Nomadi so nama sicer povedali, da motorja pazijo, a ko sva zjutraj vstala, bi lahko ukradla motorja, čuvaja, posteljo, kolibo in jurto zraven, pa ne bi nihče opazil. Tistega jutra sva od čuvaja videla le laket, kako je iz pod odej štrlela, pa še to šele ob odhodu.
Vstala sva prva, že pred vzhodom – jasno nebo je napovedovalo vroč dan. Kmalu za nama so se prikazale ženske, ki so začele pospravljat in pripravljat kolibo. Pravzaprav sem z odobravanjem sprejel dejstvo, da se možakarji malo pozneje pokonci spravijo, ko je glavno podelano, ko je že zakurjeno in zajtrk pripravljen. »E, pa da nisi ti iz Crne Gore,« mi je pred leti brke vihal čiča Danilo doli v Boki Kotorski. Naša ni ravno skakala od navdušenja, ko sem hvalil tukajšnje navade.
Vstala sva prva, že pred vzhodom – jasno nebo je napovedovalo vroč dan. Kmalu za nama so se prikazale ženske, ki so začele pospravljat in pripravljat kolibo. Pravzaprav sem z odobravanjem sprejel dejstvo, da se možakarji malo pozneje pokonci spravijo, ko je glavno podelano, ko je že zakurjeno in zajtrk pripravljen. »E, pa da nisi ti iz Crne Gore,« mi je pred leti brke vihal čiča Danilo doli v Boki Kotorski. Naša ni ravno skakala od navdušenja, ko sem hvalil tukajšnje navade.
Dva kilometra dalje je bil še treji krater. Z vrha je še najbolj simpatičen, saj izgleda zalit s temno-modro vodo. Na pogled tako kot cenotes po Yucatanu. A ko človek malo bolj pogleda, opazi da je tista voda le nekoliko boj umazane sorte. Nekam mastna se zdi na površini.
Pa vseeno – trije kraterji podobnih dimenzij, dobesedno sredi puščave, pa vsak drugačen – en ognjen, drugi blobota, tretji je pa lepo z vodo zalit. Ma v nobenega ne bi rad padel. Preden sva se naprej spravila, sem moral še tja za ene kupe zavit. Nimam pojma kaj je bilo v tistem čaju zjutraj.
Vroče in živo
Ja, potem pa naprej čez Karakum. Bojda najbolj vroča puščava v Aziji je živa kot vrag iz gazove jame. Vsake toliko se velblodi priguncajo čez cesto, potem so sipine, pa oaze, jurte, kaka čreda ovac sem ter tja. Se mi ne sanja, kaj lahko žrejo razen peska. Ja, pa vsaj 300 traktorjev sva prehitela. Vsi so bili modri – naloženi na vlak so ga žgali proti Ashgabadu. In da ne bo pomote – noben ni bil trike.
Bojda so se Kitajci in Indijci nekaj vmešavali zraven – pred dvema letoma so namreč v zameno za plin eni potegnili progo čez puščavo, drugi so pa mašine dostavili. Se pozna takale proga v državi, kjer je na površju v glavnem pesek. Mimogrede sestavijo oba bolj obljudena konca – severno in južno mejo.
MC Jerbent (MC=MotoClub)
Kakih 150 km pred Ashgabadom je pesek dobro začel siliti na cesto. Sipine z obeh strani pa ravno prav visoke, da se ven nič ne vidi. Med njimi najdeva smerokaz za Jerbent – le za sipino je treba zapeljat in si tam. Prijazna vasica, le pesek jo zasipava z vseh strani, da so nekatere hiše na robu vasi že utonile v njem. Ima pa črpalko in vodo tudi. V plastenkah. Lokalnemu riderju, ki se je na napol razpadlem Ižu do naju čez pesek priguncal, rusko ni šlo, smo se pa bolj smejali eden drugemu. Scena je bila še najbolj podobna začetku motozbora – v organizaciji MC Jerbent, jasno.
Do Ashgabada nama je še enkrat zakuhalo. Proti poldnevu je že šlo, ko sva ugotovila, da prepih pod čelado nič več ne ohladi. Prej segreje. Ko sta mi tisti dve možganski krivulji že cvrčali, sem vendarle opazil napis Butajnar, pa v.d. kioska in dva mulca zraven. Mucek in Tomato sta ostala ob cesti, midva sva se pa z vodo nacejala pod grmom tam ob eni bajti. Do Ashgabada jih je bilo le še dobre pol stotinje, sence nikjer, grelo je pa tako, da bi bil krop osvežujoč.
Ashgabad
Ashgabad je na robu puščave, tik pod gorami. V teh gorah je meja in na drugi strani Iran.
Zanimivo pri vstopu v mesto je, da iz peska dobesedno padeš med vodomete. Že takoj na začetku počaka Jingiskanov spomenik. Vodnjak, jasno. Džingiskan na vrhu, njegovi vojaki pa spodaj ob robu.
Potem sva se pa vozila, se razgledovala po mestu – tako za prvi vtis – in pobirala čeljusti. Sicer so tudi starejše stavbe vmes, a kar je novega, je v belem marmorju, palače z belimi kupolami in ornamenti na njih, zeleno kamenje in zlati ornamenti, vmes pa voda v curkih iz vodnjakov bruha. A pa nisva midva tamle, le par kilometrov nazaj, še peska goltala? Dajmo se nekam pospravit, da se shladi, potem bo treba pa pregledat tale fenomen.
Pri Muratu sva se ustavila. Murat goji golobe. Sicer je čisto miren možak, a tisti dan je bil nekam zatežen. Najprej smo se zdilali za sobo s klimo, potem bi naju raje prestavil v drugo, kjer je bila klima le na hodniku, pa so nama Francozi povedali, da ona druga klima ni vredna pol fajfe suheha dre… Po Karakumskih temperaturah sva si pa midva želela le ozeblin. In sva ostala pri svojem.
Francozi so bili tudi na tranzitnih vizah (sicer pri Muratu ne bi smeli spat!), preko Irana pa so se v Turkmenistan privlekli z bicikli in z vlaki. Pravzaprav bolj z vlaki. Bicikle so imeli bolj tako, za izgovor in za v mesto. Pametno. Nekaj inštrukcij za Iran sva pa le dobila pri njih.
Glavni Džek
Ih, kaj bi drugim dajal! Če si glavni Džek, si poleg palač in vrtov v centru mesta postaviš visok, trinog spomenik iz belega marmorja, na vrh pa svoj kip v zlatu.
Ponoči je spomenik seveda osvetljen. Z barvnimi reflektorji. Pa barve se vsako minuto prelijejo v drugo. Pravzaprav svoj zlat in vsaj doprsni kip postaviš tudi na vsak vogal, ali pa vsaj ogromno sliko na fasado, če ne kar mega jumbo LED zaslona, da prek njega svoje vizije deliš z ljudskimi množicami. Hja, že že, le da ves čas nisva opazila prav nikogar, ki bi ga zanimalo, kaj oni stric tam na megazaslonu bluzi.
In če si glavni Džek, potem daš pred letno rezidenco nabit tristo kandelabrov in nanje obesit tristo zastav, pred vrata pa nekaj modelov s šmajserji, da mene in Julči odpodijo, ko hočeva bajto od blizu slikat. Hja, razlike med onimi, ki so »in«, in onimi, ki niso tako zelo »in«, so očitne – tako v standardu, kot v privilegijih.
Lutanje in ob enajstih doma!
Z neko bejbo sva se zaklepetala na avtobusni postaji zraven gledališča. Njej se je zdelo čisto normalno, da v mestu ni kinematografov. Filmi imajo pač lahko kvaren vpliv, pa jih ni!
Potem sva še malo zijala pasla in ko bi nekaj jedla, sva na hitro zavila v trgovino. Ravno na izbiro najbojšega soseda nisva naletela. Pravzaprav bi artikle skoraj na prste preštel, ampak lahko sva pa izbrala, katerega v vrsti bova vzela. Pa to prodajalke ni motilo. Ko nama je postregla, je šla s kolebnico skakat pred trgovino. Najprej sem se nekaj frajerja delal, da ji bom pokazal, kako se skače, pa je potem ona mene pametnega učila.
Z Julči sva naredila še krog po parku tam zraven. Stražarjev tu ne manjka – sem ter tja kakšen poskusi nažicat čik, a jih tokrat kot zakleto nisem imel pri sebi.
Ob enajstih bi morala biti pri pospravljena Muratu – policijska ura (ja, tudi to je še tukaj doma) menda zna biti zoprna reč, če na pravega naletiš. Kakšno minuto sva res zamudila, pa še ni bilo panike. Medtem so se Francozi izselili. Zadebatiral sem se s kuharjem iz Armenije – na začasnem delu v Ashgabadu. Obvlada kebabe in pravi, da je denar tu boljši.
Potem pa spat – jutri bi firbcala po Toltuchka bazarju, pa na Kow Ata bi šla, pa še na … klonk.
Od igle do rakete
Toltuchka je v teh krajih The Bazaar. Res. Kljub temu sem kopalke zase zastonj iskal. Nisem ravno najboljogromnejšejši, a njihov XL čez moje stegno ne gre, več kot XL pa res nisem našel. Je pa Julči dobila haljo za v Iran, le skrajšati jo je bilo treba pozneje. Čudno, prej sploh nisem vedel, da je švicar tudi šiviljski nož.
Na bazarju ni malo kitajske robe. Domač je tekstil, pa rabljene zadeve, pa kučme in tepihi. Če kdo išče rezervne dele za 50 in več let staro Singerco, jih bo pa tudi brez težav dobil. Ugodno.
Julči je popadla lakota in me je kar nekam ne preveč nežno pogledala, ker tega nisem sam opazil. Na »food sectionu« sva ubodla faširan šašlik. Noro dober je bil, le od kuhinje se je tako kadilo, da sva ga dokončala ob solzah.
Triminutni pir
Do Kow Ata sva se potem s taksiji odpeljala. Na motorjih bi se znalo ob policijskih kontrolah zapletat, saj je do Kow Ata treba kakih 100 km vzdolž gora, nama dovoljena pot pa pelje le naravnost v hribe.
Sistem taksijev je zanimiv – eni lahko le po mestu vozijo, drugi pa le izven mesta. Tarife so tudi uganka – za 100 km sva plačala manj, kot za nekaj km po mestu – pa oboje skupaj ni vredno omembe. Avti so stari. Najin medmestni Opel jih je imel 500.000, a tip ga je vseeno tiščal 150, četudi je motor kuhal in je moral dve plastenki vode za dolivat s seboj vzet. V kratkem bo treba itak na nevemkatero generalko.
Vzpon na površje ni bil mačji kašelj, a je šlo. Zunaj pa spet pit, Julči se je pa še za sladolede zagrebla. Spoznala sva, da je treba biti pri pivu pazljiv. Pravzaprav prej hiter. Če se ga ne spije v treh minutah, potem jih dobi štirideset. Stopinj. Celzijevih. Pa še to: V tistih krajih se lahko kornet od sladoleda do konca poje.
Se nadaljuje na naslednji strani…
