to dober. Hrup je precej na nivoju, zato se bolj težko sporazumevava. Okrog 1h me zvije, on pa še naprej vztraja. Zmeniva se, da pridem z zajtrkom in da ga zbudim najkasneje ob pol 11h (ker pozneje je za zajutrek že malo kasno). Po zajtrku narediva še en obhod po kampu in si stisneva dlani. Tu se najine poti razideta. Defile vožna je napovedana za pozno popoldne in jasno mi je, da (žal) ne bom mogel biti poleg. Domov grede sem se namenil še na en ogled, pa doma bi tudi rad bil pred temo. Zato pičim direkt v smeri Plovanija, pa prek Padne v Koper in po avtocesti do Divače. Tam se podprem z lahko pico (s sirom so pretiravali, zato ni bila tako lahka) in mešanim pivcem. Nato pa pod Vremščico skozi Neverke do Pivke. Pa Postojna, Cerknica, Bloška polica, Nova vas. Tu se odcepim levo, čez gozd, v smeri Volčje, Brlog (sumljiva so mi ta imena.. .), in prek Karlovice do Velikih Lašč. Tam se je pa začelo oblačiti in pri Turjaku me je že lepo močilo. Ker nimam več daleč do doma se ne ustavljam, kavbojke so pa itak bile potrebne pranja... Zdaj se boste pa mnogi vprašali: ja kje pa so fotografije, dokazi? Jih nimam. Se mi enostavno ni ljubilo. Najbrž zato, ker nisem začutil nekega izziva, saj so bili ti kraji že velikokrat fotkani in objavljani (tudi) na teh straneh. Je bil pa tisti Finec nekaj posebnega. Pa ne samo zato, ker se je pripeljal tako daleč, ampak tudi zato, na čem se je pripeljal. Honda CB 750 (letnik 1972), predelava je njegovo delo. Še bolj odbita pa je oprema: odprta čelada (od avijacije) + podkapa + navadna zaščitna očala, švajserske rokavice, pa stara leder jakna in hlače... Ko je štartal od doma je bilo par dni prej tam pri njih še sneg, in verjetno se je občasno moral pogreti z (na finskem precej razširjenim) tekočim energentom, se pravi Vodko. Tomi, lepo te je bilo spoznati. Srečno pot domov.

TET Balkans 5. dan Dolina Teth - Albanija. Kot sem že omenil, to je moj čas... zdani se že ob 5 ih zjutraj. Kmalu zatem sem buden in to brez kake budilke. Ko se zjutraj oblačim si običajno kar takoj nataknem moto zaščitno opremo. Prihranjen čas pri oblačenju in je manj zmede pri pakiranju. Poleg tega pa, če je zaščitna oprema kvalitetna in natančno izbrana, potem niti ni moteča, lahko je povsem udobna in prijetna za nosit. Prejšnji večer sem prišel potemi v dolino in sem šele sedaj zjutraj videl kje točno sem. Vse naokoli zelo visoke gore, Teth pa globoko v dolini. Jutro je bilo še povsem mirno, zato se sprehodim naokoli in si ogledam vas in okolico. Dela se lep dan, odličen za enduriranje. Kar prime me, da se grem spet malo vozit. Počasi se vrnem do Frančeskota, ki je že pripravil dober zajtrk z jajci in svežim sirom, ki ga pridelajo v tej dolini. Guesthouse: Pred sedmo odpeketam iz Tetha v smeri proti Skadru. Smes se igram s snemanjem filmčkov in slikanjem, kar običajno poteka tako da greš že mimo, ko ugotoviš, tole bi blo pa mogoče vredno posnet. Se nato vrneš, postaviš kamero, nato eden do trije mimovozi, nato nazaj, pobrat opremo in spet naprej, kar vzame kar nekaj časa. Je pa potrebno v kolikor hočeš na koncu sestavit en video, ker 3/4 materiala na koncu itak ni uporabnega. Na poti iz Tetha proti Prekalu v smeri Skadra. Tule na sliki spodaj se je blo trenba spustit skoraj do dna doline, nato pa po celi dolini naprej vzdolžno do predzadnje planine in za njo desno. Vzame več kot pol ure brez ustavljanja. Žal mi je da nisem šel preverit kam pelje ta pot preko brvi. Videti je bila uhojena zelo dobro in za vogalom je najbrž kaka skrita mala domačija, ki izgleda kot v pravljici. Prav predstavljam si vse skupaj, tako minimalistično vse. Ne vem povsem natančno za vse, je pa prišla informacija iz večih koncev, preden sem se odpravil na ta del poti.... da za odvozit dolino Teth rabiš 1 dan. 6 ur iz Tetha do Skadra ipd... s kakim SS motorjem mogoče ja. Ali pa otovorjen GS in dva na motorju ali kaj podobnega. Iz Tetha do asvalta proti Skadru sem porabil 2 uri in pol, pa sem se veliko ustavljal, razgledoval in digitalno dokumentiral lepote na poti. Ocenjujem da je bilo vožnje same za manj kot 2 uri. V "predmestju" Skadra zopet "normalna" civilizacija zato hitro izkoristim prvo opcijo in grem na pooblaščeni lokalni servis, da mal porihtam trpežno tenerejko, ki me nikoli ne izda. Na novo napeljeva tudi "snake wire", ki sem ga utrgal še v MNE. Mal uličnega varjenja pri lokalnem skuter majstru Od Tetha in mimo Skadra je vse skupaj okoli 20 km asvalta... In to je bil poleg odseka mimo Rheshen-a tudi edini asvalt tega dne... Pot se potem lepo nadaljuje in razvije v dinamične in raznolike odseke, ki ponujajo svojevrstne poglede na naravo. Svet se tu že spreminja v primerjavi s Črno goro in Tethom.... nič več visokogorja, manj je gozda in več grmičja in razgledov.. . Odličen teren za vožnjo, tenerejka se na takih odprtih terenih počuti fenomenalno in se da vozit 70-90 km/h čisto lepo. Na novo speljan odsek. Preusmerili so kompletno cesto za kakih 5 km. Na veliko gradijo... v tem primeru jez. In zopet na stari cesti, še zadnja trgovina v mestu, pavza osvežilni mali pirček, ter sirnico iz pekarne. V trgovini nakupim še nekaj klobas in kruha... nikoli ne veš kaj ti dan prinese... Nato naprej proti Fushe Lure....po kaki uri makadama pridem do odcepa za Lure park... Ta dan sem odvozil že zelo veliko, bilo je popoldne okoli 16 ure.. jaz pa že kar zelo utrujen od vožnje. V tistem trenutku vidim, da me trek pelje na slabšo pot... ni mi dišala. Bil sem pregret, utrujen, asvalta ta dan je bilo bolj za vzorec, tako da ni bilo časa za počitek... Kaj sem hotel... če sem rekel odvozit transbalkanski trek v celoti, da ga prečistim, potem ni druge.. pa zavijem desno v hrib... Kmalu sledi tabla, ki najavlja Nacionalni park Lure. Pot čez park vodi na cca 1700 metrov nmv, preko njega pa je posejanih 7 jezer. (Liqeni-jezero) V tem trenutku sem bil najbolj utrujen na celotni poti do sedaj... teren pa je prehajal iz "bad to worse". Slika ne naredi pravice. Je bolj strmo in skale večje. Po ovinkih je blo treba motor na sklopki držat, ker sicer nisi mogel manevrirat pravilno preko tako velikih kamnov. Pri vzponu v nacionalni park sem zopet dobil občutek da sem zelo daleč od vsega, pravzaprav je prav ta nacionalni park najbolj odročen na celotni trans balkanski tranzverzali. Nikjer žive duše, tu se res ne bi rad ponesrečil, ker ni nikogar blizu, da bi pomagal. Z jeepom tudi ne bi mogli prit po mene, ker so bile nekje vmes ogromne ( 1 metrske) skale skotaljene na cesto in je bilo prostora vmes le za motor. Torej le reševalna akcija s helikopterjem... v kolikor bi šlo zares. S sabo sem imel Spot tracker, kjer lahko s pritiskom na gumb sprožiš mednarodno reševalno akcijo, ampak na to se ni za zanašat.... situacije so lahko vse mogoče. Bolj ko sem se vzpenjal globoko v park Lure, lepše je bilo... Pozno popoldanski piknik in počitek na soncu ob jezeru... Nadaljevanje preko parka Vse sorte terena na poti preko... Čez park napredujem počasi, kajti teren je zelo zahteven in naporen. Zaradi lepot pa precej ustavljam, slikam in snemam. Zaradi tega si sploh vzamem čas, da se umirim, zaužijem lepe poglede in trenutke, mimo katerih bi sicer morda prehitro preletel mimo. Tule srečam edina človeka na celi planini v zadnjih urah. Možakar ima konkretno puško, tako da mi ne ostane drugega kot friendly pristop "I came in peace". Hitro postanemo zanimivi en drugemu... mene zanima puška... Njiju kje sem bil, kam grem in motor... Po pobočju sta pasla 600 ovc. Vprašam kaj s to puško dela in pojasni s kazanjem na gozd: ORSO PROBLEM. Orso pomeni medved. In zato imata puško in nikoli nikamor brez nje v tem nacionalnem parku. Ok, si mislim, danes tu ne spim zunaj za noben denar... Po prijetnem klepetu, ki je zgledal bolj kriljenje z rokami in uporaba italijanskih, srbskih ipd besed za katere misliš, da bo kaj bolje razumel... se počasi odpravim naprej, ker me že pošteno lovi konec dneva, jaz pa sem še zelo zelo daleč. Namen imam priti iz planine vsaj do kake vasi, kjer bi lahko prespal na območju, kjer medeved razume, da so v bližini ljudje in puške in se ne približuje preveč. Po tej sliki je jasno, da se razdalje tu merijo v času in ne v kilometrih... Sledi še odsek kjer je neurje povsem odneselo pot, ostalo je samo še kamenje, ki je jasno precej hujše kot zgleda od daleč. Uff tule tut ni bilo enostavno biti sam. No bilo je ok, ker s eni nič zgodilo...vendar polno naložena tenerejka z nekaj bencina pa ima krepko čez 200 kg. Ne bi želel pobirat, in bog ne daj da mi pade na nogo. Dan bo danes prekratek, še vedno sem predaleč od doline... Iza ovinka zagledam tole kolibo... dva mladeniča nalagata drva v peč... ustavim se ker sem utrujen, pa čeprav nimam časa in bom zgleda vozil po noči. Fehtam ju za vodo in napolnim meh, medtem pa me zanima kaj počneta.. . Pa sta me povabila na ogled... zbirata vse mleko ovac na planini in predelujeta v sir, katerega potem v celoti za visoko vrednost prodajajo v Tirani. Eden od njiju mi odreže radodaren komad svežega sira za s sabo... Zelo lepo od njiju. Izkažem hvaležnost in takoj trdita, da denarja pa ne sprejmeta... strpam sir v vrečko in majhen košček poskusim... uhhh kako dobro, hitro odlomim še en, vendar tokrat zelo velik kos sira in ga v pričo njiju hlastavo požrem. Izčrpanost, utrujenost dneva sta terjala svoj davek, telo je bilo podhranjeno in je klicalo po vodi in hranilih. Čas je bil ravno pravi. Zato pa sir najbojši, kar sem jih kdaj jedel v življenju. Zdelo se mi je da mi gre direkt v kri, spijem še malo vode in počasi prihajam k sebi. Dan je bil dosedaj zelo naporen kar se zahtevnosti terena tiče, za napredovanje pa je bilo treba veliko vztrajne vožnje. Na trenutke se mi je zdelo da vozim v nekem deliriju brez bolečine. Ko se odpeljem, mi je bilo čez čas malo žal, da nisem vprašal kje ona spita, morda bi lahko pri njima našel varno zavetje pred zvermi za čez noč. Tudi neko malo puško sta imela prislonjeno na vogal kolibe. Ni šans da spim v šotoru kjer še domačini ne gredo brez puške iz hiše.... Do mraka imam še kake pol ure. Da pridem iz planine pa še kako uro več, plus preden najdeš ustrezen plac za prespat in da postaviš kamp... uff danes bo še naporno, si mislim. Par ovinkov naprej se teren odpre zato spet vidim proti dolini. Moja časovna predvidevanja se kar ujemajo, do mraka ne pridem iz planine, kajti sonce je že zašlo za hribe. Ko sem pred leti z GES ekipo rovaril po teh koncih, smo na tem območju ostali brez goriva in sem vedel da moram biti blizu tistega rudnika, kjer smo takrat prosili za gorivo. Delavci v rudniku imajo goriva kolikor češ... ampak rudniška mehanizacija laufa komplet na dizel. Bencina nimajo niti decilitra! Uspem ne zgrešiti rudnika in se ustavim pri fantih, rečemo par besed in Hasim (vodja rudnika) se spomne ekipe motoristov (nas) izpred par let, ko smo iskali gorivo. Takoj postanemo bolj domači. Pojasnim da sem sam in da iščem zavetje za čez noč. Malo razmišlja s fanti se parkrat spogledajo in prikima. Pokaže mi kontejner na hribu poleg pa je parkiran ogromen bager. Pravi da lahko spim v kontejnerju, kjer so deli od bagra. Jaz več kot zadovoljen sprejmem ponudbo, ker je kontejner železen in medo mi že ne bo prišel do živega. Pojasnim da sem sam in da iščem zavetje za čez noč. Malo razmišlja s fanti se parkrat spogledajo in prikima. Pokaže mi kontejner na hribu poleg pa je parkiran ogromen bager. Pravi da lahko spim v kontejnerju, kjer so deli od bagra. Jaz več kot zadovoljen sprejmem ponudbo, ker je kontejner železen in medo mi že ne bo prišel do živega. Rudnik imajo sicer na lepem razglednem mestu Fantje so me prijazno sprejeli medse v svoj dnevni prostor v hiši, poleg pa je še kuhinja. Ponudili so mi krožnik svoje čorbe, ki je bila skoraj samo bolj slabo soljena voda. Ugotovim, da so poredko v dolini in da je tu življenje zelo skromno. Mesa niso imeli. Super, sedaj je na meni da se jim zahvalim za gostoljubje in povlečem ven klobase, kruh, svež sir ki sem ga dobil pri pastirjih kako uro nazaj. Razdelim enakomerno na krožnike, ki so ostali na mizah od čorbice. Malo zadržano so začeli, vendar jim je meso zelo sedlo. Nato skuham še eno pašto na svojem gorilniku, si spet porazdelimo vsak po malo. Sedaj je to postajala že prava pojedina. Spomnim se še da šparam za potrebe v sili še kuhan olupljen kostanj v vakum vrečki, ki sem ga prinesel od doma, zato odprem še to in spet vsi radovedno zobljejo. Za finiš pa ponudim še sladico - sladke dateljne brez koščic... to smo se vsi najedli. Jaz pa sem znatno zmanjšal tovor na motorju. Fantom sem zagotovo zelo popestril njihov jedilnik in korist je bila vzajemna. V njihovem dnevnem prostoru smo se družili še polno v večer, kljub jezikovni barieri smo se vse pomenili, od sistema kopanja rude v rudniku (kopljejo rudo kroma). Hasim je bil vodja rudnika in odgovoren za miniranje. Odprl je tudi skladišče dinamita, vse razložil in pokazal. En dan vrtajo luknje, drug dan zjutraj vstavijo dinamit, razstrelijo in nato cel dan vozijo rudo ven iz jame. Ponovi vajo vsak drugi dan. Impresionirala me je njihova higiena in red v hiši in okoli rudnika. Vse zelo urejeno. Po tleh kot da bi bilo posesano, pa je dnevni prostor po tleh surov beton, ne pa kake ploščice ipd zaključni podi. V kuhinji vsa posoda vzorno pomita in zložena. Zunaj pod streho v vrsti zloženi škornji, nogavice, oprema... vse po vojaško. Zanimiv je bil tudi sistem reda in sedenja v hiši, ki je potekal zelo hierarhično. Meni je takoj pripadel najbolj udoben del kavča, kjer je bilo še cel kup vzglavnikov na voljo. Niso dovolili, da sedem kamorkoli drugam kot tam. Prepričan sem da je Hasim (vodja) odstopil svoje mesto pred TV-jem. Dodal mi je še klopco, da sem lahko imel noge na njej in sem se zleknil kot grof medtem, ko smo klepetali in iskreno povedano prav sedlo mi je, saj sem bil od tega dne konkretno zmatran. Ob straneh so sedeli drugi delavci na lesenih klopeh brez podloge. Ko je padel mrak je zunaj kar zahladilo, saj smo bili še vedno relativno visoko v planini. Še preden smo začeli z večerno gostijo se iz teme v hišo prikaže nov mlad koščen zagorel obraz s palico. Kmalu ugotovim, da gre za čobana, ki pase v okolici in se pride malo pogret k njim in malo med ljudi. Po odnosu do njega dobim občutek, da se pogosto sam povabi tja. Tudi sedel je v počepu, malo odmaknjen od nas vseh, njemu očitno ni pripadal stol. Kadarkoli sem se obrnil k njemu je tako močno strmel vame kot v sedmo čudo. Zanimiv možic, samo gledal je, sodeloval v pogovoru ni povsem nič cel večer. Predvidevam da pri njih tudi ne dobi nič hrane (kar jim najbrž ni za očitat, ker tudi sami niso živeli v izobilju), kajti vsakič ko sem jaz pripravil nov "hod" večerje, sem moral njemu 2x ponudit, da je vzel in še to je pogledoval najprej po ostalih bolj v smislu ali je res zanj a res dobi nekaj tudi on? Večer je bil zanimiv, jaz pa sem kar ugašal od utrujenosti. Ta dan sem prevozil slabih 250 km, ki pa so bili ponekod zelo zahtevni in nevarni. Fantje tudi počasi odhajajo spat in izklopijo še agregat, zato ugasnejo vse luči, tudi luč na dvorišču. S čelno lučko se odpravim po potki navzgor do kontejnerja, v posteljo, spat. Ko odprem vrata je notri polovica delov od bagra. Vonj kot v kaki delavnici, mešanica olja in nafte... najprej umaknem nek ogromen karter in ga porinem kar pod posteljo, ker je v njem še kakih 10 litrov olja, potem odrinem še dolge debele hidravlične cevi, ter par kant olja, da se prebijem do postelje. V kotu najdem prevleko, pogrnem posteljo in se pošteno zleknem nanjo kot ubit. Higiena me ni skrbela. Sem pa 2 x preveril zapah na vratih. Medo ne boš me dobil.

Najprej bi se zahvalil Damchyju, ki me je s svojo temo toliko ohrabril, da sem pričel pisati tudi svojo. K tej odločitvi je veliko pripomogla tudi moja današnja "hrabrost", da sem si 1. leto, 4 mesece in 15 dni po nesreči (6. septembra 2009) končno zopet upal na glavo namestiti čelado, za ketero sicer ne bi rad delal kakršnekoli reklame, prav gotovo mi je pa rešila življenje. Kljub temu, da sem še živ in skoraj popolnoma gibljiv, pa popoldne verjetno ne bom več vedel, kaj sem sedaj napisal. In tako bom moral tudi v prihodnje ob vsakem nadaljevanju pisanja teme, najprej pregledati svoj zadnji prispevek in nato ustrezno nadaljevati. Zato bi prosil tudi vse, ki boste brali to temo, da mi med mojo objavo ne zastavljate vprašanj, na katera bom pa z velikim veseljem odgovarjal po tem, ko bom objavil vsaj nekaj od tistega, kar bi rad v tem trenutku. Za začetek prilagam svojo današnjo sliko s čelado in kopijo Lestvice problemov v življenju, poskenirane iz knjige: Poškodbe glave, za Slovenijo izdano pri društvu Vita, društvu za pomoč pri nezgodni poškodbi glave. Original pa je izšel v Veliki Britaniji, avtor Trevor Powel. Lestvico pa sem vsaj zaradi malenkosti zasebnosti, pustil neizpolnjeno, vseeno pa vam zaupam, da so pri meni "v igri" prav vsi našteti dejavniki ... Mogoče še to. Zelo verjetno se bom s kom od vas, s katerim sem se poznal, srečal tudi v prihodne, toda ne se čudit, če vas ne bom pozdravil, ker vas ne bom prepoznal ...

2011 Aprilia RSV4

Namen je bil osvajanje vrhov Krenem šele okrog 13h proti Kranjski Gori kjer na plakatu zagledam znanega človeka,ki je zadolžen da moji KTM-jčki delajo brezhibno Ko pridem mal pred vzpon na Vršič pa zapora ceste Znajdem se med Jodlarji in Lahi ,dogo se mi ne da poslušat pa obrnem in k vodi na malco Pojem pa nazaj,bemti spet zapora,so spuščali promet na 20min pa spet čakam med temi kozolci,se pa postavim v pole position ker če naletim na teh 20 jodlarjev pred mano ne pridem čez Vršič cel dan eni majo sabo celo dnevno sobo Pa le pridem na vrh Grem še na Mangart,ko sem letos napadel prvič je bil neuspeh .... ^_^ Snega pa še ni pobral Tukaj se pa tud za mene konča Ko se vračam v dolino pa na poti srečam staro ženičko kako se vrača v hrib proti Strmecu ,zgleda mi hudo upešana,obrnem in jo vprašam če želi prevoz ,brez besed se je skobacala na motor ,pa sem jo potegnil tista 3 km v hrib di njene hiše Ko bi vidli izraz sosedov ko sem jo pripeljal domov ,sploh pa izraz zadovoljne ženičke,ma to ti ne poplača nobnen denar!!! Nazaj se vrnem čez Novo Gorico preko Ajdovščine kjer obiščem še Damija34 od tam pa še na teretji vrh Nanos Pa so rekli da nea gre .) Domov se vrnem zvečer po 500km prijetno utrujen zdej pa mir do petka,potem pa če zdravje da se vam oglasim iz Bosne lp

ZAKLJUČEK zdi se mi da bi bil primeren zaključek, saj sem napisal tudi uvod. Potovanje je bilo nepozabno. Bili so tudi težki deževni časi, ampak tako je jebiga. kar te ne ubije te ojača. Osebno sem pot zdržal brez večjih problemov, prav tako nisem imel veliko negativnih izkušenj z ljudmi razen ene ali dveh. Kondicije za motor sem imel dosti tako da fizično ni bilo problema. Delal sem od 200-700km na dan. odvisno koliko se mi je dalo. jedel in živel sem kot paradajz turist, najceneje kar se je dalo, ker drugače nisem mogel. Pa še hvalnica motorju. Moj Zemo je delal super. Moral sem dotegnit šraub na retrovizorju in šraub na akumulatorju in enkrat sem ketno našponal. To je to. PIl je zmeraj manj ko 3l ob turistični vožnji tudi 2.2l in to polno nabasan. Popil ni nič olja kljub 36 000km. Od opreme sem vzel s sabo čim manj, pa se bil vseeno na 120litrih prostornine. Ni tako slabo, sami veste koliko se nabere če greš z šotorom in komplet kuhinjo. Jedel nisem nite enkrat "vzunej" ampak sem si hrano delal sam in jedel večinoma na parkiriščih pred trgovino in podobnih romantičnih prostorih. Z motorjem sem se še hujše zasvojil, To potovanje mi je samo še bolj razprlo krila, že planiram za naslednje leto, nekam daleč ven iz evrope, kjer je suho in ni dežja. Ja seveda še dež. Najprej me je motil, potem vse manj, se ga navadiš, se navadiš biti moker in podhlajen. Ko sem prišel nazaj sem shujšal samo za 2 kg, sem mislil da bom več... Zdravje me je dobro služilo, bil zdrav kot riba. In še opravičilo: verjetno je v mojem pisanju nešteto napak. To pa zato ker pišem hitro in pa ponoči. tako da prosim ni treba popravljat. Hvala vsem za branje in Lp

No pa še moja "igračka"

Ker z "iransko kmetijo" ni šlo (srečanje), sem jo mahnil pa naprej. Kaj preostane motoristu drugega, kot da gre pogledat motoristični tempel Om-Banna. Pot je sicer malo daljša (8800 km), a vsak km doživetij šteje !! In teh doživetij je bilo do sedaj uuuullaaaalaaaaaaa, . .. ;-)

Končno spet v moji lepi Italiji Štartala sem zjutraj od mojih - do Nove Gorice, čez mejo, mimo Vidma, potem sem šla spet kar malo na slepo in po orientaciji do S. Daniele del Friuli in od tam čez čudovito reko Tilment/Tagliamento - je res nore barve ... Od tam naprej na zahod do Maniaga, kjer mi je spet uspelo najt tega lepotca ... Naprej čez reko Cellino ... Še eno od številnih umetnih jezer ... In poziranje ob jezeru Barcis ... Od Barcisa naprej po čudoviti dolini reke Cellina, še naprej proti zahodu. Suha struga reke Cimoliana ... Čas za pavzo na prelazu S. Osvaldo... Potem je sledil spust na drugo stran in v Longaroneju naprej na severozahod proti Forno di Zoldo ... Hotla sem nadaljevat čez prelaz Duran, a je bil žal zaprt (in tudi še bo - če se ne motim do 27. 6.), zato sem spremenila pot in nadaljevala na sever čez Pecol ... Do prelaza Staulanza ... Od tam spet na zahod ... Nato sem zavila za Colle S. Lucia ... Še naprej proti jugu ... čudovit razgled na dolino spodaj... Tukaj na parkingu sem spoznala en starejši avstralski par s Tasmanije. Tri mesece bosta z motorjem potovala po celi Evropi Face! Prideta tudi v Slovenijo Že skoraj v dolini ... Jezero Alleghe ob poti ... Že kmalu spet na zahod - v Valle del Biois ... Na vrhu - prelaz Valles, od tam pa spet v dolino ... V dolini pa nato levo - sem mela srečo saj je jutri nekaj ur prelaz Rolle zaprt zaradi kolesarske dirke ... Tukaj je celo začel malo rositi dež, ma prav za vzorec ... In v dolino do mojega cilja ...

Evo ura 3h,počasi grem spat,opij je res cool Prišel do Bandar Anzali,mal sem spremenil plan,in odšel k eni družini na obisk. Jutri imam po dobrih treh dneh in 3800km off day.....mal turista špilat

Jaz mislim da je moralo biti nekako takole: Direktno pred mestom karambola je trgovina, v beli Seat Ibizi pa sta sedeli dve zagrebški kokoši. Kokoš na sovoznikovi strani: "O vidi dućan, daj skreni molim, moram kupiti uloške!" Kokoš za volanom: "Oh vidi stvarno...več skrećem"..................BUUUUMMMMM!!! Dogajanje ob istem času v moji glavi: "bel avto.........................bel avto na MOJI POLOVICI!!!! ...........................pa fuck off no, A ME NE VIDIŠ!!!!!!!!!!?????........................................................jebem ti mater, bremzaj, breeeeeeemzaaaaaaaaj!!!!!!............................PA ZAKAJ SE ŠE KAR GIBLJEM PROTI AVTU, VSTAVI SE ŽE ENKRAT, PIZDA TI MATERINA!!!!!!!!!!!!!............................ajd u qurac, kreš bo, ni spasa ..................................................BUUUUUUUUUUUUM.....................................tišina.......................................Yippie ka yay, MotherFucker, živ sem!!!!!!!!!!!!!!! Evo tako nekako je bilo. Motor nevozen, avto nevozen, ma skalaprava pa še vedno brca, juhej!

Še zdj ne morem vrjet da ga res mam, sanjski motoor od kar sm prvič Top Gun vidu

Evo jo... naša Sandra je od včeraj dalje v UKC Ljubljana... je stabilna, na travmatologiji... z vojaškim helikopterjem je bila prepeljana iz Splita... denar za medicinsko ekipo je zbral klub. Danes je stekla ponovna vsa diagnostika, CT itd. da naši strokovnajki dorečejo kako jo dokončno "sestavit"... Sicer se jo lahko že obišče, z njo normalno pogovarja, je pa to seveda zanjo trenutno določen napor... Čaka jo torej dolgotrajno zdravljenje in "trdo delo"... vsi ji želimo vse najboljše, čim manj bolečin in veliko volje...

Še en divji dan, ampak se že čuti civilizacija... Te menjave spremstva, to pa ubija?komaj do pete menjam, že stojimo, res so težki z tem...

Luksa me zvabi v Dolomite ,star maček jih je prekruzal že neštetokrat počez in pošrek , zato se odločim da grem . Sproti pa obiščeva še njegovo ženo v Nemčiji , tako sva v 2 dneh bila prisotna v štirih državah ....Slovenija Italija, Avstrija in Nemčija ... Končno najdel motor za sebe .....lepi so ti kraji .... Naturpark Drei Zinnen Passo Falzarego 2117 m Passo Pordoi Passo Sella 2240m Brenner in okrepčilo .... Insbruck Achensee... Tagernsee ....in končno na cilju v Nemčiji . Stuširamo ,pojemo in spat ,suhoparno toda zbiti smo bli , vsaj jaz ...... Kreneva ob 7.30 , mrzlo brrr a sonček že greje ...srečamo še enga kmeta.... .....25€ plačava vsak za vzpon proti Velikemu Kleku , kraja da ni primere , 2kavi ,voda 9 € mislim ,da me tej lopovi več ne vidijo vsaj nekaj časa . Naj reče kdo kar če Juga je zakon , ker se veliko vozim bi po teh krajih bankrotiral zelo hitro ..... Bmflar je svizce iskal ,da se ne znajo obnašat je pa velik povedal že moj kolega z Versysom ..evo to je bilo to za 2 dni . Diavel je služil kot mora , razen standardnega Ducatijevga kihanja,rukanja in cukanja po serpentinah ni bilo problemov . Je udoben za daljše fure ! Mam pa še eno slikco za Cartmana .................zadnji čas je da zažgeš tisto svojo Hondo Lp

Evo pa sem naredil prve km v 2016 po operaciji ,sem tok vesel da sem že cel MS posral z slikami ,ne mi zamerit,mam novo igračo in sem kot 5 letni froc pela pela bi reku Maus Dobil sem ga dostavljenega v nedeljo ob 8.30 pridirjal v stanovanje iz začel zganjat histerijo ženi ...gremo ,obleč se ,sonce toplo .....nekaj časa sta me gledala pes in ona kot da sem padel z marsa a moč prepričevanja in moj nedolžen proseč izgled je zmagal Prvi postanek na OMW ,ker nisem vajen te opletajoče drvarnice sem kar namatral roke .... Itak vmes vse poslikat .... Biba se je kar skrila Pridem na Črni Kal in relacija Koper -Črni Kal se je odprla ,kar v vrsti so stali me je pa čudil ta pogum ljudi ki so me označili za divjaka itd .....takrat ni blo važno nič sam da so se usedli v prikolo Evo pa smo začeli ,eni so bili ravno iz bolnice še vsi zagipsani in sveže privijačeni ,toda norost je zmagala In tako so se menjavali veslači v kanuju ....mahali krilili Snemali .... Šiht sem zaključil in po vsem sem jim moral še vsakemu posebej kupit tortico ......te moji prjatli me bodo obubožal V Kopru se končno odahnemo toda ne od Paparazzu ,tej so slikali ,snemali kot da prvič vidijo starega bmfa Še Tonix je prišel in parkiral tam kjer je prepovedano ...eh te bmflarji ,res prov posebna kasta Za nazaj pa nas je Tonix probal lovit a mu je Dami34 spustil olje iz kardana ,tako da smo ga upočasnili Evo še pozdrav Zmešane sekcije MS iz Kopra ...... Evo slik kot da smo prevozili vsaj 2500km ,je bilo pa prijetno delavnih 250km ......sezona se je začela lp

Kaj naj rečem minilo je točno eno leto odkar sem postal delni invalid med Karlobagom in Senjom! Zakaj..........ker sem bedak ,ker sem želel vedno biti prvi in najhitrejši,ker sem vozil po robu zmogljivosti motorja ter pnevmatik,sem primer kaj se ne sme!!! V nesreči sem izpahnil koleno do te mere da ne bo nikoli več funkcionalno ,vsaj tako ne kot sem navajen živet adrenalinsko in športno aktivno. Počil 1 ledveni vretenec in izpahnil komolec! Rehabilitiram se že eno leto,za mano je 5 operacij ,v prihodnje čakam še na najmanj 2! Zakaj to pišem,ker mam pač danes drugi rojstni dan in v opozorilo meni podobnim kamikazam...........NE SPLAČA SE!!!! A vsaka izkušnja ni slaba saj nas nekaj nauči in kot so rekle babice "za vse je nekaj dobro" in res je bilo! Če se ne bi ponesrečil bi bil danes v krtovi deželi,saj so med nujnimi preiskavami ki so jih opravili našli tudi nekaj kar ne paše v mojo glavo in zaradi tega bi se en dan odpravil spat in se nikoli več zbudil,tako so mi razložili :mellow: No zdaj pa bodi pameten,po eni strani trpim,po drugi strani pa sem živ in lahko še kako kvalitetno živim kljub defektom Skratka želim vam povedat da na cesti previdno sploh v teh jesenskih dneh ,ko cesta ni več to kar je poleti kljub lepim temperaturam,listje odpada,kmetje vozijo pridelke itd, res si ne želim brat še kakšne tragedije sploh pa od ljudi ki jih poznam.Marsikdo od vas je dal čez kalvarijo nekateri hujšo nekateri manjšo a po večini ostanete tiho. Povejte delite svoje izkušnje neizkušenim in mladim ,vsi smo bili enkrat tam ,poučite jih da SE NE SPLAČA -_- Kljub vsemu pa ostajam pozitiven in se kljub vsem zapletom vračam v formo..............vidimo se naslednje leto pa ne na forumu temveč na cesti ,Lp P.S. Vse najboljše meni

Nedelja, dan za odhod domov. V planu je bilo skočit domov čez Dolomite, ampak je vremenska napoved slabo obetala, zato smo se odločili za direkt pot domov. Po stranskih poteh. Na prvem postanku na bencinski postaji,sem opazil da mi na armaturi utripa Hi-Baterry, hiter pogled po meniju ki ga ima Ducatijeva armatura mi je pokazala da mi regulator napetosti ne dela ok. V tistem momentu mi je polnilo akumulator z 15,1 volti, kar je odločno preveč. Zato sem se odločil da ne mislim nabijat kilometrov po stranskih cestah,ampak jo pičim direkt po avtocesti domov, oziroma do kjer bo šlo, saj sem vedel da tole z regulatorjem ne bo ok. Vsako pumpo ob avtocesti sem se ustavil, toliko da sem videl kako mi kaže, in cca 150 kilometrov je bilo ok. Potem pa v Bologni, ustavim pogledam diagnostiko na motorju, in jeba akumulator polni samo še 11,8 volta oziroma ga ne polni sploh več. Po parih telefonskih klicih, asistence in mehanikov, sem se odločil da ne rinem naprej, da ne ostanem kje za cesto, tkaj sem bil vsaj na črpalki, v senci, pa štacuna zraven. No potem pokličem še fante ki so bili v kampu Misano, in predsednik našega kluba Miha najde odlično varianto. Nekaj fantov je bilo dol z kamperji in kombiji ,pridemo pote, dali ti bomo en motor ki dela, tvojga pa naložimo in šibamo proti domu. Super. Čakam na pumpi nekje okoli Bologne Pošiljam navigacijske podatke kje sem obstal Čez dve urci uletijo moji rešitelji :notworthy: Čez 4 urce sem bil že doma z temle strojem, Aprilia Atlantic 500  Nahuj je blo kok je folk čukasto gledal, ko sem jest v ful opremi, v enodelnem kombinezonu, v dirkalnih škornjih, v glavnem v ful opremi za športen motor vozil skuter :lol: Še sam sem se smejal ko je skuter tko letel telih zadnjih 400 km :lol: To je bilo to,slabih 1500 kilometrov ,super zabava, super dogodivščine, super družba, za to se živi WDW 2016 roll on 

Motosvet v Iranu dela,fb ne ,vpn se neuspešno povezuje.. Odšel sem v petek 13 ob 16h in prišel v Iran 16.4. ob 1h zjutraj....57h -3100km . Lp....grem spat,tu ura 4:30

Prvo se zahvalim za veliko pozitivnih odzivov,to me vleče ,da posodabljam status ,kljub kroničnemu pomankanju spanca .....no pa gremo ..... Spat sem šel ob 3h po lokalnem času in ob 6h vstal ,mal pršutka,še iz Slovenije in lokalne kumarice ja tudi na furi pazim na dieto S strahom grem iz hotela pogledat motor,ključ sem zakamufliral z vlažilnim robčkom,da ravno ne kliče po nesreči,jp motor je še spodaj. Kdo pa bi to odpeljal,saj so vsi za glavo manjši(beri kratke nogice) Ko vse spakiramo obrnem ključ,vse normalno samo displej mrtev .....fak,takoj pomislim spet o kodah in ostali elektronski navlaki.....motor dela ,displej mrtev . Nisem se upal speljati ,saj vem ,da ga lahko blokne....z Milan Cipot se gledava,sam pri sebi spet obložim jodlarje z vsemi sočnimi pridevniki. Ugasnem ,mal počakam in spet obrnem ključ,displej se normalno prižge,vse BP ,jaz pa po videnem spet v stresu Imel sem že vsaj 20 motorjev in to je edini ,ki mi res sede,petarda od agregata,super ergonomija in dovolj velik ,da ne izgledam kot Krpan na ovci Isto je z VeSna VeSna ali za tiste ,ki me ne poznajo ,mojo ženo .Vse bi dal za njo,tudi življenje ,a včasih bi jo utopil v žlici vode Tako je s KTM , kladivo in po njem Kot ponavadi v teh Kaz mestih je vse v blišču ,cest do blišča in ven pa .....boga mati.. Par 10km spet zanimivih ,potem pa pista.....ja bližamo se meji z Rusijo in počasi zapuščamo Kazahstan,vračamo se v civilizacijo.Če strnem misli o tej baje 7 največji državi bi rekel,da so ljudje zelo topli,pripravljeni pomagat a zelo revni.Ceste se gradijo in mislim ,da bo čez 20 let tu fantastična prometna infrastruktura. Isto je bilo ,ko sem bil pred 20 let v Moskvi,blišč okoli 100km ostalo pa vukojebine, to se je korenito spremenilo.Danes je Rusija, tops ,kar se tiče glavnih prometnih povezav ..... Kaz je čudovita dežela in samo upam ,da amere kaj ne zasrbi ! Trip terja svoj davek ,smo utrujeni,razen Grče Milana ,kao.Regina da zvečer pred odhodom polnit baterije ,vsi polnilci priklopljeni a v nobenem baterije ,..... sam zjutraj vse napakiram ,ko mi čistilka prinese podkapo in ledvični pas ,ki sem jih pozabil v sobi aaAA glava ne dala ,je v safe modu jbg gremo dalje.... Kot sem že povedal ,pvih par 10 km iz mesta ,sama jama,potem pa pista,na kateri so udarne jame...........če jo naletiš ti odtrga prednji konec večinoma sem na čelu kolone in diktiram tempo.Pokamo ga tudi 170 kmh saj imam vgrajen jama detektor sistem "SREČA" ki me ohranja celega.Preživel že 130kmh v prometni znak in drevo,cool sem ,samo imam v sebi toliko titana ,da se izogibam taborju in naselij z avtohtonimi prebivalci,da me ne ukradejo KTM je začel kar sam menjat režime vožnje,obnaša se kot pametni telefon,vsakič,ko ga ugSnem in potem prižgem menja ....mogoče so mi poturili kakšen prototip Ko pridemo po 200km na prvo štelo avtomatsko ugasnem in izvlečem ključ.........pa kaj si ti ja nor,spet moker ,kot da sem se stusiral........jaz imam res rama kot tisti prvi spektrumi ,ki so celo uro nagali Pacmana Odlimam svoj novi pokrovček,natočim in spet pod stresom rinem ključ v ključavnico,,uspe Milan samo zmaje z glavo....o tem sistemu sem vam prej napisal ,res imam srečo ,če že ne pameti Ne vem če bi napisal ......ma ajde,avtomatika me je ta dan zjebala še 2x , v obeh primerih mi ponovno uspe vžgat motor,mogoče bi moral biti ključavničR in ne električar .......tepec sm jezen sam na sebe,zdej je poleg tanka ,zaliman z dak tejpom tudi ključ jbg varno je varno. Če bi tisti delček odpadel z izolirja bi zaključil v Kaz,čista jeba in kup stroškov. Ob tej priložnosti bi se zahvalil svoji podporni skupini doma . Ktm Jamnik Miha,ki je z mano ob vsakem problemu na vezi in na razpolago ob vseh mogočih urah, VeSniVeSni za suport glede informacij ko nimam Wifi,Damjan Damijan Bajec-Dami ,splošne informacije,Marko Lukša ,vez z prijatelji iz Rusije in seveda Gašper Kepic od katerega zdaj pišem . No vrnimo se na trip. Danes Rudny-Ekaterinaburg 600km,vmes Kaz-Rus meja,ki je šla presenejivo gladko in hitro,saj ko te imajo enkrat v sistemu je to pisof kejk,ena ura in smo bili čez obe mejeji Sibirija hir aj kam temperature od 15 do 22 ,ko potegneš ven zlomljen kljuc pa 39,5 Ekarerinaburg ni bil v planu,a ker tu živi in dela moj prijatelj Gašper Kepic,ga obiščemo,še prej pa se ustavimo v Čeljabinsk za par fotk.Po poti nas spremlja čudovita narava ,mostovi ,a pri teh se vzdržim da bi šel pogledat, kaj je spodaj .Ko enkrat zreš AK47 v cev ,se ti nekako ne gre Ko pridemo v Ekaterinaburg je ura 18h,pokličem Gašperja,ki pa mi je že vse pripravil za hitri remont motorja in mene, umazan sem ko prase,ki se valja po blatu,uredim še prjago,ki je od paste za britje,kot sem omenil ,davek se ačuje povsodParček ostane v sobi,ja še zmerom sta zaljubljena Ponudi nam tudi prenočišče,greva zamenjat pnevmatiko,očistit verigo,dolit scotoiler preverit vse tekočine in pregledat komplet motor. Za nami je 7000km v 8 dneh,Kaz pa je terjal davek.......zamašilo se je mazanje verige in posledično sem uničil o ringe.......veriga je že trda v členih.Omilim zadevo s čopičem in nafto. Motor je priprajen za nasljednih 5000km kolikor jih je po planu,kljub temu,da je kar nekaj napak a kolesa se ne nehajo vrtet. Zanimivo,da v 7kkm nisem imel problema niti jaz niti Milan Cipot s policaji, radarji ali bilokaterem represivnem organu.Prii nas 200km naše lepe ,pa so modri v vsakem grmu ,zdej se baje usposabljajo , da bodo tudi na drevesihznali z njimi. Motor je ,zdaj pa še mi....ne vem kako naj vam opišem ,ko se uležeš v banjo polno vroče vode in se neguješ(pokvarjenci,ni to kar mislite..........) Gašper Kepic ni besed ,da se ti zahvalim ,Pasalo , ko budali šamar...... Regina ostane v sobi,mi trije pa na večerjo in naklofen,saj me zdeluje kolen in komaj hodim .....fotke sledijo napisanemu........ Jutri je off motor,spal bom do nezavesti in ležal do bolečin,smo na. vezi...

14. dan petek, 24. 7. 2015 KOLUB – KHOROG Vstaneva zgodaj. Pri nas doma je ura tri ponoči. Ko se odpraviva iz Koluba, natankava tudi v rezervne posode in se napotiva proti Khorugu. Čaka naju 403 km naporne ceste, ki je, pa je ni. Pred dvema dnevoma je bila še zaprta zaradi plazu, zdaj pa je delno prevozna; posamezni deli so poplavljeni ali odtrgani. Preseneti te lahko marsikaj, celo deli asfalta! Kjer je dober makadam, si vesel; da ni slabši, kjer je slab, si vesel, da ni vode; kjer je voda, si vesel, da ni prahu; kjer je blato, čakaš, da bi spet bil makadam, kjer je makadam, čakaš, da bi spet bilo vsaj malo asfalta… In tako mineva dan. Po izhodu iz mesta se nekaj časa voziva po ravnini. Izmenjujeta se makadam in asfalt. Nato se začne vzpon. Današnja vožnja bo na nadmorski višini od 1000 do 2100 m. Po prašni cesti prideva do dvignjene zapornice, kjer se začenja obmejna cona z Afganistanom. Za to področje (GBAO oz. Avtonomna provinca Kuhistoni Badakšon) je potrebno posebno dovoljenje. Ustaviva, gledava dvignjeno rampo. Nikjer ni nikogar, zato zapeljeva naprej v neznano. Strašljivi so pogledi na močno erozijo, ki odnaša neverjetne količine zemlje. Prepadne ilovnate stene se pogosto končajo v izsušenih strugah, ki jih napolni le močno deževje. Srečanja z ljudmi so redka. Spet imava konkurenco - leva roka motoristično pozdravlja, v desni pa je zakrivljen nož. Orodje ali orožje? So mogoče tudi zato popotniki v teh krajih tako redki?! Vzponu sledi spust. Tu postane jasno, zakaj je bila nujna menjava gum. Makedam zahteva svoje! Od tu naprej so naselija ob poti redka in revna. Ljudje se trudijo z zemljo in živino, gradijo in popravljajo svoja skromna bivališča. Tudi tu izdelujejo domače opeke in jih sušijo na soncu. Promet je zelo redek, še največ je otovorjenih oslov. (Med njimi sva tudi midva!) Tega dne preideva pet kontrolnih točk, na katerih naju vsakič znova preizprašajo in popišejo. Po pregledu dokumentov sledita še klasični vprašanji - od kod prihajava in kam greva. Uslužbenci so bili korektni, dva sta bila celo zelo spretna in hitra pri popisovanju. Enkrat pa sva naletela na čuden sprejem. Tišina. To ne pomeni nič dobrega, to je huje, kot če kdo kriči. Po začetnem čakanju in mučni tišini sem začela glasno deklamirati naučene podatke, ki sem jih že tolikokrat prej ponovila; starejši uslužbenec si je oddahnil in vzkliknil: »Pa vi znate rusko! Dobro, dobro!« In potem sva vpisovala podatke v njegov zvezek in na koncu se mi je zahvalil!!! In nama zaželel vse dobro. Ob vseh kontrolah, vojakih, orožju in prepovedi fotografiranja naju je nek vojak prosil, če bi se lahko ob motorju fotografirali. Spust postaja zahtevnejši, podlaga se spreminja, vse več je rdeče ilovice in prahu. Sredi te rdeče zemlje, ki naju spominja na Kras (in Egonov teran!), srečava kolesarja iz Nove Zelandije! (Saj ne moreš verjeti; ti kolesarji so še hujši osli kot motoristi!). Pred nama se odpira dolina, po kateri teče mogočna reka Panj. Zemlja v dolini je obdelana, videti je njive in vrtove. Rastejo krompir, korenje, zelje, paradižnik, paprike… Ljudje pozdravljajo, mahajo in se smehljajo. Ženske niso zakrite, nekatere so celo z dekolteji (to je opazil Miro).Ne bi ga smela pustiti pred trgovino! (V trgovinicah po vaseh dobiš vse, kar rabiš za preživetje.) Kupila sem vodo, kruha niso imeli, a je trgovec rekel neki ženski, naj ga gre iskat. In prinesla je največji in najtanjši kruh, kar sem jih videla na vsej poti. Imela sva ga za ves dan, za večerjo in še naslednji dan v Khorugu za zajtrk in za popotnico na poti v Langar. Povsod vzdolž mejne reke Panj pa so vojaške patrulje, ki pešačijo od ene do druge postojanke. Na drugi strani (desna stran v smeri najine vožnje) je Afganistan. Afganistanski bregovi delujejo revnejše - vse je iz domačih materialov, samo par streh je že pločevinastih, na nekaterih pa so tudi satelitske antene. Povsod so urejene ograde - obdajajo jih kamniti zidki, ki spominjajo na kraške vrtače. V njih se bohoti zelena barva. Te male ograjene parcelice hranijo prebivalce. Tu lahko še v živo vidiš, kako poteka ročna žetev. Pa to ni muzej na prostem, to sta dva bregova iste reke. Vzdolž reke na afganistanski strani je pot; na njej ni vozil, na njej so redki pešci, ki hitro hodijo, osli in nekaj drugih živali. Kljub lepoti narave imam tu tesnoben občutek. Obmejni vojaki - nekateri še dobesedno otroci - pozdravljajo, gledajo naju (predvsem motor!) z narejenim navdušenjem. Njihovo delo ni preprosto, na drugi strani mogočne in deroče reke Panj je kontraverzni Afganistan. Voziva se naprej po cesti, ki so jo že pred mnogimi leti nekako uklesali v skalnato pobočje. Globoko pod nama teče reka Panj, nad nama je strma skalnata brežina. Cesta se zvija med skalami, včasih se skoraj dotakne deroče vode, potem pa se spet vzpne. V glavnem je makedam, z veliko prahu, ponekod cesto prelivajo manjši potočki, ponekod so na njej odtrgane skale. Prometa je sicer malo, pa vendar srečanja s tovornjaki na prepadni cesti niso ravno preprosta. Pametno je počakati, da gre pošast mimo, da se malo poleže prah, in da se vidljivost toliko izboljša, da se cesta spet prikaže. Včasih je voda nevarno blizu. Potem pa nenadoma sledi del odličnega asfalta. Človek ne more verjeti. Škoda, ker to ne traja. Ustavljava se na delih, kjer je cesta širša, pijeva vodo, jeva kruh in rozine. Gledava čez deročo vodo na afganistansko stran in vsak pri sebi misliva, da morda tam ni tako, kot nam govorijo. Tudi tam so ljudje. Potem pa človeka prešine misel, da je ta zloglasna dežela tako blizu, da je že navadna frača lahko nevarna. Skleneva, da se bova ustavljala bolj premišljeno. Zjutraj sva sicer zgodaj štartala, toda vozne razmere in čarobni pogledi na nam tujo naravo naju zavedejo v stisko s časom. Predvidenim 400 km ni videti konca, ura pa je krepko čez poldan. Ponoči po tej cesti še domačini ne vozijo, kaj šele tujci. Zakaj je temu tako, nihče ne govori na glas. Večeri se, črede koz, ovc in posamezne krave se vračajo v staje. Zanimiv prizor - domačini vodijo po eno ali dve kravi. Nekatere imajo čez dan privezane na dolgih vrveh; tako se pasejo in ne morejo uiti, zvečer pa jih gredo iskat. V Khorog, ki je na nadmorski višini 2100 m, prideva skoraj po temi. Prvi hotel, ki ga uspeva najti (ah, ta skromna mala dvoriščna vrata, kaj vse se skriva za njimi!) je zaseden. Prijazen mlad fant pa se ponudi, da bo vprašal drugam, če imajo kaj prosto. Dogovori se z lastnikom novega hotela, ki pa je par kilometrov stran. Zahvaliva se in mu zaželiva dobro sezono. Ko kasneje na križišču čakava na džip, ki nama bo pokazal pot do prenočišča, se nama minute vlečejo in še policijska kontrola pride mimo. Potem dočakava veliko toyoto z velikim lastnikom, ki naju vodi v hrib. Pokaže nama sobo. Utrujen je (midva tudi!). Pove, da je bil pred dnevom v Kolubu in so morali na cesti čakati, da so odstranili posledice plazu, da je utrujen od čakanja in vožnje. Popolnoma razumeva. Kopalnica! Tuš! Skuham juho (argo) in čaj. Predaleč je do centra in preveč vožnje za danes. Boli me glava. 15. dan sobota, 25. 7. 2015 KHOROG – LANGHAR Zjutraj gledava z balkona na sosednje dvorišče. Idilična hiška in vrt z bujno zelenjavo, zraven pa že gradijo. Razvoj?! Lastnik naju povabi na čaj. Sedimo pred njegovim hotelom in klepetamo. Pove, da je Uzbek, da je tu prebivalstvo mešano, da so kljub različnim narodnostim ljudje večinoma pripadniki islamske ismaili sekte. To je šiitska ločina, ki je med najliberalnejšimi v islamskem svetu. In kot vsi si najbolj želi, da bi bil mir, da bi bilo življenje spet normalno in bi lahko prihajali turisti. Zgradil je nov hotel, a zadnji dve leti sta bili zaradi političnih razprtij in spopadov zelo slabi. Turistov praktično ni bilo. Prizna, da so jim do sedaj pomagali edino Rusi, ki so gradili ceste, šole in bolnice. Od Američanov niso dobili nič. Na vprašanje, zakaj so bili pred dvema letoma nemiri v teh krajih nemiri in tudi oboroženi spopadi, pa dobiva dokaj nejasen odgovor, če je to sploh bil odgovor. Spopadi naj bi bili med vladno in nevladno stranjo, ki je hotela prevzeti oblast. Da nama pa tudi nekaj koristnih informacij. Cesta, po kateri sva nameravala v Murgab, je zaprta. Sedaj nama je jasno, zakaj je bilo prejšnji dan tako malo prometa. Namesto 300 km poti bova morala prevoziti 550 km in iti po daljši in mnogo slabši poti, ki gre skozi Langhar. Pokliče prijatelja, ki ima prenočišča v Langharju. Tam bova lahko večerjala in prespala; gotovo bova (pre)pozna za kaj drugega. Odhajava, z vrha gledava na Khorog, v katerega se spuščava. Obkrožajo ga hribi, skozenj teče reka. Veliko je topolov in zelenja. Staro se umika novemu. Majhno mesto, ki je tudi glavno mesto province Kuhistoni Badakšon, je na nadmorski višini 2100 m. Baje so bili v sovjetskih časih piloti, ki so leteli na relaciji od Dušanbeja do Khoroga, najbolje plačani v vsej SZ, saj jim je pretilo največ nevarnosti (okoliški vrhovi so visoki več kot 6000 m). Za šoferje ne poznam podatkov, a pot od tu naprej do Murgaba in potem prek 4600 m visokega prelaza do starega mesta Oš v Kirgiziji tudi ni lahka (kadar je sploh prevozna).To je ena najvišjih registriranih cest na svetu (poleg Karakoram ceste med Pakistanom in Kitajsko, pa verjetno se bi še kje kakšna našla). Skozi mesto je živahno, potem pa zavijeva v smeri Iškošima, kjer je mejna točka z Afganistanom in na luknjasti makadamski cesti zelo redko srečava kakšno vozilo. Eno izmed njih pa je pobralo dva beloruska štoparja, s katerimi sva se malo pred tem pozdravila. (Popotniki v teh krajih so zelo redki.) Avtonomna provinca Kuhistoni Badakšon, po kateri se voziva, obsega 45% površine Tadžikistana, toda tu živi le 3% prebivalcev.Cesta je slaba, narava pa je čudovita. Vzdolž reke so posamezni odseki pod vodo, dele cestišča je dobesedno odneslo neurje, ponekod so nanosi kamenja in blata.Pogledi na okoliške vrhove in nebo nad nama pa jemljejo dih. Približuje se nama pravi motorist! Mislim, da imam že privide, a pojava je resnična. Motorist iz Nemčije je osamljeni jezdec. Natrosi nama kup podatkov o cesti, ki je pred nama. Dodobra naju prestraši s svojo zgodbo. Seveda je dobronameren, skuša naju obvarovati, da se nama ne bi zgodilo kaj takega, kot se je njegovemu prijatelju. Ob prečenju poškodovanega dela ceste, čez katero teče potok, mu je zdrsnilo, z motorjem sta pristala v vodi. Z drugim prijateljem motoristom sedaj čakata. On gre po pošiljko, s katero jim bodo poslali rezervne dele, a to bo trajalo najmanj tri dni. »Pazita, pazita, pred Langharjem in po Langharju je nevarno, nevarno!« Nekatera prečkanja plazovitih delov poti in ovinke nad Langharjem nama še natančneje opiše. Hvala in srečno! Ko naletiva na prvi opisani primer, se v mislih zahvaliva za napotke. Miro sname kovčke, peš prečka vodo in si verjetno zapomni primerno traso in nevarne kamne. Na drugi strani sedita domača fantiča in naju opazujeta. Sama grem peš in ju pozdravim. Odzdravita in z zanimanjem čakata. Ko Miro na motorju uspešno prevozi nevarni del, zaploskata. Nasmejimo se, sama pa si globoko oddahnem. Voda naplavlja, poplavlja in odnaša. Včasih ima strašno razdiralno moč, včasih daje življenje. Barve vode, neba, peska in zelenja, ustvarjajo čudovite podobe. Vidiva most med Afganistanom in Tadžikistanom. Zastražen je z obeh strani, obdan je z bodečo žico. Baje je tu ob sobotah možen prehod meje. (To nekateri popotniki opisujejo). A čeprav sva bila prej odločena, da bova poskusila napraviti vsaj nekaj korakov po Afganistanu, naju je pogled na zamreženi most odvrnil od namere. Srečava tudi kolesarja iz Nemčije – popotniki v teh krajih smo tako redki, da se srečanja vedno razveselimo. Čudi se, ker sva dva na motorju. Nasmejimo se drug drugemu in spijemo požirek na zdravje. (Sicer ne pijemo, a to je slovenski antibiotik!) On bo par dni ostal pri toplih izvirih, ki so tu blizu, midva pa morava naprej. (Tudi jaz bi ostala, a kdo bo Mirota branil pred policaji in cariniki?!) Gledamo zemljevid, kolesar, ki si je vzel leto dni za potovanje, pa pravi, da so najini dnevi kot njegovi mesci. Ah, če bi le imela tudi midva več časa! In v hitenju in pomanjkanju časa sem po pomoti vklopila nekaj meni neznanih funkcij na fotoaparatu in nastale so te t.i. umetniške fotografije. Ko bom prišla domov, bom šla vprašat fotografskega mojstra Dragomila B., kakšne se mu zdijo. Približujeva se Langharju. Večeri se. Tudi tu domačini vodijo svoje živali, otroci se razposajeno lovijo, na ravnici ob vodi celo bosi igrajo nogomet. Nebo je čudovitih barv, narava je čudovita. Če odmislimo močno uničeno cesto in dva smrdeča tujca na motorju, je vse čista romantika. Na koncu vasi desno Miro nezmotljivo ustavi pred dvoriščnimi vrati. Kako veš, da je tukaj?! Saj drugega sploh ni! Prijazen lastnik nama predstavi sorodnici iz mesta, ki sta s fantoma prišli čez vikend na deželo. Zanima ju, kje sva bila in prosita, če bi lahko pokazala fotografije. Pogledamo zemljevid in nekaj točk, potem pa jima pustiva fotoaparat in tablico, naj si v miru pogledata, sama pa razpakirava. Ne mine pet minut in na vratih se pojavi fant, ki vrača fotoaparat in tablico. Miro mi je že prej namignil, da gre fantoma na živce, ker se dekleti zanimata za potovanje. Lastnikov sin z džipom pripelje še dva gosta. Skupaj večerjamo. Gosta sta Poljaka, ki sta prišla zaradi ježe konjev, ki jo tu ponujajo v neokrnjeni naravi. Gospod neumorno govori v poljščini; preden konča, mu uspeva dopovedati, da sva iz Slovenije. Razumela sem približno takole: Gospod in njegova soproga uživata v jahanju konjev. Lani sta bila v Mongoliji, kjer je bilo čudovito, jeseni sta bila še na Portugalskem, kjer je bilo čudovito. Letos sta tukaj in je čudovito. Vodič ju z džipom vozi na posamezne lokacije, kjer so dogovorjeni za jahanje. Skrbi za pripravo konjev, za hrano in za prenočišče. Onadva samo jahata. Čudovito. Nato zmanjka elektrike. (»Na srečo!« pravi Miro.) Sama sediva ob čaju. Lastnik prinese svečo in se začne opravičevati zaradi izpada elektrike. (Tu je elektrika dobrina, občasno je nimajo niti za osnovne potrebe. Naju pa je malce sebično skrbelo zaradi praznih baterij in interfona!) Pomiriva ga, da se to tudi pri nas večkrat zgodi. Seveda nama ne verjame, misli si, da sva samo obzirna. Gospa Poljakinja se je že prej vznemirjala zaradi tuša, ki je na drugi strani dvorišča… Opazujem igro senc v prostoru. Čajnik je lep. Skodelici sta že novejši, za moj okus manj lepi, stoli so plastični (vdor cenenega kitajskega blaga?!). Ponoči slabo spim. Pa saj sva šele na 2750 metrih! Boli me glava, začenja mi šumeti v ušesih, komaj dočakam jutro.

No ker ravno teče beseda o varni vožnji sem jo danes vadil z policijskim inštruktorjem ,sicer me je eno dvakrat fajn pohvalu tako da sem zdej po toliko varne vožnje končno pripravljen za nevarno Nisem več zdržal ,kljub dežju sem sem se usedel na polizan motor in odbrzel po AC do Postojne kjer sem se dobil z Boruttom in Cene-r.....še se kakšen pacient najde kljub dežju Potem pa v sonce čez Jelšane ,Opatijo in postanek v Lovranu Sonce in nov športni filter sta naredila za moje počutje zeelooo veliko motor res diha in noro vleče ,kljub vsem varnostnim pomagalom se čuti pri malo bolj predrznem odpiranju poplesavanje zadnjega konca .... Lepo je na morju ,20 stopinj ,mal je res pihal samo še vedno večji užitek kot ne Do vrha je bila potem vožnja solo .....lepo umirjeno ,nč ne rajsa in drajsa po tleh gor burja kar moteča .... Študenta smo meli vedno vmes ,edino ko nisem vedel kam je prevzel navigacijo Borutt in sodelavec v iskanju izgubljenega galeba ,Cene-r (nadzornik) Šli še v znano mestece na vrhu hriba ki pa je v celoti prekopano in trenutno nezanimivo ... Na poti ...nč posebnega sam zdela pa se mi je zelo zanimiva slika...... Misisipi Ja ,pa govorijo za bmfe da pijejo olje,tok kot ga ta Strom spije Novigrad ,pregled Jadrnic in Boruttov motor smo na mojega navezali kot bočno prikolico ko mu je zmanjkalo olja Za nazaj iz Kala smo se spet vračali po nekaki meglici malih kapljic .....prehitel ene dve skupinici motorjev .....in ujel Nanos v oblaku in sebe v blatu V Postojni okrepčali in vsak po svoje,kljub dežju je bila furca v znamenju dobre volje,dobre družbe ,dobre hrane in papice ter solidne kilometrine 450km ......juhuhu zaćelo se je lp

in še zadnji, 10. Dan, 28. sept. Foto: prvi pogled skozi okno zjutraj, ja še piha, zelo piha Zjutraj sva poklicala hči gospoda Veska, ji vrnila ključe in želela plačati, a to nikakor ni prišlo v upoštev, denar je zavrnila in nama zaželela srečno vožnjo. Wau, ne morem verjeti, da so nama bili tuji ljudje tako pripravljeni pomagati. Ne glede na to kako otročji so politiki na eni in drugi strani, hvala bogu imajo ljudje še dovolj zdrave pameti. Res je dober občutek, ko ti takole nekdo ponudi pomoč in prenočišče, da veš da nisi sam. Saj ni neka velika razdalja do doma, če bi bilo nujno potrebno, bi že nekdo prišel po naju, a ta topel sprejem je na naju res naredil nepozaben vtis. Kadar bova v Senju, veva kje bova jedla! Foto: pol pol vreme Foto: zadnji pogled na Senj Ko sva se poslovila in oprtala kobilico sva ugotovila, da brez zajtrka ne bova daleč prišla. In res nisva, do prvega Konzuma, kjer sva si kupila jogurt in štručko. Ko stojiva zunaj in zobava vsak svoj kos kruha razmišljam, da nimam nobenih lepih skodelic za spomin, sem pa videla ene dve v trgovini, ki sta mi bili res všeč. A naj Wixu rečem, da grem notri po skodelice, bo res mislil, da se mi je skisalo… po krajšem premisleku ugotovim, da nama manjkajo čokolade, to je pa že boljši izgovor za ponovni obisk trgovine Foto: skodelici in čokoladke Iz trgovine pridem s tremi čokoladami in dvema skodelicami, ne morem pomagati slučajno sta mi padli v naročje. Počakam malo, da se neha smejati in mu strokovno pojasnim kako jih bova zapakirala, saj sva imela tri, eno sem že kupila v Zadru. Zihr je zihr . Če res ne bi bilo prostora, sem jih bila pripravljena dati tudi v žep ali držati v rokah. Do doma sva imela 3 ure, ki so se zaradi vetra raztegnile na 5. Raje pozneje doma, kot pa nikoli. Manj kot je kilometrov, bolj si nestrpen kdaj boš doma. Vse kar sem si želela je bil topel tuš, ker me je zeblo kot cucka. Končno. Doma. Topel tuš, sveže cunje in zelenjavna juha. Prispela sva z dnevom zamude v ponedeljek dopoldne. Zavila sva se v odejo in preostanek dneva preživela na kavču s toplimi čaji in sladkarijami. Naredila sva 2.450 km, preko 1.000 fotk in zapravila dobrih 800 EUR. Ceste so kakršne so, nekje boljše, nekje slabše. Na njih in ob njih vidiš vse živo in neživo. Domov sva prišla utrujena in premražena, a vesela, bogatejša za še eno izkušnjo, 3 SKODELICE …. in 3x plačano zeleno karto… Super je bilo. Hvala ti Wix . Glede fotografij, nekatere so črno bele, ker sem se malo naveličala barvne fotografije, ampak obljubim, da bodo naslednje barvne, samo za vas Hvala vsem vam, ki ste si vzeli čas in prebrali moj potopis. Upam, da vam je bil zanimiv in zabaven ter da jih bom napisala še veliko. Se vidimo na cesti Damy

2015 Yamaha YZF-R1

Še par malenkosti in bo končana