četrtek, 30. maja 2024

Puščavska Libija

Puščava nas je po nekajkratnih obiskih začarala, o Libiji smo od popotnikov slišali veliko lepega. Potihem smo o slavnem libijskem pesku sanjali že 2004 in 2005 na trajektu Tunis-Genova, ko smo se vračali iz »prvomajskih Tunizij«.

Deli

Akakus

Gromozanski peščeni platoji med gorami sipin… Klikni za povečano sliko…

Omar, slok mladenič oskega tipično arabskega obraza z bradico je bil naš glavni vodič, voznik in če smo prav razumeli tudi lastnik rumene toyote. Dajal je vtis resnega odgovornega človeka. Dokaj redno je opravljal molitev, vsaj kadar smo bili v puščavi in nas premeteno vodil ves čas po poteh, kamor je hotel on, neglede na naše včasih povsem drugačne želje. Kot vodja celotne odprave je seveda nosil določeno breme, vendar se je s časom več kot očitno pokazalo, da ja tako zahtevni, “nori” in neturistični skupini komaj kos.

“Lej Ali, tu je sklopka”

Naš kanarček, bega iz doline v dolino in sledimo mu kot zvesti psički. Najdemo izvir vode v strmo izklesani dolini, ki jo je nekaj tisočletij nazaj morala izdolbsti voda, gromozansko naravno okno v skali in manjše, skozi katerega se tudi zapeljemo. Predvsem pa odkrivamo številne nekaj tisoč let stare risbe, ki so narisane na stene jam. Jame pravzaprav niso prave jame, ampak bolj skalni podmoli izdolbeni v vznožju sten, ki so izgleda nekoč nudili zavetje tukajšnjim prebivalcem. Nešteto jih je, motoristi, ki smo mnogo bolj gibljivi in se zaletavamo pod vsako steno, jih opazimo tudi drugje, vendar naš kanarček vstrajno kroži od ene do druge. Ob risbah v enem večjem podmolu si privoščimo malico, narišemo slovensko žirafo z ribjim oljem, ki se je razlil po skali iz prevrnjenih rib in končno prepričamo posadko kanarčka, da nas risbe ne zanimajo kaj dosti. Omar sicer ne razume najbolje, kakšni “turisti” smo mi, vendar popusti in nas odpelje na obrobje Morzuga.

“Spodaj pa se prestavlja”

Nateg dneva: Na velikem ravnem peščenem platoju si naredimo športni postanek. Omarju se že nekaj časa iskrijo oči ob pogledu na motor, zato mu ponudim svojo zverino in z veseljem jo v opankah brez opreme zajaha in zdrvi po platoju. Vidi se, da ni prvič na motorju in predvsem da verjame v Alaha. Naslednji proba Ali. Več kot očitno prvič, komaj mu uspe speljati, vendar ko se odpelje, kroži v prvi brzini. Komaj mu kriče dopovemo, da ima motor prestave. A zdaj se mu začne veselica. Drvi okoli in okoli celega platoja, nasmeh ima zavezan v pentljo na vrhu glave in se ne ustavlja. Po kdo ve katerem krogu, me že malo skrbi, kaj pa če ne zna ustaviti??? Bomo čakali, da mu zmanjka bencina, ali pa da ga v enem od ovinkov odnese po tleh?? K sreči so ga verjetno začele boleti čeljusti od silnega režanja in je končno pripeljal cel v enem kosu nazaj. Priznam, oddahnil sem si!

“USTAVITE ZEMLJU, ISKAČEM!!!!!!!!!!!!!!!!”

Pozitiva dneva by Noise:
»Samo te pa začara. Moraš probat enkrat.
Si predstavljaš, splezaš na sipino in okrog in okrog samo pesek. In pomisliš, in 100km v katerokoli stran pogledaš, pesek.
Mir.
Zvečer taborni ogenj, greš stran, za prvo višjo sipino, in takoj potihne vse. Nič več. Ne zvoka ne svetlobe. Takšna tišina, da bi jo lahko s škarjami rezal. Gosta, globoka, para ušesa. Šok za “civiliziranega” človeka. Prvič, drugič… se je ustrašiš. Svojega dihanja tudi. Ko pa se navadiš, ti ta mir postane domač, ljub, želiš si ga vedno več. Ker ti zniža srčni utrip, upočasni misli.

Prav zaveš se, da “moderni” svet preveč divja. Zaveš se tudi, da si med vsemi tistimi milijoni zvezdic na nebu ena res majhna pika. Zakaj bi se potem sekiral za malenkosti? In ne užival v vsakem trenutku, ki ti je dan?

USTAVITE ZEMLJU, ISKAČEM!!!!!!!!!!!!!!!!
ali bolje
IF IT’S NOT FUN, IT’S NOT WORTH DOING IT.«

Več novic

NOVICE