Ko smo se lani vračali iz birokratske Rusije, sem se zaklel, da drugo leto zagotovo spet nekam, kjer minareti v zrak štrlijo. Od vseh popotniških ciljev je ostal samo še Iran.
Zgolj beseda Iran ima za večino negativen prizvok – vsekakor tudi zaradi propagande, ki jo ”gonijo” mediji. Ožigosan kot država na osi zla, leglo teroristov in jedrska grožnja svetu, pritegne le malo tujih obiskovalcev, svoje pa naredijo še bradate pojave klerikov, ki so večinoma krivi, da je Iran tam, kjer pač je.
Učna ura zgodovine
Če se vrnemo le 40 let nazaj, v obdobje zadnjega Iranskega šaha Mohameda Reze Pahlavija, se Iran pokaže v povsem drugačni luči. Šah je med svojo vladavino sprožil tako imenovano »belo revolucijo«, med katero je Iran po zahodnem vzoru skušal dvigniti v eno izmed najbolj razvitih držav, imel je vse kar je potreboval – denar. V tem času so cene in poraba nafte rasli tako hitro, da Iran ni bil več zmožen absorbirati toliko denarja v obliki investicij. Kleriki so modernizacijo kritizirali, a ko so postali preglasni, je šah svojega največjega nasprotnika, Ajatolo Homeinija, izgnal iz države in tako vsaj začasno rešil vir edinih težav na poti do svojega cilja….moderne in razvite države.
Ajatola Homeini pa tudi v izgnanstvu ni utihnil in je preko svojih povezav v Iranu pričel počasi, a vztrajno netiti upor. Ni bil o potrebno veliko, saj Iranci niso bili pripravljeni na tako velike in hitre spremembe, kot jih je uvajal šah. Leta 1979 je počilo, Iranci so se zgrnili na ulice in v obsežnih demostracijah dosegli, da je šah zapustil državo. Dva tedna kasneje se je Ajatola Homeini vrnil, ukinil je šahov parlament, preklical ustavo in razglasil teokratsko vodeno Islamsko republiko Iran. Homeini je v sodiščaa vpeljal staro šeriatsko pravo, katerega korenine segajo v srednji vek, ko je cvetela perzijska civilizacija, sebe je razglasil za vrhovnega vodjo, državo pa so naslednjih deset let pod njegovim strogim teokratskim vodstvom vodili šiitski imami. Po Homeinijevi smrti se je Iran vseeno nekoliko moderniziral in danes ljudje bolj hrepenijo po časih« bele revolucije«, kot si želijo stroge Islamske države, pa vendar Homeinijev duh ostaja, če ne drug, za to poskrbijo veliki jumbo plakati ob cestah s katerih straši njegova bradata pojava.
Pred potjo po TV-ju in časopisih malce spremljam politično situacijo – bolj tako-tako kaže. Z volitvami so jo zakuhali kolikor se je dalo, pa še Ahmadinedžad vsake toliko spusti kakšno provokativno v smislu ”nuke them all” in s prstom kaže na Izrael. Medtem, ko domače ob teh novicah skrbi, da naju bojo ubili, posilili, zaprli ali vsaj ugrabili, naju bolj grize to, če bova dobila vize. Po dveh mesecih telefoniranja na Dunaj, nama le nalepijo tisto nalepko v potni list in čez udarijo žig. Ko dobiva zeleno luč za vstop je bilo do odhoda le še dva tedna, najini kobilici Hondo Varadero in Africo twin sva tako ali tako že čez zimo pripravila za tale izlet, dejansko sva samo še zmetala kramo v kovčke in se odpravila na 3.000km dolg tranzit do Turško-Iranske meje kjer se je prava uživancija šele začela.
Start in tranzit
Zjutraj sonce in toplo vreme, a pred nama se vseskozi vleče črn oblak. Pri Kragujevcu ga ujameva, da naju do Čiflika prav lepo opere. Ko prideva do prenočišča, naju mamca pričaka že zunaj. Sledi radiator v sobo, da posušiva škornje in ostalo kramo. Ana gre spat, jaz pa dol, da rečemo še eno ali dve čez državo. Zjutraj sonce….bomba. Čez Bolgarijo jo pahneva v štirih urah in pozno popoldne že zajadrava po Turških cestah proti Istanbulu. Turki imajo za motoriste trapasto omejitev 70km/h izven naselja in 90 na avtocesti. Za avtomobile to ne velja in lahko vozijo 90/120. A omejitev na meji ni nikjer omenjena , samo tabla, ki označuje omejitev za avtomobile. Za vsak slučaj jo pofotografiram, morda še prav pride. Čez Istanbul se »zgužvava« relativno hitro. Vreme je super, temperature okrog 25 stopinj in nebo jasno. Malce pred Bolujem zapeljeva v tunel, ki mu ni in ni konca, cesta pa se vseskozi vzpenja – ko na drugi strani zapeljeva ven, prideva v drugi svet. Temperatura pade za približno 10 stopinj. Vreme je oblačno, pa tudi drevje ob cesti je še povsem brez listja.
Ankaro le obvoziva in se usmeriva proti Sivasu. Počasi se mrači, naju pa od Sivasa loči še kakih 150 km. Ko sonce zaide, mraz prav svinjsko pritisne in kmalu občutek v prstih zamenja neka čudna ostra bolečina. S trdimi prsti vlečem po karti: »Porkadrek, pa tu so same vasi, tu ne bo spanja niti pod razno, še 150 km v tem mrazu pa tudi ne bodo heci.« Ko se že skoraj tolčem po glavi, se ob cesti prikaže sam Alah v podobi hotelčka. Ni bilo pomembno koliko stane in kakšna je postelja, samo da imajo topel radiator. Po topli »župci« se »namontirava« pod pernico in zaspiva kot ubita. Tisti dan sva obrnila nekaj čez 900 km.
Zjutraj pogledam skozi okno in na sedežu motorja zagledam nekakšno belo stvar. Ko ugotovim kaj je, si v oblačila natlačiva vse podloge in pripraviva zimske rokavice. Res ni sopare, a imava vsaj sonce in brezvetrje. No ja, očitno vreme odgovarja tudi policistom, ki naju že takoj zjutraj ujamejo na radar. Takoj nama zagrozi z butasto omejitvijo, pa mu nasmeh hitro zgine z ust, ko mu pokažem fotografijo table na mejnem prehodu. Se strinja, da to ni prav, a nama kljub temu napiše globo, ki gre isti trenutek v koš.
Vedela sva, da bo Turčija mrzla, a mati narava je presegla vsa najina pričakovanja. Pod jakno z vsemi podlogami imava oblečeno termo perilo in termovelur, zgoraj pa še dežni kombinezon – pa vseeno šklepetava z zobmi. Peti dan zjutraj se po cesti, ki si ne zasluži takšnega naziva, prebijeva do Turško-Iranske meje. Vreme se drži precej kislo in oblaki tu in tam spustijo kakšno kapljo. Na Turški strani se nama takoj priklopi ”pomagač”, ki za 5 lir (2,5 EUR) uredi papirno vojno. Hkrati še zamenja Eure za Riale. Za dva bankovca po 100 EUR sem dobil cca. 5 cm rialov. No ja, kasneje ko sva bila že v Iranu, sva ugotovila da jih je manjkalo približno pol centimetra – barabin me je prinesel okoli za pol rezervoarja bencina – pa ne Iranskega.
Ko zapeljeva iz Turčije, se znajdeva pred težkimi železnimi vrati. Vse deluje malce strašljivo in svoje dodajo še potreti Ajatole Homeinija in Hommeia, ki s svojimi bradatimi pojavami strašita redke turiste. Ana si okrog glave namota ruto, saj so ženske v Iranu z zakonom obvezane pokrivati lase. Prav tako odpadejo tesna oblačila, kratki rokavi, kratke hlače in še kaj bi se našlo.
Vrata se odprejo in na drugi strani naju, z nasmeškom do ušes, pričaka Iranski vojak v vlogi vratarja. Prve besede so: ”Welcome in Iran” in tisti srhljivi prvi vtis je premagan. Na meji hitro urediva papirje in v slabi uri sva čez. Izgleda, da se bo tudi vreme počasi uredilo. Z gorivom sva bolj proti koncu, zato se ustaviva na bencinski črpalki. Usta do ušes, oba nalijeva polno za manj kot 10 dolarjev oziroma okoli 7 EUR.
Bencin je bil nekoč v Iranu še cenejši – težko bi rekli, da je sploh imel ceno, saj je bilo mogoče napolniti rezervoar avtomobila za manj kot 1 EUR. Iran ima nafte skoraj v neomejenih količinah, a z naraščajočo porabo, se je ustavilo pri predelavi te v končne derivate. Nafto so začeli izvažati v tuje rafinerije, od koder jim jo vračajo v obliki bencina, dizla…… Da bi omejili odvisnost od drugih držav, so uvedli restrikcije, podobne kot smo jih bili vajeni v času Juge – par-nepar. No ja, časi so šli naprej in namesto, da bi policisti buljili v registrske tablice in iskali grešnike, imajo danes čip-kartice. Vsak državljan dobi okrog 100 litrov bencina na mesec, po ceni 0,008 EUR/liter. Ko svoj bonus s kartice pokuri, plačuje polno ceno, ki znaša okrog 0,3 EUR/liter, kakršno plačujemo tujci. Taksisti, prevozniki in policisti imajo neomejene kvote. Vremenska napoved pravi, da bo proti Tabrizu slabo, zato obrneva plan in ob Iraški meji drživa smer proti ”Kaliforniji’,’ pravijo da je tam toplo in brez dežja.
V tople kraje
Ob Iraški meji počasi drsiva proti Shirazu. Pokrajina je precej razgibana, drevja ni veliko. Vse skupaj spominja na »telebajskovo deželo«. Saj veste, tiste tri ali štiri pokveke raznih barv, ki skačejo po TV ekranih in poneumljajo otroke. Cesta je razgibana in nad pričakovanji, kar se asfaltnih površin tiče. Ko pririneva do Khoramabada, je že pošteno vroče in policista v čisto novem Mercedesu nama pokažeta simpatičen hotelček ob jezeru. V recepciji so grozno prijazni, in ko želiva s taksijem v mesto, nama receptor raje pokliče prijatelja, ki naju bo z avtom zapeljal do centra. Mesto sva želela raziskati sama, a se naju je šofer Mohamed držal kot klop. Čeprav je bila trdnjava nad mestom zaprta zaradi praznika, so jo samo za naju, ”turista iz Jugoslavije”, odprli za ogled. Kjerkoli v Iranu se ustaviš, te domačini sprašujejo iz kje si, in ko omeniš Slovenijo, vsi pokimajo z glavami ”aaa Sloveni’,’ kot da točno vejo kje je to. Ko povprašam, če ve kje je Slovenija, vsak prizna, da nima pojma. No, povsem druga zgodba, je če omeniš Jugoslavijo, ki med Iranci še vedno uživa visok ugled – pa čeprav ne obstaja že dve desetletji.
Blizu Khoramambada se nahaja Bisotun, znano arheološko najdišče kjer je Darej, vladar Persepolisa, dal v živo skalo vklesati svoj hvalospev. Vse se nahaja okoli 100 metrov visoko nad tlemi- v nedostopnih stenah. Spodaj se razteza čudovit park z reko in majhnim jezercem. Še kako se prileže ohladiti v gosti senci dreves. Znamenitosti so dobro obiskane. Iranci zelo radi potujejo, a so žal omejeni le na Iran in določene sosednje države, saj je pridobivanje viz za Evropo težko.
Med obvezno opremo za krajše ali daljše izlete obvezno sodi termovka s čajem, grelec vode, preproga in roštilj. Če pravimo, da Dolenjci spijejo veliko cvička, Iranci spijejo še več čaja. Trdno je zasidran v njihovi kulturi. Čeprav ob cesti težko najdemo čajarno, kjer bi si lahko naročil čaj je ta na voljo povsod. Vsakič, ko sva se ustavila ob cesti, je prej kot v 5 minutah ob nama ustavil avto in voznik je že ponujal vroč čaj in sladkor. Glede na množičnost uporabe čaja, imajo tudi zelo praktičen način pitja, saj čaj ni sladkan, a zraven dobiš sladkor v kockah, ki ga pridržiš med zobmi in čezenj precejaš čaj, da se ta na poti do končnega cilja še posladka. Dokler tega nisva vedel, sva tiste kocke metala v čaj in potem na hitro s prsti pomešala, ker žličke nikoli ni bilo zraven.
Se nadaljuje na naslednji strani…
