petek, 21. junija 2024

Puščavska Libija

Puščava nas je po nekajkratnih obiskih začarala, o Libiji smo od popotnikov slišali veliko lepega. Potihem smo o slavnem libijskem pesku sanjali že 2004 in 2005 na trajektu Tunis-Genova, ko smo se vračali iz »prvomajskih Tunizij«.

Deli

Sipine ala Carte

Bilo je že “kičasto”…
Pobiranje motorja v “pesku” je nekaj povsem običajnega…

Climber: Neučakano se podimo po prvih sipinastih hribčkih, ki se pojavljajo kot napovedovalci bližajočega sto kilometerskega pasa sipin, ki ga moramo prečkati. Gume imamo seveda še vedno napolnjene s previsokim tlakom in včasih motor ni ravno najbolj ubogljiv, vendar vabljivi hribčki nam ne dajo miru. Zagledam pred seboj nekoliko daljši hrbet, zapeljem na greben in mu sledim med tem ko se v dolgih vijugah počasi spušča nazaj na ravnino. Potem se razcepi, levi krak izgine strmo navzdol na sipkejšo stran sipine, desni se dvigne še na zadnji vzdihljaj hrbta preden izgine v ravni hamadi. zapodim se desno, planem čez vrh in potem tanka črta grebena izgine. pred menoj zazeva ostro odsekana luknja, dolga za dolžino motorja in globoka kak meter s strmim izhodom. Privijem gas do konca vendar je prepozno, prvo kolo motorja požre v praznino pred menoj, nagonsko se rahlo odrinem in zletim preko balance v pesek. Motor zleti poleg mene, očitno sem se odrinil premalo in z bokom se srečava tik pred tlemi, k sreči še vedno malo hitrejši, da ni padel s celo težo namene. mala modrica na stegnu in še en strahek, ki se je zapisal nekam v podzavest in ga bo potrebno spet nekoč predelati v ne preveliko previdnost. Niti slutil nisem, kako kmalu bo to.

Bilo je že “kičasto”…

Pogled se kar naenkrat odplazi po napetih oranžnih hrbtih, vse do konca vidnega polja, se razprši v celotno širino zornega kota in z vso strašljivo prostranostjo peščenih valov butne nazaj. Naenkrat se počutimo kot mala pritlikava bitja, ki nemočno stojijo na pragu neznanega, ogromnega stvarstva. Nahajamo se na vstopu v stokilometrski pas sipin, okrog katerega ni obvoza. Ravno nasprotno, predstavlja najkrajše prečenje peščenega morja Ubari. Nekateri drugi prehodi so še za kakih 200km daljši. Občutek nas pritisne k tlom, kar obsedimo ob motorjih in avtu, misli ropotajo in vlečejo vse mogoče neumnosti, opozorila, strahove. Sipine tukaj so velike. In veliko jih je. Kamorkoli pogledamo, sipine.

Pred nami je bilo 100 km sipkega peska…

Zgodbe prebrane med pripravami se združijo v eni sami točki opozorila medtem ko vsi napeti nervozno spuščamo gume. Vozili smo se že po sipinah, a vse dosedaj so bile otroški vrtec v primerjavi s tem, kar vidimo pred sabo.

Climber: Skoncentriram se na preprosto dihanje, na polzeči pesek v pesti, na merilnik zraka in predvsem prikujem pogled na vsega nekaj kvadratnih metrov okoli sebe. In misli obstanejo, srce se umiri, počasi spet dvignem pogled in se sprehodim po napetih oranžnih hrbtih, tokrat drugače, s prijetnim božajočim nemirom.

“Ko v sedlu čakamo, da se avtomobili oddaljijo mi še enkrat planejo mravljinci skozi hrbet in dvignejo napetost do točke explozije. Ne čakam več, motor se ubogljivo odzove na nežno obračanje ročice za plin in zdrsiva prek zaobljenih dolgih hrbtov. Vse izgine, le jaz in motor v igri s peščenimi hrbti, ki mi za vsakim grebenom pripravljajo drugačno presenečenje. In veličastne dimanzije okolice so prav take kot prej, le misli so se prepustile trenutku in vsa moja bit se je prepustila občutenju in strahek je še vedno tu, predelan v previdnost. Tu iz domačega fotelja vedno prevelika, tam v trenutku resnice pa – kdo bi vedel?”

Kaj pa zdaj???

Dva dni se vozimo po pesku v odličnih razmerah ter samozavest in dober feeling naraščata. Kljub temu vodič pahne svojega kanarčka v hudo globoko luknjo, Noise pa – ko pleza do vodiča po eni od razritih, dolgih sipin – uspe skobacati Toyoto na varno šele v četrtem ali petem poskusu. S skupnimi močmi kanarčka spravimo nazaj na »pot« in si v očeh Libijcev pridobimo nekaj ugleda.

Nateg dneva: »Our driver good driver. Not need sandplates,« nam je zagotavljala agencija. Spet v Ghadamesu, ko bolj za šalo kot zares sprašujemo Omarja, kje ima podnice, nam samozavestno odgovori “good driver no need sandplates”. Po izkušnji, ko je Kanarček nevarno nagnjen na bok obvisel na robu vrtače in smo ga s podnicami in vlačenjem naše Toyote, komaj izkopali ven s skupnimi močmi, se je “no need sandplates” hitro spremenil v “tourist have sandplates!”

Pozitiva dneva: Fascinirani smo nad razsežnostjo kraljestva peska. Sipine vsepovsod, kamor se obrneš. Lepe, zapeljive, a spoštovanja vredne (z velikim S). Sem bomo še prišli…

Več novic

Zadnje novice