Skoči na vsebino

Pomiloščeni Kovačič, suspendirana tožilka, odškodnina za mučenje mačk


.T.

Priporočene objave

Kristjan Kamenik bo tožil državo pred evropskim sodiščem zaradi predolgega sojenja.

in

Sodišče je naložilo Bredi Smolnikar - pisateljica v katere knjigi se je prepoznala neka tečna baba in ji je sodišče to tudi potrdilo - plačilo glob v višini 20.300.000,00 (več kot 20 mio!!!) sit, ker je tožnica našla še nekaj zablodelih knjih v neki knjigarni, čeprav jih je pisateljica načelno vse umaknila. Zadeva bi bila groteskna, če nebi bila kruta, je pa vsekakor absurdna. Sodniki očitno zgubljajo vsak stik z realnostjo. Znesek dnevno narašča še zaradi obresti, tožnica pa tudi vneto išče še kakšno knjigo po knjigarnah (kot rečeno, neka trčena baba). Sedaj naj bi tožena pisateljica menda z isto vnemo iskala isto knjigo po knjigarnah in jo pravočasno umaknila pred tožnico!?

Grozljiva zgodba je popisana v Sobotni Prilogi z dne 3.6.2006 na zadnji strani - pomisleki: Drago Jančar, Grimmove pravljice. Če ima kdo plačan dostop do arhiva Dela (po novem stvar ni več brezplačna - slivnikova dediščina), bi bilo zanimivo, če celoten članek postavi na Motosvet, ker je stvar tako absurdna, da je zelo vredna branja.

Povezava do komentarja
Delite na drugih straneh

Sodišče je naložilo Bredi Smolnikar -... plačilo glob v višini 20.300.000,00 (več kot 20 mio!!!) sit, ker je tožnica našla še nekaj zablodelih knjih v neki knjigarni, ...tožnica pa tudi vneto išče še kakšno knjigo po knjigarnah (kot rečeno, neka trčena baba).

Glede na višino prisojenega zneska se mi poraja vprašanje, ali nismo bolj trčeni mi, ki tlačanimo, namesto da bi se iskali po knjižnicah in knjigarnah.

Povezava do komentarja
Delite na drugih straneh

Grozljiva zgodba je popisana v Sobotni Prilogi z dne 3.6.2006 na zadnji strani - pomisleki: Drago Jančar, Grimmove pravljice. Če ima kdo plačan dostop do arhiva Dela (po novem stvar ni več brezplačna - slivnikova dediščina), bi bilo zanimivo, če celoten članek postavi na Motosvet, ker je stvar tako absurdna, da je zelo vredna branja.

To je ta zgodba. Če bo DELO ali koga motilo, jo bomo zbrisal.

Pomisleki

Grimmove pravljice

Kliče me Jolka Milič. Zmeraj vedra in malce ironična gospa iz Sežane

je slišati obupana. Pravi, da bodo Bredo Smolnikar spravili na rob

pameti, burleska postaja tragična. Od nje sodišče zahteva plačilo –

primi se, bralec, da ne padeš, ker se ti bo zvrtelo – 20,300.000,00

SIT. In to samo zato, ker so nekje odkrili še en izvod knjige ki se je

znašla na slovenskem sodnem index librorum prohibitorum. Obresti niso

vračunane, vsota bo vsak dan, ko globa ne bo plačana, naraščala. Jolka

Milič je ob tej nenavadni sodbi in njenem konsekventnem izvrševanju

zgrožena, pravi, da gre za svobodo pisane besede, kar za svobodo duha

v tej deželi. Napisala je javno pismo veljakom prava in človekovih

pravic v tej deželi in dobila le en precej suhoparen odgovor. Ali

lahko jaz kaj rečem k tej zadevi?

Seveda lahko.

Pripovedka Brede Smolnikar z nedolžnim naslovom Ko se tam gori

olistajo breze in tudi, če mene vprašate, precej nedolžno vsebino, je

na dobri poti, da postane sinonim za slovenski pravni Absurdistan.

Povejmo še enkrat: pisateljico Bredo Smolnikar so v civilni pravdi

obsodili, ker so tožnice v literarni junakinji Rozini iz zdaj že

slavne pripovedke prepoznale svojo mater. Njihova mati, so trdile, je

bila v resnici drugačna, kakor je opisana v zgodbi. Zaman je bilo

zatrjevanje, da avtorica nikogar ni nameravala žaliti ali obrekovati,

zaman dokazovanje, da je literatura to, kar je, prav zato, ker so v

njej stvari drugačne, se pravi izmišljene. Padla je sodba, po kateri

je morala avtorica knjigo umakniti iz knjigarn. Umaknila jo je. Pod

grožnjo nove kazni se knjiga nikoli več, dokler svet stoji, ne sme

pojaviti v javnosti. Plačati je morala odškodnino tožnicam in

poravnati njihove pravdne stroške. Plačala in poravnala je. Pod

grožnjo z visoko denarno kaznijo so pisateljici naložili, da mora

objaviti opravičilo. Objavila ga je, če ni hotela plačati milijonske

globe. Pa čeprav je trdila, da je zgodba izmišljena. Že na tej točki

se sodna zgodba pomika v Kafkove labirinte. Pisateljica se je morala

sama razglasiti za obrekovalko, pa čeprav so vsi njeni bralci, razen

tožnic in njihovih odvetnikov, prepričani, da gre tu za umetnost, se

pravi fikcijo, ne pa za resničnost, za literarno opisovanje in

izmišljije, ne pa za obrekovanje.

Definitivno pa se soočimo s točko absurda, ko izvemo, da mora po

izreku te nenavadne sodbe pisateljica izločiti iz prodaje vsak izvod,

ki se pojavi kjerkoli v prodaji. In če ga ne izloči, če ji ga ne uspe

vzeti iz prodaje, tudi če se knjiga prodaja brez njene vednosti in

volje, mora za vsak pretečeni dan od izdaje obsodbe do dneva najdbe

plačati globo 50.000 tolarjev. Ker je Svet knjige, ki je kupil

določeno število izvodov, ko knjiga še ni bila prepovedana (leta

1999), en izvod prodal – in to uslužbenki odvetniške pisarne, ki

zastopa tožnice – je Breda Smolnikar od sodišča prejela dve izvršbi v

zneskih čez tri in čez dva milijona. Znesek narašča: če bo višje

sodišče njeno pritožbo zavrnilo, potem je nekje sredi prejšnjega tedna

znašal omenjenih več kot dvajset milijonov tolarjev, danes pa je že

precej višji.

Že ob primeru Matjaža Pikala, ki ga je sodišče obsodilo na drastično

denarno kazen, ker se je v enem od junakov njegovega romana prepoznal

neki policist, sem pisal o zmedi kriterijev in odsotnosti vsake pravne

filozofije, ki omogoča, da se v tej deželi provincialno moraliziranje

spreminja v pravno prakso, zdaj že skoraj v standardno normo.

Nekaterim pravnikom, ki gotovo živijo v nekem drugem svetu, da ne

vidijo, kakšne strahotno nizke kriterije okrog nas ustvarja rumeni

tisk, se zdi potrebno urgentno in na najostrejši možni način urejati

etiko pisanja na najbolj kompliciranem področju, na področju

umetnosti. Na to področje ne posegajo z represivnimi sredstvi v nobeni

visoko profilirani in tradicionalni demokraciji, že kakšnih sto let ne

več. Literaturi sodi literarna veda, ne pa sodišča. No, saj so v obeh

slovenskih primerih tudi slišali glas stroke, a glas užaljenih

tožnikov je bil za sodnike prepričljivejši. Kot sem že rekel: v obeh

primerih so sodišča poskušala ustreči prevladujoči moralni filozofiji

nekega ozkega, trškega, človeško netolerantnega okolja. Ta se zmeraj

hrani iz strahu pred vsem drugačnim, drugače zapisanim, drugače

razumljenim, celo iz strahu pred šalo ali satiro. Enega redkih pravih

in slikovitih poslancev v kratki dobi slovenske demokracije, ki so ga

ljudje imeli radi zaradi njegovih retoričnih bravur, je v neki

razpravi odneslo malo predaleč in – bumf, padla je tožba zaradi

razžalitve, padla je tudi sodba, ki ga je s svojo neusmiljenostjo

spravila na rob preživetja. Izvršbe, zaplembe, nove kazni, kaj pa

steguje svoj predolgi jezik! In zdaj se ta ozkosrčnost, maščevalnost

in nepopustljivost prenaša tudi na področje literature, ozkosrčna

mentaliteta se s takšnimi eksemplaričnimi sodbami povzdiguje na raven

kulturne in etične norme. In stvar lahko obrnemo: prav iz ozkosrčnosti

in agresivnosti, ki je vse bolj značilna za včerajšnjo in današnjo

Slovenijo, prihajajo takšne sodbe.

Verjetno je nasploh eden od bistvenih problemov sodobne slovenske

družbe v tem, da ljudje premalo berejo. In da pravniki berejo premalo

literature. Če bi prebrali eno samo pomembno knjigo literature

dvajsetega stoletja, Joyceovega Uliksesa, ne bi nikoli obsodili

nobenega avtorja samo zato, ker se je nekdo prepoznal v literarnem

junaku, »ki pa je v knjigi drugačen kakor v resničnosti« – in na

takšno formulacijo sta se naslonili obe sodbi! Ko sem izvedel, kakšno

kazen so naložili Bredi Smolnikar, potem ko so v Svetu knjige odkrili

še en zablodeli primerek te ljubke proze, ki jo je sodišče spremenilo

v pošast, se mi je posvetilo, kakšno je po vsej verjetnosti branje

nekaterih slovenskih pravnikov. To je literatura devetnajstega

stoletja, natančneje Pravljice bratov Grimm. Samo tam se iz najbolj

absurdnih razlogov ljudem nalagajo najbolj absurdne kazni. Mlinarjevo

hčer da kralj zapreti v sobo, polno slame, in do jutra mora iz slame

spresti zlato – če ji ne bo uspelo, bo morala umreti. Breda Smolnikar

naj teka po knjigarnah, antikvariatih, skladiščih in papirnih mlinih,

da odkrije, če se še kje skriva kak izvod njene knjige, sicer bo

morala plačati dvajset milijonov in tristo tisoč tolarjev kazni. In če

kakšno knjigo odkrije, je najbolje, da jo nemudoma uniči, najbolje da

jo sežge, da se po kakšnem naključju knjiga ne bo znašla v rokah

tožnikov, da tožniki ne bodo obvestili sodišča in da ji sodišče z

grožnjo rubeža ne bo odredilo plačila novih dvajsetih milijonov

tolarjev kazni. Pisateljica mora uničevati svoje lastne knjige. Samo

še v Grimmovih pravljicah se ljudem nalagajo tako nerazumna opravila,

denimo omenjeni mlinarjevi hčeri, ki ji potem pri preji pomaga

Špicparkeljc, a kaj ko za to zahteva njenega otroka. Fanta, ki ni

poznal strahu, zanalašč strašijo pod sedmimi vešali, pogumni krojaček

se mora bosti z enorogo pošastjo in surovo klati velikane, v

Trnuljčici lazijo skozi trnje, ne manjka pa tudi groženj s kuhanjem v

vreli vodi in strašnimi ječami – povodi za vse to pa so prav tako

nesmiselni, kakor je nesmiselna farsa okrog našega »inkriminiranega«

literarnega dela.

Matjaž Pikalo naj, skratka, tolče revščino, ker je užalil policaja,

Breda Smolnikar bo morala odkriti in sežgati svoje knjige, Ivo Hvalica

bo najbrž moral pojesti svoj lastni jezik, da bodo tožniki in sodniki

iz slovenskih Grimmovih pravljic zadovoljni. In noben Špicparkeljc jim

ne bo pomagal. Pa bi prej mislili! reče provincialna moralka, ki je

postala kriterij sodne prakse na področju literature v Sloveniji. Kdor

pa razen krutih Grimmovih pravljic bere tudi Rimsko pravo, pozna

znamenito splošno načelo, ki se glasi: Lex non patitur absurdum; kar

pomeni, da zakon, v prenesenem smislu pravo nasploh, ne trpi absurda.

In če absurd postane pravna norma in praksa? Tudi na to so imeli

Rimljani odgovor: Uno absurdo dato infinit sequuntur. Če bomo torej

absurd, ki smo mu priča, sprejeli, se bodo nesmisli nadaljevali v

neskončnost. Neskončni nesmisli. Močno upam, da imamo pravnike, ki

bodo to reč premislili. Ker če jih nimamo, potem je, vsaj na tem

področju in vsaj po mojem skromnem mnenju, tukajšnja pravna država na

dobri poti v pravni Absurdistan.

Drago Jančar

Povezava do komentarja
Delite na drugih straneh

Hropo, to že vemo. Rabimo pametne predloge, kam naj emigriramo. Čoporativno. :)

Mogoče v Črno goro, kjer lahko zasedemo tudi kakšno poslansko ležišče? Tam zdaj rabijo pametne ljudi.

Povezava do komentarja
Delite na drugih straneh

Ja in? Kaj ma to veze z nami??? :?

Lohk nam zrihtam ponarejene certifikate o IQ>134 :OK:

Povezava do komentarja
Delite na drugih straneh

  • 4 tedne pozneje...

verjetno?!sigurno...... :angry2:

Kaj pa naj...saj ni kriva! In brez pomena so jo toliko časa vlekli levo desno, ko pa bi lahko prvi dan rekli, da je nedolžna. Osebno ji privoščim 678 milijard $ odškodnine. Proračunskega denarja seveda. Slovenskega!

In your face!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Povezava do komentarja
Delite na drugih straneh

Kaj pa naj...saj ni kriva! In brez pomena so jo toliko časa vlekli levo desno, ko pa bi lahko prvi dan rekli, da je nedolžna. Osebno ji privoščim 678 milijard $ odškodnine. Proračunskega denarja seveda. Slovenskega!

In your face!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Proračunski denar je tvoj denar, ne pozabit tega !

Povezava do komentarja
Delite na drugih straneh

Proračunski denar je tvoj denar, ne pozabit tega !

Jebeš svoj denar, s katerim si ne moreš pira kupit. :glare:

ja ja jaaaaa :topic: :doze: če pa je res. :fredy:

Povezava do komentarja
Delite na drugih straneh

Proračunski denar je tvoj denar, ne pozabit tega !

In kaj potem? Porabili bi ga v vsakem primeru drugi. Na njegovo porabo nimamo nobenega vpliva. Naj zato znorim?

Povezava do komentarja
Delite na drugih straneh

no in kdo je zdaj kriv da je makoterjeva nedolžna

janih

Hmm, še nihče ki ima zadost SIT/€-ov ni bil obsojen. Tko da lahko da je denar kriv da je nedolžna. :blink:

Povezava do komentarja
Delite na drugih straneh

Hmm, še nihče ki ima zadost SIT/€-ov ni bil obsojen. Tko da lahko da je denar kriv da je nedolžna. :blink:

Lahko

pa, da je enostavno nedolžna .. ys dejansko nikoli nisem verjel, da je kriva, ker sem kmalu potem, ko so jo prijeli videl intervju z delavci njene firme, kjer so vsi kot eden trdili, da ona ni sposobna česa takega. Tisti, ki poznate take odnose v malih privartnih firmah, veste, da delavci zeloo dobro poznajo in ocenijo lastnike firm in da je njihovo mnenje o svojih delodajalcih vedno realno in izredno blizu resnici. In če bi kdo od njih sumil, da je ona kriva bi mogoče sicer iz strahu za službo rekel kaj podobnega - vendar gotovo ne tako goreče in zagnano, kot je bilo to videti tedaj.

:grim

Qrc

pri takih postopkih je seveda to, da pravi krivec mirno hodi sem in tja med nami, in da ga zaradi nesposobnosti policije in tožilstva, ki si je dalo preveč dela z nepravo obdolženko, ne bodo nikoli spravili tja kamor spada.

Popravljeno . Popravil Broj Jedan
Povezava do komentarja
Delite na drugih straneh

  • 2 tedne pozneje...

Ustvarite račun ali se prijavite za komentiranje

Za objavljanje se morate najprej registrirati

Ustvarite račun

Registrirajte se! To je zelo enostavno!

Registriraj nov račun

Prijava

Že imate račun? Prijavite se tukaj.

Vpišite se
  • Zadnji brskalci   0 članov

    • Noben registriran uporabnik, si ne ogleduje to stran.



×
×
  • Ustvari novo...

Pomembne informacije

Z uporabo te strani se strinjate z uporabo piškotkov in se strinjate s pravili o varovanju zasebnosti!