Rusi-Kazah-Uzbeki-Turkmeni-Irani-Turki-stan

Zjutraj iz Eneide spet na pot kreneva. Stroja sta počakala zadaj na zaprtem dvorišču. Zajahava in gas čez blage gričke.

Nekaj časa ob cesti opazujeva običajne prizore. Tovornjak, ki se je tam pokvaril, kakih trideset možakov lepo na roke rine po cesti. Dobri so. Na postajališču pride možakar do naju. Zlat zob se mu med nabijanjem sveti skozi nasmeh, pa kakšno verižico bi prodal. Tudi te se lepo svetijo. »So zlate,« pravi. Kupčija mu je sicer v vodo padla, povedal pa je, da je iz Jordanije in trguje po vsem svetu. Nekam domače je ta Jordanija zazvenela, po drugi plati pa – kaj vem, koliko je njegov svet velik.

Pred Žitomirom odvijeva. Ognem se luknji, v slušalki pa naša stokat začne. Je šlo direkt v luknjo. Nekaj kasneje ustaviva na enem od obcestnih bazarjev, pretipava Tomatota – vse ok. Spredaj na vilici je sicer pokrovček odletel (skupaj s termometrom, ki je bil nanj zalepljen), hujšega pa ni bilo. Pogledam še po bazarju – kitajska roba, vmes so kože po cca 20 EUR, vendar take z dolgo dlako. Za motorjev sedež niso dobre – se vozli naredijo, potem pa žulijo. Sicer pa sta bili riti vsak kilometer bolj hvaležni ovci, ki sva jo že doma čez sedeže navlekla. Ni kaj, janc je zakon.

Kyiv challenge

Do Kijeva je bila dolga. Končno sva se le privlekla čez enega od milijon gričev. Levo in desno gozd, cesta pa široka in ravna – pelje naravnost do stolpnic na obzorju. Že od daleč se vidi, da bo veliko mesto – po avtih tudi, saj se v kombinacijo starih Lad, Moskvičev in tovornjakov pričnejo mešati srebrni in temni spolirani »avtocestni terenci«.

Kar padla sva v mesto in se na hitro naučila še enega ukrajinskega trika. Na semaforju zelena, zapeljem v križišče, naša za mano, takrat pa opazim, da so z desne že speljali – na polno! Ocenjujem, ne bo šlo. Model me bo snel. Odvijam levo. Črna terenska »mrga« me očitno cilja, zato jo stisnem levo po ulici in šele malo više obrnem ter se s srcem v uberturah vrnem v križišče. Julči jo je čez prirezala za enim ali dvema, ki sta mene gonila. Nič mi ni bilo jasno. Šele pozneje, po nekaj križiščih, mi je potegnilo – modeli speljujejo v rdečo! Ko se jim zdi, da je prostor in se bo kmalu zelena vžgala, speljejo. Bognedaj domače navade z ukrajinskimi mešat. Bi pokalo ob vsaki menjavi semaforja.

Na cestaku naju prehiteva Nizozemec. Pa eno napeto ritko je imel zadaj. Možakar ni doma, čelade mu ni treba. Pravi, da je ok. Frajer. Iščeva izhod iz mesta. Pokažejo nama na neke avtocestne pentlje. Zapeljeva mednje, ko sva jih ravno razvozljala, pa se znajdeva v zastoju, ki ga nikomur ne privoščim. Naslednji kilometer, dva, ali tri sva se po vročini (konec julija) čisto počasi pretikala med klimatizirano pločevino. Ni šlo hitro, saj so se vsi rinili na most čez Dnjepr, tam na mostu so pa policisti razkopavali malo »verižico« tistih črnih in srebrnih terencev. Policisti mahajo, midva pa sva prekurjena ustavila takoj za njimi in si pavzo naredila. Sva mislila, da se bo ventilatorjem strgalo.

Za začetek omejimo finančne vire, pa še pacek je bil požrešen

Tisti dan, praktično še na začetku poti, sem bil heroj – na eni od črpalk mi je uspelo pin kodo plačilne kartice trikrat narobe vtipkat. Bi bilo vseeno, če bi kartico kar doma pustil, saj mi tudi na banki niso mogli pomagati. A se je Teledom izkazal – nekaj soldov sva na Julči prenesla in nadaljevala. Pin bo treba pa doma uredit – čez slab mesec, ko se vrneva.
Gas proti Harkovu. Vmes še uspeva opazit, da so poleg Uralov s prikolicami očitno tudi čoperji v Ukrajini med modernimi stroji. Lepo je šlo, ko se v blagem ovinku iz sence stegne loparček na cesto. Inkasant je bil rejen in se ni pustil prepričat – je kar naravnost povedal, koliko je podkupnina. Lepo po domače sem ga nekam pošiljal, pa ni razumel. Ker sva planirala še do meje pripeljat, sem na hitro nekaj zbarantal, a 20 naših sem lopovu moral pustit. To, da je medtem cestak na polno mimo priletel, pač ni njegov problem. Da bi se mu le zaletelo, ko se bo s šašlikom za tistih 20 EUR basal!

Hotel in hladilnik v Valkyh

Proti meji so se potem vrstili drevoredi med polji pšenice, sončnic, cesta je bila vse lepša, vendar je tudi noč spet hitro padla, tako sva se precej pred Harkovim in mejo ustavila. Mesto Valky – Volkovi po naše – slovi po strašnih ljudeh. Saša in Saša sta bila že malo nažgana, ko sta nama to pri večerji prišla povedat. Sva si pa našla edini hotel v mestu. Saj ne, da bi za tiste solde iskala L kategorijo, vendar tistemu le težko rečem hotel. Moja na poti sicer ne viha nosu, a na stranišče je tam nisem spravil. Je pa res, da sva hladilnik v sobi dobila. Tavelik, kuhinjski. Tak taštirioglat, kot so jih v Gorenju v sedemdesetih prejšnjega stoletja delali.

Sva bila jako zadovoljna zjutraj, ko sva jo pobrala.

Okrog Harkova sva zajtrk lovila, ali pa vsaj kavo, da bi se še zadnjih ukrajinskih podložk znebila, pa nisva imela sreče, zato sva na rusko mejo kar na tešče uletela. Napaka. Zadeva se vleče. Od okenčka do okenčka, vmes pa deklaracija (ki sva jo menda že na ukrajinski meji videla in potem točno tako na vsaki meji do Irana) in vsi možni ostali papirčki. Tranzitna viza je bila ok, v vrstah pred okenci je bilo pa naporno. Pa se vedno najde kaka slovanska duša, ki povpraša: »Atkuda?« in »Kuda?«, potem pa kako je pri nas, pa če sva policaje srečala. Hja! Je povedal možak, da je po celem svetu enako, samo, da je treba v Ukrajini dat policaju za 5 šašlikov, pri meni doma pa za 500. No ja, ne bi vedel. Raketaša iz Bajkonurja je zanimalo, kam greva naprej. Pravi, da Kazahstan in Uzbekistan pozna, pa da naj v Uzbekistanu paziva, kje tankava, ker je bencin svinjski. Ok, hvala. Je čudo, kako take debate skrajšajo čas … nerodno je le, da prideš pa ne prav daleč.

No, evo, zdaj sva pa v Rusiji. Nekam bo treba na bankomat po rublje in kopejke, po ruske »podložke« pač. Menjala »Američanov« še ne bi, tako sva se v Belgorod spravila, tam pa že na vhodu v mesto policajem zatežila, da so pokazali pot. Bankomat sva v »šoping-centru« našla. Zanimivo – popolnoma enake navade kot doma, le roba je malo manj pošlihtana. Ven iz mesta spet mimo policajev. Zdaj naj pa še za pot proti Voronežu povejo. Pa so. Pa »Čestive daroge!« so tudi voščili.

Hitrost ubija

Ruske ravnine in polja z obeh strani ceste človeka lačnega naredijo. Že dobro je šlo v popoldne, ko sva v neki vasi parkirala pred kafejem. Zraven naju pa možak na vozu zabremza kobilico in naju ogleduje. Tako lepo počasi. Pa spet: »Atkuda?« Motorji so mu všeč. »Bi menjal?« »Pa bi.« In se oba reživa. Nekaj še pomenca, potem se odloči, da bo kar pri svojem ostal. S sinom gresta ribe lovit. Čisto počasi. In sta se tako tudi odpeljala. Pri sebi mu zavidam njegov ubijalski tempo. Okrog motorjev so se vtem mlade goske začele smukat. Ko je mama gos pokapirala, da jih gledava, jih je vse lepo spakirala in za vogal odpeljala. Midva pa naju tudi – na kvas, pa na boršč, pa na meso, pa griecki; porridge – tako sem ono pašto krstil.

Andrei ne seri!

Andreiju naj se tudi šašlik zatakne! Polnih trebuščkov sva se proti Voronežu peljala. Cesta lepa, ravna, pregledna, kamionček pred nama pa se ni nikamor zmigal in sva ga šla prehitet. Še ne dve minuti zatem je Andrei pred nama prižgal utripajočo luč – samo zato, da mi je povedal, da čez polno črto ne smem mimo kamiončka.

Oderuh je začel pri 500EUR in odvzetih dokumentih glihat. Popoldne je bilo že pozno, midva bi pa vsaj še do Voroneža, tako da sva se za 1000 njihovih podložk lažja naprej odpeljala. Pa dlje kot do Voroneža itak ne bi prišla, saj sva najprej cikcakala po mestu in se zgubljala, potem pa končno prečila Don. Ko se je začelo mračit, sva pa še v dež zapeljala. Dovolj je bilo za tisti dan. Za najine popotne navade de luxe motel sva našla takoj na oni strani ceste. Zgodaj spat, ker jutri bi bilo dobro tam za Saratovim kazahstansko mejo prečiti.

Brbotalčki

Da bi šlo na sigurno, sva vstala že ob svitu. Med pakiranjem sva gledala žareče rdeč sončni vzhod. Cesta se je ponoči posušila, a kakšne plohe bova najbrž še deležna. Zajtrk ob cesti ni bil nič posebnega, ampak bo držal. Potem ravnina, pa še malo ravnega in spet ravnina. Kmalu bo treba tankat in se mi je zazdelo, da po trebuščku nekaj brbota. Naslednji kilometri so bili zame muka. Zvije, pa spet spusti. Kdor je to izkusil na motorju, ve o čem govorim. Zeleno-vijolčast sem bil, ko sem na črpalki spraševal po stranišču. Keramiko so imeli dobro – je zdržala vse grozne pritiske. Pol lažji se primajem do mopedov, moja me gleda, njej ni nič. Čudno, saj sva bila na enakih župah. Malo še počakava – ugotovim, da je bilo to to, natankava in odpeljeva naprej.

Niso vsi Rusi Andrei

Omejitev 40, ker je luknjasta cesta, a po tistih luknjah sva z mopedi do loparčka čisto lepo z dobrih 70 priskakala. Ko sem se zgovarjal, da je omejitev za motorje brez veze, ker se da tudi hitreje, pa da je cesta široka, ravna, me je model le čudno gledal in na koncu zinil, da ga »abmanjujem«. No ja, sem raje nehal. »Kaj naj pa zdaj s tabo naredim?«
»Nič, spusti me.«
»To pa ne, s šefom tamle v avtu se zmeni.«
Prisedem k šefu. Malo starejši, pa bolj umirjen je, pa me sprašuje Atkuda in Kuda. Ko mu odgovarjam, me obvoha in sprašuje, kaj sem pil.
»Nič takega, vodo, kvas, sok.«
»Tukaj imaš, pihaj.«
Piham na polna pljuča, pogleda in razloži, da je omejitev 0,7, jaz sem pa 1,7 napihal.
»Aparat je pokvarjen, če ne verjameš, pihaj ti!« ga pisano gledam. Pa noče.
»Je že v redu, samo pazi, ruski kvas ima nekaj malega alkohola v sebi.«
Pa spet: »Kaj naj s tabo?«
»Nič, spusti me.«
»Nak, to bo štraf.«
»Prav, potem napiši protokol.«
»Aha, napišem protokol, pošljem ga v Moskvo, Moskva na Slovaško in tam potem policaji pri tebi potrkajo in plačaš štraf?«
Že pri Slovaški prikimavam, da bi mi skoraj glava odpadla.
»Kaj pa delaš tukaj, si turist?« me še sparašuje.
»Ne, v tranzitu sem.«
»Si rekel v Kazahstan, kaj boš pa tam?«
»Tam bom pa turist.«
»Potem si turist tudi tukaj.«
»Ok, prav, pa sem.«
»No, potem si pa gost in gosta ne moremo štrafat, kajne?«

In sem se spet zelo strinjal. Vrne mi papirje, oni zunaj me pa vpraša, kaj sem se zmenil. Mu povem, on pa najprej meni čokolado dodeli, potem pa še Julči eno. Če je taka, ga povprašam, če kadi. On da ne, šef pa. Za šefa Marlboro ven potegnem, pa izjavi, da če bi vedel, da je Malboro, potem bi pa on tudi kadil.

»Sori – prepozno. Ampak čokolade pa ne bom vzel, če se ne slikaš z mano.«

Pa naju naša pritisne, v pozi pred avtom in s čokolado. Ko se na motor kopljem, se še nekaj kremži: »Čakaj malo, pri nas se lepo zmeniš, a praviš da greš naprej v Iran in jezika ne znaš, kako se boš pa tam zmenil?« Pogledam in pokažem roke, dec se zareži in le še » Čestive daroge« slišim, ko se odpeljeva.

Se spet spraviva na cesto – lepo pelješ in gledaš malo cesto, malo okolico, zasanjaš se v breze, čakaj malo, kaj je bilo pa tole? Se mi zazdi, da je slab kilometer naprej neka senca švignila čez cesto. Gledam, ampak najbrž se mi je samo zdelo. Cesta lepo valovi naprej, levo in desno pa žitna polja, od ceste jih loči le malo grmovja in nekaj dreves. Lepo se vidi veter v žitu. Pa spet senca! »Si kaj videla?« Tudi bajkerci tam zadaj se nekaj zdi, a ni prepričana. V tretje sem jo pa zasačil, mašino, napol traktor, napol kamion, kako ob robu ceste turira in se pripravlja na pretrčavanje v ono grmovje tam čez. Si je ne bi želel nabasat. Preden sva Volgo zagledala, jih je bilo kar nekaj.

Saratovska oblast

Ko se je cesta spustila k Volgi, sva zapeljala v Saratov. Ne vem zakaj, a očitno sva v mestih po nekem ključu vedno v gužvo padla – po pravilu v vročini. Tokrat so se mi pa še čreva nekam posebno začela zvijat. Pa menda ja ne spet! Kar se Volge tiče, se spomnim le, da sva most dolgo iskala. Gor po reki so jadrali, na otoku sredi reke so se kopali, meni je pa keramika po glavi rojila. Ma kaj keramika, s čisto majhnim, osamljenim grmičkom bi bil več kot zadovoljen. Pa je bilo treba ven iz mesta prignat, pa še nekaj ovinkov proti meji odpeljat, tja do nekega kafeja, da sem na svoje prišel. Kljub olajšanju, mi hrana ne gre. Pil bi, pa si tudi ne upam preveč, raje okrog gledam. Kamaza na dvorišču se mi kar lepa zdita. Dizajn Gorenjevega hladilnika – tistega bolj oglatega iz začetka sedemdesetih, a vsak z dvema prikolicama zadaj. Odslej bo tega očitno več. Ljudje so tudi drugačni – manjši, bolj buckasti, pa oči jim že malo napošev vleče. Bo najbrž Azija kje blizu.

Se nadaljuje na naslednji strani…