Rusi-Kazah-Uzbeki-Turkmeni-Irani-Turki-stan

Do meje je bila stepa marsikje požgana. Poželi so, potem pa zakurili. Namesto strojev zdaj pretrčavajo miši, hrčki, stepski svizci – kaj točno je bilo, nisva ugotovila. Sonce v hrbet je stepo prav posebno naredilo, obenem pa naju opomnilo, da dneva ni več veliko.

V vasi, malo pred mejo, odločena da mejo prečkava še tisti dan, natankava – za vsak primer nalijeva še tistih 5 litrov v rezervno kanto. Potem pa gas med policaje in carinike. Do meje je bila stepa marsikje požgana. Poželi so, kar je bilo, potem pa zakurili. Namesto strojev zdaj pretrčavajo miši, hrčki, stepski svizci – kaj točno je bilo, nisva ugotovila. Sonce v hrbet je stepo prav posebno naredilo, obenem pa naju opomnilo, da dneva ni več veliko.

Rusi so imeli predkontrolo, potem pa šele pravo mejo. Preden so naju spustili, so prav vse pretaknili. So si vzeli čas, da sva tistih 8 km nikogaršnje zemlje do Kazahstancev, po nekih razritih luknjah preskakala že v mraku. Tudi ta stran ni bila enostavna. Za nameček so okenca kakih 100 m narazen – v stepi je prostorno. Mopede sva lepo sparkirala in se peš napotila papirje urejat. Vize so bile v redu, plačevala pa sva neka zavarovanja, pa cestnine, pa kaj vem, kaj še vse. Povsod so nekaj hoteli. Saj ne veliko, le sitno je bilo. Izgleda tudi, da je tale meja bolj »family business«. Za vsakim okencem po trije, štirje, ata, mama, lubica. Nekateri spijo – pri okencu ali pa zraven na postelji. Počasi sva vendarle opravila. V Kazahstanu sva, kam pa zdaj? Ura gre proti polnoči, ceste ne poznava, spalke vrževa kar za zid. Uralsk bo na jutri počakal. Iz stepe lepo veje, zvezd je za celo morje, potem se nekaj zazibajo … naprej se pa ne spomnim.

Kamazi

Ko sva se zbudila, je sonce že dobro sijalo. Tam zraven kafe – za zajtrk torta, jajca, jogurt, same dobre zadeve in tudi približno v tem vrstnem redu. Tako se pa že da proti Uralsku zapeljat. Cesta je bila dobra, hitro je šlo. Na nekem kolovozu ob cesti Kamaze zagledam – en je bil tako lepo zelen, da sem pomislil, da so hoteli ‘British Racing Green’ z mojega »mucka« kopirat. Ni jim uspelo. Zgrešen odtenek, definitivno. Sem poslikal. Pa še šofer je prišel zraven pozirat. Poškilim še v kabino – fantje dobri ste. Nobenega komforta, elektronika je vsa v radiu, prikoplje pa kamor mu volan obrneš. Kdaj tudi crkne – vsaj dvakrat sva videla, kako je Kamaz vlekel sebe, prikolico ali dve, pa še crknjenega brata je zadaj šlepal. Lokomotiva pač.

Bankomati: Pustite se presenetiti

Na tej strani meje je bilo tudi na cesti bolj živo – svizci, krave, ujede, tovornjaki – vsi smo se zdrenjali. Ob cesti spomenik sokolu – vse do Irana sva ga (boljšega ali slabšega) kar nekajkrat srečala. V Uralsku se bova na bankomatu s podložkami oskrbela – menda imajo tenge. Ja, misli si! Mašina me ne šmira. Grem na banko vprašat, zakaj »manjkomat« ne dela, pa izvem, da ne dela nikjer – je elektrike zmanjkalo in sistem nazaj postavljajo. Bo trajalo dvajset minut. Je trajalo, ja. Skoraj tri ure, preden sva le obupala in odpeljala naprej. Bova že. Uralska si pravzaprav sploh pogledala nisva, a že po tistem, kar sva videla, je bilo očitno, da drži napisano v LP-ju, češ da je Dunaj Centralne Azije – najbolj evropsko mesto pač. Pa kljub temu ugibava, koliko je Borata v tehle možakarjih.

Stepo zažigajo…

Tja proti Aqtobeju najprej kolesarje prehitevava. Očitno je Armstrong v Astani dovolj naredil, da hoče vsak mulc bicikel z zakrivljeno balanco, da bo enkrat Tour zmagal. Jih je bilo – kot doma ob sončnih vikendih, le namesto domačih rekreativcev so prevladovali urejeni klubski treningi. Potem sva se med požganimi polji slame in stepe vozila. Včasih ogenj uide, pa skuri tudi kako telegraf štango. Kakšne potem na žicah obvisijo, kakšne skrajšajo, kakšne pa čisto črne le približno še naprej nosijo tiste tri lončke, medtem ko požganino spet stepa preraste.

… pa cesto popravljajo – po svoje

Kmalu tudi na prve močnejše luknje naletiva, a malo naprej cesto že popravljajo. Sicer malo nerodno – buldožer asvalt postrga na sredo, ga tam premeša, vse skupaj s katranom zalijejo in spet poravnajo. Pa bo. Za nekaj časa.

Malo kasneje jo moja užge med kravami, ki so čez cesto rinile, sam se pa ustavim, da bi jo slikal. Ustavi se tudi Volvo, mrga šleparska. Šofer mi maha, s hupo razžene krave, slikam še njega. Potem se prehitevamo, in ko malo pred Aktobejem počivava, ustavi ob nama in se prireži iz tovornjaka. Pa spet Atkuda in Kuda. V tem tudi njegova punca iz tovornjaka prileze. Skupaj furata.

»Kaj pa ceste v Kazahstanu? So vama všeč?«

»Malo trese, pa kdaj jih razrijejo buldožerji,« postokam.

»To vendar delajo, popravljajo, saj si videl!«

»Aha. Kakšna je pa od Aqtobeja naprej?« Pri kamionarjih se splača pozanimat.

»Lepa, normalna, ni problemov.«

»Vse do Aralska?« Nekje sem bral, da je bil pred leti tam makadam.

Takrat pa izbulji oči: »A v Aralsk? Ja tam pa ni ceste, tam je jama!«

Vzameva z rezervo, saj je čisto možno, da možak že dolgo ni tam fural.

Osnove rešujeva v Aqtobeju

Aqtobe najavita dve dvogrbi kameli – štiri grbe torej pozirajo ob cesti. Popoldne je že, verjetno bova malo naprej od mesta prespala. A bo treba končno tiste tenge najti, da bova vsaj natankala lahko. Zagledam »manjkomat« – motorja na pločnik, Julči počaka, jaz pa po denar. Na prvem ni šlo, poskusim še pri drugem – 20 m stran. Tokrat gre – toliko, da bo za hrano in za bencin. No, zdaj bo pa papica. Le še z vseh strani se je bilo treba slikat s firbci, ki so se okrog motorjev nabrali. »Tale je pa z mano fantje, kar lepo na miru jo pustite.« Vprašava še za dobro košto in se odpeljeva tja.

Hubert, Marc in Gernot

Ravno dobro sparkirava, ko nos zraven pritišči model, ki sicer zahodnjak izgleda, vendar mu pol face manjka in na nosu ima špegle, ki bi jih le kak klovn nosil. Velike, okrogle, pa še rdeče povrhu. Najprej se nekaj okrog mota, potem pa v angleščini: » Od kje sta?«

»Pa ti?«

»Francoz, pravzaprav iz Amerike. Kam pa?«

»Jest!«

»Aha, vama pokažem.«

Hubert je sidecarist. Odpelje naju na vrt blizu njegovega hotela, pove da ima Urala zadaj v garaži. Iz sobe pokliče še Gernota iz Garmischa in njegovega nečaka Marca, tudi Francoza. Rada bi na Kitajsko. Oba sta na Afrikah, a se je Gernotu v neki vasi motor na nogo prevrnil in mu gleženj polomil. Privlekla sta se do Aqtobeja, zdaj okrevata, Gernotova Afrika gre v zaboju domov. Nadaljevala bosta v dvoje na Marcovi. Fajn! Sicer je pa Gernotova rajngla tudi že pol sveta oblezla.

Hubert, ta je pa hujši »kapsel«. Pred leti je raka prebredel, po operaciji mu manjka del obraza. Potem je ugotovil, da bi še kaj počel. Kar je imel firme, jo je prodal in naštel, da mu znese 10 let se po svetu z motorjem in prikolico klatit. Pet jih je že pod rit pospravil – pravi, da jih bo vsaj še pet. Uživa čisto vsak dan, pa če je še tako zategnjeno. Iz Aktobeja se je nekaj dni za nama proti jugu odpravil, potem pa odvil proti severovzhodu v Mongolijo. Zimo je pretolkel v Sibiriji – na svojem Uralu se je okrog vozil. Eno najlepših potopisnih strani, ki sem jo videl, dopolnjuje sproti – www.thetimelessride.com. Kar je tam napisano in poslikano, je res. Kapo dol. Letos ga je menda Bambi srečal nekje na preganjanju po Mongoliji, pa potem še enkrat v Lienzu, na srečanju starodobnikov, ko se je proti Atlantiku vračal.

Papirološka vojna v Aziji

Pravzaprav so vsi trije nameravali tudi Turkmenistan pogledat, pa jim z vizo ni šlo. Tranzitne bojda ni bilo možno dobit, saj naj bi Capo di Turkmenistan rekel, da je treba zaradi prašičje gripe ustaviti izdaje tranzitnih viz, turistična pa je z vodiči in agencijami tako prekleto draga. So pa povedali, da morava v treh dneh registracijo naredit v Kazahstanu. Oni trije, da so potne liste pošiljali v Almaty in bo treba slab teden počakat. Tega pa midva ne bi – bi raje kar »on-the–fly« opravila z zadevo. Preštejeva dneve in ugotoviva, da brez registracije res ne bo šlo. Bova videla. Najbrž v Aralsku urediva.

Spanje na koncu bejbe zrihtajo

Družba je bila fajn in jo je bilo težko zapustit, a spat bi šla raje malo ven iz Aqtobeja. Jutrišnji raztežaj – do Aralska nameravava – bo dolg. Odpeljala sva razmeroma pozno. Gledava, iščeva – pa nič. Povprašam na pumpi. Možakar pove, da lahko ob reki kampirava in gre pokazat mesto. Hja, reka že, reka, ma odpad je pa tudi. Neke mačke v bikinkah so priskakale zraven in čisto razgrete razlagajo, da je čisto tam zraven hotelček in je brez veze na prostem spat. Pa gredo pokazat. Ena potem lepo prosi, če bi se lahko en krog na motorju peljala. Meni je prav, Julči pa ne preveč. Kakor koli, giro po nekaj ulicah je padel – in ko se pripeljeva nazaj, para že pokrovko dviguje. Pa je že tema in je treba robo v sobo spravit, motorje sparkirat. Potem ugotoviva, da je voda – mrzla in topla, le v vrčih na recepciji – oprat se da za silo, ugodja tuša bova pa šele jutri deležna. V tem se je, hvala bogu, tudi para malo ohladila.

Jest se ne grem več!

Naslednji dan … okrog poldneva je bilo, dobrih 300 kil mojega motorja iz mivke vlečeva. Julči prijavi, da če bi vedela, da bo tako, potem najbrž ne bi šla na pot. Tudi sam precej brezupno ogledujem stepo. Nekaj stebrov prahu tam daleč spredaj nama kaže, da sva še v smeri Aralska. Vroče je, midva pa zaprašena in utrujena. A dajmo lepo počasi.

Spet bankomati

Zjutraj tistega dne sva zemljevide pregledala, denar preštela in plan naredila. Bankomat bo treba še enkrat poiskat. Na pol poti do Aralska je Qarabutaq – tam bova poskusila bencin dotočit, potem se mora iziti dol do Aralska. Načrt je bil dober, a so že bankomati srat začeli. Kakih 20 sva jih obrala – noben ni kartice vzel, tako, da sva se na koncu nazaj v mesto na včerajšnjega spravila. Če bo še kdo tam hodil: to je bankomat na desni strani, na banki v centru, tik pred glavnim križiščem. Edini, ki je prijel. Zadeva zna biti zoprna in zamudna.

Do Qarabutaqa še gre …

Dobro uro od Aqtobeja naletiva na mesto in ugotoviva, zakaj se mu reče Hromtau – krasijo ga kupi lavine. Prebivalci se nad pridobivanjem kroma navdušujejo, oziroma jih navdušujejo drugi, ime pa izhaja iz angleškega Chrom Town. Ni pretirano vabljivo. Spet prehitevava redke Kamaze s po tremi prikolicami. Cesta je lepa, hitro gre. Sfiži se le malo pred Qarabutaqo, tam nekaj delajo. Kar nekaj kilometrov je bilo treba vštric s cesto, po makadamu, po dolgih in kak meter globokih luknjah. Lej, lej, na trasi delajo kitajski kamioni. Pokrajina okrog je suha, stepska, praši se kot hudič. Aha, to bo tista »samajama« pred katero so naju svarili. Če ne bo hujšega …

V Qarabutaqi res »ujagava« pumpo, pa magazin tudi. Voda paše, zgodaj je še, a na papici se bova kar zdaj še v enem kafeju ustavila. Ni bilo treba daleč. Pred kosilom bi si sicer roke opral, a sem najprej diplomiral na temo »Kako iz čebra, ki ima spodaj palčko, dobiti vodo.« Če mi kuharica ne bi pravočasno pokazala, prisežem, da bi tisti štift spodaj odlomil. Na mizi so bile potem čorbice, malo kruha, zelenjave – zelo enostavno, pa dobro je bilo.

… potem pa, hehehe

Malo za kafejem se je tudi cesta popravila – kaj bi še več. Pa vendar se mi zdi, da tam daleč vidim kup peska nasut čez cesto. Pripeljem bliže – mivka. Poženem čez, ustavim pred križiščem na oni strani, motor na tačko in grem naši pomagat čez kup porinit. Vse v redu, a na čudnem križišču stojiva. Lep nov asfalt levo, še lepši desno, za naravnost proti jugu pa le nasip in za nasipom – stepa. Pa saj bi se morala direktno proti jugu peljat. Tam zraven je kafe. Stopim notri: »Kje se gre v Aralsk?« Kelnarca kaže naravnost.

»Ja, ja, ampak kje je pot? Ni poti.«

»Tako je, tako bo 80 km.«

»Pardon!«, se je oglasil en sčikan šofer, ki je v kotu župo srebal: »88 km je do asvalta, vsakega bo moral prevozit.«

Čoham se za ušesi, pridem ven in Julči razložim, kako je z zadevo. Čudno, če ima zemljevid sveta vrisane poti, potem je tale na zemljevidu. Stepski put je torej čisto legitimna kategorija … Nič, poženeva čez nasip in se zaveva, da bo treba smer nekako držat. Sicer so povsod kolovozi, ki so jih kamioni naredili že veliko prej, v mokrem delu leta. Takrat je morala šele bit veselica! Dokler je teren trden, ni problema. Težje je, ko se v vse skupaj mivka vmeša. Pa vendar se tako že od daleč vidi stebre prahu, ki ga kamioni dvigujejo – dober kažipot! Še dobro, kajti kolesnice so prepletene. V mokrem je vsak kamion iskal trdnejši teren, tako da je pot mestoma po več kilometrov široka, znakov ni, kolesnice pa le včasih kakšno slano ali pa blatno jezero zmoti.

Ko sva že kaki dve uri rinila v mivko, poskušam s trikom – kolesnico bom vzel bolj po robu, da ne bom po najgloblji mivki ril. Pa se ne da. Potegne me notri, prednje kolo utone v moki. Nekaj sem še z gasom telovadil, da bi ujel vse skupaj, a ni šlo. Vesel, da sem nogo pravočasno ven potegnil, se postavim zraven in bentim. Graben je pol metra globok. »Aha, čez to luknjo jaz ne grem,« modruje moja zadaj, ustavi moped in mi pride pomagat zelenkota iz moke zvlečt. In potem se reživa en drugemu in se sprašujeva, čemu nama je tega treba bilo…

Ugibava, koliko sva naredila, pa koliko bo še. Po števcih sodeč, nama do polovice te trase še kar malo manjka. Vsake toliko kafe opaziva – le toliko, da smer potrdiva, ustavljava se pa ne. Se ne bi hotela mudit, pa še težko bi bilo potem nadaljevat. Ponujajo bencin – 93 oktanskega imajo. Tudi tu sem izbirčen in se odločim, da bova že v Aralsku zvečer nalila 95 oktansko stvar, tako kot je treba.

Se nadaljuje na naslednji strani…