Ostalo

20. dan     San Rafael - San Jose de Jachal   Zjutraj naju je pred vrati čakal zajtrk, pa tudi čuvaj. Naj ima vsaj on nekaj od turizma, je mrmral M., ko je delil hrano. Sledilo je obredno čiščenje čevljev, zapenjanje podlogice, božanje gume, nato pa odhod.               V San Rafaelu in okolici so vinske kleti, tovarne za predelavo mesa in mleka. V okolici so vinogradi in sadovnjaki. Razvija se tudi turizem. Center je urejen, ob glavni cesti je drevored. Dlje od centra, dlje od vsega ...                                                   Vožnja je dolgočasno ravninska, do Mendoze je še 100 km. Razen pred policijskimi postajami se ne ustavljava, pa še to gre hitro. Na teh kontrolah nama še niti enkrat ni bilo treba pokazati dokumentov. Argentinska vozila pa vztrajno kontrolirajo.                             Pred Mendozo se promet zgosti, zato greva mimo centra, kjer ni zastojev. Mesto Mendoza ima približno 120.000 prebivalcev. Regija Mendoza je največje vinorodno področje v Južni Ameriki in peto na svetu. Tu pridelajo dve tretjini vsega vina v državi. Rastišča so v vznožju Andov na nadmorski višini od 600 do 1000 metrov. Najpomembnejše sorte so malbec, cabernet sauvignon, tempranillo in chardonnay. Zaradi pomanjkanja časa seveda ne bova obiskala nobene vinske kleti. Žal. V začetku marca prirejajo tudi vinski festival Fiesta Nacional de la Vendimia. In M. ve, da so zasadili poskusni vinograd tudi na višini 5000 m, ker je tam intenzivna svetloba … Poskusno! V Mendozi in v okolici so snemali znani film Sedem let v Tibetu; palačo Dalajlame so takrat zgradili kar v opuščenem skladišču česna …  Pred Mendozo je barakarsko naselje iz desk in najlona, potem so skromne hiške v prahu, potem montažna naselja … potem pa višji nivo. Najbolj žalostnih prizorov nisem vključila v prikaz.  V regiji so tudi nahajališča nafte in urana.           Samo nujne minute na bencinski črpalki in naprej. Puščavsko je in vroče, temperatura se je dvignila na 36 stopinj. Nisva navajena vročine; zadnji teden naju je več ali manj zeblo … in prepihovalo.                                     Postanek za kosilo je bil kratek. V takih restavracijah, ki se že rušijo same vase, je dobra in relativno poceni hrana. Fotografiranje bi bilo nevljudno. Par šoferjev in dva motorista … nič alkohola, voda in kava (instant varianta). Za prebavo je sledilo nekaj kilometrov makadama (delo na cesti), na srečo pa tudi tovornjak z vodo, ki je blagodejno ublažila sicer neznosni prah.                                     Po temperaturah blizu 40 stopinj je drevored kot oaza sredi puščave. In še oči si oddahnejo ob zelenju. A kmalu je spet delo na cesti in prah je neizbežen.                                             Končno se pokažejo hribi. Po puščavskem, praznem in vročem ravninskem predelu jih je zelo lepo videti. Industrijska cona in avtodrom sta delovala prazno (in vroče). Začela se je pokrajina kaktusov.                             M. je rekel, naj ne pretiravam, saj bom kaktusov še sita …                                             Pristala sva v hotelu z zaprtim dvoriščem in visoko ograjo, ohladila sva se in na hitro odšla na lov za večerjo.       Uspelo mi je, da sem ga zvlekla v lokalno trgovino, kjer sem uspela kupiti vse lame, kar so jih imeli in še nekaj malenkosti za darila … česa drugega motor ne bi prenesel. M. je iskal argentinske baretke, a jih niso imeli, klobuki niso bili originalni … da bi vozil pončo je pa že preveč. Čudil se je vinotoču in cerkvi, seveda zaradi različnih razlogov. In vrsti pred bankomatom … samo Slovenci so tako pametni, da uvozijo strokovnjaka za banke iz Argentine ... Potem je zmagala lakota. Pri večerji se nama je pridružil lepo vzgojen pes.                 In ker za muzeje ni časa, sva izbrala lokal v stilu. Lastnik se je hvalil, da ima na stenah imena vseh držav. Ko je izvedel, od kod sva, je priznal, da Slovenije nima. Pa sva ga potolažila, da sva vseeno zadovoljna, saj ima Jugoslavijo, tam sva bila rojena …                     21. dan     San Jose de Jachal - Santa Maria     Jutranji pogled na bazen; velikost je odvisna od perspektive. Po zajtrku na prostem M. čisti čelado in istočasno študira žar tehniko. Časa je vedno premalo … Odhod.                         Občasni nanosi materiala čez cesto dajejo slutiti, da bo dan pester. Tudi vreme se spreminja.             Nekateri odseki ceste so nadpovprečno urejeni. To je zaskrbljujoče. Le zakaj je taka omejitev hitrosti? Kaj bo čez par kilometrov?! Prelepo je, da bi trajalo.                   Začnejo se prvi opomini. Na srečo je blato že posušeno. Kamenje, pesek, blato, mivka … vse to je voda prinesla na cesto in čez. Moralo je biti strašljivo. Na posameznih odsekih še vedno odstranjujejo naplavljeni material. Ponekod je še voda, a zaenkrat še ni kritično. Ko je kritično, se ne fotografira, še dihati se skoraj ne sme, da ne bi šlo kaj narobe.                                         Z vzponom se vse obarva rdeče. Punto Alto je na višini 2020 m. Škoda, da ni lepše vreme. M. bo godrnjal, da so vse fotografije motne. Krivo je ozračje, jaz nimam nič pri tem.                         Hribi so v oblakih. Pokrajina je prazna. Kdo ve, od kod se je vzel ta jezdec?!       Izprosila sem si minuto za kaktuse. Mogoče je ustavil tudi zato, ker mu je bil prometni znak tako všeč. A lepe ovinke je z leve že spremljala nevihta.                                                     Potem ni bilo več rdečih kamnin in ovinkov. Samo še ravnina. Chilecito je bil prazen in komaj sva našla lokal v strogem centru nasproti parka. Gneče pa res ni bilo.                       Nasprotja so v Argentini zelo vsakdanja stvar. Presenečen si lahko v pozitivno ali v negativno stran; možnosti so izenačene. Skozi prazno mesto sva šla naprej. Občutek je nenavaden - kot bi bilo nekaj narobe.                                         In spet po praznini …                                   Pokazali so se hribi, v ozadju je divjala nevihta in svetloba je bila neverjetna. Čarobno!                             Do Santa Marie je še 187 km. Verjetno bodo mokri. Nadmorska višina je še vedno okoli 2000 m, zmrazilo se je in padlo je par kapelj dežja. M. teorija pravi, da je treba hitreje, da ubežiš nevihti. A kaj, ko na sicer prazni in lepi ovinkasti cesti, nikoli ne veš, katera žival je za ali pred ovinkom.                                         In potem se cesta spet zravna … in potem spet ovinki … in potem še voda in blato … in kakšna koza vmes … Dva osla pa še vedno na motorju.                                 Ko je bilo najslabše, ni nihče fotografiral … Prikaži se že enkrat Santa Maria!                 Po mraku sva uspela v centru mesta dobiti garažo in sobo. V hotelu je bilo pestro. Sprehod po mestu sva zaradi nevarnih okoliščin zaključila ekspresno hitro. V hotelski restavraciji sva naročila večerjo. Bilo je malce čudno, saj  sva bila edina gosta, a lakote to ne briga. Potem pa ni imel kdo fotografirati.         Vso noč so lajali psi. Spala sva na obroke.         22. dan     Santa Maria - San Salvador     Po napol prespani noči sledi jutranja rutina, zajtrk in pospravljanje. Pogled iz sobe pokaže drugo stran ulice. M. raziskuje inovativne inštalacijske rešitve in odkimava. Toliko nasprotujočih si podob, kot jih ponujajo manjša argentinska mesta, njihove ulice in hoteli, bi kje drugje težko našli. Pogled z balkona na drugi strani stopnišča se odpira na gradbišče. Predmeti v recepciji med sabo tekmujejo za pozornost. Šefica tudi. (Bilo bi neprimerno, če bi povedala, da si je sinoči v recepciji sušila lase, zjutraj pa urejala nohte …) Garaža je v drugi stavbi na koncu ulice. Ko odhajava, delavci na gradbišču delajo, M. pa komentira, da s stroji res ne pretiravajo. Večino dela morajo opraviti ročno.                                           Jutranji makadam, pritlična šola (kot povsod), pobeljena katoliška cerkev in most čez reko Santa Maria; to so podobe vsakdanjega življenja. Na glavni cesti je spet asfalt. Samo posamezne hiše izstopajo z urejenostjo in ograjami. Za temi ograjami je verjetno bistveno drugače kot pri večini …                                     Santa Maria je mesto na nadmorski višini 1800 m. Leži na obrežju istoimenske reke, kjer so tudi predkolumbijske ruševine. Tu je bilo eno glavnih naselij Indijancev Diaguita iz plemena Yocavils. V naselju Amaicha del Valle je Muzej Pachamama. Pachamama je njihovo božanstvo, ki pomeni zemljo ali mater. S prihodom Špancev in s spreobračanjem v  krščanstvo je to božanstvo začela nadomeščati Devica Marija. Ponekod na severozahodu Argentine pa meseca avgusta še vedno izvajajo Pachamama rituale. Ni časa za oglede, ni časa za muzej … greva proti San Salvadorju.                     S ceste je videti koruzo, trte, tobak, kaktuse, cvetoče grme, pa tudi veliko nanosov kamenja, peska, blata. Posamezne večje in manjše vinske kleti so urejene v različnih stilih in vabijo obiskovalce. Turistov na vinski cesti žal ni videti prav veliko. Izmenjujejo se prizori reklam in revščine. Tudi vreme je kislo, rahlo prši. Ob vsem tem ne sme manjkati policijska kontrola - na obeh voznih pasovih - in po naselju Cafayate še ena, resno organizirana. Potem pa spet praznina.                                                     Quebrada de Cafayate, imenovana tudi Quebrada de las Conchas je naravni rezervat. Ta spektakularna soteska je področje slikovitih tvorb v prevladujočih rdečih barvnih tonih. Skozi sotesko teče reka Las Conchas. Turisti se lahko sprehajajo med kamninami in se vzpenjajo po stenah. Sedimentne kamnine so ponekod v plasteh tudi različnih barvnih odtenkov. Nekateri to sotesko primerjajo z Grand Canyonom in pokrajinami Utaha. Ne morem primerjati, ker tam še nisem bila. Med nenavadnimi tvorbami izstopajo t.i. Obelisk, Hudičevo grlo in Amfiteater, kjer je baje včasih možno prisostvovati obredom na čast Pachamame (verjetno bolj v turistične kot pa religiozne namene?!). Tu so odkriti številni fosilni ostanki - fosilne žabe, sledovi dinozavrov, fosilne ribe … pred približno petnajstimi milijoni let naj bi bilo tukaj morje.  Tudi midva - dva živa fosila - sva se ustavila za (hiter) ogled.                           Potem ne veš več, kaj bi gledal. M. pravi, da je itak najlepše gledati z motorja. To je njegova perspektiva ...                                                                     Začelo je deževati. Poskusila sva ubežati dežju. Še dobro, da sva mimo rdečega peska in blata. M. je presenetil s postankom za kosilo. Če bo dež, bo pač dež, vsaj lačna ne bova.  (Logično.) Potem je peš naredil obvoz do vhoda.                             Prostor in hrana sta stvar okusa. (Sama sem ostala lačna. Če v Argentini naročiš dobro zapečeno meso, imaš dve možnosti. V boljših restavracijah ti bodo povedali, da oni tega ne delajo. V navadnih ti bodo rekli, da ni problema, seveda, dobil pa boš … recimo temu rožnato, čeprav je bilo krvavo!)                                                                             Mesto Salta je po velikosti sedmo mesto v Argentini. Ima približno 620.000 prebivalcev. Leži 1150 m nad morjem, v vznožju gorovja Andi. Iz mesta na hrib San Bernardo se lahko pride tudi z žičnico. Hrib je priljubljena turistična razgledna točka. (Seveda nisva imela časa …) Tu je bila tudi etapa na progi relija Dakar; leta 2016 se je začel 2. januarja v Buenos Airesu in potekal skozi Argentino in Bolivijo. Tudi dve leti pred tem je že potekal tukaj. Salto sva videla samo od daleč. Šla sva v manjše mesto San Salvador.                               Dobila sva slab, a poceni hotel z dobro garažo. Nisva izbirala, ker je bila že tema. V recepciji je bila starejša gospa, ki je rekla, da ima sobe, a morava zjutraj ob 7. uri že ven, ker imajo praznik in potem ne bo čistilk. Mislila sem, da mogoče slabo razumem, pa sem prosila, če lahko ponovi in se ji opravičevala, ker znam slabo špansko. Rekla je, da ni problema, ona pa ne zna portugalsko. Mislila je, da sem iz Brazilije. Potem sva se nasmejali in se dogovorili za odhod ob 8. uri.     Hitro sva šla ven, a ni bilo nič odprto, razen trgovine z motorji …in pekarne. Bolje kot nič. Pa še nov sistem sva spoznala - plačaš šefu pri blagajni, da ti listek, da si plačal, in stojiš v vrsti.  M. je rekel, da bi še stal v vrsti. Prodajalka je bila zelo lepa … Pa ni bilo nevarnosti. Mudilo se je in strah ga je bilo po temi do hotela. Seveda tega ni priznal. Zaradi slabo osvetljenih ulic se nisva počutila najbolj varno. Le trgovina z motorji je bila dobro osvetljena.         Jutri greva v Čile!   (konec 3. dela)                

Čekiraj TPS senzor.

Sem uredil, hvala za pomoč...  

Še tole maznem. Diši za znoret.  

Ja menjaval letos pred 1500 km svečke, filter... in sem tudi pomislil če bi bil tukaj vzrok, vendar se mi je zgoraj omenjeno dogajalo že pred menjavo, saj sem mislil da bo z menjavo filtra, svečk tudi to izginilo, žal ni bil to vzrok. 🥴🤔☹️