Maribor,

[Rude Boy]

Svetozarevska 14, 2504 Maribor, SLOVENIA - tel. h.c. 02 / 23 53 500 - e-mail: pc@vecer.com

Datum: Ponedeljek, 25. Julij 2005 - Stran: SMERI RAZVOJA

Hrabro, ojštro, dostojanstveno

Maribor, naše sivo sivo mesto

Le kdaj bo prišel čas, ko bo Maribor spoznal, da ni središče vesolja v skladu z lokalpatriotskim solipsizmom, temveč samo manjše mesto, ki ne zna izkoristiti svojih potencialov?

Evropo so v zadnjih dneh prizadele poplave, ob čemer si je morda kdo celo zaželel, da bi tudi naša ljuba Drava prestopila bregove in mesto očistila vsakovrstne nesnage, v kateri se utaplja že, odkar je zapustilo objem bivše skupne države. Provinca, jara gospoda, rdeča trdnjava, vsak izmed teh izrazov kot puščica prebode srce ponosnega Mariborčana, ki se žal pogosto ne zaveda, kako blizu so kruti resničnosti. Ne samo da smo Mariborčani povečini malomeščanski, temveč tudi napihnjeno nacionalistični, skoraj ksenofobični. V mešani par na mariborskih ulicah buljijo kot v belega medveda, Rome se prezira...

Mesto nazaduje in fatalistično sprejema svojo usodo, za kar nista kriva samo gospodarstvo in pomanjkanje tujih investicij. Seveda se vedno najde nekdo, ki nam postreže z upapolno statistiko, pri čemer ne smemo pozabiti, da statistika pogosto ni odsev politične resnice, temveč le politično orodje. Največji mariborski problem bi lahko preprosto poimenovali pomanjkanje idej; kdor jih ima, naleti na gluha ušesa mestnih glavarjev, ki so neomajno prepričani o svojem prav. Toda to očitno nikogar preveč ne moti, kajti za blagostanje občanov, ki želijo biti vse bogatejši in lepši, je seveda poskrbljeno, saj banke in drogerije rastejo kot gobe po dežju.

Zdi se, da se je Maribor želel zgledovati po gornještajerski prestolnici, vsaj kar zadeva nakupovalnih centrov, čeprav je naša kupna moč v primerjavi s severnimi sosedi neprimerljivo manjša. Europark, tempelj potrošništva, je oddaljen od centra le nekaj minut hoje, kar pripomore k manjšemu obisku gostinskih lokalov in trgovin v središču mesta, saj so večji nakupovalni centri med drugim modna pista, kamor se gospoda pripelje z avtomobili in brezskrbno kramlja o usodi našega mesta, sama pa se ne zaveda, kako pripomore k njegovi nerazvitosti. Bog ne daj, da nam zagodejo vremenske razmere, saj se vsi raje zapeljemo pod streho in čuvamo cesarjeva nova oblačila, kot pa da bi nam na glavo padla kakšna dežna kapljica.

Po drugi strani pa z Gradcem nismo stkali tesnejših gospodarskih in kulturnih vezi, kar bi zagotovo prispevalo k razvoju celotne štajerske regije, predvsem pa bi naše mesto s tem dobilo bolj samostojno, a hkrati bolj svetovljansko obličje. Ampak le kdo si želi, da bi "jodlarji" preplavili mesto?

Zavest o turizmu kot eni najpomembnejših razvojnih panog se počasi prebuja tudi med vijolicami. Če kakšnega popotnika mimogrede zanese v štajersko metropolo z vlakom, takoj pred seboj uzre turistično-informacijski center, kjer se lahko oboroži z vsemi potrebnimi informacijami o našem mestu, če pa skupinica turistov izstopi z avtobusa v Gregorčičevi, lahko po ulicah tava kot jata slepih kur, ki bo v predvidoma bližnji prihodnosti celo našla svoje zrnje v neposredni bližini frančiškanske cerkve.

Bilo bi lepo, če bi razen v kakovosti nogometa lahko z Ljubljano tekmovali še v višini plač. Jadikujemo nad oholostjo prestolnice, čeprav križem rok in brez volje do sprememb. Toda krivda je tudi na naši strani. Mariborski klientelizem, provincialnost ter mreže zvez in poznanstev zagotovo ne izgrajujejo ekonomskega "čudovitega uma". Samostojnih podjetnikov, ki si kopičijo (ali pa izgubljajo) denar, ne da bi si prizadevali za občinsko blaginjo, pa kar mrgoli. Toda na kritike bodo nekateri odvrnili: "Bodimo zadovoljni, da imamo vsaj nogomet."

Ob študentskem brskanju po virih zaslužka nastane občutek, da je Maribor mesto gostincev. Ponudniki del kar silijo mesta natakarjev, pri katerem si študent za uro dela lahko privošči sendvič in pijačo. Ženske so velikokrat na boljšem, posebej, ko iščejo za hostese pet simpatičnih blondink. Na Švedskem bi odziv bil še večji...Sicer pa se Štajerec, ko dobi denar, tako ali tako nemudoma odpravi v avtosalon ali pa se zapije v prvi gostilni. Če je to delal Prešeren, pa dajmo še mi!

Ob izgradnji velekoloseja, ki se čudovito prilega socialistični gradnji v bližnji okolici, kjer povečini vrtijo samo hollywoodski mainstream (denar je Maribora vladar), bi lahko kdaj pa kdaj pomislili tudi na ljubitelje neameriške filmske produkcije in jim namenili propadajoče kinematografe v centru mesta, čeprav nekateri nosijo ime, ki jih predestinira za predvajanje filmov bivše komunistične propagande (Kino Udarnik). To ni sicer nič nenavadnega, saj o rdeči nostalgiji priča tudi kopica drugih poimenovanj, kot so Titov most, Kardeljeva cesta, Partizanska cesta, Cesta Proletarskih brigad.

Za trenutek se dotaknimo urbanističnega koncepta našega mesta. Povojni pleh in siv beton, morbidni priči srpa in kladiva, se še naprej šopirita na najbolj neprimernih lokacijah. Prav posebno mesto zavzema spomenik na Trgu svobode, katerega prestavitev bi omogočila, da bi trg zaživel v povsem novem sklopu z okoljem, večji manevrski prostor za projekte pa bi pritegnil občane in obiskovalce k aktivnejši družabnosti Ampak, bodimo razumni, kdo bi se odpovedal kupu kovine, ki slavi spomin na našo zmagovito polpreteklo zgodovino? In le kdo bi se v partizanskem zanosu spomnil, da bi lahko obnovil čudovite stare vile, ki zapuščene čakajo svojega Hundertwasserja? Še sreča, da so vsaj granitne kocke že skoraj izginile s cestnih površin.

Postkomunistična melanholija pa je očitno še živa tudi v podzavesti mlajših generacij, ki so ostale brez duše, kar izražajo s prekomernim popivanjem in razbijanjem v mestnem parku. Redarske službe, ki naj bi med drugim skrbele za red in čistočo v mestnem parku, so same sebi namen, saj je očitno zabavno kolesariti v dvoje ali troje in se smehljati ob dejstvu, da psi puščajo iztrebke pod nogami sprehajalcev in da mladina uničuje javno lastnino. In kaj takrat počne policija, ločena od parka le s prehodom za pešce? Patrulje in ustrahovanje z zapisnikom je bolj podobno farsi kot resnemu opravljanju dolžnosti. Policisti raje na hitro opravijo mimohod kot nujno zlo in sedejo v bližnjo kavarno, kjer ob kafetkanju najverjetneje razpravljajo o konstruktivnih rešitvah. Toda napisati kazen nekomu, ki gre čez prazno cesto pri rdeči luči ob treh zjutraj, je seveda dolžnost. Naši dragi policisti žal še vedno združujejo nove naloge z ignoranco ter občutkom moči iz starega sistema.

Še nekaj besed o kulturi, ki je jedro vsakega mestnega utripa. Spor med Narodnim domom in Mariborsko filharmonijo je dokazal, kako materialna stvar je lahko kultura, še posebej, ko primanjkuje denarja. Toda najbrž bomo na vse pozabili, ko bomo vstopili v prenovljeno Unionsko dvorano, saj v veliki dvorani SNG tega nismo mogli zaradi slabe akustike.

Vedno znova nas preseneča tudi samooklicana "umetniška smetana", med katero še posebej blestijo naši dekadentni gledališčniki, pri katerih človek omahuje, ali Racina in Schillerja ni na sporedu, ker avtorja nista v skladu z idejnimi smernicami gledališča oziroma ker jima enostavno niso kos. Naši umetniki, ki kar žarijo od avtarkije in modernosti, bi si za zgled lahko vzeli vsaj festival v Avignonu.

Toda če že ne moremo računati na "resno" kulturo, se prepustimo toku mestnega žuborenja, razen ob nedeljah in poleti seveda. Ko naš vrli občan sredi malega srpana razmišlja o kulturno-razvedrilnem udejstvovanju, ga prevzamejo melanholični spomini na Festival Lent, katerega prenatrpani urnik bi sicer lahko brez težav porazdelili čez celi mesec. Ko že govorimo o Lentfestu, je zanimivo, kako velik del obiskovalcev predstavljajo "promenadniki"; očitno oderuške cene na stojnicah prinašajo večji užitek kot glasba. In ko mesto zajame postlentovska tišina, se morda komu zahoče obiska v kakšnem kopališču. Urejenost kopališč pa je, v primerjavi z tistimi v veliko manjših krajih drugod po državi, porazna.

Ni se čuditi, da mariborska perspektivna elita beži ne samo v Ljubljano, marveč v tujino, kajti v tem mestu pod zdajšnjo administracijo vidi le ovire pri uresničitvi zamisli; kje jih drugje morda sprejmejo z odprtimi rokami. In le kdaj bo prišel čas, ko bo Maribor spoznal, da ni središče vesolja v skladu z lokalpatriotskim solipsizmom, temveč samo manjše mesto, ki ne zna izkoristiti svojih potencialov? Blede iskrice se vedno znova zakrešejo, a na koncu se vedno najde kdo, ki someščana potreplja po rami in mu prišepne: "Čuj ti, v Maribori si!"

Grega Petek, Izidor Mendaš

:fredy:

bi človek dejal, saj ni res, pa je !!!

[kekec III]

Carpe diem....

[Pervy]

Je Predin najlepše povedal :beer1:

En hrib stoji in reka boža polja do goric.

Tja bog oženi dobro voljo, smeh rdečih lic.

Je pojstla pridno škripala,

da se je tresla noč.

Če koga je prineslo tja,

nikdar ni htel več proč.

Še zlato sonce rado sije noter v našo klet.

Mi smo ga znali v svoje sode srečnega ujet.

Pomagalo bo pesmi pet,

preganjat žalosti.

Naj končno sliši celi svet,

kaj v glavah nam cveti.

O, moj Maribor je tak fejst nor,

da srcu vse verjame,

ko vino brcne pamet v rit,

ko se mu duša vžge...

Ko topli veter svoje škorce pihne k nam na ples,

takrat resnica trdno spi in takrat je vse res.

Moj Maribor bo vedno živ,

ker z njim se dan začne.

Če koga maš res tak fejst rad,

tak nikdar ne umre.

O, moj Maribor je tak fejst nor,

da srcu vse verjame,

ko vino brcne pamet v rit,

ko se mu duša vžge...

[lojzi]

A to tud paše sem not? Sam prašam, ne me tepst

[kekec III]

ABONMA KEKEC

za otroke od 4. do 9. leta starosti, v Veliki dvorani Narodnega doma Maribor

--------------------------------------------------------------------------------

NOVEMBER

1. predstava abonmaja »Kekec«

--------------------------------------------------------------------------------

NEDELJA, 21. 11., ob 17.00 - red KEKEC in izven

--------------------------------------------------------------------------------

Josip Vandot – Branko Potočan: KEKEC

Slovensko mladinsko gledališče

Režija, koreografija, scenografija: Branko Potočan

Dramaturgija: Tomaž Toporišič

Kostumografija: Nataša Recer

Glasba v živo: Matej Recer - harmonika

Igrajo: Niko Goršič, Olga Grad, Ivan Peterneljm Draga Potočnjak, Matej Recer, Romana Šalehar, Dušan Teropšič k. g.

Kekec – gibalna premetenka s tekstom, bo nadaljevala tradicijo Alice v čudežni deželi, Pike in Petra Pana, tokrat s poudarkom na slovenski klasični literaturi za otroke in še z enim pomembnim poudarkom: v predstavi za otroško občinstvo povezati veščino in čar giba ter besede. Zato izbira režiserja in koreografa Branka Potočana, ki bo z igralskim ansamblom SMG vstopal v dialog z Vandotom, zato da bi ustvarili predstavo, kakršne v Sloveniji še nismo videli: gibalno-gledališko delo za otroško občinstvo, ki se v svojem vzgojnem procesu nima priložnosti srečevati z elementi sodobnega plesa in fizičnega gledališča.

[Thundercat]

...

[Insallah]

Kadarkoli pridem v moj Maribor... FAAAK. In za vse to je kriva politična in gospodarska elita, ki že desletletja rotira po položajih enkrat tu, drugič tam.

[Manu]

Kadarkoli pridem v moj Maribor...

Sem bla prepričana, da si szi murja. ;)

[Insallah]

Sem bla prepričana, da si szi murja. ;)

←

Fvala Bogi, da sn Štajerc! :)

[Rude Boy]