četrtek, 18. julija 2024

Puščavska Libija

Puščava nas je po nekajkratnih obiskih začarala, o Libiji smo od popotnikov slišali veliko lepega. Potihem smo o slavnem libijskem pesku sanjali že 2004 in 2005 na trajektu Tunis-Genova, ko smo se vračali iz »prvomajskih Tunizij«.

Deli

Postojanka

Čebelica Maja…
Tomos meditira…

Ali naš policaj je visok fant okroglega obraza, močnejše postave in večnega nasmeha. Videti je, kot da se mu vse življenje dogaja tako bolj za šalo. Pravzaprav sem ga videl s strogim malenkost jeznim obrazom samo prvi dan, ko smo jim motoristi pobegnili. Okrog je hodil nekaj časa v črni tuniki s kapuco, ki je segala do tal, večinoma pa v progastem rumeno črnem puloverju, da je bil videti kot čebelica Maja in prav lepo se je ujemal z rumeno toyoto.

Zelenje v puščavi…

Prašna zdelana cesta nas pripelje do Alžirske meje, še enkrat ponovimo včerajšnje provociranje policaja Alija, da gremo pogledat Djanet na Alžirski strani, pa se smeje. Nekako je doumel, da je to šala, nekje v sebi pa ob vseh neumnostih, ki smo jih že ušpičili na tej poti verjetno še vedno ni ravno najbolj prepričan, da ne bomo skočili čez k alžircem pogledat. Pot speljana med in po wadijih (suhe reke) pelje čez mejo, na alžirsko stran, nato sledi meji, potem pa zavijemo nazaj v Libijo, v eno od sotesk, med temnimi balazatnimi gorami. Skozi ozke soteske, in spet široke doline, kamnite platoje, kjer na robu postavim svoj prvi stolp za spomin, vse do peščenih jezikov, kjer se po razritih kolesnicah spustimo mimo policijske postojanke. Eden od vojakov, ki šepa nas prosi, če imamo kakšno mazilo. Poiščemo maratonik, ki ga ima s seboj Tomos in mu ga prelijemo v malo flaško. Zadovoljen je in verjamem, da mu bo pomagalo, že zato ker verjame v to. Malo rabijo fantje, ki se tu na robu ničesar znajdejo, da čuvajo prazno opustelo pokrajino. Malo in vendar so nasmejani, zadovoljno ti ponudijo čaj, veseli že ob malih stvareh, ki jih mi niti opazimo več ne.

Gorovje Akakus…
Peščeni jeziki segajo globoko v doline
Na peščenih platojih so hitrosti motoristov presegale tudi 150 km/h

Nateg dneva: Dežuje. Ja dežuje, tu na našem praktično najbolj južnem delu poti nas ujame dež, ki vztrajno prši po nas male kapljice – male a vztrajne. Od tabora se odpeljemo skoraj naravnost do policijske postojanke v centru Akakusa. Sredi dneva smo, posadka našega Kanarčka pa bi kar obvisela tu pod streho v postojanki in čakala, da dež mine. Pa malo bi debatirali z drugimi arabci, ne temi čudnimi slovenci. Vprašamo, koliko časa pa bo še deževalo, odgovor pa v slogu Omarja: “I don’t now, mybe one houre, mybe one day, …” Halo, mraza ravno ni, dežnih vrečk na sebi so motoristi že povsem vajeni, smradu v avtu, ko se sušijo te cunje, pa Bladzo in Noise tudi ne čutita več. Gremo dalje, nič ne bomo stali in čajčkali, uro dan ali teden, ali inšalah!!

Pozitiva dneva: Dežuje. Ja dežuje, tu na našem praktično najbolj južnem delu poti nas ujame dež, ki vztrajno prši po nas male kapljice – male a vztrajne. In pesek postane ostra oranžna preproga, ki se tesno prilega med črno črne kamnite skulpture gorovja Akakus. Včasih se v prečudoviti kontrast barv vmeša še oprano zelenje grmičevja, da kar malo obsediš in zijaš v čudo narave. In spet, pesek, ki se je pod vodnimi kapljicami zbil v podlago za igranje nas velikih otrok. Rišemo kroge, skačemo čez robove, se razposajeno podimo, … Deževni dan, ki ga človek vzljubi!

Več novic

Zadnje novice