Rusi-Kazah-Uzbeki-Turkmeni-Irani-Turki-stan

Sva se z Julči spravila na pot – tam lanskega julija, že v štartu se nama je zdelo, da se zna kaj narobe sestavit.Cilj je bil resda domov priti, vmes pa čez Rusijo v Kazahstan, potem pa Svileno pot obirat čez Uzbekistan in Turkmenistan, pa na jug v Iran in čez Turčijo domov.

Skratka – tako malo bi firbec pasla, kako tam zgleda, kakšni so ljudje, pa če imajo res noge do tal. Časa ni bilo preveč – dopusta sva sestavila za mesec dni,  tako da je bilo treba pot do konca Rusije vzeti kot tranzit, izpred Istanbula do doma pa tudi. Ampak tokrat se je avantura začela bistveno pred odhodom.

Kam

Na idejo, da greva v tiste konce, sva začela prihajati leto prej, ko sva se vračala s potepa po Siriji in Jordaniji. Takole tranzitiraš, ugotavljaš, da je bilo fajn, obenem pa že: »Kam pa drugo leto?« Jih poznam nekaj, ki jim ta vprašaj vsako leto redno obvisi nad glavo.

Pravzaprav sva v začetku načrtovala le krog okoli Črnega morja. Ker je bilo čez Gruzijo, Čečenijo in tam okrog v tistih časih nekoliko prevroče, sva traso po zemljevidih razširila okrog Kaspijskega jezera. Ex CCCP ozemlje torej. Vrinil se je še Bojan, ki mi je Imperij od Kapuczinskega posodil – tiste zgodbe tam notri (tudi o tem delu ex CCCP) so, vsaj mene, dodobra nakurile.  Malo s prstom po zemljevidu, pa BojanV je malo razložil, kako se je tam z avtom vkopaval … in sva si premislila ter zadevo zaokrožila še okrog Aralskega jezera. Pardon, morja – nama je potem povedala Akmaral v Aralsku, čeprav ga sama še ni videla. Tisti repek čisto na vzhod je pa v želji po Svileni poti padel zraven.

Kako

Da ne bo šlo tako kot doslej – dva dni prej pogledaš kaj bi naložil, potem dan prej naložiš in se na D‑day po službi odpelješ – sva vedela takoj, ko sva  države pogledala. Vse države na poti, začenši z Rusijo in vključno s Turčijo, so takrat zahtevale vizo (takrat so jo Turki še hoteli). Za nameček sva izvedela še, da Turkmenistan velja za tretjo najteže dostopno državo na svetu, kar se papirjev tiče – takoj za Burmo in ono, ta zgornjo Korejo. Zbiranja informacij je bilo veliko, komplikacij pa tudi.

Ena boljših pogruntavščin je tranzitna viza. Dobiš jo lahko, ko imaš v potnem listu vizi za vstopno in izstopno državo, stane (predvsem v primeru Turkmenistana) pa bistveno manj kot turistična. Slabo je le to, da si vezan na datume – beri: planiranje in zapleti. Kakorkoli, tranzitno sva si omislila za Rusijo in Turkmenistan. Predvsem pri zadnjem je šlo nekoliko več živcev, ampak dejstvo je, da sem vize dobil na dan, ko je turkmenska ambasada na Dunaju zaprta ter namesto v sedmih, že v štirih dneh. Pa še prijazni so bili. Takrat so mi res dan naredili. Kakšen car sem bil, mi je postalo jasno šele kasneje – na poti, ko sem ostale motoklateže srečeval.  Kasneje več o tem.

Kaj vzeti s seboj

Tudi pakiranje je šlo malo drugače. Kilometrov dovolj, da bo treba en servis vmes naredit, karkoli gre v maloro – pa tudi ni ravno za računat, da za vogal skočiš in kupiš. Rezervni deli po internetu – gre, samo ne prav povsod. Pravzaprav največkrat ne gre, ker tudi interneta ni. Vukojebina pač.

Občutljivi kosi so šli v škatlo z orodjem, ključi in podobno pa v platneno vrečo. Olje – hm, bova peljala s seboj (danes ga ne bi). Filtre tudi. Pa ketenspreje – že naučeno: tam jih ni. Pa bencin ima vprašaj – je bilo v nekih potopisih prebrat, da bo oktanov premalo. Booster sem lovil po celi Sloveniji – nekaj flašk  sem ga staknil na Rakeku. Dovolj bo. Pa petlitrsko kantico za zlato rezervo bencina. Za prečenje Karakuma, puščave v Turkmenistanu, bo najbrž tudi to premalo. Informacije o tistih 500 km puščavske poti pa nikjer nobene. Bova že. Se bova morala sproti znajt. Gume – planirala sva da bo skupaj okoli 13k ali malo več – ni panike, morajo zdržat, sicer jih bova po Turčiji lovila. Šotor – bova vzela (napaka!). Pa spalke. Potem pa še ostalo šaro.

Greva v dvoje

S prtljago je šlo tokrat nekoliko lažje, pa tudi vožnja je lepše stekla. Kakor se vzame, pravzaprav -sem pred odhodom nekajkrat debelo požrl. Na zimo sva namreč našo »omotorila« – s tamalo GS-ko rdeče barve. Če bo prav, greva vsak s svojim. Bejba ni ravno velikan, s čoperjem je pa tudi ne bi v razbit makadam tiščal. Tomato je bil ravno še dovolj nizek. Nerodno je bilo le, da od izpita dalje – tam pred cca 15 leti, ni gasa ožemala. Priprave so tako od zime dalje zajemale tudi vpeljevanje rdečega para – Tomatota in moje boljše polovice. Ko je moped parkrat šel v smeri hribovskega jabolčka, sem začel nekoliko debelo požirat in razmišljat o dveh na Tigru. Pa se je vse skupaj kak mesec pred odhodom umirilo – mačko je samozavest popadla in po relacijski vikend furi po Dalmaciji in Bosni je padla odločitev, da bosta Azijo videla oba – Tomato in moj zelenc. Eden na motorju lažje vozi, pa tudi zagate s prtljago ne bo pri dveh mopedih. Dobra odločitev. Kasneje sva priznala, da bi v dvoje na angležu …… ježa.

Pa greva

In sva šla. Tako kot ponavadi – v četrtek po šihtu. Ni petkove gneče, do vikenda pa si lahko že ohoho daleč. Ja, saj bi bila, če ne bi sredi štajerke najprej ugotovil, da sva tadolgo verigo za motorje zaklepat doma pozabila. V Mariboru so nama potem eno prodali. Dobra bo.

Malo pred Mursko sem se spomnil tudi, da vozniškega in prometnega nimam. Xeba! Sem bentil. Pravzaprav sva bentila oba – Julči bolj potihem. Vzgoja pač. Tokrat sem moral nazaj. Resda samo do Vranskega, ker je tamau papirje naproti pripeljal, ampak dovolj, da sem gonil toliko, da mi je tisti zeleni varnostni jopič nacefralo. Zdaj je šele dobro izgledal. Aja – zaradi te fure je El Tigre naredil 200 km več kot oni mali bavarski stvor! Z Julči sta na pumpi v Murski čakala.

Greva – zdaj pa čisto zares

Zamude z vsemi opravki se je nabralo toliko, da sva prvi dan pricincala le do konca Blatnega jezera. Szekesfehervar se mestu reče. Ne najbolj, a še vedno poceni podstrešna soba v hotelu, ki  je napol samostan. Po ulicah so med ljudmi simpatični kipi mularije, pa babice z vozičkom. A naju je zanimal le bograč paprikaš in vinček, ki zna v tistih koncih tudi lepo ratat. V postelji sem potem še malo fotoaparat študiral. Na bolhi sem ga le kake tri dni pred odhodom ujel, potem pa klonk! Spat. Jutri bo tranzit daljši. Upam.

Hungarotranzit

Zjutraj je okrog okna vse frlelo. Podstrešne sobe s pogledom na žleb poln lastovk so pravzaprav čisto v redu, vendar je kazahstanska meja še daleč, pa Gašper je tudi lepo rekel, da se dan zjutraj dela. Pojedla, zalaufala, šla.

Slika Lastovke

Tranzit kot tranzit – čim hitreje, pa čim dlje v enem dnevu. Da se ne bi čez dan preveč motila, sva za vsak primer že kar v mestu dvakrat zašla – še pred avtocesto. Potem je šlo bolje, avtocesta kot avtocesta, tranzit kot tranzit, le do meje sem se ves čas spraševal zakaj imajo toliko vasi z imenom Pinenholy. In če so vse slikce na tarok kartah na madžarskem narisane. Pokrajina spet taka, kot iz kart.

Sprememba sistema

Ukrajinska meja – nič posebnega. Mimo vrste in naprej. Tam pa je malo posebnega. Madžarska EU avtocesta se je nehala, ukrajinska varianta pa vključuje naključne proste strelce. To pomeni, da je cesta lahko široka, da ima vmes lahko zelenico, vendar ima izvoze rešene na način navadnega križišča. Na glavni cesti imaš sicer prednost, a nikoli ne veš, če ne bo model na oni strani ocenil, da greš dovolj počasi in jo bo iz svojega prehitevalnega stisnil levo čez tvoje pasove. Pa da na prehitevalnem pasu zavirajo na polno, se je bilo treba tudi naučit.

Štorklje ob cesti so naju že od štajerske spremljale. Ampak tako nizkih preletov, kot sva jih takoj čez ukrajinsko mejo videla, nisva bila vajena. Prisežem, da bi jo zbil, če bi bil kamion. Ko smo že pri tem – vozila sva v glavnem med ostalimi tranzitniki – kamioni, v glavnem šleparji. Scanie, Mani, Volvoti in kar je teh velikih kvadratov. Le redko se je med njimi že pojavila tudi znamka šampionov kamionskega dela Pariz-Dakarja. Na pogled najbolj neugledne škatle na hitri cesti med ostalimi road kingi.

Raid-al-Ukrainsky

Za cesto čez Ukrajino sem nekje prebral, da so jo pred tem celo preuredili v avtocesto. Že mogoče, ampak ko sva se tam vozila, je zadeva nihala med skoraj avtocesto, nekoliko bolj razsutim gradbiščem, na kakem obvozu je pa morda le za odtenek prekašala kolovoz. A roko na srce, teh zadnjih ni bilo prav veliko. Bolj je treba pazit  na asfaltu, saj je mehak – šleparji ga razrivajo. Ne le enkrat sva se ogibala kakega pol metra visokim kupom tako naritega asvalta. Sva se utrdila v prepričanju, da ga ponoči ne bo za srat. Aha, tudi gosi so nama že v Zakarpatju nekajkrat lepo zaprle špuro skozi vasi.

Dežela nogometašev, spomenikov in hramov

Sicer pa, Zakarpatje je zanimivo. Skoraj me je z motorja odneslo, ko sem ob cesti zagledal  fuzbal plac. Vse v merah, ravna površina, gladko postrižena travica, vse lepo označeno, dva lepa bela gola. Težava obeh ekip je le, da igrišče vstran visi za kakih 30 stopinj. Kasneje sem ga nekje na spletu videl med 10 najbolj nenavadnimi igrišči. Po tem me ni več presenetil niti sovjetski spomenik junaku, velik čez pol hriba, niti reaktivec na podstavku, ki se je čez cesto stegoval. Pa sem ter tja se je kakšen kamnit stric na konju pojavil. Sami junaki. Za oko so se bolj svetile v svež baker in barve zavite cerkve. Škoda, ker sva le tranzitirala. Bo treba enkrat nazaj prit, pa si malo več časa vzet. Saj je blizu.

Pozdravi na Dolenjsko pridejo eno uro prej

Ko se cesta bolj v ravnino spusti, je manj zanimivega – pokrajina spet iz tarok kart, kakšna luknja sem ter tja, kakšen šofer je zaspal, pa obcestni pano sesul, pa kakšen kofetek in čorba sta na postankih padla. V glavnem pa sva navigirala in obirala cestne zapore tja do poznega popoldneva, ko sva začela za prenočiščem stikat. Noč naju je skoraj ujela, zapor je bilo preveč, pa še tema se je nekaj prej naredila. Ustaviva pred Eneido, kelnarce luštne, spanje je poceni. Naju pa moti, da je ura šele osma, pa že taka tema. Ko naju ob večerji prepričajo, da je tista osma pravzaprav deveta, pokapirava tudi, da se proti vzhodu voziva. Dan bo krajši, kakšno uro bova izgubila na dva dni.

Se prismeje natakarica in sprašuje, če Janeza iz Novega mesta poznava. Brez skrbi, Janez, če tole bereš, ime in Novo mesto sem zamenjal. Kaj sta se s punco menila, ne vem – naročila pa je pozdrave zate. Evo: Pozdravljen Janez! Hja, težka je tale šoferska.

Se nadaljuje na naslednji strani…