Dvorana slavnih

Po nekaj dneh (delovnega) odmora v Chandigarhu sem zopet v sedlu. Odmor sem izkoristil za redni servis na motorju (olje, filtri, kontrola, ..), spletno izpolnjevanje obrazcev za pridobitev PK in IR viz za vrnitev domov, pranje oblačil. En dan pa sem "posvetil" celo driski, brez katere v Indiji pač ne gre. Cesta me vodi proti severu v zvezni državi Himačal Pradeš in Ladak. Od mesta Mandi proti mestu Manali je na cesti nemogoč strnjen promet. Očitno se "vsa Indija" seli v hribovje. V "dolini" so temperature okrog 43-45ºC zato ni čudno, da vse drvi v "hladovino". Počutim se, kot da vozim po Kranjski gori, Vršiču, Bovcu, Tolminu, itd. Skratka, množica turističnih krajev z raftingi, kanuji, ziplini, jadralnimi padalci ter "kafiči in burekarnicami" ob cesti. Še sreča, da vsaj temperatura z vsakim kilometrom postajala znosnejša. Se pač pozna, da se vozim že preko 2000 metrov nad morjem. Kmalu za predorom Atal (ali Rohtang) se promet nekoliko razredči. Na cesti prevladujejo tovornjaki, ki oskrbujejo mesto Leh oz. pokrajino Ladak. Pozno popoldne me (ves promet) zaustavi policijsko-vojaška kontrola v kraju Darcha. Razlog, sneg na cesti v nadaljevanju poti proti Lehu. Kasneje zvečer izvem za pravi razlog zaprtja ceste. Le-ta je izmenično zaprta med krajema Darcha in Sarchu. V spomladansko-poletnem času je na omenjenem odseku še toliko snega, da splužena "bob steza" ne omogoča dvosmernega prometa, predvsem tovornega. Zatorej je cesta en dan odprta v eno smer, naslednji dan pa v nasprotno. Naslednje jutro se odpravim na to "enosmerno" cesto. Kaj kmalu ugotovim, da je "enosmernost" precej upravičena. Ozke "bob steze" in uničeni deli ceste res ne omogočajo normalnega prometa. Cesta je iz kilometra v kilometer slabša. Nekajkrat je treba zapeljati čez manjše reke staljenega snega. Zato je priporočljivo omenjeni "enosmerni" del ceste prepeljati čimbolj zgodaj, ko taljenje snega še ni tako obilno. Na tem delu ceste se povzpnem na prelaze, ki so na višini med 4300 do 5000 metrov nad morjem. Pravi "trening" za tisto kar me še čaka. Za najvišji cestni prelaz na svetu, Umling La, je potrebno imeti dovolilnico, ki se dobi v mestu Leh. Sam nasedem indijskim motoristom, ki mi zatrjujejo, da le-te, kljub temu, da sem tujec, ne rabim. Zato še predno pridem pred mesto Leh zavijem na cesto, ki vodi proti mojemu cilju. Žal naslednji dan na policijski kontroli v kraju Mahe izvem, da brez dovolilnice ne morem nadaljevati proti Umling La prelazu. Torej brez obiska Leha ne bo šlo. Zato se obrnem in vozim proti prestolnici Ladaka. Na srečo je vsaj cesta solidna. Po prihodu v mesto poiščem prvo turistično agencijo, na katero naletim, saj dovolilnice izdajajo le-te (agencije). Po dveh urah ogledovanja Leha se vrnem v agencijo po dovolilnico. Naslednji dan se v Changthangu, kjer sem tudi prenočil, v obcestnem marketu (črni trg) oskrbim z bencinom (v dodatni rezervoar in kanister). V tem delu Ladaka je dobiti bencin (črpalke) manjši loto dobitek. Kasneje sem v kraju Nyoma naletel na najvišje ležečo črpalko na svetu (4200m). Brez dolivanja bencina sem nadaljeval v "moj hrib". Zanimivo, da bolj kot "rinem v hrib" lepša je asfaltirana cesta. Sicer ni široka, a je dobro vozna. O kakšnem snegu ne duha ne sluha. Tudi na cesti ni omembe vrednega prometa. Le tu in tam kakšen avtomobil ali motorist. Vsi so domačini (Indijci), le jaz izstopam kot "zunanji" turist. V zgodnjem popoldnevu prispem na Umling La. Cesta je bila zgrajena leta 2017. Sprva le za lokalno prebivalstvo, saj leži ta prelaz blizu kitajske meje. Kasneje so (smo) prelaz začeli "napadati" tudi ostali avto-moto-kolesarski turisti iz celega sveta. Glede višine in opozoril v zvezi s tem se lahko pohvalim, da nisem ime skoraj nobenih težav z redkim zrakom. Da sem imel nekoliko "globje" dihanje je pa pri nadmorski višini 5800m čisto normalna stvar. Sledi fotkanje na vrhu in potem počasi nazaj v "dolino". Narejena je še ena kljukica. Se nadaljuje, ko bom imel čas . ..

Bil je že čas, da jo zopet mahnem naokrog. Ker mi leta 2018 ni uspelo videti nekaj načrtovanih lokacij je bila odločitev lahka. Smer torej jugovzhod, "hribovje" tam doli. Priprave (pridobivanje viz) je zame najbolj stresni del potovanja. Ampak brez teh ne gre. Razen, če startaš brez ene, kot je bilo v mojem primeru, in upaš, da mi jo odobrijo med potovanjem. Tranzit kot tranzit, dolgočasno nujno zlo, brez katerega ni potovanja v daljne kraje. Nekje v Pakistanu začutim, da se začne tisto "resno" potovanje. Pri vožnji po Pakistanu me sedaj ves čas spremlja paravojaška služba Levies ali pa policija. Pred leti je bilo to spremstvo samo v Belučistanu, sedaj pa, kot rečeno, povsod od Taftana do Lahoreja. Pri vračanju s potovanja sem imel en dan "mir" pred njimi in sem vozil brez spremstva. Kako, zakaj pa več kasneje. Tako se po 16. dneh tranzita končno pripeljem v indijski Amritsar. Od teh 16 dni sem en dan pavziral v turškem Dogubayazitu (pridobivanje manjkajoče vize), en dan odmora v iranskem Naeinu in en dan v pakistanski Quetti (pridobivanje NOC dokumenta). V Amritsarju sem seveda obiskal Zlati tempelj, ki je duhovno najpomembnejše svetišče Sikhov. Kot "zaveden" Savinjčan sem znotraj kompleksa Zlatega templja seveda moral koristiti ugodnosti v Langar Hall (brezplačna hrana). Dvorana Langar je razdeljena na dva dela in sprejme približno 5000 ljudi naenkrat. Jedilnica Zlatega templja, je ena največjih te vrste na svetu. Predani prostovoljci vsak dan pripravijo in postrežejo brezplačne obroke za tisoče obiskovalcev. Tu lahko kosijo vsi, ne glede na ekonomski status, spol, kasto ali veroizpoved. Torej tudi Savinjčani ha, hhaaaa. (fotografiranje in video ni najbolj zaželeno, a nekaj za spomin mi je uspelo posneti). Se nadaljuje, ko bom imel čas . ..

Četrtek 27.6. Dan za lenarjenje. @SuNa se odloči, da se je treba malo popražiti na bližnji plaži. Tudi sam sem najprej malo "zaglisiral" , nato pa se odpravil v bližnje hribe. Seveda ne peš... Počasi se začnejo odpirat lepi razgledi... Cesta pa postane precej pozabljena... Pridem do opuščene letalske radarske baze... VID_20240627_131749.mp4 Oho, takoj kontrola iz zraka Zgoraj antene, nalo nižje pa namestitev za operaterje in vojsko... Od tam vidim še en radar, vendar sem že tule naletel na opozorila o prepovedanem približevanju in prepoved slikanja... Kaj čem obrnem. Nič grem pa na drug hrib, kjer je cerkvica. Menda bo dovoljeno. Uspel. Pogled na ožino in "most", ki loči otok od kopnega. Od tu je tudi lep pogled nazaj na radarske antene. In še na en vrh z veliko radarsko anteno... seveda sem odpujsal še do tam... Od tu se pa odpre pogled na jug otoka z zalivom Vasiliki... Pot nazaj v "dolino" pa slikovita... zato se je potrebno zaustavit in ovekovečit. JBG spomini bledijo. Na srečo digitalne slike NE. po ozkih poteh proti "domu"... kako lep moped imam... Tako, da ne pozabim kje sem bil...

Pri vračanju v "dolino" se na cesti proti Manaliju v bližini kraja Sarchu ustavim na 19. ovinku "Gata Loops". Ko sem se peljal proti "mojemu" prelazu (Umling) sem mislil, da gre za običajno smetišče plastenk. Ob vožnji nazaj pa mi radovednost ni dala miru in sem se ustavil, da vidim čemu toliko plastenk le na enem ovinku. Ugotovim, da gre očitno za "sveto" mesto. Zvečer mi "stric Gugl" potrdi moje razmišljanje. Oktobra 1999 je voznik tovornjaka skupaj s pomočnikom peljal tovor v Leh. Voznik je bil opozorjen na sneženje, a se je kljub tveganju odločil, da bo pot opravil v roku. Voznik je varno prišel do Gata Loops. Med vožnjo navkreber se mu je tovornjak na 19. ovinku pokvaril in obstal. Po večkratnem poskusu voznik ni mogel odpraviti težav na vozilu. Voznik in pomočnik sta čakala na pomoč, vendar nihče ni prišel mimo. Sčasoma je pomočnik zaradi naraščajočega mraza začel zbolevati. Voznik se je odločil, da gre peš do bližnjega naselja in poišče pomoč za vozilo in svojega pomočnika. Oba sta se strinjala, da pomočnik ostane v tovornjaku zaradi varovanja tovora in tudi zato, ker ni bil v stanju hoditi. Voznik je hodil kilometre in kilometre, dokler ni prišel do Sarchuja, ki je bila najbližja vas, vendar tam ni bilo nobenega mehanika. Preden se je voznik uspel vrniti do tovornjaka, je začelo močno snežiti. Ko se je vreme po nekaj dneh razjasnilo, je končno prišlo nekaj pomoči. Voznik je skupaj s posadko za pomoč iz Manalija pohitel nazaj do 19. ovinka-serpentine, kjer je bil tovornjak zapuščen. Takoj ko so prispeli na kraj, so našli truplo pomočnika, ki je umrl zaradi mraza, žeje in lakote. Vaščani so truplo pomagača pokopali točno na kraju smrti. Da bi pomirili duha pomočnika, ki je tam umrl, so se vaščani odločili, da na tem mestu zgradijo majhen tempelj. Ko je bil tempelj zgrajen, so domačini in vozniki začeli darovati duhu Gata Loops, tako da so za seboj pustili steklenico vode ali cigarete. V Dhrasani zavijem levo proti Shimli, saj ne želim prehitro pasti v "nižino" ampak želim še en dan porabiti za počasno "aklimatizacijo" na višje temperature, ki me čakajo. Vožnja po podeželskih cestah na približno 1500 m nad morjem in temperaturah okrog 25ºC je dokaj prijetna. Prometa je razmeroma malo v primerjavi, kako je bilo okoli Manalija. Prav zanima me, kako bo tu s prometom čez nekaj let, saj množično gradijo hotele in počitniške hiše. Po enem dnevu "hribovskega" podeželja prispem v Yamunanagar. Temperature v "nižinski" Indiji so se zopet povzpele na 42-45 ºC. Po dnevu "kuhanja" med vožnjo prispem v Bambaso, obmejno mesto z Nepalom. To je eno od treh mejnih prehodov, kjer je omogočen prehod tujcem z lastnimi prevoznimi sredstvi. Kmalu po prihodu v Nepal ugotovim, da je tukaj mogoče za "3 mm" boljše kot v Indiji. Tu mislim na temperature, infrastrukturo, voznike in ceste. Žal to slednje (ceste) že naslednji dan postanejo prava mora. Še preden "padem" v cestni kaos opravim nekaj vožen čez naravne rezervate. Zaradi nevarnost napadov divjih živali, predvsem tigrov, se je potrebno na vhodu prijaviti in voziti v skupini z drugimi domačini (motoristi in avtomobilisti). Na izhodu je treba oddati prijavni listič, da imajo nadzor ali smo vsi varno zapustili rezervat. Na relaciji ceste H01 Butwala – Bharatpur, proti Katmanduju, me pričaka cestno gradbišče. Na omenjeni trasi, dolgi približno 100 km, je vožnja nad 30km/h pravi luksuz. Ne razumem, da obnavljajo celotno razdaljo naenkrat in ne po odsekih. Že po nekaj kilometri postanem "mlinar" na motociklu, saj se izpod koles osebnih vozil in tovornjakov obilno kadi in vse to (prah) konča na motociklu in meni. Večkrat se moram ustaviti in z vodo sprati prah z vizirja na čeladi, saj skoraj ne vidim več na cesto. Kasno popoldne zapustim glavno cesto H01 ter H02 proti Katmanduju in zavijem na podeželsko gorsko cesto F120. Bilo je prelepo, da bi trajalo. Pripeljem do cestnega udora oz. plaza zaradi katerega je cesta zaprta. Kmalu se pripelje še nekaj domačih motoristov, ki se z delavci na bagrih in buldožerjih dogovorijo, da bodo naredili "stezo" po kateri bomo lahko nadaljevali našo pot proti Katmanduju. In res se čez pol ure že peljem proti mojemu današnjemu cilju. Na srečo v nesreči tik pred Katmanduju zapeljem v izredno močno nevihto. Namenoma nisem oblekel dežni kombinezon, pač Savinjčan, saj sem želel izkoristil zastonj pranje motocikla in moje motoristične opreme. Katmandu tu sem, lep in moker. Se nadaljuje, ko bom imel čas . ..

No tole niso moji vtisi na motorju so pa povezani z potovanji... Prvič smo se v živo srečali čisto slučajno v Zlatem Trikotniku na Tajskem. Mi2 sva ga lani opazila v skupini HU Motorcycle Adventure Travellers. Tam smo se seveda dogovorili, da se ponovno srečamo v Sloveniji. Kot upokojenec, se je Mazlan Mopit iz Malezije odločil, da si ogleda svet na dveh kolesih. Sicer na malo drugačen način kot je v navadi - po sistemu mini ADV. Potuje z Yamaho FZ150. Popotnik in njegova "ljuta mašina"... V družbi Josipa Pelikana... Mi trije v zlatem trikotniku letos 28. februarja... In včeraj na kavici pri nas. Mogoče objavim se kakšen vtis...

O Katmanduju sem pogosto slišal v rani mladosti, ko so naši (takrat še jugoslovanski) alpinisti osvajali najvišje vrhove sveta. Naslednji spomini na Katmandu so vezani na "hipijizem". Ena od lokacij (poleg Istanbula, Teherana, Kabula, Lahoreja, Delhija, Goe), ki so jih hipiji v 60-70-80. letih obiskovali je bil tudi Katmandu. Sam sem bil takrat še "mlekopivec". Imel pa sem dolge lase, nosil doma, v loncu barvane majice (prevezanih z vrvjo) in seveda doma narejene kavbojke. Le-te so bile zgoraj tako tesne, tam okoli "moškosti", da bi z lahkoto postal sopran pevec. Spodaj pa so bile tako široke, da bi me na komunalnem podjetju z lahkoto zaposlili kot pometača. Ob prej naštetem je to bil ves moj prispevek k "hipijizmu". Moj namen obiska Katmanduja ni bil vezan le na pridobivanje pakistanske vize za vrnitev, ampak obisk znamenite hipijevske ulice Freak Street, ki se nahaja južno od znamenitega trga Durbar z mnogimi templji. Ena glavnih atrakcij, ki je privabljala "turiste" na Freak Street, so bile vladne trgovine s hašišem. Po kronanju mladega kralja Birendre leta 1972, je vlada začela "čistiti" ulice Katmanduja. Hipije so v naslednjih letih polovili in deportirali v Indijo. V skladu z direktivo ameriške vlade je bila proizvodnja in prodaja konoplje nezakonita, številni liki Freak Streeta pa so bili aretirani in obsojeni na zaporno kazen. Po nasvetu lastnice hostla, kjer sem bival, se do trga Dunbar zgodaj dopoldne zapeljem z moto taxijem. Kot bi vedela, da sem Savinjčan (poceni vožnja!). Po prihodu na Durbar trg se najprej zapodim pogledati "moj cilj" – Freak Street. Kot sem pričakoval, od hipijevskega "blišča" ni ostalo nič. Množica trgovinic in gostinskih obratov, ki so jih začeli šele odpirati, niso niti bleda senca nekdanjega dogajanja tukaj. Žal, je pač preteklo 50 let in več, ko je tu še bilo "življenje". Trg Durbar se nahaja v središču glavnega mesta Nepala, je kulturna, zgodovinska in arhitekturna znamenitost, ki sedaj privablja obiskovalce z vsega sveta. Trg, znan tudi kot Hanuman Dhoka ali Basantapur Durbar Square, je na Unescovem seznamu svetovne dediščine, bogat s kulturnim, zgodovinskim in arhitekturnim pomenom. V središču trga stoji tempelj žive boginje, znan tudi kot Kumari Ghar. Bližnja palača Hanuman Dhoka je veličastna kraljeva palača iz 17. stoletja, ki zdaj služi kot muzej in ponuja vpogled v nepalsko kraljevo zgodovino. Stara kraljeva palača, znana tudi kot Basantapur Durbar, je sestavljena iz dvorišč in templjev, ki so nekoč pripadali nepalski kraljevi družini. Na trgu stoji mnogo hindujskih (večinska vera v Nepalu) templjev kot so: Kasthamandap, Taleju, Maru, itd. Nekateri od teh so bili delno ali v celoti porušeni v katastrofalnem potresu leta 2015. Sedaj je večino njih že obnovljenih. Po večurnem ogledovanju templjev, ljudi in utripa na trgu se odločim, da se peš vrnem v cca. 5 km oddaljen hostel. Naslednji dan grem na pakistansko ambasado po vizo in popoldne zopet naložim prtljago na motor za odhod iz nekoč "hipijevskega" Katmanduja. Naslednje jutro zapustim Katmandu po cesti H02, misleč, da bo cesta kolikor toliko "vozna". Žal sem se zopet zmotil. Vozim kilometre in kilometre po "gradbišču" z neštetimi tovornjaki in avtobusi. Na enem odseku ceste, kjer nastane zastoj me avtobusni šofer preprosto "odrine" v obcestni jarek. Na srečo ostanem na kolesih, a še preden se vrnem na cesto je avtobus že v daljavi in tako "spolno občevanje" voznikove matere odpade. Zaradi razočaranja nad nepalskimi gradbišči – beri cest – nisem šel v smeri Everesta, katerega sem želel videti s sprejemljive razdalje. Do tja (Everesta) pač ne vodijo ceste. Zatorej sem se odločil, da grem proti jugu oz. Indiji. Še zadnjič prespim na nepalskih tleh v mestu Simara. Naslednji dan pa zopet spoznam blišč in bedo "Indije Koromandije".

ponedeljek 10. februar Današnja sled poti: https://maps.app.goo.gl/oQ37zsSnn4u5bSCt7 Menda je vsega lepega enkrat konec. Tudi najinega potepanja po Tajski. Opravila še zadnjo in najkrajšo vožnjo na vsej poti. Vrnila sva namreč motorje. Služila sta nama odlično, vseh 4900 km. Sedaj se prepuščava drugim, da naju varno pripeljejo do doma. BSR vrnila motorja. Šla še na malico. Mi je prišla na miseltista " Že dneve, in tedne, in leta stojim na postaji in čakam kot toliko drugih na vlak, ki prihaja," ... Hja, tu pride vlak na 3 do 5 minut. Qatarjeve stevardese čakajo z nami. Tropski vrt, terminal v Dohi. Eden od takšnih naju prepelje še na zadnji etapi proti domu. Po dobri 18 urah prispeva v mrrrzlo Slovenijo. Seveda se začnejo že nova načrtovanja..

Včeraj. Morje na levi...

2600 km po Balkanu, veliko videnega, po jadranki do Knina, pa mimo Buškega in Blidinjskega jezera, čez Visočico, na Lukomir, pa pogledat Orlovačko jezero in naprej preko Zelengore in skozi sotesko Sutjeske do Plužin, pa čez Durmitor do Žabljaka, na jug mimo Bukuminskega jezera do Podgorice, pa po SH20 do Plav, čez Trešnjevik mimo Kolašina na Sinjajevino (veliko blata...), preko Šavnika do Kapetanovega jezera, pa Nikšič, naprej po stari cesti, ki naenkrat postane avtocesta v gradnji do Cetinja, na Lovčen, okoli Kotorskega zaliva, Trebinje, Dubrovnik, nazaj v Knin mimo izvira Cetine in slapa Krčič, pa preko Strmice in skozi Gornje Peulje do Šatorskega jezera, nazaj po drugi poti do Bosanskega Grahova, pogledat Uno v Martin Brod, po Štrbačkem buku skozi gozd, pa domov.... zadnji trenutek pred poplavami v Bosni

Nekaj slik. Moja predelava. Do zadnjega vijaka. S premori je trajalo 4 leta. Nazaj na cesti je letos drugo leto. Vsakič, ko se vsedem nanj, sem srečen kot barvna televizija.

Prejšnji vikend mela rezervirani karti za Dachsteinski ledenik Proti Schladmingu čez Obertauren, Flachau, Zauchensee, Namestitev v Schladmingu. V soboto naredila krog okoli pogorja z ledenikom, zavila v planino Stoder, znana po andrenalinskem parku in ziplajnu MVI_0220.MOV Nadaljujeva proti velikanki na Kulmu Naslednja postaja vzpenjača na Krippenstain in znameniti pogled na Hallstatt Skozi Hallstatt pa stoječe kolone in trume turistov. Nemogoče najti parkirišče ali posneti spodobno fotko. Še ena dolina z jezerom na koncu in nima izhoda, naju je čakala v nadaljevanju. Gosau Nadaljujeva proti Schladmingu in Garmin se je odločil, da nekoliko skrajša pot... Na koncu dneva zaslužena večerja v avtohtonem okolju Nedelja. Dan za vzpon na 3000n/m. Cote v kovčke, čeladi na krmilo in priklenit, nato pa v kolono za gondolo. V parih minutah si na gori, potem pa ogromno časa za stanje v koloni in čakanja za fotko na visečem mostu in ogled ledene jame v ledeniku. Če ledenika nebi imeli pokritega z izolacijo in ga umetno hladili, bi ga za ledeno jamo že zdavnaj ne bi bilo... Ker je bilo časa do spusta z gondolo na pretek, sem se odločil za solo sprehod po ledeniku. Žena je bila za ta podvig neprimerno obuta in je fotkala od daleč... Po povratku v dolino sva izkoristila še hotelsko sommerkart in uro obratovalnega časa, ter se v Schladmingu z vzpenjačo zapeljala na progo Planaj. Ponedeljek, čas za pot proti domu. V planu je Solkpass, vendar, ker je km domov malo in časa dovolj, pa se še malo zmišljujeva. Pred odcepom za Solk je še ena neraziskana dolina KlainSolkpass, zato zavijeva in greva pogledat. Kar raztegnjena dolina, poseljena z redko posejanimi domačijami z strmimi pobočji. Posebnost doline je kamnolom SolkDolomit, zato je na skoraj vsakem dvorišču postavljen kak poseben kamen. Dolina se zaključi z plačljivo makedamsko cesto in oznako Naturpark. Ker sva bila bolj na tesno z gorivom sva obrnila. Solkpass, cesta v dokaj klavrnem stanju s sledovi neurij. Potrebna previdnost zaradi nanosov kamenja in prosto se pasoče živine. Nekaj makadama pa vseeno... In tudi grešila sva....Gladko mimo zapore...Če navigacija tako hoče... Kar nekaj grešnikov, mar ne? Od tu naprej pa vse poznano.... Ravno zeblo naju ni... Na Korenskem sedlu pa kolone vračajočih, k sreči kontra nama... Kratko, a sladko!

Meni pa se zdi najboljše da se motor primerja s konkurenco, da se potem ve o katerem cenovnem razredu in namembnosti govorimo, pa še lastnikom motorjev ki so v primerjavi je mogoče v pomoč. Primerjava s Tenere 700 Prednosti KOVE 800X pro: Boljše se pelje po cesti in po terenu. Izdelava je boljša, ima tudi boljše komponente. Prednje zavore so na enakem nivoju, zadnja je na Kove boljša. Vzmetenje je neprimerno boljše. Eden redkih motorjev če ne kar edini kjer ne čutim potrebe po predelavi vzmetenja za uporabo ki mu jo namenjam. Kar še dodatno zmanjša strošek nakupa motorja. Kove je lažji kot Tenere in ima nižje težišče, kar se opazi. Lepa sta mi oba, mogoče v pravi barvni kombinaciji Tenere malo bolj. Prednosti Tenere 700 Mašina se lepše odziva pri zares nizkih obratih. Dela kot elektro motor. Kove potrebuje malo več obratov da linearno teče. Mene to ne moti ker sem vajen držat vedno en prst na sklopki in mi posledično teče motor vedno linearno. Za Yamaho vemo da je "BulletProof" in da poprodaja štima. Kove mora to še dokazat, zaenkrat kaže dobro. Tenere je že legenda. Tenere ima Pola Tarresa Primerjava s Husqvarno 701 Kove se pričakovano po cesti pelje precej boljše. Sicer vožnje po cesti ne obvladam, zato tega komentarja ne vzet preveč resno; po jadranski magistrali je sel iz ovinka v ovinek res dobro, tako da sem videl nekaj smisla tudi v vožnji po cesti skozi ovinke. Na avtocesti je pri moji višini 187cm vizir za 5cm prenizek da bi potoval res udobno, vendar se da peljat 140 in več brez problema. Husqvarna 701 se na terenu pelje boljše, še posebej v zahtevnem terenu. KOVE je še vedno dvocilindraš. Ko mu pade količina goriva na 1/3, približno 6 litrov, postane res lahek in igriv, ker se ta količina goriva nahaja pod sedežem. Ko je tank poln 20l se to čuti, vendar je vseeno Husqvarna vedno lahkotnejša. Husqvarna ima boljšo geometrijo za vožnjo po terenu, naprimer raven sedež, bolj primerna platišča, plastike itd.... Na mestu sicer ko jih premikaš med nogami levo desno se zdi Kove mogoče celo malo lahkotnejši (husqvarna ima tower montiran), ma ko se zapelješ na teren je Husqvarna lažja in bolj precizna. Kvaliteta izdelave je pri Husqvarni boljša, komponente so tudi boljše. Zavore so naprimer boljše pri Husqvarni ne zaradi moči zaviranja, te ima Kove dovolj, ampak zaradi občutka na ročici zavore. Husqvarna ima tudi zelo dobra elektronska pomagala. Vzmetenje, čeprav na Husqvarni predelano (WP 6500 kartuše spredaj) mi je na Kove bolj prijetno, razen pri res velikih hitrostih je mogoče pri Husqvarni bolj stabilno. Če povem še svoje mnenje o motorju: Motor sem kupil na podlagi specifikacij in detajlnih slik ki sem jih dobil iz Eicme Novembra 2023. TETi se mi odmikajo vedno bolj daleč, zato potrebujem dvocilindraša da pridem do njih in nazaj. Ker večinoma furam sam, potrebujem čim lažji motor. To je bil razlog za nakup. Ob prevzemu, ko sem ga videl prvič, sem vseeno ostal pozitivno presenečen ker je zgledal lepše kot na slikah in zelo dobro sestavljen skupaj. Doma sem razdrl sprednji in zadnji konec. Vse je zelo lično sestavljeno in po principu KTMa se vse razdre z minimalno količino orodja. Kabli so mehki, konektorji so vsi pritrjeni (ne visijo v zraku). Kar me osebno moti na KOVE 800X pro (nekomu drugemu bo tole mogoče PLUS) in bo model Rallye ki je moj cilj odpravil je sledeče: - širina platišč - tubeless platišča - dvonadstropni sedež - čaša belega vina na balanci za prednjo zavoro - dva zavorna diska spredaj - nima slajderja za verigo Kar bo ostalo moteče tudi na Rallye - šus plata je pritrjena na mašino - prenizek sedež - nima zaščit za roke - verjetno tudi Rallye ne bo imel zavor na nivoju KTMa Še nekaj glede ergonomije. Sede mi je sedež prenizek, stoje mi je pa drža točna. Nosilce balance sem obrnil na drugo stran (bolj oddaljena balanca) in balanco nastavil v nevtralen položaj - oznaka 0. Visok sem 187cm. Motor ima kljub zelo nizkem sedežu zelo veliko oddaljenost od tal do šus plate - enako kot Husqvarna 701 kar je pohvalno in dobrodošlo na terenu. Rallye bo imel zaradi daljšega hoda vzmetenja še večjo oddaljenost. Danes sem fural tri ure okoliške terene ki jih dobro poznam. Super je bilo. Tudi v grdem je težišče in teža motorja še prebavljiva da ne postane pretežak. Veliko stezic je bilo še mokrih. Zadnji amortizer zelo dobro požira manjše ovire (kamenje, korenike) da guma ohranja trakcijo. Čepar na terenu ni tako dober kot 701, je še vedno zelo zabaven. Tukaj je potrebno omenit še ceno motorja ki je zelo ugodna. Motor ima tudi že serijsko ALU bočne zaščite in ALU prtljažnik kar naprimer Tenere nima in pa vsaj za moje potrebe dovolj dobro serijsko vzmetenje da ne bo potrebno posegov. Izkušnje na podlagi opravljenih 1300Km.

Sreda 26.6. Nekako nama ni ustrezalo, da sta motorja na pločniku sredi mesta, zato se odločiva za premik... Pogled nazaj na mestece Vasiliki. Tu sva se prvič potepala, ko je @SuNa začela svojo samostojno moto-pot... Takrat na YBR250. Ostajava na Lefkadi, vendar zaradi časovne razlike med odjavo in prijavo na novi lokaciji, vmes obiščeva eno večnjih lagun na tem območju... sama voda... Morje na levi in desni... Le ozek pas kopnega na katerem je cesta, ki vodi do otočka sredi lagune. Mopija v senci mi2 pa tudi... Po osvežitvi se vrneva nazaj na otok skozi podmorski tunel, pri mestu Preveza. Tule bova pa malo "turiste" špilala...

Vidim, da vam je všeč 😁. Pa naj bodo to "vtisi iz dvodnevnih voženj"...

Na zrk

Sobota 22.6. Prišel je čas, da se zoped odpraviva proti jugu. Tokrat brez voznega reda. Kamor prideva pač prideva... Kratek postanek v senci zelenja... Tam nekje daleč je cilj... Znamo mestece, ki služi kot kulisa v nadajevanki "Botri"... Zaradi zapore nadaljujeva po levem bregu jezera Peruča. Še malo pa bova na ciju. Skoraj na cilju...

Finish. Tokrat sva oddelala celo Bosno vključno s "hard parti" in ekstra dodatkom Bjelašnice, Igmana in Trebevića z lokalnima vodičema Mopeda sta se izkazala vrhunsko! Tudi izbira gum je bila veliko boljša kot lani (mitas xt+) jo pa kar precej požira. Po 2000km je za v smeti. IMG_9175.mov IMG_9177.mov IMG_0087.mov IMG_9263.mov IMG_9264.mov IMG_2240.mov IMG_2241.mov IMG_9300.mov

Tet Srbija......

Pašman in Ugljan. Vreme kot v pravljici.

Za slovo od letošnjih moto hribov...

Ponedeljek 24.6. Prva sprememba najinega načrta. Kopaonik ostane v načrtu, Ohrid pa kot dnevni cilj. Kar lep čas naju spremljano jutranje meglice. Na poti iz Raške proti vrhu Kopaonika pa se povsem zjasni... Strnjeno naselje "gigantskih" hotelov. Srbski bogatuni so uspešno zje..l še en naravni biser. Cesta sicer ok... od zadnjaga obiska celo nekaj novega asfalta... Še ena preden se spustiva v dolino. Tudi tukaj raste nov hotel... Spodaj pa mitnica (že na vrhu je bila ena). Hoče možakar 300 din ekološke takse. Bova mi2 plačala kasneje. Vendar do danes še nisva v sistemu...mogoče pa prišparava za kak . Del od Leskovca do meje z S.Makedonijo jo ubereva kar po AC in tudi do Gostivarja nadaljujeva po AC. Na prelaz Straža začuda brez prometa. Pravi užitek. Pogled na drugo stran pa precej manj. Črni oblaki niso pomenili nič dobrega. V Kraju Zajec vedriva na pumpi skoraj eno uro. Na koncu navlečeva dežjake in naprej. V ciljni "ravnini" zadnjih 5k pred Ohridem pa spet malo pranja... Tako motorja parkirana... cape se sušijo mi2 pa v mesto na potep. Od tam sva prišla... in tja greva...

Nedelja 23.6. Za dnevni cilj sva si zastavila Kopaonik. Ampak... Zjutraj start proti MNE v lepem sončnem vremenu... Serpentine proti Šavnik-u Slikovita cesta Šavnik - Kolašin... Malo naprej od mesta Rožaje pa naju zaustavi močan naliv in toča. Zato se odločiva, da nadaljujeva jutri...

Včeraj sem po službi pičila na Balaton. To je moja prva solo vožnja ven iz države 😁 Danes sem naredila krog okoli Balatona 😁 nimam pojma, koliko KM, ampak zagotovo največ do sedaj.... Vmes sem spoznala še dva Čeha, smo kavico skupaj spili in potem šli vsak svojo pot. Jutri pa povratek domov.

...n`mal u hribe... Nekaj čez 200 pred kosilom se jih je nabralo...

Vožnja je bila sicer 3 dnevna ampak se mi ni dalo vsak dan... Skratka, v počastitev 40. obletnice maturantskega izleta, sva skočila na kavo v Dubrovnik. Ugotovljena dejstva: - Jadranka ima (sploh v obdobjih, ko ni gneče) južno od Makarske res dodano vrednost. - Še nikoli nisem v južni Dalmaciji videl toliko avtomobilov s slovenskimi registrskimi tablicami - Cene v Dubrovniku so postale presenetljivo "zemeljske". Tako zelo, da sva si privoščila kar kompleten zajtrk in ne le kavo. - Jedilnik v gostilni na Stradunu je bil samo v tujih jezikih. V hrvaščini ga ni bilo! Na Hrvaškem! Nepredstavljivo kljub dejstvu, da je, po besedah natakarja, več kot 90 odstotkov gostov tujcev. - Če se mi je še lani zdela pot čez Pelješki most potrata časa, letos ni bilo tako. Obmejni organi na obeh neumskih prehodih so postali nenormalno natančni. Za 6 avtov so porabili 15 minut, za povrhu pa sem ob vstopu na Hrvaško prvič v življenju cariniku odpiral kovček. V moji ubogi škatlici je iskal cigarete. Z vso resnostjo mi je razlagal, kaj vse najdejo v kovčkih. "Tudi po 5 štek cigaret!" - Bosna je polna tujih (predvsem avstrijskih) "off road" moto turistov, ki pa se tudi v običajnem prometu vedejo, kot da so še vedno v divjini. Vozijo se v čredah skozi rdečo pa v napačno smer v enosmerne ulice, da o manjših stvareh niti ne govorim. - Željava je postala grozljivo obljudena turistična destinacija. Kje so časi, ko si bil celo uro sam. Družbo so ti prišli delat kvečjemu policisti. Sedaj pa je tam vse, razen policajev... Pred vhodoma 3 in 4 še najdeš 5 minut miru za sliko brez ostalih pozerjev. - Titova rezidenca na Plitvičkih jezerih je propadla do te mere, da je postala v nekaterih delih nevarna. - Slovenski "motoristi", ... ah, saj ni vredno izgubljati besed. - Če ne bi bilo praznikov, bi bilo še boljše. Vreme pa bi bilo težko boljše. - Slabih 1500km se je nabralo...

Sobotna Dolina ur v nadaljevanju od Pesariisa naprej zaprta! Je treba nazaj. Ura kar v vrtu, pa še točna je. 20240824_130513.mp4 Druga slepa ulica (SP22) v planino, kjer izvira Piave. Na koncu poti planinska postojanka in glede na kar zahtevno ozko pot mnogo pločevine... Nadaljujeva čez Passomontecroci proti Avstriji in skozi dolino lesa in mlinov (B111) proti domu. Tura taman za en dan....

1.dan Kopanje v Uni, 2.dan pa v Šatorskem jezeru. Čehi gor dežurajo. Spotoma pa še do Gavrila Principa. Hiša je odprta in vstop brezplačen.

Sobota 6.7. Sva se premaknila še dobrih 370 kilometrov bolj na sever... Na izhodu iz mesta tale puščica na stojalu v spomin na neke pretekle čase... Kmalu zatem vse rumeno od sončnic... Kasneje pa vse pozlatijo požeta polja... naravnost proti soncu... Pol Afrike in cela požeta polja... Barcaffe.. Še malo pa bova na današnjem cilju.

Sreda 3.7. Pisana zgodovina mesteca na polotoku Monevasia. Tukaj ostaneva dan več kot sva planirala... Ta štirinožec se je pridružil pohajkovanju po polotoku... Ostanki starre naselbine... Zgodovina... Brez tega pač ne gre.. Turiste je treba olupit, da se ima doma na čem nabirat prah. Ozke uličice v mestecu... nekaj starega in novega... Na koncu pa še malo v slano vodo...

Ponedeljek 1.7. Da ne bova sam lenarla... Dobrih 40km južneje od najine nastanitve je neka znamenitost. Pa ni neko starodavno kamenje iz grške zgodovine ampak zanimiva kraška jama, napol zalita z vodo. Pogled nazaj proti najinem trenutnem "domu"... tam nekje na drugi strani... je pa vhod v kraško jamo... še tehle par stopnic premagamo... I se nabašemo v čolne... No Photo, je bil hud "gondoljer" vendar za nas ne velja... VID_20240701_111422.mp4 Dobrih 1,2km dolga mokra pot, je ponekod zares tesna. Komaj smo se prerinili do izhoda, kjer se žačne pešpot. Lepa in zanimiva kraška jama malo nad gladino morja... Lepo urejena... Končno na svetlem ... zares čisto morje... 300 +1... Stiskalnica "preša" po naše za oljke... Seveda tudi mlin ni manjkal... in kuhinja kjer pečejo dobrote... mi2 se odločiva za kavico in nekaj sladkega... Tudi pravi lokalni ne sme manjkati... Degustacija se lahko prične... po degustaciji je še sončni zahod lepši... Utonilo bo sonce!

GR na vidiku, še prej pa čez majhen delček ALB... Morje, pardon jezero na desni... Kar se cest tiče albanci niso več daleč za nami. nekje sredi grških hribov... GR je pa zelo podobno ALB. Tudi v Grčiji je podobno kot pri sosedih... Kratek postanek za osvežitev... Dolge sence kažejo na to, da sva blizu današnjega cilja. Preko vode... Do današnje destinacije. Vasiliki na jugu Lefkade. Mopija parkirana... Mi2 pa na večerni potep po mestu... Hude gužve ravno ni je pa v mestu vzdušje pravo... VID_20240625_221255.mp4 Jutri bo nov dan...

Stay tuned...

Že dolgo nisem nič objavil tukaj gor. Uglavnem 1 mesec nazaj sem odrinil sam proti Švici. Imel sem na bucket listi Švicarske prelaze. Furka, Grimsel, Susten pass (namesto tega sem prevozil Nafuanen). Na začetku je zgledalo, da ne bom nič videl od tega, ker je kazala vremenska napoved, da bomo imel 20cm snega gor. Ker nisem obupal, sem vseeno odrinil in kako bi bil neumenm, če bi takrat obrnil. 1. Dan cca 350km do dolomitov spanje v mestu Cavalese. 2. Dan proti Švici mimo jezera Como, Lugano in spanje v Domodisoli 3. Napad na prelaze 4. Vračanje nazaj, čez Stelvio proti dolomitom 5. Doma... cca 2000km Klobasa +kafe 18eur v Švici. Ampak so pa ceste za zdrkat.

Nedelja 30.6. Nič. Po dnevu lenarjenja in lovljenja "rjave barve" sva se premaknila še dobrih 200+ km prozi jugu... Turizem v polnem razmahu... Skozi oljčne nasade... Mala mesteca Proti današnjemu cilju... Še malo pa bova tam... Tako mopeka parkirana... Mi2 pa v vasico na enega lokalnega (NEMA) al pa 2... Mobilna pisarna odptra, da boste obveščeni... Zvečer pa malo u "life"...

Forca d Acera, SR509. Cesta skozi narodni park treh dezel, Abruzzo, Molise in Lazio. Waw. Samo waw. pa Montecassino. Ličen primer skromnosti RKC in smisla vojne. Clovek se vprasa, kaj je bilo treba 1072 Poljakom umreti 2000km od doma. Vremenska za danes je bila v Italiji zelo zelo slaba, za to sva pogoltnila grenko pilulo in po AC ucvrla direkt domov. 750km, 8:30-16:30 Transfer sta omogocala za to kupljena redbulla. Tale ista dva, sta naju zvlekla ze cez vse transferje na Korziko, Sardinijo, dve Švici in Romunijo. Carobna redbulla prestizne letine 2023 se ze hladita za naslednji podvig 😀. vse skupaj 3 spanja, 1900km. Cestnina Pescara-Trst je kar mal zapekla. 53€.

Sobota... Nedelja... Danes... Bo treba ponovit... Nekaj čez tisočaka sva jih navrtela.

Lp je blo 🩵

Zadnja slika sobe je bila iz prejšnjega hotela. Ta hotelček na predzadnji sliki prejšnje objave je bil notri zelo lepo urejen. Neko turistično mestece, izhodišče za treking ture v gore, ki so tam okoli visoke preko 4.000m. Cene primerne, za sobo z zatrkom je hotel 45€, isto je bilo na Bookingu. Dobil sem za 25€. Malo je jamral, ampak je šlo. Sem bil edini gost in sva kar na dolgo klepetala o vsemogočem. Vmes je eno odmolil, ker je bil ravno večer Zjutraj ni več deževalo, pričakal me je le sonček in 10 stopinj. Na prelazu zgoraj je bilo 0. Prekrasni razgledi in nov asfalt. Kot bi bil kje v Švici. Spodaj pa spet makadami in luknje. Trasa je peljala po nekih rečnih strugah in po kakih 200km sem prišel v mesto, ker sem natočil gorivo, kupil vodo in zopet zavil na naslednjo traso z oznako Q. Ta je bila popolnoma drugačna od prejšnje. Mivka, skalnat teren in pokrajina kot v kavbojskih filmih. Enkrat sem v mivki prebrnil motor. Naredil napako, da nisem prej spustil gum in tudi, da nisem dodal gasa, ko se je vgreznilo. Poln tank in sem izgubil ravnotežje. Nekaj kopanja in treninga in motor sem spet spravil pokonci. Spustil gume in naprej je šlo z lahkoto. Trasa je bila dolga 80km, nobene hiše in nobene žive duše nikjer. V naslednjem kraju sem poiskal prenočišče. Na recepciji je hotel 45€, Booking je kazal 26€. Kliče šefa, ta se ne da in vztraja na 45€. Kliknem na Booking in dobim sobo z zajtrkom za 26€. Potem je šlo za to ceno. Ni jih ravno za razumeti, mogoče je misli, da bom kar plačal njegovo ceno, ker je bil že večer. Tu smo bili že bližje puščavi in temperature so bile normalne. 20 zvečer, 28 čez dan.

Most na soči ,prometa nič, vreme top 😃

Čez Malo učko po šoderčku v Brseč, pol pa gume spucat do Plomina 😁

Super popolne za vožnjo. Ker vas ni bilo ne na Predelu, ne v Bovcu, ne pri Nebesih in na Kolovratu. Ne v Wajdušni, ne na Colu, in ne na Vrhniki. Je pa bil en K1600 in pa Skalar med Ljubljano in Mednim. Majke mi ....danes na 320 km srečal cca 5 motoristov.

Za Weekend v BiH... Hlajenje ... Tik pred Jajci naletimo na taljana s predrto zadnjo gumo. Na srečo je do prve pumpe bilo le dober kilometer. Zraven je gumiklinika vendar že zaprta. Bencinkelner pokliče mojstra in nekako rešimo problem. V zahvalo zvečer Chiara in Marco "častita" pijačo. Pogled iz okna naše namestitve... Malo potepa po mestu... Seveda ob zadnji svetlobi tudi pogledat znamenite slapove Plive. Oguljena vendar obvezna... Smo potem še nekaj "švrljali tamo vamo"... Takole je "Mica" zbeležila naše potepanje.

Livniški divji konji. Ta star pa žalostno preživlja zadnje svoje dni v osami. Ramsko pa kot vedno čudovito.

Malo z zamudo, nadaljujem. Zapustimo Kefalonio s 4 in pol urnim čakanjem na trajekt. Na Lefkado pridemo na 39 stopinj, ki se nas držijo skoraj do cilja v mestu Karpenisi, znanem po smučišču. Je cca 1000m nad morjem, smučišče se za pa začne na 1800m. Naslednji dan je namenjem izletu po okolici, najprej v hrib na smučišče, kje je bilo prijetnih 20 stopinj, od tam pa do samostana Prousos, kjer pa ga že peče na 38 stopinjah. Počasi nadaljujemo v hribe in se hladimo ob izvirih vode ob cesti. Vrnemo se prav pred dobro nevihto, tokrat nam je uspelo, naslednjič pa ne bo.

Evo...motorji sestavljeni, homologacije naročene. Še par slikc novih modelov na našem trgu. Slike 800x pro in regular še sledijo.

Po dobrih 4-ih letih...back on track.... Sem prebral, da so to zanič jajca...nepoznana, nepriznana kopija. Sem pogledal, sprobal....za mene in moja potepanja je ravno pravšnji.

Na drugi strani Mekonga Laos.

. ... prov probat sem mogu it, če je še zmer brez veze ps. .... pa še preveč sem se obleku