Iz Qarabutaka sva proti Aralsku rila po presušeni stepi, lovila kolesnice in oprezala za stebri prahu. Tako sva vsaj približno vedela, da je smer še prava.
Nekje na polovici tistih obljubljenih 88km se začne trasa ceste. Točno tako, kot sem napisal – trasa, ne pa tudi cesta! Bivša trasa, pravzaprav. Nekoč pred davnimi časi je tu očitno peljala neke sorte pot, ki pa jo je obremenitev in voda med nalivi mestoma pretrgala in izgleda samo še tako, kot en velik, sem te tja prerešetan nasip, poln večmetrskih lukenj, kanalov in pasti. Nekaj časa po platoju vijugava, tu je vsaj trdno, a ko ne gre več, se spet dol v stepo in v mivko spustiva.
Pojma nimam, kako sta Sergei in njegova punca v enem Matizu podobnem avtu pririnila do te trase, a možakar je avto tiščal v vse luknje, kar se mu je tudi na pločevini že dobro poznalo. Iz St Petersburga sta, avto je menda najet, pa 25l imata v kanti za rezervo. Le koliko je za kavcijo položil?
Sergei gleda, kje bova midva peljala in odločim se, da bom na traso čez skok pognal. Naženem, Julči za mano, na vrhu pa ustaviva, saj se mi zdi, da bo Sergei nasedel. Tudi on ni bil gotov. Spodaj je ustavil in peš pregledal skok. Malo cinca, potem pa: »Šlo bo!« pravi in požene. Avto v zrak, na kuclju podrsa, da sem mislil, da bo vse potrgal, potem še malo koplje in pririne na vrh. Tam po trasi jima uideva – midva loviva eno stezo, Sergei mora dve. Spodaj po mivki je pa on hitrejši.
Iz dežja pod kap
Peljem po trasi – kamioni so naredili dolge, a preko 2 m globoke luknje, da cel izginjam v valovih. Moja lovi stezo po vrhu. Kar gre, ko mi kapne, da je včasih nekam blizu robu, ko sem jaz v luknji. Spet se na vrh vala poženem in vidim, da je z druge strani te njene steze tudi valovito. Stezica po kateri vozi je le nekaj deset centimetrov široka, levo in desno pa doline in valovi. »Halo, če ti teren le malo spusti, boš uletela tri metre globoko v luknjo!« Končno se pusti prepričat, da bo bolje po stepi. Tam pa na gumah brez štofelcev z vso prtljago spet v mivki toneva, da se nama še kamele, pardon – velblodi, čudijo.
Vse lepo se enkrat konča
Že pozno popoldne srečava kamion. »Koliko je še?« »Kakih 10 km« … do solidne ceste. In do Aralska potem še 120. Počasi res prideva na normalno luknjasto cesto, potem se že asvalt pokaže. Sicer je zluknjan, pa vendar veva, da sva čez. Ustaviva. Prepotena in prašna midva, prašna in svinjska motorja. Iz torbe potegnem še zadnjo plastenko vode. Počijeva. Za tistih 88 km sva krepkih šest ur dobro garala. Xeba je bila, pa vendar je bilo dobro. Je pa res – če ne greš, ne veš, in če bi vedela, morda ne bi šla.
Sonce je že nizko. Za nameček ugotoviva, da imava na karti premalo kilometrov napisanih – pa menda bo bencin že še zdržal. Špekulirava, da bova do Aralska še prišla, tam bova tankala. Teren se blago spušča. Lepo se je peljat. V slušalki zapraska: »Meni se je lučka prižgala.« Tomato ima malo manj dometa. Kakih 20 ali 30 km kasneje tudi mucku rezerva posveti in k sreči skoraj istočasno posveti tudi odblesk večernega sonca oken v Aralsku. Takoj ko prideva, bova šla tankat.
Tankanje v Aralsku
Aralsk je ena zaprašena luknja. Ko prideš v Boguizanogu, je treba vsaj še pol dneva nadaljevat, da do Aralska pririneš. Hiše nizke. Arhitekturni dosežki CCCP so šli v tistih letih očitno čisto nekam drugam. Prah je napihan povsod. Tudi svetla bodočnost je šla že davno tega mimo mesta. Klavrno izgleda.
Tako kot midva, ko sva se na črpalko privlekla.
»Kje pa imate 95 oktanca?«
» Nimamo. Tu je samo 92 in 80 oktanc.«
Greva pa na drugo. Enak odgovor.
»Prav, si bom pa z boosterjem pomagal, dajte 92 oktanca!«
»Pravzaprav tudi tega ni.«
»A?«
»Že dva dni.«
»Grem pa na drugo pumpo.«
»Ni treba, ker nimajo. Je celo mesto brez 92-tice.«
Lepo, oni nimajo bencina, nama pa lučki gorita. To bo pa še zabavno! Greva do hotela – sobe so, ni problema. S klimo! Dva avstrijska, pravzaprav evropska svetovalca na projektu za reševanje in ohranitev Aralskega morja, je ogromen črn Hyosung pripeljal. Sprašujeta od kje in kako sva. Razložim problem in enemu superiznajdljivo potegne: »Ni panike, samo do ribičev greš; oni imajo pente, ki jih na supra gonijo. Ti bodo oni bencin prodali.« Ga gledam zabodeno – kakšen svetovalec? Za kaj že?
»Kje si pa ti tukaj kakšne ribiče videl?«
»Aja, to pa je problem,« in je poniknil.
Je res, kot je Kapuczinsky pisal – pred še kar davnimi časi je iz Moskve prišel ukaz, da je treba puščavo namočit, da bodo bombaž gojili. Pa so jo. Bombaž gojijo še danes, le vode je premalo priteklo po Syr-Darji in Amur-Darji v Aralsko morje, in ga je danes le še za nekaj mlak ostalo. In tiste mlake so daleč od Aralska.
Bencinski lobby
Ob ex-pristanišču v ex-zalivu sva sobo s klimo dobila v edinem hotelu v mestu in začela z akcijo nabave bencina. No ja, ni čisto tako. Najprej sva pir spila, potem sva šele bencin iskala. Vsaj 92, če ne 95 oktanskega. Receptorka je nekega nečaka mobilizirala, menda bi po malo višji ceni 92-tko lahko zrihtal, pa možaka ni bilo od nikjer. Vtem se iz mraka neko punče v Prada natikačih pokaže. Klopota s trepalnicami in pravi, da ji je Akmaral ime. Lomi angleško, pa začneva z debato. Naši spet nekaj ni prav. A punca pravi, da lahko pomaga.
»A pa bi ti kupil 96 oktanski bencin mogoče?« Sem že slišal za 76, 80, 86, 90, 92, 95, 98, 100, ampak 96 mi je pa novost. Nejeverno gledam, ona pa čisto resno trdi, da ga brat lahko zrihta. »Cena bo malo višja,« se primaje še brat. Tak bolj droban frajer. »Koliko ga rabiš?« Še vedno ne verjamem – da mi tip ne bi 80 oktanske žlobudre v 96 zapakiral! Malo oklevam, a se zmeniva, da bo pripeljal dve kanti. V desetih minutah se vrne s prvo. Mopeda sta na dvorišču čez cesto, gremo nalivat.
Pobaram ga, če grem lahko z njim po drugo kanto. Le toliko, da vidim, kako tale bencinska črna borza izgleda. Ni problema, a za ceno sva zmenjena. Prisedem v avto, Akmaral tudi, potem pa levo, desno, pa čez trg, pa spet nekajkrat levo desno in tip se ustavi na črpalki z enim samim marsovčkom. Na njem pa piše 96-okt. Kar malo nerodno mi je bilo, ker jima nisem verjel. Pa sem se spet nekaj naučil.
Aralsk je nikjer
Sva rekla, da bova zjutraj najprej registracijo na OVIR-u opravila – in je šlo gladko, brez zapletov in čakanja, le policaj naju je na koncu pobaral, da preden on papirje vrne, bi bilo primerno, da dobi kako darilo. Je to nekaj normalnega, da turisti pustijo kako malenkost, saj ni teba, da je ravno laptop. Pribora, ki sva mu ga pustila, je bil vesel, midva ga pa pravzaprav itak nisva rabila.
Potem sva se po pristanišču potikala. Vse ima: ladje, čolne, pomol, žerjave na njem, le voda manjka. Ladje in čolne bi morali odvleči kakih 120km daleč, da bi jih lahko v Aralsko morje splovili. Žalostno je, razmišljam. Ostal je samo prah. Če bi moral živeti tu, bi imel verjetno le eno željo – oditi. Da je še huje, je mesto čisto na koncu vseh poti: midva sva sicer priskakala čez stepo s severa, a oskrbuje se z vzhoda, tako, da tudi pri bencinu in ostalem dobi le tisto, kar od prejšnjih mest ostane. Če ne ostane nič, potem pač dobi – nič.
Zdaj bi pa midva do enega bivših zalivov. Doma sem po spletu brskal in našel pokopališče, kjer so že leta nazaj nasedli nekaj aralskih ladij. Najdeva pot. Peljat bi se morala kakih 60 km, a je bil makadam tako razbit, da sva že po desetih odnehala. Zgodba je bila še slabša kot včeraj. Cel dan bi se tresla kakih 15 na uro, a midva motorjev ne bi kar tu uničila. Po stepi ne bi šlo – občasno je prekopana, čez jarke ne prideva. Pa sva zjutraj že nekaj o taksijih ali nečim podobnem razglabljala. No ja, tokrat sva se narobe odločila. Obrneva.
Free Tibet! … na ravnem
Spet skozi Aralsk, naprej proti jugu. Čez kakih 150 km bova zavila za Bogen, kjer se da blizu izliva Syrdarie priti (SirDarya – pisano tako, kot vsa imena na tablah in smerokazih – vsakič drugače). Nek nov jez naj bi bil tam na reki. Julči stoka, da ji ni dobro in da je zmatrana. Sredi ničesar se ustaviva ob čudno plastičnem spomeniku – dva mulčka sta bila že tam. Gori na plastiki, kakih 15 m visoko, je sekal grafit – FREE TIBET! Pa nobenega griča daleč naokoli! Hipiji? Kakšno gibanje mogoče? Hja, pa saj do Tibeta menda res ni prav daleč. Naša je zadremala, jaz pa sem Timurju in bratcu medtem cukre potalal. Še bolj se je mulcu fajn zdelo, ko sem mu dovolil nekaj posnetkov z digitalcem naredit. Taglaven je bil.
Prijazna ribiška vasica Bogen ima vodo
Naprej v Bogen – tudi tu sva odgarala svoje: kjer je bila cesta, so jo renovirali in po sredini se je vlekel kup zgrebenega asvalta, politega s katranom, pripravljen za mešanje in ravnanje. Zoprno je, katran packa po motorjih. Kjer ceste ni bilo, sva pa v mivko rila. Ob mojem preklinjanju se je mucek spet šel valjat. Do zatokov Sirdarje sva prišla že na pol poti do Bogna. Idila za tiste konce. Voda, okrog ločje, trava, pa ozelenelo grmovje in ptiči. Vendar le kake tri metre nad vodo. Višje je suho, zemlja je pesek, ostalo je nekaj sprijetega, a suhega. Ko se voziva, se zavem, da se pravzaprav po morskem dnu prevažava. Sem ter tja kak presušen vodnjak. Na enem od gričkov možakar ob cesti svojega Urala nekaj šraufa in se za naju ne zmeni. Drugega ni.
Prideva v Bogen. Lepa ribiška vas, mošeja na začetku, fantje tam dalje hišo gradijo. Z mivko napol zasuti čolni ob ograjah, pa pomolček imajo, a vode tudi tu ni. Niti na obzorju ne. Pa nama je tudi manjka. Za pit namreč. Fantje pokažejo, kje jo lahko kupiva. Se zapeljeva tja in mulček sprašuje, če bi vodo. No ja, bi, seveda! Mahne jo na drugo stran poti in izgine v ograji. Ko ga nekaj časa ni, le pogledam čez plot in vidim, kako nama vodo iz enih čebrov v plastenke nataka. Opa, tole pa na zeleno vijoličasto spominja! Sem mu takoj pomahal, naj neha, vtem je pa tudi z one druge strani vsa zvita mamca prišla: » A bi navadno ali mineralno vodo?« »Daj mineralno.« Je bolj ziher. »Tu sem za mano stopi!« Dvigne kavč, spodaj pa hladilna skrnja. Bomba, kako je hladna voda lahko dobra! Nacejava se pod drevesom, sprazniva plastenko in pol, ostalo sva pospravila v kufer. Do jezu ne prideva, so nama še povedali domačini. Da bi za tistih 30 km rabila gruzovyk. Je presuho. Pa saj je bilo dovolj. Obrneva nazaj.
Šraufanja ob cesti
Na gričku, zdaj na oni strani katranastega kupa še vedno Ural stoji. Sonce žge, vroče je kot hudič (bilo je avgusta!), možakar je verjetno obupal in motor pustil tukaj. Skoraj že mimo odpeljem, ko ga opazim, kako čepi za motorjem. Tuhtam. Izgleda, da je res obupal. Pa nikogar nisva srečala. Preveč je žgalo – izkoristil je tisto malo sence, ki jo je motor dajal. Nak, tole pa ni dobro. Ustavim, vzamem vodo iz torbe, pomaham in jo peš mahnem nazaj. Dec plane pokonci, pride naproti. Vidim, da mu ni lahko in čez katranski kup mu podam plastenko. Odpije in vrača. Je že v redu, obdrži, popij počasi vse. Juhu, dobra bo.
Nekaj kilometrov dlje na mostu čez zatoke ustaviva, saj je Julči opazila, da mi je plastična strehica nad verigo zaradi tresenja počila in po verigi drsa. Nasproti je pripeljal kombi. S šoferjem malo počvekava. Pravi, da bo pri Uralarju preveril, če je vse v redu. Debate gredo tu že težje. Z mojo ruščino ni da bi se hvalil, večina rusko že slabo razume, jaz pa kazaško ne znam. Pa se vseeno da, če se le hoče.
Šraufam strehico, ogledujem motor. Zasvinjan je od katrana. Opazim tudi, da tudi zadnja luč poskakuje. Gumica je crknila … A za vse je tu silver tape! Medtem ko moja spi, sem vse lepo polepil, ko se zbudi, pa še ona Tomatota začne otipavat. Sranje! Pokrovčka za sedežem ni več – verjetno že od jutranjega tresenja. Pa enega vijaka pod sedežem tudi ne in na nosilcih kovčkov kaže, da bo odpadel še eden. Čez pokrovček je križ naredila, za vijaki pobrskam po prtljagi, potem pošraufa še ona in se zapodiva naprej v katran. Ko še zadnji konec mivke preplavava, veva da sva na konju – v Qazalyu sva se namenila prespat.
96-oktanc, naj moški in gholupci
Točno ob uri (ob sončnem zahodu) se pripeljeva v mesto. Na »gastinico« nihče ne trza, »konak« pa takoj prime in že mahajo, kam je treba. Menim se za spanje, zraven pa taksist firbec pase. Meni klikne in stopim k njemu: »Pa bi ti mogoče vedel, kje se da v mestu 96-oktanca nabavit?«
»Ni problema,« pa gremo še nalit.
Saj bi, a nekaj robe sva že tam pustila, pa Julči me tudi lepo gleda, češ, da bo danes samo v posteljo padla. Danes ni za kake dolge debate z domačini. No, to si je ona takrat mislila.
Ko sva se v konak vrnila, sem spoznal, kaj ženskam dec pomeni. Moji sploh ni bilo važno, da sem bil ves svinjski od prahu, potu in katrana, da sem smrdel kot kuga. Bil sem najboljši, najlepši in najbolj šarmanten moški na svetu, takoj ko sem vstopil v sobo in v vsaki roki prinesel polno, še zaledenelo kriglo pira iz bara. Pa tudi sicer Julči ni nikoli prav dosti na avtomobile dala…
Na večerjo so naju poslali nedaleč, tja v eno restavracijo. Do vhoda sva sicer čez dober meter visok plinovod plezala, dišalo je pa lepo.
Se nadaljuje na naslednji strani…
