ponedeljek, 15. julija 2024

Puščavska Libija

Puščava nas je po nekajkratnih obiskih začarala, o Libiji smo od popotnikov slišali veliko lepega. Potihem smo o slavnem libijskem pesku sanjali že 2004 in 2005 na trajektu Tunis-Genova, ko smo se vračali iz »prvomajskih Tunizij«.

Deli

Krog ob puščavskih jezerih

Vse naokoli samo še pesek…

Kar ne da se mi vozit, včerajšnji dogodki z Omarjem so me pognali v nekakšno mizerno počutje. Japončki, s katerimi se ves čas prehitevamo in nas škljocajo ko nori, me že skoraj nervirajo in na koncu skoraj povozim eno od njih, ko priletim iz grmičevja. Vse kar sem videl, je bila mala čepeča kepa s poševnimi očmi, cvilečim glasom, ki je na kratko zarezal skozi hrumenje motorja, ki sem ga privil do konca, da mi je uspelo izmakniti se ji. In če sem se najprej ustrašil sem se odhajajoč z dolgo zaveso peska z zadnjega kolesa, ki jo je verjetno grdo zasula, poredno smejal.

In sredi peska – čudež narave…

Pri največjem jezeru Gabron se mimo nekakšnega obreda v nošah in z zastavami peljemo že ob 13h, pa komaj še kaj opazim. Vzdušje v ekipi je na psu. Omar vztrajno trmoglavi po svoje, Zdaj je določil da bomo spali tu, nam pa se ne stoji tu, hočemo naprej. Na koncu spimo tu. Meni se ne da popolnoma nič več.

…jezera, ki nikoli ne izparijo!

Z Bladzotom zamenjava obleko in tako se prelevim v turista, on pa v voznika motorja. Odnese me stran, v podrto vas na drugem koncu jezera. Prazne podrte hiše, lonček v pesku, copat na ostanku zidu, napol zasuta kuhinja, košček lesenega okvirja na steni, ki je nekoč držal sliko ali ogledalo.

Bladzo se prelevi v motorista…

Ostanki življenja nekih ljudi, spomini zapisani v ruševinaste ostanke in tišina, mir. Lovim samega sebe, preplavljen s tesnobo, besom, nemočjo, komaj še zmorem opaziti male drobne stvari okoli mene, ki govorijo: “ustavi se, ustavi!” Včasih je lažje potovati sam, ustavljaš in odhajaš, ko čutiš da je čas za to. In vendar tu v tem malem bežnem trenutku spoznam, da si vedno lahko sam, vedno imaš okoli sebe stvari, ki se ti razkazujejo v vsej svoji veličini le odpreti moraš oči.

…Climber pa v “turista”.

Bladzo, ki nori okoli z mojim motorjem, me najde na koncu vasi, ko sem že našel nasmeh v sebi in odpeljeva se nazaj. Noise je dobil nekje bord in treba je preizkusiti, kako gre po veliki 150m sipini za jezerom. Žal masa za sneg v pesku ne drsi, za prekopicovanje pa je vseeno uporabna.

Noise pa se bo preizkusil v “bordanju” po sipinah…

Tomos ostaja zvest samemu sebi. Z motorjem se zakadi povsem na vrh največje sipine za jezerom in se spusti po sredini navzdol. Izgleda da je feš feš, saj se kljub strmini komaj premika po dolgi prečki naravnost mimo zastave, ki sameva sredi hriba. Še sreča, da je bil tako sipek pesek, drugače bi jo verjetno izpulil in prinesel sabo. In to, kot smo izvedeli kasneje nebi bilo dobro, ker je označevala mesto groba velikega Gabrona, po katerem ima jezero ime in na katerega obletnico smrti so imeli ravno ko smo prihajali tisti obred. Tomos se je vrnil nazaj pozno ponoči, ves nasmejan: “prava zabava, nič ne vidiš in bolj ko tiščiš, manj te je strah, saj je vse samo megla!”

Brez piša vetra se voda v jezeru spremeni v ogledalo.

Negativa dneva: Ko smo se vrnili iz brezpotij gorovja Akakus in obrobja Morzuga je bila ura že pozno popoldan. Vas Jarmah je s svojo dolgočasno, brezbarvno in razvlečeno ulico delovala moreče, camp kamor nas je odvedel Omar, skrit nekam pod puste kamnite hribe, pa je izgledal, kot da bomo spali v kamnolomu. Vendar nas je pozna ura prikovala sem in naslednje jutro, ko bi morali kreniti k jezerom, nas je peščeni vihar, ki se še vedno ni umiril, prisilil v čakanje.

Camp na obrobju sipin…

Vendar nam ni bilo všeč ostati tu v campu od Omarjevega prijatelja. Noise se je že zvečer zakopal v nemški vodnik in nekaj km stran našel kar pet campov. In smo se selili, ker so bili praktično na robu prve sipine, na samem začetku poti k jezerom, veliko lepši, vendar z grenkim priokusom. Omar nas je včeraj grdo potegnil, ko nas je za vsako ceno spravil tja v kamnolom in celo zatrdil, da tu daleč naokrog ni nobenega campa. Naše zaupanje vanj je prodal za nekaj libijskih dinarjev.

…s kopalnico z razgledom 🙂

Pozitiva dneva: Zjutraj tik pred odhodom, prihrumijo v camp prijaznega alžirca lokalne Toyote polne japonskih turistov. Vsak s svojo igračko se vneto zapodijo na lov po slikah, pademo v njihove ekrančke in postanemo glavna atrakcija, pravi libijski suvenir. Slikca z motorjem, pa s sinčkom, s hčerko, z ženo, pa seveda z njim, pa … Tomosa sta vneto napadle dve mladenki, ena skrbno zavita v cunje, druga belo namazana s sončno kremo. Tomosova izjava: “mogoče jih pa firbec matra kako bi bilo probat z opico!” Za opice je seveda mislil nas.

Več novic

Zadnje novice