četrtek, 18. julija 2024

Puščavska Libija

Puščava nas je po nekajkratnih obiskih začarala, o Libiji smo od popotnikov slišali veliko lepega. Potihem smo o slavnem libijskem pesku sanjali že 2004 in 2005 na trajektu Tunis-Genova, ko smo se vračali iz »prvomajskih Tunizij«.

Deli

Preko Tunizije v Libijo

“Vroča Afrika” sploh ni bila tako vroča,

Po celodnevnem prečenju Tunizije ob vzhodni obali v dežju in pri prav nič afriških temperaturah, smo v Ben Guerdanu, obmejnem mestecu, našli hotel.

še manj pa sušna…

Hotel bi pravzaprav morali napisati “hotel”. Dodelili so nam pritlične sobe pod njim, ki so namenjene romarjem za eno noč. Verjetno so bile včasih skladišča prodajaln z zelenjavo in podobnim, zdaj pa so nametali notri postelje iz vseh vetrov, dali v eno sobo belo in v drugo modro luč, kopalnica pa je ostala kar industrijska. Cena vsekakor namiguje bolj na zgornje prostore, vendar mladi gospodar, ki daje vtis, da je jezen na starejšega gazdo, ker nas ni še bolj olupil, poskus Blaža in Noisa pokukati na vrh stopnic (v pravi hotel), nesramno prepreči. Vendar je bilo jutro naslednjega dne z mrazom in mokrimi oblaki mnogo bolj negostoljubno kot tista modra soba v skladišču.

Pri Libiji je tako, da je potrebno stvari vnaprej malo podrobneje doreči. Oziroma zelo podrobno doreči. Za vstop v Libijo moraš dobiti uradno povabilo od libijske agencije (ali znanca), da sploh lahko dobiš vstopni vizum. To izgleda približno tako, da najprej izmenjaš nekaj deset emailov v katerih podaš podroben načrt poti, podatke o sebi, potni listini in vozilih, nato pa sledi dogovor v stilu »This Friday at 9am you meet our guide who will take care of everything at the border«. No, to smo zapisali v dokaj pravilni angleščini, tisto kar dobiš po mailu pa je potrebno najprej s skupnimi močmi iz »libijske angleščine« dešifrirati. Pa ne narobe razumeti, to vse so čari potovanja v Socialistično republiko Džamahirijo in ne težave, kot bi jih morda marsikdo označil.

Bili smo zgodnji, da se slučajno ne zataknemo na izhodu iz Tunizije. Po kaki uri nas tunizijci spustijo iz krempljev. Ura je devet, točni smo in predvsem hitri, prvi libijec nas usmeri na stransko okno, peljemo mimo, ker ni videti nikogar (verjetno še spijo), pademo mimo dveh kontrol z nezmanjšano hitrostjo, motorji gospodovalno rohnijo in pretentajo uradne osebe in na zadnji kontroli nam samo še mahajo v dobrodošlico in pozdrav. V vsega nekaj sekundah se znajdemo kak kilometer v notranjosti Libije, osupli, nejeverni in še vedno iščemo, “Kje je ta meja?”. V tistem zagledamo Toyoto, ki so jo na zadnji kontroli ustavili, in avto s policaji, ki drvi za nami. Vrnemo se na sredino kakšen kilometer razpotegnjene meje in še sreča, da vse papirje ureja vodič, ker so napisani z »grabljicami«. Mi vmes pomalicamo in v borih štirih urah smo opremljeni z novimi libijskimi tablicami, skupinsko vizo in »diplomo«, libijskim Carnet du passage (prometnim dovoljenjem).

Na kosilu v restavraciji ”Toyota”

(Poskus) natega: Noise in Blaž se za hec pogajata s tunizijci, ki ob cesti prodajajo libijsko nafto in bencin. Cena nafte v Libiji je menda nekajkrat nižja kot v Tuniziji, a jo šverc-komerc prodajalec poskuša prodati celo za več, kot je uradna cena na tunizijski pumpi (100 SIT). Matematika jim ni ravno domača. Model ne popusti niti pod mamljivo ponudbo zamenjave pločevinke energijske pijače (0,33l) za liter nafte. No ja, tri deci proti enem litru. Hmm, morda pa niti niso tako slabi matematiki?

“Dilanje” za Libijsko gorivo, na “črpalki” ob cesti v Tuniziji, ni bilo uspešno…

Pozitiva dneva: Dokazali smo, da se da priti v Libijo tudi brez vodiča in vizuma in libijskih tablic. No, vsaj slab kilometer globoko. Ampak vseeno, končno smo v Libiji!!!

”Stric” a maš kaj zame???
No, če ni druzga, bo tud kuli dobr…

Več novic

Zadnje novice