Prigode iz vojske

[Guest 1]

a vojaka pri hippy-jih ni tukaj?!  :D  ;)

vse kaže da ne

kolikor jaz vem so bili le hippy-i pri vojakih

vsi :( :( :( :( :( :(

:( :( :( :( :( :( :(

jaz pa

:D

Popravljeno Maj 20, 2003. Popravil 1

[marijan]

danes zvečer:

kako gleda polkovnik - komandant kasarne na moje opoldansko tuširnaje v adamovem kostimu sredi dvorišča v kasarni, ki stoji sredi blokovskega naselja

:D :D :D :D :D

pizda ups, a si ti jaz in jaz ti. še malo pa me bo kap, tudi meni se je to zgodilo, ampak v kninu v komandi divizije, na dvorišču ki gleda proti promenadi mesta je bilo divje, ampak mi smo se morali voziti na tuširanje v kasarno in to enkrat na teden, to je bil tudi moj zagovor :D

[marem]

evo ene ni lih tko k od enke sam men je vseen izbuljil oči!Ja zgodba k jo slišis od kolega kolega,...

No v glavnem je bil en gospod policaj po poklicu, ki je imel 2 sina. Tip je šel na morje in mulca sta ne bodi ga len vzela fotrove uniforme s v njih preoblekla in se napotila v najbližjo veleblagovnico. Tam sta šla do vodje trgovcev češ da sta prišla narest inšpekcijo ponarejenih bankovcev. IN potem nabiranje, pregledovanje, itd. Ko sta končala po cca 30 min, sta delovodji napisala potrdilo (na že prej, doma, pripravljene blokce), za vzeti denar. Ni bilo ravno veliko nekje 100.000sit. To sta počela cel teden od ene do druge trgovine, dokler ju niso dobili! Si predstavljate faco od fotra, k ga na morje pokličejo in mu povejo da sta njegova mulca u kehi in zakaj!!??? :ph34r:

Je bl pravljica, k naj bi se dogajala v Kranju, BAJE!

[kekec III]

J.J.Borges piše v svojem Življenjepisu Tadea Isidora Cruza (1829-1874) o vojaku,ki je zaradi prepira in pretepa s tovarišem dezertiral in se zatekel v močvirje v okolici Buenos Airesa,kjer so ga po srditem boju prijeli in za več let kazensko premestili na sever Argentine.

Po prestani kazni je zaživel mirno in spokojno življenje majorja vaške policije v svojem rojstnem kraju .

Nekega dne je dobil ukaz ,naj izsledi vojaškega ubežnika,dezerterja,osumljenega uboja dveh oseb.Potem ,ko so ubežnika obkolili in je v spopadu ubil in ranil več Cruzovih mož,je Cruz v trenutku samospoznanja ,v katerem je doumel svojo osebno usodo volka in ne ukročenega psa,odvrgel policijsko kapo in se začel boriti na strani svojega dotedanjega nasprotnika,dezerterja in ubijalca…

Ta Borgesova zgodba mi je prišla na misel maja leta 1986,ko sem na radiu zaslišal posebno obvestilo občanom,naj posredujejo informacije o 19 letnem B.P.,ki je oborožen z avtomatsko puško in 700 naboji pobegnil iz vojašnice Borisa Kidriča v Ljubljani,z ukradenim avtom prebil več blokad policije ,ubil dva inšpektorja UNZ in izginil nekje v bizeljskih gozdovih…..in ko sem dobil poziv naj se udeležim orožnih vaj…..

Če je Argentinec Tadeo Isidor Cruz v noči 12.julija 1870 spoznal (pravzaprav v enem samem trenutku te noči,kot podčrta Borges),enkrat za vselej spoznal kdo je (namreč volk in ne ukročen pes),in mu tega spoznanja niti ni bilo treba plačati z glavo ,kot ga je 116 let kasneje plačal njegov slovenski brat,bi lahko to imel za dokaz,da se življenje praviloma ne odvija po literearnih vzorcih.

T.I.Cruz je spoznal,da »nobena usoda ni boljša od druge,da pa mora človek spoštovati usodo,ki jo nosi v sebi«…

Usoda vojaka B.P. – ( na katerega sem čakal v zasedi na Gorjancih) je usoda psa,ki se je naveličal svojega pasjega življenja in je sklenil,da bo vsaj crknil kot volk…

Kajti,na tem pasjem svetu,kjer veliki psi vladajo majhnim psom,je samo mrtev volk dober volk….

P.S. Po uradnem sporočilu,je vojak Bojan Plut 5.maja 1986,storil samomor potem,ko je bil obkoljen in se ni hotel predati …

[marem]

mam še eno sam ste jo najbrž že vsi slišal od koga, je namreč spet ena izme od kolega, kolega je reku...

u glavnem

Družba 4 ljudi, se je potikala po azurni obali z peugeotom 206.

En dan pridejo do avta, kjer so imeli vse svoje stvari in se jim je zdelo vse skupaj malo čudno (notranjost malce bolj razmetana kot prej) :o in pokličejo policijo. Pride policaj delat zapisnik: razmetan aha :huh: ,....drugače pustili stvari kot prej, :huh: ... aha aha :huh: . Kaj pogrešate? Oni pregledajo svoje stvari in ugotovijo da v bistvu ni bilo nič ukradenega, samo malo prešnofano, tudi fotoaparat so pustili :o !!! Policaj: A so kake poškodbe na avtu? :huh: :huh: Pregledajo avto, spet nič!.... :blink: :blink: Policaj: no potem jaz tu nimam kaj iskati, lep dopust še naprej....

B) B)

No naša družba nadaljuje svoje potovanje nazaj proti domu še čez Italijo(še kak teden). In pridejo domov. No do tu vse normalno, AMPAK potem dajo razvit slike in , načeloma vse slike tiste skupinske razen ene na kateri je bila rit enga črnca, v danki te riti pa 4 zobne ščetke (njihove), ni ga dopusta brez komplikacij!!

Zgodba je baje resnična o detajlih nimam pojma, mogoče je zgodbo kdo drugače slišal,....

[marem]

EVo še ene sm se spomnu, sicer nisem tako dober pripovedovalec zgodb a vseeno...

Ene 2 leti nazaj sem delal pri kokakoli, postavljal sem (pomagal) vending aparate (tiste velike škatle, ki jim date denar, flaše pa ne dobite vedno) :angry: . No in en dan gremo mi v kamnik v smodiščarno (delajo smodnik, nevem sicer če sem prav napisal).Kjer naj bi postavili en aparat. No pridemo mi trije tja (voznik kamiona, električar, ki ponavadi oskrbi aparat z elektriko iz bljižne utičnice in moja malenkost(kot študent-fizikalac)), za varnost (da kdo kam ne odluta) nam dodelijo 2 gospoda, ki sta bilaoba ala varnostnik-hišnik, niti nevem oba sta imela sabo orodje vedela vse o vsem, a na uniformi piše varovanje "neki", no postaavimo mi aparat (ki by the way prazen tehta cca 300 kg), jaz ga začnem filati in ravno ko ga nafilam se en od unih dveh spomni, da bi ga mogoče prestavli: tjale pod streho,.. :angry: :angry: , no pa gremo sedaj 500 kg težak aparat zvlečemo v hiško, kje je Grega (električar) začel stvar usposabljati, vse pod budnim očesom enega od hišnikov-varnostnikov :blink: :ph34r: Drugi je pazil na naju, ki sva pospravljala okoli(ovojni papir, rudl, ...)no vsi končamo in en začne razlagat kako je tle full nevarno kar se električnih isker tiče in kaže na svojo baterijo total ovito v izolir trak,...In sredi njegovega predavanja šofer meni nič tebi nič v usta utakne cigaret in si ga prižge. Una dva sta pobledela, kr ni jima blo jasno kaj se dogaja, pol en skoči na šoferja, k kak specialc, drug pa začne po cigaretu skakat ko kak indijanc, k kliče dež :lol: :D

Šoferju (185/130kg-pravi kmečki dečko)še vedno nič jasno kaj se dogaja, z sebe odstrani enega varnostnika-hišnika, tako da je taodletel v bližnji grm :lol: :lol:

No šofer se zave svojega dejanja in se začne opravičevati. Ampak prepozno smo bili že teroristi, ki hočjo v zrak vršt Kamnik. No lih tolk, da nas policaji niso spremil ven,....

:blink: :huh:

[Guest 1]

Tuširanje pred kosilom

Po »obuki« sem bil premeščen v Zemun, vrhovno poveljstvo letalskih sil in protizračne obrambe Jugoslavije. Takrat je bil Tito še živ. Potem, ko so mu pa 2x nogo odrezali v Ljubljani, pa kmalu ni bil več.

Da ne bo pomote, (zdaj se bo SymRu smejal) glede tega »najboljši v klasi«:

Že na začetku so nam rekli, da ko prideš v vojsko, logika ostane doma. Jaz sem veselo mislil, kako bodo izkoristili moje sposobnosti – pa k..c. Zemun, ja – ampak »pomočni vod« tj neke vrste skupina za vse: od nošenja omar iz pisarne v pisarno, do preverjanja raznih seznamov rezervnih delov letalstva, katere so ravno takrat vnašali v računalnike, veliiike kot moja spalnica.

Vojaki smo bili dejansko v manjšini .. sami majorjevići, hiperpolkovniki, generalissimusi in podobna svojat.

B) X 100

1. dan so mi dali metlo in pometat pred komando.

Jbt.. kamor sem se ozrl sami viisoki čini.. in človek, lepo vzgojen, pozdravlja, pozdravlja, pozdravlja.. metla pa počiva, a ne? A vi bi pa pometali, a ne?

Pa me gleda en general (njih si spoznal po grbkih na ramah) in reče: »Hej, vojniče, prestani več jednom – tu niko ne pozdravlja, ali svaki radi svoj posao.. nisi više u Somboru – ako vidiš oficira ne sekiraj se, tu ne ujedamo više..« se je nasmejal in šel svojo pot

B)

Hitro sem videl, da čim višji je bil čin, bolj normalni so bili ljudje.. normalno obnašanje se je začelo nekje pri majorju oz se je nenormalno tam nehalo. Saj je logo, ali ne – za take čine so fantje morali končati šole na nivoju faxa in nekaj možganov je bilo že treba za to. Nekako mi še ni potegnilo, da se še vedno derejo, ampak samo na en čin nižje od sebe, tisti pa potem spet na enega nižje – tako da se je v tej ketni name direktno drl le destar,

:angry:

vodnik ali pa general je bil pa do mene vedno prijazen.

:)

Kmalu sem se udomačil, pogruntal sisteme potepanja po mestu in raznih kuhinjskih zvijač, da sem prišel do dobre pape.

;)

Naša kasarna je ležala nekako 5 minut hoda od »glavne komande stana« kakor so nazivali tisto Yu-poveljstvo. Zgradbe kasarne so bile relativno nizke, postavljene okoli asfaltiranega dvorišča, na katerem sta bila dva tuša, pod katerima so se lahko v poletni nedelji osvežili vojaki, ki niso imeli ishoda in so se sončili na dvorišču.

B) X 100

Okoli kasarne so stali stanovanjski bloki in iz njihovih balkonov je bil krasen razgled na kasarniško dvorišče. Pred kosilom je bil vedno zbor na dvorišču, ravno pred tušema in vojaki so v vrsti odšli na kosilo v jedilnico.

:P X 100

Tistega dne smo celo dopoldne nosili premog – nekaj deset ton smo ga v košarah znosili v klet komande. V kasarno smo se vrnili črrniii, preznojeni in smrdeči kot svinje svinjske.

:( X 30

Pred kasarno pa stoji MOJ OČE in me čaka.

:)

Poslovno je obiskal neko tekstilno tovarno v Ivanjici in se ustavil v Zemunu, da me obišče. Šok. Sploh ga nisem pričakoval. Pri dežurnem, sem jasno takoj dobil dovolilnico za izhod v mesto.

:D

»Sam stuširam se!« sem zaklical očetu in »trkom« v spalnico po brisačo in žajfo. Tekel sem h kurjaču, ki je poleg kurilnice imel nekak zasilni tuš, katerega smo v sili (kopalnica je bila čez teden zaklenjena - kupanjesamosubotompress) lahko uporabili tudi vojaki.

Tega dne je bil pa pizdun tečen, »pošto je noču umesto pičke ježa dobio« - so rekli vojaki, kar je pomenilo, da mu je žena rekla: »ne danas dušo, jer me boooliii glaaavaaa..«

:o

Nič ni pomagalo prepričevanje, prošnje »..vidi pa ne mogu takav u grad s ocem..«

»Odjebi« je rekel. Tečem k dežurnemu – isto: »Ko te jebe Slovenac..«

:angry:

Ob teh besedah dežurnega desetarja mi je butnila kri v glavo. Ko sem tekel po stopnicah v prvo nadstropje v spalnico, so se drugi vojaki ravno zbirali za zbor pred kosilom. V spalnici sem vrgel umazano obleko s sebe in samo v vojaških boksarkah z brisačo in milom v roki stekel nazaj na dvorišče. Vojaki v zadnji vrsti zbora, so se nekoliko umaknili, ko sem slekel še gate, stopil pod tuš na dvorišču, ga odprl in se začel tuširati. Voda je bila mrzlaaa.. brrr

:huh:

Pritekel je dežurni desetar, ki je vodil zbor za kosilo.

»Šta ti je idiote jedan?!!« se zadere na mene »Štaaa too radiš?!«

:angry:

Nažajfan in gol sem se postavil v stav mirno in odgovoril »Druže desetare! Ako ne vidite – trenutačno perem svoj kurac. Dozvolite pitanje – dali ga vi ne perete?«

;)

Vojska pa v smeeeh – zbora je bilo konec – vsi so stali okoli naju in naju gledali.

»Odmah da si prestao s tim!!« se je kreten spet zadrl na mene

:angry:

»Da – odmah ču prestati s pranjem kurca – razumem desetare!« sem se zadrl kolikor sem mogel nazaj in se mirno žajfal po riti

;)

»Prestani!!!«

:angry:

»Razumem, druže desetare – prestati s pranjem dupeta!!« sem se drl kolikor sem mogel

;)

in se dalje milil pod pazduhami in po glavi črni od premoga

»Preeeestaaaaniii!!!«

:angry:

»Razumem druže desetare – prestati s sapunjanjem!!« sem se drl nazaj in se mirno splakoval.

:)

Šele ko sem se splaknil in zaprl vodo, sem videl kako se človek trese in vojska rezgeta od smeha.

:D X 100

Mirno sem se obrisal – no seveda, nekoliko hitreje že kot po navadi, recimo: narejeno mirno.

Oblekel sem spodnje hlače in odšel v spalnico.

Ravno sem si pripenjal kravato okoli vratu (niso bile za zavezat kot normalno, ampak na elastiko) ko priteče dežurni desetar:

»Slovenac – odmah na raport h komandantu kasarne!«

»Da, samo počešljam se još«

»Kazao sam odmah !!«

:angry:

»Hej desetare, pa ne mogu na raport h pukovniku ovako nepočešljan - šta ti je?« spet sem se narejeno mirno vendar nataaančno česal. Takrat je bilo še kaj česati, heheheee.

:)

Priznam, da mi je malo delala prpa (metuljčki v trebuhu, ne metuljčki – čebele) saj pojma nisem imel kako se bo razvilo – oče pa me je čakal v čakalnici za goste.

In sva šla.

Moj prvi raport na služenju JNA.

:unsure:

In zadnji.

Ta raport je mislim prišel v mojo kartoteko in verjetno si zato nihče več ni dovolil – kaj že – aha BLAMAGE - ne, ne blamaže.

;)

Pred pisarno se ustaviva.

Potrkam.

»Da!« se zasliši krepak glas iz pisarne

Vstopim, stav miiirno:

»Druže pukovniče, vojnik 1, se javlja na raport komandantu kasarne na zahtev dežurnog oficira kasarne!« sem rekel kolikor toliko mirno vendar s tresočimi koleni.

Še vedno nisem vedel kaj bo: izhod z očetom ali zapor.

:unsure:

Polkovnik je bil intiligenten človek, umirjen – pravo nasprotje dežurnemu – vendar odločen , da me najstrožje kaznuje.

»Šta je to bilo vani – kažu voliš se go tuširati usred dvorišta u 12 sati?«

»Druže pukovniče, dozvolite, da objasnim!«

»Dozvoljavam, vojniče.«

»Celo prijepodne smo nosili ugalj u podrum komande i vratio sam se prljav u kasarnu i smrdeč na znoj ko svinja. Pokušavao sam se istuširati kod ložača i nije mi dozvolio, molio za pomoč dežurnog oficira, koji mi je oprostite na izrazu rekao, da si jebem mater (sem malo napihnil izjavo, saj tako ni nihče slišal.). U posetu mi je došao otac i imam dozvolu za izlazak u grad sa njim. Hteo sam se srediti pre izlazka, a nisu mu dozvolili.

Izvinite druže pukovniče, kada JA izađem u grad, onda prezentiram u gradu čitavu JNA, jeli tako?«

:rolleyes:

»Tako je« je padel polkovnik v nastavljeno past.

B)

»Pa druže pukovniče, dali vi hočete, da prezentiram JNA u gradu i pred svojim ocem

SMRDEČI ?!? ili kao okupan i čist, sređen vojnik??«

Šah, mat…

B) = me, big winner

Nepremično me je gledal nekaj sekund.

»Voljno« je rekel

Pozdravil sem in krenil proti vratom..

»Vojniče« je rekel polkovnik mehko »pozdravi oca.«

»Hvala pukovniče!!«

[marem]

1 CAR JE PAČ CAR, krasno prioveduješ tele svoje anekdote i bow to you

[Guest 1]

....i bow to you

ma, se trudm

jutr bo mal bl resna - enga sm skor ubil u pretepu v vojski

:angry:

ampak tudi to je lajf, a ne?

:unsure:

Popravljeno Maj 20, 2003. Popravil 1

[AREA]

1 CAR, BREZ DEBATE :D B) B) B) ;) Kaj ce bi se ti spravo k pisanju kake humoristicne knjizice? B)

[SiR]

(zdaj se bo SymRu smejal)

In res sem se nasmejal ob pravljici za lahko noč :) :) :)

[Guest 1]

(zdaj se bo SymRu smejal)

In res sem se nasmejal ob pravljici za lahko noč :) :) :)

js verjamem

da ti ne verjameš

čeprav je res

:D

SymRumesovražipress :angry:

:D :D

[gebre]

Pismo po tolkih takelih zgodbicah bi te že vn fuknli alpa u zapor :D

we want more!!

LP by gebre

Popravljeno Maj 20, 2003. Popravil gebre

[Guest 1]

Pismo po tolkih takelih zgodbicah bi te že vn fuknli alpa u zapor :D

we want more!!

LP by gebre

no ja

v glavnem ME NISO

nekako je med dogodki preteklo veliko časa, tako da so stalno "imeli upanje"

:D

da bo še kaj iz mene

:rolleyes:

upanjejesolživljenjapress

[marem]

1 kaj si mislu s tem?

Bl upaš, bl te peče??

al kako?! B) ;)

[sramezljiv]

ha ha ha , še pomnite tovariši :lol: :lol: B)

[Brrrm]

Ja v vojski je bilo marsikaj možno, marsikaj pa tudi ne in je sedaj po tolikih letih bolj zanimivo za pripovedovanje.

Moj cilj je bil, v vojski čim lažje skozi priti. Zato sem na vojaškem odseku zatrmaril, da hočem v šolo za rezervne oficirje, ker mi nikakor ni šlo, da bi me v vojski po mili volji nategovali in maltretirali zakompleksani in mozoljasti polpismeni desetarji iz različnih vukojebin. Tega jim tam seveda nisem rekel. In sem 3/4 leta počakal, da so mi našli luknjo v oficirski šoli v Kruševcu (kemik mora v ABHO).

Nekih posebnih štosov, da bi jih sedaj otrokom na veliko razlagal ni bilo, se je pa dalo dosti naučiti s področja psihologije in sociologije. Smo bili zbrani tipi vseh sort tam, od dr. znanosti, do cigota z zvezami, a s komaj končano osnovno šolo). V šoli nam hudega ni bilo, razen, če se nisi po neumnem nastavljal.

Študijski kolega, ki je prišel tja notri eno generacijo pred menoj, je po telefonu iz kasarne in na dopisnici domov zapisal, da je vse skupaj en drek in ničemer podobno, pa so ga nemudoma spokali iz šole.

Drugi, veterinar iz okolice Nove Gorice, se je odločil, da ne bo šel v partijo ( en mesec po Jožekovem slovesu od noge in življenja) in so ga maltretirali na žive in mrtve. Ker sem se odločil, da po neumnem ne bom prenašal neumnosti, sem lepo vstopil v partijo in me tega ni sram niti danes. V vojni pač narediš vse, da preživiš.

Ker mi učenje nakako nikoli ni delalo preglavic, sem si na koncu delil prvo mesto v generaciji in s tem pravico do izbire kraja služenja preostanka. Večina napihnjenih tepcev si je želela h gardi v BG, ker so tam imeli tiste kape s šiltom in ne navadnih klafet, kot običajna vojska. Se je vsem oficirjem povesil nos, ko sem zapisal Pula, kar je bilo najbližje možno SLO, jaz pa itak iz KP, v SLO me pa niso pustili.

Še največja dogodivščina je bila na poti iz Kruševca v Pulo. Pot je itak šla čez LJ, kjer sta bila Lady in hčerka. Pa se zadnji dan peljem iz LJ v KP in za Senožečami je očetov stojadin crknil. Jaz pa vezan na odhod avtobusa KP-Pula. Sem štopal nazaj v Senožeče do bencinske, od koder sem poklical (čudni časi to, kamena ali bronasta doba, nikjer mobitelov) domov, da so zrihtali družinskega prijatelja, da je prišel pome, oče pa se je ubadal s stojadinom. Komaj ujel presneti avtobus. Se peljemo in glej ga vraga, v hrvatiji se je na odprti cesti presneti avtobus pokvaril. Šoferju in sprevodniku je vse skupaj dol viselo, služba je služba, nadure pa itak plačane. Bilo zvečer, že po 22. uri, prometa tam nobenega, oziroma zelo, zelo redek. Mi je po eni uri uspelo zaustaviti avtomobil, ki me je potegnil v Pulo. Tam pa ne jaz in ne voznik nisva vedela, kam iti. Na srečo naletel na policaja, ki mi je pokazal, kje je nekakšna vrhovna komanda, kjer se dežurnim sanjalo ni, kje je moja enota (zakotna četa ABHO). Ko se jim je končno utrnilo, da je to tam daleč zunaj, čez zaliv, jim je uspelo zadržati zadnjo barko, ki je vozila tja, da me je počakala in odpeljala.

Ampak tam pa luksuz. Spal sem v pisarni, z oknom 10 m od morja. Konec septembra, morje in borovci mi še nikoli niso tako dišali, kot takrat.

Ker sem kot nekakšen čin vsake toliko igral pomočnika dežurnega oficirja, sem se takrat založil z listki za exstra izhode.

Hudega res ni bilo, razen mesec pred predvidenim koncem. Vmes so nas preselili v eno majhno kasarno, ki je bila tako majhna, da sem celo jaz igral dežurnega oficirja. In ene nedelje, ko sem dežural, mi pride na vrata nek oficir, ki je zahteval, naj zberem vojsko na dvorišču. In nam je potem povedal, da so bili v Prištini študentje grdi in da so po študentski menzi metali kruh po tleh in, da je situacija zategnuta in podobno. Takrat sem se pa zaklel, da bom vse albance zmatral do norega, če bom zaradi njih samo uro dlje ostal v vosjki, kot je bilo načrtovano.

Na načrtovani dan odpusta, je že zjutraj pred kasarno stal avto, ki me je odpeljal v neznano smer tisti trenutek, ko sem v civilnih cotah stopil skozi vrata.

Sicer pa vojske nisem matral. Največ, kar sem od njih zahteval, je bilo, da smo razpeljali cevi iz cisterne za dekontaminacijo v kakem skritem gozdičku okoli kasarne in da smo potem polegli po tleh in če se je od kod vzel kakšen oficir, moji so bili preveč zapiti ali nategnjeni (jim od tedaj enkrat vojaških šol (kemijskih) niso priznali za civilne in niso mogli pobegniti iz vojske, čeprav so na to računali), da bi nas kontrolirali, sem pač raportiral, da smo pravkar izvedli vežbo in da sedaj počivamo.

Verjetno dolgočasno, ampak, saj to sem hotel in si zadal za cilj. :)

[Mačica]

Prav je imela enkrat ena deklica, ko je rkla: tipe samo vprašajte po njihovih vojaških dogodivščinah, pa ne bo zmanjkalo niti do konca :D :D :P :P :lol: :lol: :lol:

[Pravokotar]

Hja, Mačica, kaj čmo, spomini so spomini :rolleyes: Moji vojaški spomini po slikovitosti sicer niti zdaleč ne dosegajo dogodivščin broja 1. Razen morda tistega o iznajdbi železniške cisterne z belim vinom, o kateri pa sem že pissal.

Zanimiva pa je bila po svoje tudi zgodbica prav z začetka moje vojaške kariere:

Imeli smo "političku nastavu" in prisotna sta bila tudi dva malce višja čina, kao neka kontrola... Ne spomnim se več, katero temo naj bi obdelovali, ko se je naš kapetan, sicer prava dobričina, odločil, da bi bilo morebiti modro, če bi tudi "Slovenac" (namreč vaš vdani pripovedovalec PEPE), kaj povedal.

OK, strumno sem se postavil pred občinstvo in začel predavati o prvi temi, ki mi je prišla na misel - Marxove teze o Feuerbachu :huh: Ne da bi se kaj dosti razumel na to, pa tudi prave veze ni imelo s tistim, kar je dobri capt'n načel, vendar, če je bilo omenjeno ime velikega Karla, ga ni bilo junaka, ki bi si upal poseči vmes :D

Vedno bolje mi je šlo od rok, predaval sem v tekočem jeziku, ki smo ga nekoč imenovali "srpskohrvatski", izpilil pa sem ga v glavnem s prebiranjem strokovne literature kot je Alan Ford, Dok Holidej ipd. :o Nastala je mogočna mešanica, ki so ji podlegli tudi najbolj žilavi. Vojska je v glavnem neženirano spala, oficirji so s pretiranim zanimanjem opazovali razpoke v lesenem podu, kot da bo v naslednjem trenutku tam izbruhnil ognjenik... PEPE pa vedno bolj zagnan ( ne vem, kaj mi je bilo, sicer sem bolj redkobeseden)

Z Marxa sem neopazno zdrsnil na Kardelja, obdelal razvoj slovenskega narodnega vprašanja, pravkar sem se hotel lotiti A. Trstenjaka, ko je bilo ure konec. Škoda ... :(

Zadeva je dobila naslednji epilog:

par dni po krstni izvedbi varieteja PEPE je bil glavni akter prestavljen v Dom JNA. Kot najmlajši vojak v zgodovini, ki mu je to uspelo :D :D

V Domu JNA sem idilično bivakiral par mesecev. Potem mi moja iznajditeljska žilica ni dala miru. "Iznašel" sem ključ, ki je odpiral vrata do skrbno hranjenih zalog pijače oficirske kantine. Organiziral sem intimno zabavico za par kolegov/sotrpinov. Bilo je lepo :rolleyes: :blink:

No, potem sem bil seveda vrnjen v svojo osnovno enoto, ključavnica kantine je bila zamenjana in moji kolegi so bili žalostni. Hebiga, žur je pa le bil! :P :D :lol:

[Dada]

Prav je imela enkrat ena deklica, ko je rkla: tipe samo vprašajte po njihovih vojaških dogodivščinah, pa ne bo zmanjkalo niti do konca :D :D :P :P :lol: :lol: :lol:

In glede na to, da se obvezno služenje sedaj ukinja, me prav zanima, o čem se bodo pogovarjali naši sinovi, ko ne bo več vojaških tem :P

[Guest 1]

Prav je imela enkrat ena deklica, ko je rkla: tipe samo vprašajte po njihovih vojaških dogodivščinah, pa ne bo zmanjkalo niti do konca  :D  :D  :P  :P  :lol:  :lol:  :lol:

In glede na to, da se obvezno služenje sedaj ukinja, me prav zanima, o čem se bodo pogovarjali naši sinovi, ko ne bo več vojaških tem :P

O MOTORJIH se bodo menili, a ne?

:D

jaz moram pa na žalost objaviti daljši izostanek iz foruma

ker sva dobila ogromen prevod, kar bo vzelo

upam da ne več kot 1,5 meseca časa na pcju

seveda bom pokukal sem in tja in kaj kratkega pripomnil

če bo treba in ne bodo smeti

za daljše zgodbe pa ne bo več časa

pa naj drugi fantje kaj napišejo

:D :D :D

Popravljeno Maj 21, 2003. Popravil 1

[marem]

Prav je imela enkrat ena deklica, ko je rkla: tipe samo vprašajte po njihovih vojaških dogodivščinah, pa ne bo zmanjkalo niti do konca  :D  :D  :P  :P  :lol:  :lol:  :lol:

In glede na to, da se obvezno služenje sedaj ukinja, me prav zanima, o čem se bodo pogovarjali naši sinovi, ko ne bo več vojaških tem :P

O MOTORJIH se bodo menili, a ne?

:D

jaz moram pa na žalost objaviti daljši izostanek iz foruma

ker sva dobila ogromen prevod, kar bo vzelo

upam da ne več kot 1,5 meseca časa na pcju

seveda bom pokukal sem in tja in kaj kratkega pripomnil

če bo treba in ne bodo smeti

za daljše zgodbe pa ne bo več časa

pa naj drugi fantje kaj napišejo

:D :D :D

Need a hand??

[Zok]

no, tale ni moja, sm se pa lepo nasmejal, ko sem bral, ker me je spomnila na nase dogodivscine izpred dveh, treh let, ko smo se avte pa motorje na vlk razbijal... :D :P ...

vir

Kot drugje se tudi tukaj vedno najde kakšna slaba stran, in pri nas je slaba stran eden pametnjakovič, ki si je v bližini naše proge postavil vikend, in se sedaj dela zelo pametnega. Vsa stvar zgleda takole, da mi zalaufamo avte, ki imajo seveda montirane Remuse, nato pa on veselo vrti telefonsko številko policije. In nato imamo ponavadi kakšno uro časa, da parkiramo svoje avte, nakar se pripeljejo policaji, ki naredijo red. In kot se spodobi je potem čas za povračilne akcije, ki pa dosedaj niso obrodile sadov. Hoteli smo se zmeniti na roke, pa stric ni bil zato, potem smo mu malo preuredili okolico, pa se še vedno dela pametnega. In ker ima človek z tem zgleda že izkušnje se nam dobro upira. Zaradi tega je poštudiral zanimivo foro, ki zgleda nekako takole: kot smo uspeli izvedeti ima kasko zavarovan avto, in ker nas ni mogoče dobiti z posredovanjem policije, se je odločil da bo stvar vzel v svoje roke. Še dobro, da je bila na progi škoda, ker bi se lahko drugače slabo končalo. Vglavnem, tip je zakurblal svoj avto, in pričel drveti proti nam v obratni smeri. Ker je naša škoda navajena čelnih karambolov, nam še niti na pamet ni prišlo, da bi se umaknili, vendar pa, ko smo videli kaj  tip namerava, ni blo kaj druga, kot umik, saj bi se drugače zaletel v nas, in potem bi policajem težko obrazoložili kaj je delala nerigistrirana škoda na sredini ceste. Zelo spektakularen pa je bil umik. Zaradi terena, ni bilo kaj druga, kot avto spraviti v vzratno prestavo, in potem gas do daske. Naš voznik Martin, je zaradi živcev iskal rikverc (vzvratno prestavo), po celi škodi, in ga končno brez kuplunge (sklopke) našel nekje takrat, ko je tip proti nam drvel, s polnim gasom. Sledil  je bliskoviti štart in nato vožnja z gasom do daske rikverc. (je tako tišal na gas, da  je skor mašino razneslo). Sreča v nesreči je bila, da smo zvozili dva ovinka, v tretjem pa nas je obrnilo za 180 stopinj, ker smo se zaradi prevelike hitrosti zaleteli v drevo. Nato je sledilo spet iskanje prve prestave, ki je zaradi šoka potekalo spet nekoliko počasneje kot je to v navadi. Nato pa smo zopet, vsi skupaj tiščali gas do konca, tip pa dva metra za nami, vendar nas ni mogel dobiti (bravo škoda!). Najbolj so pri tem uživali gledalci, ki kmalu ugotovili za kaj gre. Ko smo končno ustavili, na nevtralnem ozemlju in si nekoliko opomogli, smo hoteli razbiti tipa, vendar si ni upal iz svojega avta in nam je samo grozil. Ker smo bili številčno močnejši, smo mu zagrozili z povračilnimi ukrepi in ker se še ga vedno ni dalo spraviti k pameti smo njegov avto zaparkirali z svojimi avti, tako, da ni mogel nikamor. In seveda je nato zopet veselo vrtel svoj mobitel in težil policajem, ki so tokrat kar pohiteli. In nato se je še dogajalo marsikaj, kar pa ne bi pojasneval in opisoval zaradi varnostnih razlogov. Takšnih zgodb je še veliko...

:D :D :D :D :D

ajde folk ;)

[Sitko]

:lol1: :lol1: broj jedan, ful dobre zgodbe. Si (moral bit) pa res kerlc, da si takele špičil. Ampak, ena obljubljena zgodba pa še manjka (obljubadeladolgega press).

[Guest 1]

:lol1: :lol1: broj jedan, ful dobre zgodbe. Si (moral bit) pa res kerlc, da si takele špičil. Ampak, ena obljubljena zgodba pa še manjka (obljubadeladolgega press).

kera?

a tista, ko sem se edinkrat v življenju stepel na živlujenje in smrt

bom probal danes zvečer - neki nisem glih razpoložen zadnje čase

se bom prisilil

:wacko: