Motocikli 125ccm

Da pa zdej pojasnim spremembo. Tko, nahitrco. Kmalu po prihodu v črno goro se mi je bogu iza nogu strgala veriga (ni bla ona nč kriva, pozabu sem jo zamenjat. Čista moja greška). Brez črnogorcev Danilota in Mičota bi me vrjetn tam pojedli medvedi. Da skrajšam,... po dveh dneh palamudenja gore dole po Črni gori sem namontiral novo ketno in po pregledu servisne knjige ugotovil, da bo moj plan bistveno presegel 20.000 kilometrov na motorju. Takrat pa je treba po knjigi menjat verigo za ventile. Ves posran od pravkar prestanega neljubega dogodka s strgano pogonsko verigo, sem se odločil, da skrajšam pot. Odpeljal sem zastavljeno traso čez Črno goro (pogorje Sinjajevina je pa nekstlevel bjutiful, ampak to ni tet, tko da to pišem v drugo temo) in se usmeril proti tet Srbija.    Odpeljal sem skrajno zahodni del. Od mesta Brodarevo do vasice Seča Reka. Tu sem vozil od juga proti severu oz. v obratni smeri, kot je trasa privzeto nastavljena.    Vozil sem dan po dežju, tako je bla podlaga v senčnih delih še mokra, trava drseča, gozdne ceste pa polne luž.    Kmalu, ko se z Brodareva dvigneš in se nekoliko teren zravna, trasa zavije na travniško cesto in nato v gozd, kjer je cesta še vedno travniška - travnata, polna kravjekov, kolesnic, preraslega grmovja. Uglavnem, ko je linesman tole skup sestavlov, se mu je iz une sklede z grmovjem mal preveč usulo. Tu sem vozil v polnem dežnem kombinezonu. Ne ker bi dežval, ampak je bla taka megla, da sem mogu nazaj gledat, če sem še na cesti. In kolesnice. Ah kolesnice. Dobr da se je zgodilo samo dvakrat ampak, ko gre prvo kolo v eno kolesnico, zadnje kolo pa v sosednjo kolesnico in poj se zadnje kolo naveliča bit zadnje in kot nadebuden 8 letni fantek reče: zem pa še jz mal spredej, ... poj veš, da unmu k sedi na motorju ni dolgcajt. Se je moja čelada kr naposlušala: lawd đizs, sejv me (oz. po naše: ujebemumater!). Dobra stvar zate, bralec tega nablojenega zapisa je, da maš ravno tu obvoz po lepi makadmaski cesti. Bom probu dat skrinšot, pa se znajt. Pa še to bom reku. Če je suho, je ta del trase čist fajn.    Potem je en del kjer sem mel tudi hece. Tale tet črta v Srbiji ni prov natančna. In to je v nekaterih primerih res nadležno. Naprimer med naseljema Priboj in Rutoši greš če en hrib. Na obeh straneh hriba je lepa makadmaska cesta, na vrhu pa je cca. 500 m gozdne vlake. In ravno na delu kjer je slaba natančnost tet črte je ene 5 gozdnih vlak križem kražem. Če greš v smeri proti Priboju, ni tak problem. V nasprotni smeri te pa trasa vodi v eno zaraščeno blatnasto vlako. Čeprav je mogoče 50 m bolj desno čisto lepo zvožena vlaka. No, da motorist sred gmajne ne bo v dvomih (kot sem bil jz), kakšna je trasa naprej, ti povem, da je vse dosti normalno prevozno. Tudi v mokrem. Če pa vseeno bo dvom, pa greš lahko tut mal peš naprej pogledat. Največ 200 m. Poj prideš do točke, kjer se vidi kako je naprej.    To bi ble ta neugodne zadeve. Naprej so potem samo lepe reči. Meni je bil najboljši odsek tam, kjer je borov gozd in trasa vodi po grebenu. To je med naseljema Radoinja in Semegnjevo. No, ni samo vožnja po grebenu. Vmes se večkrat spustiš v dolino. Najbolj posebna je dolina pri Srbskem pravoslavnem manastriju Uvac. Malo pred njim je obvezno prečkanje reke. Dolžina prečkanja al pa širina reke al pa višina, če bi gladino pokonci postavil (kakor komur paše), je cca. 25 metrov. Globina je med 20 in 30 cm (dan po deževju) in sumim da je kar vedno taka. Lahko je tut večja. Al pa nižja. V glavnem pa tolko, da sem zmočil oba škornja. Do roba. Zajel nisem. Za prečkanjem pa je potem vzpon, pri katerem sem se čudil, kako se to verniki z avti vozijo do tega manastirja. Ker to je očitno edin dostop. Nimampojma.    Aha, pa še en malo bolj zahteven vzpon je po prečkanju železnice. To je pa malo pred naseljem Semegnejvo.    V tem naselju sem zaključil prvi dan in šel v Zlatibor tankat, večerjat, se čudit pozidavi in večernemu šovu na jezeru ter spat. Jz sem rad v gmajni, ampak da sem se odločil da grem v Zlatibor, je bla super poteza. Majo srbi (al pa če kakšni tujci tole rihrajo, kva pa vem) kr dost turističnega zaleta. Priporočam obisk.    (Aja, ni lih tet tema, ampak tuki nekje vmes so nasproti začel letet eni norci. Prvi na neki 990tki. Ko šus. Kva mu pa je? Ponavat se mal ustavš, pa kšno rečeš. Mal za njim en na exc-ju brez prtljage. Pa poj kmal še edn. Pri tretjem sem pa le opazil nosilec za roadbook. Takrt mi je vžgalo, da se srečujem z dirkači Illyria raid rallya. O tem mi je ravno en dan prej govoril Aleksander z nizozemske s katerim sva se po naključju dvakrat srečala. Enkrat na Sinjajevini in potem naslednji dan še na Bjelasici, pod Troglavom. No, teh fantov na rejliju je bilo preko 100, je rekel Aleksander. In ko sem vidu, da sem prej očitno srečal prvega, sem se moral ustavit, ker to pa niso heci. Še dobro da sem se, ker je blo vmes tudi nekaj ssv-jev. S tistim se pa ni za srečat na ozki gozdni cesti. Tam bi hitro postal okrasek na prednjem pokrovu. Je blo pa zanimivo spremlat tako dirko).   Drugi dan sem nadaljeval proti nacionalnem parku Tara. Tu ni nič posebnega. Dosti asfalta. Lepa gozdna cesta. Tam ko je loop sem šel v smeri urinega kazalca. Okoli skrajne zahodne točke ne zgrešit table za vidikovac. 100 m s ceste. Edin razgled, ki je tam, ker večino trase gre po gozdu. Aja, pa razgledna točka na Jezero Peručac. Del Tet trase gre po zaprtem delu gozdne ceste. Je znak in polovična rampa. Če nikogar ni tam, bi se peljal. Tako pa je bila sobota in je blo polno srbov in izraelcov. Nisem se peljal. Šel sem peš. Cca 800m tja in cca 800 m nazaj. Generalno po ravnem. Zadnji del cca. 200m je mal v klanc in čez kamne in korenine. Peš v vsakem primeru. Zašvicu fuł.  A se splača? Meh, no ja. Če sem bil že ravno tam. Se. Edino nč ne bi pogrešal dretja eno in dvoletnih otrok in vzdihovanj 150 kilskih srbkinj, ki so se mučile čez tiste korenine. Jao bože, sačuvaj.    Tet se potem nadaljuje proti vzhodu, kjer je motor dopolnil 20.000 prevoženin kilometrov jz pa zaključil s tetom za letos. Od cca. 8ih do 15.30. Potem sem šel na cesto in jo mahnil v Beograd, kjer je nastal ta zapis.    Danes je nedelja, 14.9.2025. Jutri grem domov. Morem motor peljat k mehaniku. 

Še en delček od tistega dela jahorine. Ahhh I miss it 🤠 copy_7DFB136B-99A4-4C12-82A1-F6958DA32744.mov    

A kako je v desno? Takle 

Ajde siljo, dej mi se enga. Vec itak ne zmores 😀

evo, to je tisto pravo, o tem govorim na stezi na nož, izven pa so ljudje... kapo dol bezekiju danes za fight