Prigode iz vojske

[Fritz]

Zdajle pa moram kaoswaki mojstrom dat kapo dol :notworthy:

 

63. padobranska in Bileća - dobro so vas namatral.

[maus]

ma sj je blo zanimiu ... itak sem se očeličil .... nism jokcu kok je težko v vojski ... če odmislim nekaj stvari, ki jih itak v vsakodnevnem življenju doživljaš, bi šu še enkrat.

 

Če ne zard druzga ,,, mlad sm biu in to je bila dobra življenska izkušnja ...

 

aja ... 30 km pešačenja in umes sm nosu postolje puškomitraljeza ... vsakih pol ure pa kaka atomska s ljeva ... itak se nism mogu sam pobrat

 

pa sm skoz govoru .. :Najebali smo neeeee..... pa me pol en črnogorec vpraša ... "ej .. jel smo najebali il nismo "

 

:krneki:

 

p.s. : tko se ninđa rata

[MARE 65]

lepi spomini:

Padobrasko-diverzantska Niš

12 mesecev obuke, od tega 10 dni alpinizma, 14 dni smučanja na žabljaku, 10 dni forsiranje reke, 10 dni nočne vežbe z divezantskimi akcijami nekje na romunski meji, 7 dni preživljavanje (v septembru ko vse obrodi), 20 skokov od tega 2 višinska in en nočni in ena ruska ruleta ...bijutiful

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pa ti si imel orenk počitnice...pa dobro ajd take adrenalinske hahahahaha....

[Fantocci]

Vezist v Gornjem Milanovcu septembar 88-89. Tu je bilo OK, fina kasarna in relativno zanimiva obuka (uređaji veze pa to).
 
Potem prekomanda v BG na Avalo kjer je bila garda vojaške policije (rdeče šapke). Te pa so razturali - po cele dneve so pičili strojaka, tak da mi džombe iz pozadine popoldne spat nismo mogli

 
Leta 2007 sem bil tam, matral me je firbec, skočil sem čez ograjo in si šel pogledat, kaj je ostalo od nekoč vzorno urejene kasarne: sredi stavb so bili ogromni kraterji od natančnih zadetkov lasersko vodenih bomb, radijatorji, kasete - kovinske omarice in ostala oprema so bili razmetani v krogu 100m, v osmih letih je trnje in drevje prerastlo vse prepreke, pista cela naluknjana od kasetnih bombic, avto park zgorel... užas živi
Vojske v trenutki bombardiranja seveda ni bilo več notri... toliko neumni pa niso bili, da bi Amere v posteljah čakali.

Popravljeno September 23, 2014. Popravil Fantocci

[DAMI34]

Pa ti si imel orenk počitnice...pa dobro ajd take adrenalinske hahahahaha....

V bistvu res. Prvih 14 dni je bilo bolj težko, k smo bili vsi zjebani od forsiranja, naslednjih 14 že bolje pol pa čista uživancija. Skakal sem pa po celi jugi. Že takrat je bil dobro razdelan plan desanta na Sarajevo...za primer ko bo šlo vse v qurac.

Najbolj žalostno je bilo pa skakanje na Cerklje, dobrih 100km od doma, pa nas niso domov pustili. 

[Danilo D]

Ko je ravno tema o vojski ..... sam sem bil v vojski že davnega leta gospodovega 1999 , v Celju v minometni četi z minometi 120mm, kot prinašalec min, reci piši prinašalec min Ena .

Sem se mogu kr mau nasmejat, ko sm zbrsku stare fotke .

 

 

 

 

 

                                                                                                          tretji iz desne

 

 

 

drugi na levi

 

 

 

takle ogenj se pa u sekundi nardi, ko s eprižgejo dodatna polnenja za mino

 

 

 

ta levi                                                                                            sredinski spodaj

 

                                                                       

Popravljeno September 23, 2014. Popravil Danilo D

[Fantocci]

...

Leta 2007 sem bil tam, matral me je firbec, skočil sem čez ograjo in si šel pogledat, kaj je ostalo od nekoč vzorno urejene kasarne: sredi stavb so bili ogromni kraterji od natančnih zadetkov lasersko vodenih bomb, radijatorji, kasete - kovinske omarice in ostala oprema so bili razmetani v krogu 100m, v osmih letih je trnje in drevje prerastlo vse prepreke, pista cela naluknjana od kasetnih bombic, avto park zgorel... užas živi

Vojske v trenutki bombardiranja seveda ni bilo več notri... toliko neumni pa niso bili, da bi Amere v posteljah čakali.

Tak to izgleda sedaj: http://goo.gl/maps/9rZOc

[Bmflar]

V boju za 15 dni nagradnega ;-)

 

[DAN]

Uuuu vezisti,ama baš bez veze

[Andrej.d]

Smo se morali postriči, sami stari cepci blizu 26 diplome, otroci itd (april 1981) , pa smo kupili ročni strojček in Boško nas je kar dobro postrigel.

Ga vprašamo: " Jesi ikad šišao?" " Jesam. Ovce kuči."

[Robson]

Jaz sem po slabih 30 letih tudi začutil en del "domotožja". Pa sem naredil malo ovinka z začrtane smeri.... Kadinjača, letališče Ponikve in kasarna... Razen spomenika vse zapuščeno, razbito, zaraščeno...

[Efendi]

V mojem vodu je bil en Majkič iz Kranja. Tak navihan fant je bil, pa je rad kakšno zagodel poveljnikom.

Tako je en vikend bil dežuren totalno zakompliciran poročnik, ki je rad iskal majhne napakice in se izživljal. Ob pregledu omaric, je seveda 1/2 omaric izpraznil zaradi nepravilno zložene opreme, v Majkičevi pa je našel na notranji strani omarinih vrat slike nagih žensk (iz revij seveda). Ukazal mu je, naj te nemudoma odpravi in da naj nikoli več ne vidi nalimanih nagih žensk, ker to v resno vojsko ne spada. Majkič ga je prosil, če lahko obdrži eno izmed slik (nage babe seveda), ker je baje njegova mama na njej.  :grim Odgovor poveljnika je bil seveda strogi NE s podvprašanjem, če bi rad do konca vojaškega roka bil brez vikend izhoda. Skratka po nekaj urnem smehu smo na ta dogodek pozabili, minilo je nekaj tednov, ko je spet za vikend prišel na vrsto dežurat omenjen poročnik. Spet je iskal napakice in razmetaval omarice vse dokler ni prišel do Majkičeve. Ko je odprl vrata omarice, se je potihem nasmejal, vrata zaprl in odšel v dežurno sobo, ne da bi pregledoval naprej. In kaj je bilo v Majkičevi omarici? Nagi moški z dooooolgimi penisi. :lol:

Potem pa še en dogodek, ko je zjutraj ob 1h nenadoma tresnilo. Eden skoči in prižge luč, gledamo kaj je tresnilo in opazimo negibčnega kolega ležati na tleh. Namreč, po večerji so se fantje napili jedilnega ruma, temu je bilo očitno mnogo preveč, pa je padel z zgornje postelje na tla tako da je ostal neodziven. Pred padcem se je tako poscal, da so bili totalno premočene vse tri zgornje vzmetnice, pa še ena moja pod njim. Seveda ga je rešilec odpeljal v bolnišnico na opazovanje. Tip je do tega dogodka bil vzoren vojak z nadpovprečnimi rezultati in predlagan za poddesetnika. Zaradi tega dogodka je izgubil čin in do konca vojaškega roka ni smel na vikend izhod.

Bilo je polno drugih dogodivščin, a bi to bilo preveč pisanja.

 

9. RB ZO, 2. LRB ZO, 2. VOD, 2. ODD., l. ´99.

A mogoče Dejan Majkič?

[Tedybear]

Prigode iz vojske so ble ... full jih je blo .. pa ne smem vsega povedat ... edin to, da smo na uzbuno ob 3 zjutraj dobili dva ostava

 

 

Bileća 1983-84

77. klasa

 

p.s.

dokaz, da se nism rodiu s sivimi lasmi

:krneki:

Jebentiš...jaz pa 83. klasa...85 maj - 85 oktober.  Vroče za popizdit.

[Andrejcer]

A mogoče Dejan Majkič?

Če sem iskren se ne spomnim njegovega imena. :unsure:

[Efendi]

Če sem iskren se ne spomnim njegovega imena. :unsure:

OK, Vprašam samo, ker sem pač poznal enega Majkiča "ki je bil navihan fant" (milo in zelo pogojno rečeno) pa mislim tudi, da je bil iz Kranja.

[motofrik]

Ni več služenja vojnega roka, ni več prigod.... Mater, smo stari.... že 30 let je tega, kar sem bil smb....

[Kaldu]

Prigode so ostale, le spomin nam peša.

 

Služil sem v mestu ki ne obstaje več; Septembarac '86 u Titogradu, tenkista. 

Že prihod je bil nor, 4 medeli se srečamo na letalu BG-TG z enakim ciljem. Eden je bil Samo Geršak (brat ot Savine) in oče je bil visoko v IMP-ju. 

Na letališču ga je čakala zastava 101 z predstavnikom IMP-ja v Črni Gori.

 

Vs štirje v avto in gasa k njemu domov, sin je odhajal v vojsko. Nor žur, sin je kar nazdravljal z nami, dokler ni zaspal v bani, polni vode.

Ko jim je zmanjkalo pijače (ludi Slovenci al ga pijete) nas je odpeljal do kapije in to 5 minut do polnoči. Je dal poklicati dežurnega oficirja in nam je zrihhtal spanje v pravih posteljah, pri protiavijoncih. Drugi jutro smo zvedeli, da so vse nabornike (čez 100 glav)  pospali dvorani vojničkega kluba, na podmetače.

No potem se je protekcija nehala.

 

Kar je sledilo, vemo vsi, ki smo prestopili kapijo z napisom DOBRO NAM DOŠLI, MLADI VOJNICI!

 

V vojsko sem šel z namenom, da mi eno leto čim hiterje mine, po liniji najmanjšega odpora, čeprav drugače nisem tak flegmatik.

Ko sem videl T-34 konzerve, mi ni bilo nič jasno.

Moja konzerva je prišla iz remonta in je bilo potrebno uteči motor. To je pomenilo pogosto uporabo in stalno čiščenje.

Kako se tank sveti, ko ga premažeš z nafto.

[motofrik]

Ja, pri nas je en bumbar, mamu mu spalim, čizme zglancal in namazal z oljem.... Ga je potem poručnik natulil, kaj hudiča se gre -ga bo neprijatelj videl 'sa vrha Veleža'...

Sredi poligona smo imeli eno barako, ograjeno z visoko mrežo -skladišče municije. Na vrsti za stražarit je bil en Bosanac. Mirzet Jupić (zdaj ima čevapđinico v Ameriki nekje). Ko je prišla smena straže, nikogar ni  spustil noter. Še na dežurnega kapetana kasarne je repetiral, ko je hotel vstopiti. Jebiga, resno je vzel, da mora paziti, da 'netko ne uđe'...

[izibajker]

Puno toga se dešavalo...

Dobro se spomnim občutka tistega prvega jutra. Ustaj vojsko, šta se čeka, je zarjul dežurni, ki nas je prišel zbudit. Sem bil še v globokem snu in mi sploh ni takoj potegnilo kje sem... Spal sem zgoraj, in ker vsi tisti na vrhu nismo dovolj enakomerno pristali na parketu, je sledil odstav (ostav). Dežurni je šel ven, ugasnil luč, mi pa vsi pod kovtre (kao spimo). Čez minuto pride nazaj z isto melodijo. In to smo ponovili ene 3-4x, da je bil na koncu doskok kolikor toliko sinhroniziran...

V naslednjih dneh so sledile intenzivne vaje "nameštanja kreveta". Sve je moralo biti "ko picino oko", čeprav nikoli nisem uspel najti ustreznega prevoda za ta izraz...

[Bogdan Jurič]

Zanimivo branje in seveda podzavestno brisanje prahu iz svojih sivih celic, ki hranijo spomine na tisti čas.

 

September 88- 89, Skopje, " Đorđe Petrov"

VP. 3218/3  - izviđać,

 

Kar nekaj vas je preživelo svoj čas v isti kasarni!

[drmr69]

Raška september 88-89

Slaba dva meseca do skidanja,večinoma prosta nedelja v kasarni, cca 10 đomb u pozadini, celo popoldne s kitaro in pića preko žice...u glavnem nažgan vsi ko dile. Prošlo povečerje, mi še kr galamimo...Dežurni kasarne preko noči pa neki grebatorski podporučnik. Nas on dobi tam ker smo se čuli preko pola kasarne in preden nas raztera na spavanje še postrojavanje da nas popiše,da nas sutra prijavi. Jaz drugi po vrsti izađem korak napred marš in mu zdrdram "desetar Jurij Gagarin druga četa prvi vod" Ostali se začnejo prikrito hihitat,on mirno v beležko zapiše "moje ime", ko je popisal vse ostale in odšel pa salve smeha.

Naslednje jutro dizanje zastave, na bini za branje razporeda odhoda čet na zajtrk, pa se pojavi ta Pp, ki bi sicer že moral biti doma. Prebere razpored vseh čet samo druge ne prebere. Ostale čete že proti trpezariji ko se zasliši. Druga četa MIRNO....Desetar JURIJ GAGARIN korak napred marš. Posledice preveč popitega alkohola pri meni so naredile svoje ( maček za celga tigra) in mi sploh ne kapne da to sem pa jaz. No po ponovnem pozivu se le odzovem sledilo pa je strojevi korak do 15h ena na ena, vroče k pr norcih, moje trikratno praznenje želodca itd. Ostal tudi brez kosila in ob 15h še raport pri svojem zajebanem kapetanu. Ko sem mu prišel v kancelariju se je že preoblačil za odhod domov in po prvi minuti strogega spraševanja šta je to bilo, je sledilo pol urno smejanje in posmehovanje onemu podporučniku ki je ime Jurij G celo zapisal v svojo beležko. Vsi oficirji so ga od takrat naprej klicali GAGARIN.

[UnionJack]

vidm da nas je precej tabolšega letnika! 88-89 Kosmet, Prizren, Ramiz sadiku, brez prekomande, izjebaše nam majku!

[izibajker]

VP 3672/9 Postojna. Operater na POLK 9K11 (protiv oklopni lansirni komplet, po domače raketaš na Maljutki).

 

Bolj na začetku je bilo, me enkrat pokliče čato, naj se javim kod komandanta. Kapetan 1 klase Duško Mučalović. Zagreben tip, se je govorilo, da naskakuje čin majorja (v prevodu to pomeni, da njegova vojska najebe da se on dokaže). Stopim skozi vrata in počakam v stavu mirno. On pa na drugi strani kancelarije mrko sedi za mizo in lista eno revijo. Od daleč ne vidim kaj gleda, vidim pa, da je precej dosleden pri tem opravilu. Ko me spusti bliže s kotičkom očesa takoj prepoznam revijalno vsebino. Motorrad. Opa, si mislim, tip je udarjen na motorje, bova našla kakšno skupno zanimancijo... Ko ti ovo šalje, me vpraša. Takrat pa mi potegne, da je to moja revija, ki mi jo pošilja stric iz Nemčije (naslov v vojski mu je dala moja mama, jaz sploh nisem vedel za to). In ker na hrbtni strani kuverte ni bilo njegovega naslova (pa tudi če bi bil, čelno stran je krasila nemška poštna štampiljka) je bila zadeva jako sumljiva. Prelista do zadnje strani, vmes me še malo zasliši v smislu "zašto je moja rodbina u inostranstvu i čime se tamo bavi" in mi preda revijo.

Šele čez par let me enkrat ta stric (ki sem ga bolj poredko srečaval) ob neki priliki vpraša: ti, a si dobil moje pismo + 300 dem, sem ti priložil k reviji Mororrad??? Je bilo takrat že prepozno se spraševat, kdo je tisti lopov, ki je odprl mojo pošto in mi spizdil denar...

[Bmflar]

Niš - Bubanjski heroji - prvo vezist telegrafist in teleprinterist, nato kafekuhar, poštar za komando divizije, uvoznik za alkohol za kasarno...

 

Imeli majorja, ki ni nikoli plačal kave ... Ko smo skuhali kavo ostlim oficirjem, se je vedno pritoževal, zakaj on vedno dobi zadnji kavo ?

 

Ko so kavo  spili ostali oficirji, smo dali zoc v đezvo v kateri smo njemu skuhali kavo....

[ada]

Surdulica 5. avgust 85. Letos, na okroglo obletnico grem pogledat, kako je sedaj tam. Je še kdo iz iste "klase"...