Njam njam

[ImenitnaPriložnost]

dans bo bolonjez ...

čebula, korenje, faširano, mleko, pelati, majaron, vinček ...

mljac

by master chef :)

[jose]

bujta repa

[johnny21]

reeeeeeeegraaaaaaat

[Tadeusz]

jst pa si grem zdej naredit piščanca s papriko, pomidori, gobicami...

[SharpNinja]

reeeeeeeegraaaaaaat

Jz tuuuud, pa krompir v oblicah zravn....simpl ampk toooook njami

[Sanda7]

rižoto sm nardila pa solato

za večerjo dragi obljublja sadno kupo,sam brez jagod bo bl dolgcejt :rolleyes:

[PiaggioNRGPower]

Pizza! :D

[ImenitnaPriložnost]

Pisker žur (kot so ga doživeli Čebula, Faširanz, Paradajz Brothers, Tegl in Čilson ter ostali)

---

Lepa zgodba, katere se bomo vedno z veseljem spominjali, gre takole … Je biu en velik lonec, ki je zbujal pozornost sredi kuhinje. Tako jo je zbujal, da se je okoli njega začela nabirati zelenjava, pa tudi drug živelj je počasi začel firbcati, kaj se ima li zgoditi … Namreč, lonec je bil lep, velik in srebrn, z enim dolgim ročajem, torej bolj kastrola, ampak kar zajeten, tak, da bi v njemu lahko izvajalo kulinariko kar nekaj hranil.

Nenadoma se so odsunila orjaška vrata kuhinje in Velikan je stopil vanjo, ves namrgoden in nekako spokojno čemeren. Ja, bil je malo slabe volje, kar zagotovo ne pomeni nič dobrega. Najprej se je spravil na čebulo – kljub trudu mu ni utekla … Zavihtel je velik nabrušen nož in jo najprej brezčutno slekel, nato pa jo začel žgečkati tam med rebri. Hihitala se je in vpila na ves glas, da so se velikanu utrnile solze. Kljub temu je nadaljeval, med tem si je le vzel nekaj sekund, da je zakuril v šporgetu in v prej omenjeni lonec kanil nekaj žlic olivnega olja. Potem je naprej žgečkal veliko, debelo čebulo, da je bila kmalu vsa razmetana na tisoče koscev. Velikanov nož jo je spretno pospravil z lesenega odra v lonec.

»Kaj bo pa zdaj?« so se spraševale zelenjavice, vse lepo nabrane na pultu. Paradižnik je rahlo zardeval, hotel je kar naslednji skočiti v lonec. A Velikan je imel druge načrte – s svojo mogočno roko je segel nekam tja v polarno belo škatlo, kjer je bilo zloglasno mrzlo in kamor zelenjave niso rade zahajale … Iz nje je izvlekel zajeten kos nečesa rdečega – kakor se je kasneje izkazalo, je to bilo pol kilograma zmešanga faširanca, in zmes nežno nadrobil v lonec, h čebuli. Čebula se je medtem že lepo sprostila, bila je vsa voljna in oddajala je čudovito privlačne vonjave. Nič več ni povzročala solza in faširanc se je z veseljem začel crkljati z njo. No, kmalu mu je začelo postajati vroče, rdečica je izginila in začel je skorajda hrustljavo rjaveti.

Paradižnik je že snel svojo zeleno čepico, da bi se na juriš pognal v lonec, a spet je imel Velikan druge načrte. Iz polarne škatle je privlekel škatlo bele tekočine, na njej je pisalo Mleko – in je nekaj, približno za eno decilitrsko skodelico, zlil na meso, ki je medtem že plesalo disko v loncu. Mleko se je pridružilo zabavi, a kaj, ko je bilo v loncu tako vroče, da je kmalu začelo od vročine izparevati. Očitno je Velikan to nameraval, saj je vse bolj zadovoljno pogledoval v lonec.

Roka se je počasi začela približevati gruči zelenjavic in paradižnik se je spet kar tresel od navdušenja. Sedaj je napočil njegov čas, zdaj bo zakoračil v zgodovino s svojim spektakularnim skokom na glavo naravnost v lonec. Ko se je že zdelo, da ga bo roka pograbila, je presenetilo razočaranje – roka je zagrabila zdolgočaseno zeleno papriko, ji spretno izpulila tisti zoprni pecelj in z njim vred tista semena, ki jo od znotraj itak samo žgečkajo, jo lepo umila in ji z nožem pomagala razkosati se na nekaj deset prikupnih podolgovatih kosov. Vsi ti majhni papričji otročki so sočasno z lesenega odra, na katerem so pred tem podlegli nožu, skočili v lonec in se začeli zabavati z mesom in čebulo.

Nemirne velikanove roke so začele svoj naslednji izbor, medtem ko je v loncu nalahno čmokotalo in se je kar slišalo, kako se tudi paprika že mehča od navdušenja nad končnim rezultatom. Roka je zagrabila nekakšen steklen kozarec, velik, v katerem je bilo videti nekaj uležanih paradižnikov s čebulo in rumeno papriko. »Pa ja ne bo notri pred menoj zabrisal tistih starih paradajzov, jaz sem pa ja lepši!« si je mislil nervozni paradižnik. In res, kakor da bi ga slišal, je Velikan omahnil z roko v zraku in pograbil našega neučakanega rdečkota, pa še njegovega brata zraven. Tudi temu je odstranil nadležno zeleno čepico, oba nahitro umil in ju nežno z nožem najprej razpolovil, potem pa vsako polovico še razšestnajsteril podolgem. Paradajz Brothers sta se veselila, kot še nikoli – nista si mislila, da bosta ta lepi trenutek dočakala skupaj. Ko se je leseni oder približeval loncu, sta na hitro še pomahala ostalim, ki so čakali spodaj, na pultu, se prijela za nos in na en-dva-tri skočila k čebuli, mesu in papriki. Veseli so bili in ker je bila kar gužva, so se še bolj razveselili lesene kuhalnice, ki se jim je pridružila in v loncu naredila celo žurko.

Tako so ga žurali, da niso opazili, kako se nad njihovimi glavami odpira Teglc, ki mu iz glave začenjajo padati stari paradajzi, potenstani s čebulo in rumeno papriko. No, ker je bila obstoječa žurka v piskru povsem prijetna, so tudi udeleženci z veseljem sprejeli prišleke, čeprav so bili ti že nekoliko zdrizasti. Nič ne de, so si mislili – saj bomo mi tudi, še prekmalu bomo taki, zato teh starin ne kaže dajati v nič. Prijazni so bili z njimi, tudi, ko se je začel drugi napad zdrizavcev – nihče namreč ni pričakoval, da se bodo kar naenkrat z neba usuli še pomehkuženi pelati, sicer sočni in dišeči, ampak povsem brez vsake estetske forme – kot nekakšni rdeči knedli so čmoknili direkt žurerjem na glave, da je čmokotnilo in tudi brizgnilo na vse strani. Zabava je tako seveda samo pridobivala na kvaliteti …

Velika roka velikega velikana je medtem z eno roko za uho držala kuhalnico, ki je tako pod njenim ritmom zabavala zelenjave v loncu, druga roka pa je medtem iz dolgčasa prebirala zadeve v omari. Ni hudič, da še česa ne najde. O, ja, saj res – rdeči fižoli že nekaj časa samevajo na polici, zakaj pa ne bi v lonec privoščili še njim? Odpirača za pločevinko seveda spet ni bilo na spregled, zato je delo opravil kar velik, star nož. Sicer kruha ne zmore več rezati, a konzervo pa lahko še napiči, pa če se potem takoj skrha! Fižoli so najprej doživeli hladen tuš, le zakaj jih je Velikan najprej oropal njihovega soka, v katerem so se pacali vse svoje konzervarsko življenje? Le kdo bi vedel, tudi Velikanu to ni najbolj jasno … A vendar, tako je od vekomaj in tako tudi bo, dokler bo on organiziral takšne zabave!

Fižoli so se v gručah spustili iz pločevinke, kakor se spuščajo gorski reševalci iz helikopterja – le vrvice niso meli, zato je bil njihov povratek nazaj v konzervo, milo rečeno, dokaj negotov. Ko so se znašli na žurki, so se hitro sprijaznili s tem, da piksne ne bodo več videli – vsak je pograbil košček paprike, kroglico mesa ali se prijel za rob paradižnikovega narezanca, in plesali so, da je bilo divje.

A ker so bili vsi v loncu od zabave že malce utrujeni, se je Velikan odločil, da jim malce popestri zadeve. Začel jih je posipavati z različnimi rečmi – najprej je bil grob beli prah, ki je po okusu spominjal na morje, ampak ni bil tekoč; potem se je od nekod vzel en tak črn kihek, po katerem se je, očitno, kihalo; in večja količina rdečega peska, ki se je izdajal za papriko, a nikomur ni bilo jasno, kako je lahko paprika peščena … Ko so tako vsi že mislili, da je zabava na vrhuncu, pa je velikanova roka od nekod za ušesa privlekla tri majhne nepridiprave – posušene in z vsemi žavbami namazane pobalinske Feferone. Ti mehiški priseljenci, ki za kuhinjo niso imeli niti vize, so se skrivali nekje v majhnem, skrivnem kozarčku, da ne bi bili prepogosto na očeh javnosti, kajti že sam pogled na njih je Velikanu zbudil razna čustva, v glavnem povezana s skrajno razneženostjo in tudi nekakšno mazohistično predanostjo bolečini. Kar tri so njegovi spretni, klavirju primerni prsti izbrali in jih ljubeče strli, da so po koscih padli naravnost v Zabavo™. In kakor da to ni bilo še dovolj – o, ne, roka je začela prebirati še Stekleničke s poličke ™ in med njimi izbrala tiste, ki so nosile imena Čili, Peteršilj, Mešanica poprov, Kajenski in še dve ali tri, ki jih ne bi na tem mestu omenjal, kajti to bi utegnilo pokvariti vzdušje in povzročiti kakšne nemire v želji po nemudni degustaciji Zabave.

Zabava je bila sedaj v polnem teku, le nekja je še manjkalo. Zelenjavice in Zmešani faširanc so plesali, da je bilo kaj videti, a niso vedeli, da manjka še nek ključen član, brez katerega ni zabave in tudi zdravja ne. Velikan, ki sicer ne slovi po pretiranem IQ-ju, se je nenadoma domislil – roko je poslal po glavico česna, ji nežno odbral dva ali tri stroke, jih slekel in za trenutek okleval, ali naj jih zdrobi, ali pa jim privošči kar zabavo v enem celem kosu. Plop, so štrbunknili kot marinci iz helikopterja v ocean med reševanjem brodolomcev … Česen je torej reši situacijo in Zabava se je lahko pravzaprav končala … DJ VeliKuhar je zavrtel še tri nekajminutne skladbe, MC Kuhla pa je medtem motivirala udeležence, naj se čimbolj mešajo in zabavajo, da bodo na koncu res vsi veseli, tudi tisti, ki samo z viška opazujejo!

Velikan je pogledoval, se vrtel na mestu, nekaj mu ni dalo miru. Videlo se je, da premišljuje – a kaj, kaj vendar razmišlja, s čim razbija glavo od znotraj?

Pa ni … nemogoče …?! Mu je morda prišel na misel nasvet Velikega Mojstra, ki je ob neki priliki, potem, ko je naredil že tisoč Zabav, povedal, da v pravo Zabavo gre tudi nekaj sladkega, nekaj, od česar dobi Zabava tisti pravi, rjavo-sladki odtenek?

Velikan se je odločil – urno je roko odsunil od telesa in odločno je pograbila čokolado! Čokolado?! Čokolade na takšni zabavi še nikoli ni bilo in le ugibati je bilo možno, kaj bo iz vsega tega? Morda bodo pa vsi depresivni in bo zabava potem povsem brezvezna, takorekoč za v sekret?

Zelenjavkoti in Zmešani faširanc, ki so bili sedaj že dobro navlečeni Kajenca in pobalinskih Feferonov, so zmdrovaje se sprejeli polovico črne tablice. O, kako čudno se jim je zdelo – s črnci še niso imeli opravka! Le zakaj jim to delajo?! Pa saj se znajo sami, brez črnuharice, prav lepo zabavati?!

Čokolada je bila mirna in nekaj časa se je zdelo, da je zabava pravzaprav ne zanima. Seveda, godilo ji je, da jo Zelenjavkoti in Faširanc nosijo na rokah, da je povsem na vrhu in da se lahko sonči pod kuhinjsko napo. A kmalu ji je žurka prišla dodobra do živega – kar topiti se je začela od ugodja, ritem, ki sta ga narekovala DJ VeliKuhar in MC Kuhla, pa pa je bil vse bolj divji, dokler ni rjavke povsem odnesel, da se je zlila z zabavo in je ni nihče več videl, čeprav so vsi vedeli, da je bila povsod prisotna.

Glasba je nenadoma utihnila in udeleženci so sicer sami še nekaj časa mrmrali in se pozibavali v loncu, dokler niso postali utrujeni in so se odločili, da je čas za počitek …

---

»No, tako, pa da vidimo, kaj je ratalo,« si je Lačni mrmral v brk, ko se je vrnil z otvoritve fotografske razstave. Uro in pol pred tem je pridno gospodinjil in se predajal lastnemu napuhu ob spretnem rezljanju in kuhljanju, potem pa se je vendarle odločil za ogled razstave. To ga je naredilo lačnega, da bi gore hrustal. V svojo oranžno skodelo je zaflosal tri zajemalke čudovito dišečega in magično rjavkastega, kakor žamet skladnega čilikonkarneja. Dišalo je kakor nasičen poletni večer v Mehiki, ki si ga je kanil začiniti še s kosom nežne, bele kruhove slasti.

---

Še dolgo po tem so govorili, tisti, ki so okusili, da je to bil eden njegovih najboljših … prav kakor vsak naslednji in že prenekateri prejšnji … In če ga že niso pojedli, ga jedo še danes ...

---

PS: Ne - avokado, panceta, kisla smetana, limonica, koruza, čikn in druge reči niso bile povabljene na žur, ker se pač niso prinesle iz trgovine.

PS2: Pa vse to samo zato, ker nisem našel majarona, ker sem nameraval narediti omako bolonjeze ...

Popravljeno Marec 25, 2009. Popravil mashina

[SharpNinja]

Mašina, mašina se tole fajn bere :OK: .

No v moj pisker so dns zarad pomanjkanja časa (in shujševalne :krneki: ) tud sm travce padle, tk d bo na hitr ena zelenjavna župca, za mati, k dns praznujejo pa čist spešl kar ma najrajš.....štruklji z ocvirki in jajcem pa regrat v solati zabeljen s panceto in fižolom.

[KUK679]

Nehaj se no kulinarično šopiriti :P

[brembo]

svašta +pašta :P

[ImenitnaPriložnost]

Mašina, mašina se tole fajn bere :OK:

Drugič napišem pravljico od Pljučnega Odrezanca, ki je za nekaj dni zaspal v olju in se potem spotaknil ter padel na razgreto plato ... ;) Pa je prihitela na pomoč Polenta, pa še njen bratranc iz primorske, Malancan, pa sta mu hotla skupaj pomagat, ampak so vsi trije omahnili na krožnik ter se prepustili kruti usodi ...

[jose]

piščančji paprikaš, testenine

[SharpNinja]

Drugič napišem pravljico od Pljučnega Odrezanca, ki je za nekaj dni zaspal v olju in se potem spotaknil ter padel na razgreto plato ... ;) Pa je prihitela na pomoč Polenta, pa še njen bratranc iz primorske, Malancan, pa sta mu hotla skupaj pomagat, ampak so vsi trije omahnili na krožnik ter se prepustili kruti usodi ...

sm pravljice majo ponavad srečn konc....tole se pa mal krvavo sliš :rolleyes:

[jose]

kebab

[SharpNinja]

En zdrav fast food; polnozrnati polžki s tuno v naravnem soku in črnimi olivami pa rdeča pesa iz kozarca :naughty:

[Barracuda]

Pica

[SharpNinja]

Pečena ajdova kaša s skuto, jabolki, orehi in rozinami

[Barracuda]

cornflakes

[bikez]

Je bil tud slovenski burek.

[gicu]

pašta :whistle:

[SharpNinja]

Glihkar vegi ješprenčkova enolončnica z grahom, čičeriko in bobom :OK: (eni so si pa še čokoladne palačinke z domačo jagododvo marmelado in sladko smetano prvoščl za povrh)

[Barracuda]

Njoki+ artičoke ovite z slanino in popečene.

[SharpNinja]

Roast potatoes s čilijem, rožmarinom in česnom in en škaf regrata s koruzo

[PiaggioNRGPower]

Kebab. :naughty: