sobota, 25. maja 2024

Puščavska Libija

Puščava nas je po nekajkratnih obiskih začarala, o Libiji smo od popotnikov slišali veliko lepega. Potihem smo o slavnem libijskem pesku sanjali že 2004 in 2005 na trajektu Tunis-Genova, ko smo se vračali iz »prvomajskih Tunizij«.

Deli

Ghat, staro mesto

Sprehajamo se po labirintu tesnih vijugastih ulicah starega mesta Ghat…
Ej prijatelj, zapiši si naslov in mi pošlji sliko…

Sprehajamo se po labirintu tesnih vijugastih ulicah starega mesta Ghat, obzidanih z zidovi iz blata, ki so marsikje že pošteno načeti. Prašni hodniki, križišča, tuneli, zapuščene hiše, v misli polagajo patino starih časov. Kamni teh ulic so polni starih zgodb, na sebi nosijo težo neštetih stopinj in v miru, ki sedaj lebdi nad njimi, si je težko predstavljati nekdanji vrvež trgovskega mesta.

Climber: Mir, tišina, prijatelji se oddaljijo, zatavam nekaj korakov vstran, pod oboke, krožim se vrnem in sedem na stopnice. Od nekod se pojavijo turisti z vodičem, prijatelji na vrhu ploščadi slikajo panoramo, jaz pa sem nekje vstran. Ne dotikajo se me zunanje podbe, so kot neme slike ki polzijo mimo, preprosto uživam v prepotrebnem miru odmrlega mesta.

Staro mesto Ghat je zgrajeno iz blata in kamenja…

Intenzivnost prvega tedna potovanja, me je naredilo otopelega. Ljudje, pokrajine, barve, občutki so bežali mimo in se izmenjavali prehitro, da bi lahko zajel njihovo pestrost in širino. Vedno bolj sem drvel iz dneva v dan in nezavedno kot stroj beležil neverjetnost trenutkov v spomin. Spomin, ki me je v tem tihem mestu ustavil in me približal nazaj dragocenosti tega trenutka.

Staro mesto Ghat je zgrajeno iz blata in kamenja…

Noise: Čutim, da preveč hitimo in stalna napetost mi je na tovrstnih potovanjih tuja. V puščavo in v »ta« svet greš zato, da pozabiš na napetost vsakdanjika. Ampak tukaj je včasih še bolj napeto kot v civilizaciji. Hitimo vstajati, hitimo se vsak dan odpravljati naprej, hitimo od lepega kotička do drugega lepega kotička, hitimo kuhati, hitimo pospravljati. In tako vsak dan. Kot da bi še vedno bili doma, v zadnjem tednu pred odhodom, ko je nujno postoriti še tisoč in eno stvar. Končno si v Ghatu vzamemo potreben dan počitka, da malo umirimo misli in »pridemo k sebi«.

Končno smo imeli popolno vreme…

Nateg dneva: “Na voljo imate tudi pralni stroj”, nam veselo pojasni Omar in vsi umazani in smrdeči se razveselimo novice. Naberemo cunje v vrečo, ločimo črne od belih, najdemo prašek, pogruntamo da nobeden od nas ravno nima veliko pojma o pranju s pralnim strojem, pa se vseeno pogumno odpravimo na to prepotrebno dejanje.

Mesto z gradu na hribčku…
Grad nad mestom…

Abdul nam veselo pokaže kraljestvo pralnice, kjer ob steni poleg v tla vglobljene kadi stoji razmajan kos plastike z dvema odprtinama na vrhu. Zmedeno obstanemo pred mojstrovino moderne tehnike in če že prej nihče ni veliko vedel, koko se lotiti dela, smo sedaj le nemo zijali. Pomaga nam Abdul, ki nam ponosno razloži potek pranja. V prvo večjo odprtino nabašeš nekaj cunj, nasuješ nekaj praška po njih, iz pipe v kadi natočiš vodo v vedro in preliješ cunje. Stroj je namreč priklopljen le na elektriko in ne tudi na vodo. Potem obrneš timer in ropot v »stroju« nam da vedeti, da se trudi vrteti naše cunje. Ni ravno uspešen, počasi pa se le začnejo premikati. Ko se po petnajstih minutah, tiktakanje timerja ugasne, izpustiš vodo, naliješ novo, malo pomešaš da se cunje sperejo, jih preložiš v manjšo odprtino poleg velike, kjer je boben, ki se vrti hitreje in ožame cunje. In cunje so “oprane”, dišijo po prašku, razne packe in ostali spominki s poti, pa se ohranijo, kot bi bili pod zaščito Unesca!

Pozitiva dneva: Ghat je fantastično mesto in veseli smo, da nam ni treba nikamor hiteti, da se lahko sprehajamo po starem delu mesta, da uživamo na polno.

Več novic

NOVICE