Pozno popoldne sva še najine konje nekoliko pobožala. Zašvasane feltne so vztrajale, gume ok, olje tudi, vijaki prednje šipce so nekoliko popustili, pa masko sem nekoliko naravnal. Med šrawfanjem sem čez cesto skočil po enoinpollitrsko pivo. Ker je bila Julči ravno pod tušem, sem moral sam popaziti, da jih ni dobilo štirideset. Kar se mora, ni težko. Niti v treh minutah.
Lokalni šport: Štenge Nyazova
Preden sva se zjutraj odpravila na mejo, sva šla še štenge Nyazova pogledat. Nyazov je bil predhodnik onega Džeka, ki ne mara, da bi mu kdo bajto od blizu fotografiral. Si je pa Nyazov bojda zelo prizadeval za zdravje in šport, in je zato dal zgradit štenge na nekaj okoliških hribov. Potem je pa za v soboto izbral hrib in za »zdrav duh v zdravem telesu« člane vlade na vrh povabil. Pod obvezno. Športni dan pač. Na vrhu je bojda preveril prisotnost. Če bi ne bil švoh na srcu, bi tudi on priplezal po štengah, tako je pa s helikopterjem priletel podanike preštet. Kdor zna, zna.
Možaka ni več, menda naj bi ga ravno srce zvilo, štenge so pa še. Na štartu pod njimi pa park, kjer sva parkirala. Tudi v parku je kar nekaj vodometov in kipov onega aktualnega, tanovega Džeka.
Turkmenski Aksakali so člani nekega posvetovalnega vladnega organa in so na štenge prišli na trening. Ko sem jih pobaral za sliko, so si najprej ogrnili plašče, potem pa v pozo. Deset minut zatem, ko smo se razšli, sem pobuljil še enkrat. Belobradi dedje so jo kot gamsi žgali gor po štengah. V kučmah, dolgih hlačah in čisto navadnih čevljih. Le plaščke so slekli. Mogoče pa Nyazov vseeno…
Obesek očeta iz Nise
Julči je slonela na motorju in opazovala kose, kako črve iz zemlje vlečejo. Tudi ona je prej videla aksakale, ko so maširali mimo. »Greva?« Počasi vlečeva jakne nase, ko do avta tam zraven pride familija. Dečko stopi do naju: »Od kje sta? Sta bila v Nisi? Tam je bil Aleksander Veliki vendar!« češ, da so oni od tam. Nak, tako daleč z rute midva nisva mogla. Pokliče ga oče in fant se vrne z obeskom za verižico. Obesek je star, kamen je vdelan v kovino. Tole vzemita! Sprašujem, koliko dolgujem. Nič, to je darilo očeta, da bosta imela nekaj, kar res prihaja iz te dežele. No, pa je tudi ta obesek nekaj posebnega postal.
Potem sva se vrnila nazaj v mesto, natankala bi še, pa sva se do črpalke n-krat zgubila in to tako dobro, da niti policaji niso več vedeli, kam bi naju poslali. Vmes sva tudi tu opazila Gorenjevo štacuno. Končno sva le odkrila črpalko, natočila, potem pa v hribe, naravnost na jug, proti Iranu.
Stara vaja: meja – Iran
Cesta se vzpenja, v petnajstih minutah naju že dobro hladi, čeprav je na termometru še vedno +35. Eh, laže! Oba mejna bloka sta prav na vrhu, lep razgled je na dolini na obe strani.
S turkmensko mejo sva hitro opravila. Daljši postopek sva pričakovala na iranski strani. Ono malo vodo, ki sva jo ob jutrih za dezinfekcijo žvrgljala po ustih, sva sicer pokončala že kak dan nazaj (gospodje na iranskih mejah ne vidijo radi, da jim gostje te vrste pijače prinašajo), ampak administracija bo verjetno vseeno hotela svoj čas.
Pa je šlo presenetljivo hitro. Dobila sva starejšega možaka, ki me je ves droban vodil od enega do drugega šalterja, od vrat do vrat in kar naenkrat je povedal, da zdaj pa lahko greva, imava vse. Nekaj malega sem mu vseeno stisnil v dlan. Je prav, saj sam niti pod razno ne bi primlel čez. Ostane pa finta: ko si na bloku vse opravil, se spustiš v dolino, spodaj v vasi pa čaka še ena kontrola, ki preveri, da je res vse tako, kot je treba. Je bilo in sva se lahko odpeljala naprej.
Čez gore na kebab
Potem se je pa moto lepota začela – cesta sicer ne ravno najširša, ampak gladek asvalt, zvija se čez gore, pregledni ovinki, pa spust v sotesko, previsne skale nad cesto in čudovita oaza ob suhi strugi, prometa skoraj nobenega, pobočja brez dreves in zelena trava. Bomba se je bilo fijakat po tistih gričih.
Lepo in tekoče privijugava iz gora v prvo mesto. Naša je menda že gori na meji nekaj okrog hrane vedela povedat, zdaj sva pa že oba ugotavljala, da želodca ne vesta več, kaj je bilo za zajtrk. Sem se spomnil na ruskega policaja: »Kako se boš pa v Iranu zmenil?« K sreči je bil možak ob cesti svetovljan – besede kot so restaurant, kebab, šašlik in ajran mu niso bile tuje in je že mahal, kam se gre v merkezi.
Parking pred restavracijo in prvič nekoliko zagate s preoblačenjem moje dame. Pa je kar šlo – buff za začetek zadostuje, potem pa za zaveso jakno dol pa haljico čez, buff dol, ruto okrog glave in je Fahreta prisedla k mizi. Kebab (pozabite jufke in nam prilagojeno šwarmo), zraven pa jogurt – uf je bilo dobro!
Spet bencinske dileme
Po poznem kosilu se je pa ježa čez iranske planke začela. Teren povsod malo visi, planoti pa ne konca ne kraja. No, da vidiva, če znava tudi tu tankat. Perja sva nekaj že gori na meji zamenjala – to ni več težava. Ustaviva na črpalki in takrat se spomnim, da imam nekoliko izbirčen motor. Bo treba spet sistem pogruntat. Pa ni šlo.
Sprašujem po oktanih, če je 95, odgovarjajo mi s ceno, da je 94 in nekaj; kažem na različne marsovčke, sprašujem »Super?« oni pa meni, da je vse benzin. Že čisto brez idej sem bil, ko le pride eno dekle, pa lepo po angleško, če lahko pomaga. Poskusim še z njo, pa tudi tako ni šlo – naj bi bil ves bencin enak, oni ga na bone kupujejo, ker jih jaz nimam, bo pa cena malo višja. Kar se pa oktanov in kvalitete tiče, pa da je ves tak, da je za avtomobile. Obupan še pogledam, kje stojijo kaki novejši avtomobili in se postaviva za nekega Nimampojmakajjebil zahodnjaka v vrsto.
Za ziher še zamašek boosterja notri vlijem. Tako, pa bo! Pozneje sem izvedel, da naj bi bili oktani nekoliko nižji – tam okrog 92. Bili ne bili, zaradi tega me glava ne takrat, ne danes ne boli.
V Iranu so ceste lepe, gladke, a polne. Ko pogruntava finto, ni več problemov.
Kako se reče »postelja«?
Pozno popoldne v Golestanu zapeljeva v sotesko. Nekaj gozda je tu. Promet se nenadoma zgosti in ugibava, če se vsi z vikenda vračajo. Nedelja zvečer je namreč. Naredijo se kolone in vse skupaj se pomika čedalje počasneje. Na karti večjih mest ni videti.
»Ti, kako bova pa tukaj spanje našla?«
Prvi večer v Iranu – velike oči so naju. Peljeva skozi nek trg. Ob cesti polno ljudi, nekateri z napisi v rokah. Ma se mi da so si tiste krivulje nekam podobne, in da sem pogruntal finto. Tisti dve krivulji morata biti nekaj v smislu ‘Apartmani’ po Dalmaciji. V naslednjem naselju ob enem takem modelu ustavim. »Hotel, zimmer, room, nam, camere, chambre?« – ne pali! Ko pa pokažem, da bi spal, se pa Sheki zareži in malo po motorju, malo po meni, zleze najprej na motor, potem pa čisto na vrh vse moje prtljage. Če vraga zdaj ne bom stresel, ga ne bom nikoli! »Gija!« – pa je šlo. Z mahanjem me je vodil po vasi. Pri ta prvih nad ulico so imeli že »full«, pa mi pravi, naj pod cesto in pod hišo zapeljem. Kaj pa vem, kaj je tam – tema, strmo, in sem šel raje peš pogledat: direktno v obešene cunje za hišo bi se spustil. Potem sparkirava oba mopeda in se prikaže Barpia Mohamed. Simpatičen, droban gazda. S Shekijem sta menda nekaj v žlahti, to tam šteje.
Helikopter in perzijske preproge
Barpia je zidar. Hišo je opremljal sam – zase, za svojo družino (dve hčeri ima in dva sinova, dvojčka) in za goste. Lepo mu je uspelo. Spoznavni večer ob lubenici – ko si enkrat domač, je vse dugače. Je sedel tudi vroč tuš.
Začudena gledava model, lepo je narejen, dobro se je moral potruditi, a v najinih kufrih ga bova shrustala. Bova že zjutraj rešila zagato. Najprej se bova pa naspala – tokrat na perzijskih preprogah! V teh krajih si čisto navadni zidarji perzijske preproge brez težav privoščijo, mar ne?
Jutranje hupanje zbudi tudi sosede. Nekoliko se čudiva, a izgleda, da so Iranci na bolj pozno naravnani. Počasi zaženeva motorje, pomahava Barpii in njegovi družini, pa naprej proti Kaspijskemu jezeru.
Denarne zagate
Na poti počasi spoznava, da bodo mesta po Iranu posebna muka. Avtomobilov je razmeroma veliko, ceste so praviloma speljane skozi center, obvoznice so pa bolj redke. V centru gre pa na gosto skozi. Avtomobilom se tam pridružijo še kolesarji, pa mopedisti, pa vprege, pa kamiončki – štala je popolna. Na motorju si samo ustaviti ne želiš – če lahko v drugi voziš, je pa že čisto preveč kičasto.
V Sariju se odločiva dokupiti nekaj Homeinijev. Dvigovanje s karticami na bankomatih tu odpade. »Hard cash« z zahodne obale Atlantika je še nekoliko prepoznan, a trgovali bi le za svoje. Menjati sva poskušala po hotelih, poštah, pa so naju vsi v Bank Merkezi pošiljali. Merkezi pomeni Center – to je tam, kjer je promet najbolj gost. Julči pri strojih ostane, jaz pa peš do banke. Zaraščen, skuštran, platnene moto hlače in škornji, jakna čez roko. Sem bil videti bolj, kot da bom celo banko spraznil. Pa so me takoj prijazno pobarali, kaj in kako, potem pa odpeljali v zadnje sobane. Zelenčke smo vsaj trikrat prešteli, potem je možak odšel po svojo robo in smo spet šteli. Očitno ne menjajo vsak dan.
Preden sva se iz mesta skobacala, sva se še grozdja in marelic najedla, potem pa spet v prometno gužvo. Vsaj poldrugo uro nama je ta menjava požrla.
Prometni sistem
Potem so se vrstila mesta – čedalje bliže Kaspijskemu morju sva bila. Sonce se je počasi prelilo v oblake, od tam pa v nek meglen mrč in nenadoma se mi zazdi, da je tam spredaj nevihta, in da bova točno vanjo zapeljala. Nevihta se je sicer umaknila, a cesta je bila namočena in blato se je po njej cedilo ter se v lužah nabiralo. Zapeljem ob rob – bova počakala – in opazujem promet. Tak kot sva ga videla takrat je bil potem vsaj do konca Kaspijskega jezera:
Cesta je imela za eno smer dva pasova po katerih se je normalno vozilo v treh kolonah. Kakih tristo metrov pred nama se je cesta zožala na en pas in tudi v eno kolono, kar je pomenilo, da je iz običajnih treh kolon najprej tik ob nama nastalo osem(!) kolon – in vse so se pomikale. Tista na robu je po malo večjih luknjah skakala, pa nič zato. A to še ni vse. Diagonalno se je proti smeri prometa čez cesto odločil privijugati mopedist. Da je bila mera polna, je to naredil le z desno roko, ker je pod levo pazduho pripeljal pet štruc kruha. Čelada? Kje pa! Moto opanke!
Takrat nama je kapnilo. V temle je finta: rinejo se vsi, v prekrške tudi vsi tiščijo, vendar tudi vsi rešujejo, kadar se ne izide. »Čakaj, lej, tukajle ti dam malo prostora, ampak preveč pa spet ne!« Hitrosti so razmeroma nizke in to gre. Ni čudno, da naj bi v New Yorku Iranci veljali za najboljše taksiste.
Poleg tega pa sva bila midva sva bila na Angležu in Tomatotu itak fenomena svoje sorte – vidna na daleč in kar sijalo je, da sva najbrž z Marsa. Se ni le enkrat zgodilo, da avto malo izsili, prehiti, potem se pa štirje mobiteli ven stegnejo in vsak svojo fotko lovi. Ali pa, da pripelje vštric: »Hallo! Where are you from?«, ko pogledaš, pa »Škljoc!«. Ko sva uvidela v čem je trik, je šlo tudi skozi mesta lažje.
Scanje nebeško
Pa vendar sva morala spoznati tudi, zakaj je ta del Irana tako lepo zelen. S Kaspijskega morja veter vlago prinese na jug, kjer so visoke planote, ki jo ustavijo in … kje je bilo to mokro govno, ko sva se cmarila gor po Karakumu?! Dež Irancev ne moti, da ne bi po čofotali morju, nama pa kar ne diši. Malo poneha, pa spet poprime.
Vedriva pod nekim balkonom, izza vogala pa Muhamed stegne glavo, češ da ima tam za vogalom gradbeno firmo, naj motorje k njemu zapeljeva, pa čaj, pa lubenica. Ja kaj pa naj, saj ščije kot na sodni dan. Malo čvekamo, malo si mahamo, mož pravi, da tako, kot imajo to zadevo z Ajatolami urejeno, tako že ne more iti. Kaj pa vem – niti ne zanikam, niti mu ne pritrdim. Potem pa še, kako je pri nas, pa familija, pa kje vse sva bila in počasi tudi dež preneha.
Muhamed bi nama še motorje opral, pa gume preveril in napumpal – karkoli rabiva. A midva bi tisto suho luknjo rada izkoristila še za kakšen kos poti.
Dobra vila z brezjansko Marijo
Ponovno naju je ujelo že po kakih treh kilometrih vožnje – vedrit pod most. Potem pa dežjake nase in do prve vasi. Tam kar pred neko prodajalno pobaram, kje lahko prenočišče najdeva. Ali naju ogleduje, potem s prijateljem Mohamadom rečeta dve ali tri in smo se že peljali do Mohamadove hiše. Ma kaj hiše – vile! Zunaj morda še ni nič posebnega, notri pa že kar malo na kič meji. Le da ni plastičen, ampak marmornat in medeninast. Ali se obnaša kot pri sebi doma, midva pa gledava in se čudiva brezjanski Mariji z Jezusom – ogromen gobelin na steni.
»Halo, Ali, pa tole tukaj vse klapa?«
» Jap, Marija je milost, milost pa muslimani spoštujejo, zato imajo tudi Marijo za svojo.«
»Aha, kje pa bova midva?«
» Vajina je cela hiša, Muhamad se bo preselil k stricu, le zvečer bo družina prišla po obleke prišla.«
Ugovorov sploh ni več sprejemal. Zvečer smo se res videli, a le na kratko. Simpatična familija, pa bejbe so luštne, sva oba ugotovila. Potem sva se spet v perzijske preproge tiščala, le naliv naju je ponoči nekajkrat pokonci vrgel.
Alija in Muhamada sva zjutraj že v dežjakih pričakala.
»Vse v redu?«
Če bosta pri nas okrog hodila, se ravno izselili ne bomo, pod streho ju pa vzameva.
Tisto z dežjaki ni bilo narobe – prve kilometre je še lepo z oblakov pršilo, naslednje pa le še od ceste – ker so avtomobili svinjarijo v meglo dvigovali. Garantirano zapacka vse. Dež se z vizirja lepo odteče, blato se pa le nalepi in posuši. Intercom sem izklopil, da me ni poslušala, ko sem lepo sočno in na glas bentil.
Mehki puhci
Na desni so naju spremljali visoki valovi, pihalo je in morje je bilo razburkano. Vsake toliko se je še uscalo, med avtomobili in kamioni sva jo pa kar sestavila. Brez menjave papirčkov – tokrat nekoliko bolj hitre, ni šlo, pa še verige sva našpricala. Ko sva že pri postanku – bi pasalo tudi kaj pojest.
Tam zraven je pisalo v latinici »Kebab chelo« in to je bilo odločilno. Še preden sva do vrat prišla, pa vabilo na nargile pri sosednjem vhodu. Jaz sicer bi, a šele potem, po papici, moji pa ni sedlo. Padel je kebab chelo, pa še neka čorbica zraven. Ko sva iz oštarije prišla, pa tip spet na nargile vabi. Bojda se da tudi kaj drugega puhat, ne le tobaka. Želje so različne – ponudba tudi. Le peljala bi se po tistih puhcih bolj na mehko.
Kako je to s šparanjem in zapravljanjem
Popoldne se je osušilo. Astari se približujeva. Jaz bi na WC, pa tanka gresta proti nuli – zavijeva na pumpo. Meni ne znese več – takoj v moške prostore, rajderca se je pa eni punčki pačit začela. Ko se vrnem še jaz, se ji pačiva oba in zdaj si tudi foter upa zraven. Počasi se priguncava do marsovčka in natankava za 2USD. Oba skupaj. Polno. Oni foter je rekel, da gre na njegove bone. Črpalkar je nekaj mahal, a mu tip ni dal dihat. Nama pa tudi ne. Prav, hvala! Sam sem še booster dolil, bajkerca je pa na robu črpalke neke karamelizirane oreške staknila in midva ne bila midva, če jih ne bi nekaj zataknila za zobe.
Malo dalje je spet gužva nastala – ko sva se mimo peljala, sva videla kako ogromnega bika preganjajo po cesti. Si je že popoldanskega razvedrila zaželel, pa je šel malo strašit med avtomobile, revež. Do Astare je potem kar šlo – malo pred mestom vidiva hotel. Opa, teh 120 američanov lahko tudi za kakšno večjo traparijo zagoniva, pa sva se odpeljala naprej. Bojda je v Astari nekaj cenejšega le kake tri kilometre pred azerbajdžansko mejo. Motava se po mestu, sprašujeva, iščeva, pred naju pa dva na 125 kubikih: »Gremo!« In naju dostavita pred hotelček za dobre štirikrat manj perja.
Mopede v garažo, midva pa cunje sušit in prat. Kar ni bilo mokro od dežja, je bilo pa od švica. Potem sva se še po Astari potepala – kikla tam v izložbi je bila naši všeč, pa sva načela tistih 120, ki sva jih za neumnosti prišparala.
Prava roštiljada
Aha, tisti, ki pravite, da se mora roštiljada na žerjavici delat – fantje nimate pojma. Tukaj ne bi noben za sol zaslužil. En piha, da ogenj gori na polno, drugi pa namizni fuzbal s kebabčki špila in jih vrti kot nor. Vsaj trije pa firbcajo v krogu. To je kuhinja. Bejžte no, oni rakotvorni toksini ali kaj že je v zogenelem mesu – ob azerbajdžanski meji tega ni.
Kakorkoli – šla sva raje na čaj in nek njihov sok, potem pa spat. Do turške meje jih je še vsaj 300, vsaj 200 jih bo treba na pamet naredit – za tisti kos nimava karte. Na tisti tamali iz LP-ja se pa le to vidi, da je povezana celina…
V breg
Če bi vedel, da je tako, bi že včeraj pognal iz oblačne Astare. Mogoče bi si celo kakšno muko prihranil. Pot se kmalu iz mesta ven začne vzpenjat. Potem se pod kolesa privlečejo serpentine. Iranci le počasi lezejo v klanec. Ob cesti se pojavijo skladovnice medu, cesta pa še kar v breg.
Tik pod vrhom ustaviva ob šotorih z medom – povsod okrog ceste blato, voziva pa že ves vzpon med gozdnatimi pobočji. Razgled nazaj je lep, a oblaki so še nad nama. Kam to še gre? Pa je že čez slab kilometer pot zavila v tunel. Notri je bilo zoprno – razsvetljave ni, peljeva bolj na pamet in na oni strani kar padeva na sončno planoto. Ardibil je bil že kar malo kičast, ko sva se skozi peljala, sledila mu je pa dooooolga planota.
Štala!
No, na tisti planoti se je pa štala začela, iz katere sem se naučil naslednje: Karkoli delaš na motorju, delaj v večjih mestih. Takole je šlo: »Ti, od servisa jih imava vsak kakih 10k narejenih, olje bo teba menjat!«
Oziram se po delavnicah v majhnem mestecu – tale bo! Zapeljem tja in pokažem, da bi olje menjal. »Ni problema!« mi poba piksno za olje lovit prinese. Motorja potegneva na štenderje, pri zelenkotu snamem »homemade« spodnjo zaščito, odvijem čep in filter ter pustim, da se izcedi. Še na Tomatota grem plastike dol pobrat, potem prestavim posodo z oljem in na zelenca novi filter dam. Aha, za rdečega si moram pa zdaj najprej lijak naredit, da ne bom cele mašine z oljem s filtra posvinjal. Že režem plastenko. V tem pride poba in mi maha, da bo on v mojega olje nalil. Pa daj! Čep je tamle, sam grem pa bavarske šraufe šraufat. Ravno se je dobro cedit začelo, ko poba pokliče – ko ga nisem gledal, je olje nalil, zdaj pa spodaj pri čepu kaplja. Ko čep pritegne, se pa kar ulije. »Madona, nisi menda …« skočim tja in potipam. Ja je! Ko je čep pritegoval, je počil ulitek karterja. Štala! Spet se mi je prikazala paleta in Tiger na njej, ki se na kamionu domov pelje.
Pride tastari majster in me miri, potem kaže, kako ima specialen lim, da bo razpoko zalimal. Jajapajade! Bi bolj držalo, če bi pljunil gor. Sploh potem, ko sem vžgal in se je mašina segrela.
Kakega TIG-a tukaj ne bom našel. Do Saraba jih je 40, do Tabriza 120. Če v Sarabu ne bodo mogli zašvasat aluminija, potem ga bodo v Tabrizu gotovo. Vzamem še liter olja za dolivat, potem pa z »zalimanim« karterjem na pot. Slabo je kazalo.
Rešuj, kar se da rešiti … ali pa kar peš pojdi!
V Sarabu na pumpi olje že v curku ven lije – pošljejo naju med delavnice, od tam pa do Ahmad Lamey-a.
»A znaš?«
»Ni problema,« mi kaže: »Bom jaz zašvasal, če boš ti podrl.«
Še malo pogleda, potem pa si premisli: »Pelji za mano!« in me odpelje do motomehanikov.
Mehdi in Besad sta brata, pa Masud je bil zraven za čaj kuhat, pa Navid za pošiljat ga po material, preostalih 20+ modelov je pa samo firbcalo. Ampak angleško ni znal nihče niti ene besede. Kar tam na pločniku so od motorja začeli kosi letet, kadar jima je orodja zmanjkalo, sem pa po svoji malhi pobrskal – za lokalne mopede rabita dosti manj pribora.
Po kakih petih urah je bil karter zašvasan, motor sestavljen in je šel na probno vožnjo. Olje – 100 m naprej od serviserjev je oljni butik za vse viskoznosti, tesnilo karterja je ata v eni drugi štacuni med čvekom izrezal, pa še tesnilo za čep je dal zraven. Da bo držalo, je še hermetik gor padel. Do doma, oziroma do prve menjave, bo držalo. Garant! Poračunam – 70 USD, z delom, oljem, ostalim materialom in dobrim tringeldom vred – čeprav se mi zdi, da bo treba po vrnitvi kakšno zadevo le popedenat.
Ko smo vse uredili, se najdeta dva modela – v perfektni angleščini ju zanima, od kje sva, kako gre, pa če lahko kaj pomagata. »Kje sta pa prej hodila?« – od popoldanskega pogovarjanja so naju roke že dobro bolele. Edina beseda, ki smo jo v popoldanskih urah vsi razumeli je bila »O-čej« (= OK; op.prev.).
Tisti večer sva napol zastonj hotel Azerbajdžan kar v Sarabu našla. Koliko zvezdic? Naju sploh ne zanima, ni važno, jutri greva lahko naprej, življenje je lepo.
Se nadaljuje na naslednji strani…
