Svetovalec guvernerja BS o reformah

[Osama]

Razslojevanje na elito in rajo kot cilj politike

Delo, Sre 14.12.2005

Dr. Franček Drenovec, svetovalec guvernerja Banke Slovenije

Slovenski program reform se trži kot produkt (vrhunske) znanosti, promocija se osredotoča na (vrhunske) ekonomiste, ki ga vodijo. V resnici je strokovne vsebine v vseh gradivih in javnih nastopih izredno malo. Logičnega dokazovanja in kvantitatvnih ocen je malo, in kar jih je, je medlih ali celo napačnih. Vse to se je v javni razpravi že razkrilo – brez kakršnih koli posledic za projekt. Strokovnost in argumenti so, kot kaže, njegova manj pomembna plat.

»Reforme« odgovarjajo, očitno prepričljivo, na neka druga vprašanja. Delujejo kot izrazito ideološki projekt kot prva resna ponudba nove orientacije in novega načina razmišljanja za naše novo življenje v kapitalizmu, Evropi, 21. stoletju. V Sloveniji so se najkasneje okrog leta 2000 izčrpali stari miselni vzorci, vpeti v velike projekte liberaliziranja, demokratiziranja in osamosvajanja v okviru starega ekonomskega in socialnega modela. Sledilo je dobrih pet let brez vzorcev in idej, pet let naraščajočega neoprijemljivega nezadovoljstva, v mučnem iztekanju starega toka, agoniji konca »kontinuitete« – dokler nismo dobili tega, kar smo dobili. In kaj smo dobili?

»Razlaga sveta« je standardno »liberalna«. Tista velika skrivnost kapitalizma, ki ustvarja bogastvo in blaginjo razvitih držav, je trg, čim bolj prosto in neovirano delovanje trga. Ekonomski in socialni razvoj poganjajo lastniki kapitala. Če je državna intervencija kje le koristna, je zato koristna predvsem za zaščito dobičkov in drugih dohodkov premožnejšega, tj. sposobnejšega dela prebivalstva. Konkretne »zakonitosti« vsega tega so zapletene, navadni ljudje jih ne razumejo, lahko se zanesejo na ekonomsko znanost (kakršno imamo zdaj, končno, tudi v Sloveniji). Poglejmo še nekaj podrobnosti!

Bistvo predlaganih posegov na trgu dela je podrejanje. Jedro programa je sklop posegov za doseganje cenejšega in obvladljivejšega trga dela. Neki nabor teh politik je v Sloveniji neizbežen in normalen. Posebnost tega programa je, da ni v njem skoraj nič drugega, kot samo to – kontrolabilnost, podredljivost, odvisnost. Če dodamo še povsem nedvoumno vsebino enotne davčne stopnje, smo že bolj ali manj v okviru nekega dualističnega modela družbe.

Vse »normalne« majhne države v naši okolici delujejo s čisto drugačnim socialnim in motivacijskom aparatom. Vzdržujejo neko aproksimiranje egalitarnosti (vsekakor progresivno obdavčenje) in neke institucije približevanja h konsenzualnosti, različne oblike sodelovanja in partnerstva. Poleg striktnega uveljavljanja trga gojijo tudi širok spekter drugih vrst motivacije. Računajo na angažiranje in prispevanje celotne populacije, ne samo nekih premožnejših slojev.

Tako delujejo najbolje, so tudi najbolj ekonomsko učinkovite! Avstrija in Švica še nimata težave. V majhni moderni državi daje demokracija neprimerno boljši rezultat kot avtoritarnost. V velikih državah je lahko tudi nekoliko drugače, tam lahko preprosto »odpišejo« kakšen velik del prebivalstva in se ukvarjajo resno, pri tem predstavljajo iniciativo in odgovornost, z drugim delom. Za tisto odpisano populacijo pa potrebujejo potem še kakšne bolj posebne politike (vsaj za odstranjevanje z ulice). V majhni državi tako ne gre.

Kapitalski trg pri nas deluje slabše kot trg dela

V programu je zelo malo poudarka na fleksibilnosti »kapitalskega trga«, namreč podjetništva, ter na odstranjevanju mehanizmov in blokad, z njimi je v ta trg v Sloveniji vgrajena moč tranzicijskih političnih strank in državnih administrativnih aparatov. Ta trg deluje danes v Sloveniji mnogo slabše kot trg dela! Učinkovit trg dela pod kontrolo neučinkovitega kapitalskega razreda – zaradi blokiranosti ali zaradi prekomernega pajdašenja s politiko – je pa že prav najslabša kombinacija.

Program reform se prodaja kot razvojni program, t. j. kot recept za doseganje visoke gospodarske rasti. O tem ni več vredno izgubljati besed; če bi bilo doseganje gospodarske rasti tako preprosto, bi bile danes že vse države hiperrazvite. Resnični problem, na katerega so naslovljeni predlogi ukrepov, je izgubljanje konkurenčnosti. Na svetovnem trgu nas dohitevajo nove tekmice, ki delajo z bistveno nižjimi stroški dela. Pred tem se moramo ubraniti; ustvariti moramo možnosti za zniževanje cen produktov. To je nujno za preživetje podjetij v svetovni konkurenci – upoštevajoč dano stanje domačih produktivnih možnosti in razpoložljivo faktorsko ponudbo.

S tem zadnjim, resničnim izvorom naše šibkosti se program ne ukvarja. Ukvarja se prav z reševanjem ekonomije in družbe, takšnih, kakršni sta, z njuno današnjo produktivno bazo itd. Obvladovanju stroškovnih pritiskov so namenjene politike za zniževanje cene dela, ne politike za dvigovanje produktivnosti dela itd. V dolgoročnem kontekstu, po merilih, ki veljajo za razvojne politike, so »reforme« namenjene zgolj reševanju in podaljševanju statusa quo. Utrjujejo ekonomijo in družbo v njunih današnjih parametrih – kljub njim, kljub njihovi šibkosti in pešanju.

Reforme tipičen primer nerazvojne paradigme.

Slovenske »reforme« so zelo tipičen primer nerazvojne paradigme, tipičen primer modela (miselnega modela, modela politik), ki ne spreminja tistega, kar bi bilo treba spremeniti, da bi se odprle poti iz starega, opešanega, in naprej.

Kot je pokazala argumentirana javna razprava, je program skrajno sporen. Vendar, kot rečeno, projekt »deluje« prvenstveno na ideološki ravni, njegova velika privlačna (ali odbojna) sila sploh ni v zvezi z argumenti in dokazi. Kar se zdi, racionalno gledano, napačno in nepravilno, se vidi na tej drugi ravni čisto drugače.

Zaščita statusa quo je brez dvoma dejavnik privlačnosti. Filozofija projekta je skladna z interesi skoraj vseh današnjih vplivnih delov družbe (in neskladna z interesi nevplivnih). Skladna je z interesi nove ekonomske elite ter z interesi širokih plasti izobraženega sloja, ki je danes še dovolj v manjšini, da lahko računa na visok relativen status in ima interes, da tako tudi ostane. V stiski, ob ogroženosti »skupnega blagostanja« lahko poskrbijo manjšine z večjo močjo najprej zase, navznoter, nasproti drugim.

Dualistični model – model razslojevanja na elito in rajo – je za mnoge slovenske politike očitno vrednota in cilj že sam po sebi, za mnoge druge verjetno bolj izhod v sili, a še vedno, očitno, neki izhod. Ta projekt je resničen in verodostojen izraz družbe v težavah, zelo tipičen način samouravnavanja v stiski. Danes, kljub zaznavanju ogroženosti, kakšne prave stiske še ni in kakšnih resnejših posegov verjetno še ne bo. A dokler bo naš miselni – in akcijski – domet zgolj ta »reformni«, stiska prej ali slej bo, in tedaj bo odzivanje nanjo zanesljivo samo takšno.

Bistvo problema je prav tisto, ki ga tako radi poudarijo naši »reformisti«: po izčrpanju starega razvojnega vzorca in nanj pripetih ideologij in politik, sta ta projekt in ideologija edino, kar smo ustvarili tako razvpitega »novega«. To naše prvo zgodnjekapitalistično interesno in ideološko profiliranje je približno primerljivo s starim latinskoameriškim (in z novim vzhodnoevropskim). To je glavna vsebina našega problema, bolj kot kakšni predlogi kakšnih zakonov. In reševanje problema? Demokracija, nasproti avtoritarnosti je stvar zrelosti in angažiranja celotne družbe. Že po definiciji stvar ne more biti dosežena zgolj z dobro voljo tistih na oblasti.

Dr. Franček Drenovec

[premza]

Ta pa ne bo več dolgo... :xx:

[SiR]

Ta pa ne bo več dolgo... :xx:

Bo ... v naših srcih.

[kekec III]

Drenovca za moderatorja !

[GorazdH]

dobro napisan in resničen epitaf. :closedeyes:

[Ervina]

Rekviem.

[SiR]

Labody spef.

[Rude Boy]

Toti naš Franček !

[Fritz]

Najbolj žalostno je, da ima možakar čisto prav.