Psiholoska cistilnica II

[lojzi]

Edina razlika med optimistom in pesimistom, je ta, da prvi ni najbolje obveščen.

PEPE :twisted: :D

Nagradno vprašanje : kaj je Pepe, optimist ali pesimist? :wink:

[Babi]

Matr sem malo študiral tisto kar so stari Grki rekli (PČ II, 28 stran). Pismu dobra stvar tale ljubezen. Ful dobra reklama, kaj vse pridobiš. Bo treba mal probat, bom mogoče še bogat ratal.

Leon ob tem zadnjem stavku mi je prišla na misel zgodbica o tveganju in rasti v življenju.

"Dve semeni ležita drugo ob drugem v plodni spomladanski prsti. Prvo seme je reklo: "Hočem rasti! Hočem pognati korenine globoko v zemljo pod seboj in pognati poganjke skozi zemljino skorjo nad menoj...Hočem razviti svoje nežne popke kakor prapore v oznanjenje prihoda pomladi... Hočem začutiti toploto sonca na svojem licu in blagoslov jutranje rose na svojih cvetnih listih!" In tako je raslo.

Drugo seme je reklo: "Bojim se. Če poženem korenine v zemljo pod seboj, ne vem, na kaj bom naletel v temi. Če prodrem trdo prst nad seboj, si lahko poškodujem nežne poganjke...Kaj, če odprem svoje popke pa pride polž in mi jih požre? In če razprem svoje cvetove, me lahko kak otrok potegne iz zemlje. Ne, bolje bo, da počakam, dokler ne bo povsem varno."

In seme je čakalo.

Kokoš, ki je po zgondji spomladanski prsti brskala za hrano, je našla čakajoče seme in ga pogoltnila.

In še nauk te zgodbe: "Tiste med nami, ni nočejo tvegati in rasti pogoltne življenje." P.Hansen.

He, he Leon pazi, da te kakšna kokoš ne požre. :wink: :D

[Babi]

[Leon]

Tudi meni so Babičine zgodbice všeč, samo so tako resnične in neizprosne.

Babi pa naj me samo, da jo ne bo potem trebuh bolel. :wink: :D

[RAN]

Ne vem kaj je Pepe, vem da mi je zadnja zgodbica od Babi zelo všeč.

Želel bi pa, da je Pepe mal manj informiran.

8)

[Pravokotar]

Hvala, Ran, info skušam skrčiti na minimum, TV ne gledam in ne berem časopisov, pa mi vseeno zadostuje, da sem.....kaj že.....

PEPE :wink: :shock: :lol: :lol: :lol:

ps: tudi meni je Babin post ful všeč, kot vsi njeni.

[Babi]

Ran, Pepe hvala za spodbudo. Včasih je tako malo potrebno, da osrečimo ljudi. Samo dotik, če vemo komu ga dati, samo tiho izgovorjena beseda...rahla nastavitev kakega vijaka, matice ali ležaja v pretanjenem ustroju duše.

Pepe: "pa mi vseeno zadostuje, da sem...kaj že..."

Hm, dvojajčni dvojček mogoče? :)

P.s.: Pepe oprosti, bila je samo asociacija.

[diablo666]

PEPE :wink: :shock: :lol: :lol: :lol:

ps: tudi meni je Babin post ful všeč, kot vsi njeni.

Men je pa babi sama po sebi vsec ................... he he he pa naj si misli kar si hoce! :twisted: :twisted: :twisted:

[Babi]

Od kar pomnim zagovarjam misel, da se vsaka stvar zgodi z namenom. To velja tudi za ljudi, ki so me ali me bodo prizadeli. Od vseh se učim. Od slednjih tudi to kakšna nikoli nočem postati...Prav to pa je povezano z odpuščanjem. Odpustim, ker vem, da ne razumejo.

"Zgodba se odvija v mračnem začaranem gozdu naše podzavesti.

Njena junakinja na robu zavedanja ves čas čuti žensko, ovito v

dolgo modro tančico, ki nenehno nekaj išče; nikoli je ne more jasno

ugledati, nikoli pa tudi ne izgine iz njenega zornega kota. V nenadnem

trenutku odločitve ji gospa v modrem zapre pot. Od nje si prizadeva

dobiti priznanje, ki si ga je vedno želela in ga potrebovala.

Tako sva si stali nasproti, tišina je drhtela od pričakovanja, petje gozdnih

ptic je na lepem utihnilo. Nato si je segla pod tančico in si odkrila glavo.

Pojavil se je njen obraz, kot luna, ki se prikaže izza oblaka...To je moj

obraz...in zavedla sem se, da sem zmeraj vedela..."Odpusti mi", je rekla.

"Sem kar sem". Medtem ko je govorila, ji je tančica zdrsnila na tla,

pod njo pa se je pokazalo belo spodnje perilo, zmečkano,

nagubano in polno madežev, ki jih je na njem pustilo življenje.

In ko sem pogledala po sebi, sem videla, da je tudi moja obleka

ravno tako zmečkana, nagubana in zamazana....Isti obraz, ista oblačila, drugi vidik mene - in jaz sem ga zavračala, ker sem v svoji nevednosti verjela, da lahko nadaljujem romanje sama, brez svoje sence..."

Pravijo, da se vse da, samo pogum je potreben za velike spremembe v življenju. Torej ali imam možnost, da se me zmeraj manj dotakne zloba nekaterih ljudi zato ker sem bolj prosojna in sprejemam stvari in razumem ali pa da otrdim in postanem kamen?

[ak]

A bi tole preimenovali v filozofska čisitlnica? :roll:

[marijan]

otrdeti in postati kamen ni rešitev, kajti takrat ne izkazuješ svojih čustev (skrivaš jih v sebi, kar pa ponavadi zelo, zelo boli), svoja čustva moraš vedno pokazati. koliko nas pa ljudje ki jih v bistvu sploh ne poznamo lahko prizadenejo je pa druga stvar. najbolje se je na take stvari neodzivat. sicer nekaj časa gloda zakaj ? ampak mine.

[ak]

koliko nas pa ljudje ki jih v bistvu sploh ne poznamo lahko prizadenejo je pa druga stvar. najbolje se je na take stvari neodzivat. sicer nekaj časa gloda zakaj ? ampak mine.

otrdeti in postati kamen ni rešitev, kajti takrat ne izkazuješ svojih čustev (skrivaš jih v sebi, kar pa ponavadi zelo, zelo boli), svoja čustva moraš vedno pokazati.

zdej si pa v eni izjavi izustil dve nasprotji, se ti ne zdi?

[RAN]

koliko nas pa ljudje ki jih v bistvu sploh ne poznamo lahko prizadenejo je pa druga stvar. najbolje se je na take stvari neodzivat. sicer nekaj časa gloda zakaj ? ampak mine.

otrdeti in postati kamen ni rešitev, kajti takrat ne izkazuješ svojih čustev (skrivaš jih v sebi, kar pa ponavadi zelo, zelo boli), svoja čustva moraš vedno pokazati.

zdej si pa v eni izjavi izustil dve nasprotji, se ti ne zdi?

To je zato, ker se nasprotja privlačijo.

:D :D :wink:

[marijan]

ni nujno, odvisno kako bereš.

bom pa še to dodal>

Jaka je bil res človek, ki si ga z veseljem sovražil.

Vedno je bil dobre volje in vedno je povedal kaj pozitivnega. Ko ga je kdo

vprašal, kako mu gre, je odgovoril: "Če bi mi šlo bolje bi bil dvojčka! "

Bil je naravni motivator. Če je imel kakšen uslužbenec slab dan, mu je

vedno pokazal, kako naj gleda situacijo v pozitivni luči. Vedno me je zanimalo, kako mu to uspe, zato sem šel nekega dne k njemu in ga vprašal: "Ne razumem. Ne moreš biti vedno pozitiven. Kako ti to uspe? "

Jaka mi je odgovoril: "Vsako jutro, ko se zbudim, si rečem, Jaka, imaš ve

možnosti. Lahko si slabe ali dobre volje. Vedno izberem, da sem raje dobre volje. Vsakič, ko se mi zgodi kaj slabega, lahko izbiram, ali bom žrtev, ali se nekaj naučim iz tega. Izberem, da se raje kaj naučim. Vsakič, ko se mi kdo pritoži, imam možnost sprejeti njegovo pritožbo, ali pa izluščim pozitivno stran življenja. Izberem pozitivno stran življenja. "

"Ja, ja, ampak ni tako preprosto," sem se pritožil

"Seveda je," je rekel Jaka. "Vse v življenju so odločitve. Ko odmisliš vso

navlako je vsaka situacija odločitev. Sam se odločiš, kako se boš odzval

na okolico. Sam se odločiš, kako bodo ljudje vplivali na tvoje razpoloženje. Sam se odločiš, ali boš slabe ali dobre volje. In konec koncev se sam odločiš, kako boš živel svoje življenje. "

Veliko sem razmišljal o njegovih besedah. Kmalu sem zapustil podjetje in

začel na svoje. Izgubila sva stike, a vsakič, ko sem se odločil, namesto

da bi samo sprejel, sem se spomnil nanj.

Več let zatem sem slišal za Jakovo nesrečo. Padel je 20m globoko s

komunikacijskega stolpa. Po 18-urni operaciji in tednih intenzivne nege je

Jaka zapustil bolnišnico s kovinskimi vsadki v hrbtenici. Pol leta kasneje

sva se srečala. Ko sem ga vprašal kako je, je odvrnil : "Če bi mi šlo

bolje bi bil dvojčka! Bi rad videl moj brazgotine?" Ni mi bilo do pogleda

na brazgotine, zato sem ga vprašal, na kaj je mislil med padanjem.

"Najprej sem pomislil na svojo še nerojeno hčerko. Ko pa sem ležal na

tleh, sem se spomnil, da imam dve možnosti. Lahko izberem smrt, lahko pa življenje. Izbral sem življenje. "

"Se nisi bal? Ali si izgubil zavest? " sem ga vprašal.

Jaka je nadaljeval: " . reševalci so bili super. Ponavljali si mi, da bo

vse v redu in naj nič ne skrbim. Toda, ko so me peljali na urgenco sem videl izraze na obrazih doktorjev in sester in sem se res ustrašil. V njihovih očeh sem bil že mrtev. Vedel sem, da moram nekaj ukreniti. "

"Kaj si naredil? " sem ga vprašal.

"Velika debela sestra mi je kričala vprašanja. Vprašala me je, če sem na

kaj alergičen. 'Ja' sem odgovoril. Zdravniki in sestre so prenehali z delom in čakali na moj odgovor. Zajel sem zrak in zakričal 'Na gravitacijo!'. Ko se je smeh polegel, sem jim dejal 'Odločil sem se živeti. Operirajte me kot živega, ne kot mrtvega!' "

Jaka je preživel zaradi spretnosti njegovi zdravnikov, pa tudi zaradi

svojega izjemnega odnosa. Takrat sem spoznal, da se moram vsak dan

odločiti in živeti polno življenje.

[Babi]

To je zato, ker se nasprotja privlačijo.

:D :D :wink:

Sprašujem se, če se nasprotja res privlačijo, kaj pa teorija o sorodnih dušah?

Našla sem nekaj simptomov tistih, ki so doživeli to čudovito izkušnjo:

- spoznamo se preko nenavadnih okoliščin, popolnoma nenačrtovano in nepričakovano,

- takoj dobimo občutek, da se poznamo že od prej,

-občutimo takojšnjo in globoko medsebojno povezavo,

-doživimo nekakšen "električno občutek", ki ga besede ne morejo opisati,

-povezava je v trenutku, kot bi ne pretekel čas od takrat, ko smo bili nazadnje skupaj,

-občutimo močan in globok občutek enosti, ki ga prej nismo poznali,

-vzbudijo se nam občutki, ki so se nam prej zdeli nemogoči,

-smo neločljivi,

-ko si pogledamo v oči, čas in prostor nimata pomena,

-med nami ni preprek, odnos je popolnoma odprt,

-drugemu dajemo in nikoli ne pomislimo, da nam bo vrnjenjo,

-nismo odvisni drug od drugega,

-obstaja občutek neomejenosti naših občutkov,

-v našem odnosu ni prepovedi, vse je svobodno brez potrebe po omejevanju, posedovanju in kontroli,

-oba brez dvoma vesta, da sta bila privedena skupaj z razlogom,

-med sabo ne tekmujemo, niti se ne pretvarjamo, da smo drugačni od tistega kar v resnici smo,

-čutimo, da smo, ampak smo popolni skozi njo/njega,

-v napake drugega imamo zaupanje in potrpljenje in jih takoj sprejemamo,

-ko sorodni duši pogledamo v oči, v njih vidimo samega sebe.

Če prav razumem bi potemtakem morali svoja čustva vedno pokazati, kot pravi Marijan, ne glede na posledice? Ali biti večni optimist, kot Jaka, se odločiti in živeti polno življenje? Se mi zdi, da je vse to v praksi precej težko izvedljivo. Vse je res tako enostavno slišati, pa ni.

Od seznanjenja preko verjetja do vedenja je dolga pot, najlažja preko izkušnje....morda pa pridem do odgovora z rahlo spodbudo v pravo smer.

[kat]

To je zato, ker se nasprotja privlačijo.

:D :D :wink:

Sprašujem se, če se nasprotja res privlačijo, kaj pa teorija o sorodnih dušah ?

Babi, jest se tudi nagibam k mnenju, da privlačnost nasprotij bol poteka na kemijskem kot našem nivoju.

Morda te na začetku res prevzamejo te druge dimenzije, ki pa te prav kmalu začnejo utesnjevati, sledi odpovedovanje in na koncu spraševanje ... :?

[Babi]

Morda te na začetku res prevzamejo te druge dimenzije, ki pa te prav kmalu začnejo utesnjevati, sledi odpovedovanje in na koncu spraševanje ... :?

Utesnjevanje, odpovedovanje. Ja Kat imaš prav. Tako sem doživljala svoj neuspešen zakon. Spraševanje...? Preteklost pusti v človeku mnogo ran, ki me še vedno spremljajo. Res je, veliko sprašujem ker mi trenutna nova čustva niso čisto jasna, rahla zmeda, strah zaradi preteklih slabih izkušenj, nezmožnost izkazovanja čustev.... Upam, da ne bo predolga pot do verjetja, da sem srečala "sorodno dušo"....večina simptomov drži, samo še dojeti jih je treba in sprejeti dejstvo, da obstajajo tudi dobri princi z izjemnim odnosom do svoje princeske.

[Leon]

Odpuščanje

Odpuščanje ni vedno razumno dejanje. Odvisno komu odpustiti. Nekaterim za nekaj da, drugim za drugo ne. Primera:

1. Parkiram avto kjer ne bi smel. Ne pomislim na posledice. Ko se vrnem, me čaka »listek«. Pri poskusu poravnave kazni sem iz x razloga deležen odpustka. Kljub neplačani kazni se mi dogodek zdi »pomemben« in se ga v bodoče pri parkiranju vedno spomnim. Nikoli več napačno ne parkiram. »Duša« mi ne da in mi je vsaj neprijetno, če se že ne sramujem, da sem storil prekršek. Prekršil sem dogovor med ljudmi dogovorjen zaradi usklajevanja skupnih interesov. Nisem več en med njimi, temveč drugačen.

2. Parkiram avto kjer ne bi smel. Zavedam se posledic in si rečem, da bom napisal pritožbo pa ,..., v glavnem poskušal se bom izvleči. Moj namen je podel. Zopet listek. Izvlečem se po podlih variantah. Naslednjič bom zopet storil enako. Gledam le nase in mi ni mar za druge. Ustavi me lahko le kazen. Nisem sposoben doumeti, da kazen ni pomembna, ampak je pomembno kršenje skupnega dogovora, ob spoštovanju katerega drug drugega ne omejujemo in si ne jemljemo energije. Ker sem omejen in ker spoštujem le česar ne morem nadzorovati, potrebujem »zagon« za razmislek čemu sem bil kaznovan. Kazen. In ker sem zelo omejen, je višina kazni pri meni sorazmerna »moči zagona« za razmišljanje.

Kaj je odpuščanje? Je dati nekomu ponovno možnost, da te prizadane. Je nekoga nepodučiti, da ti je storil zlo in bo to verjetno ponovil. Je prevečkrat sebe ne imeti rad. V današnjem svetu je morala skoraj zastonj in le denar šteje. Temu primerno je potrebno spremeniti privzgojeno.

[kat]

Upam, da ne bo predolga pot do verjetja, da sem srečala "sorodno dušo"....večina simptomov drži, samo še dojeti jih je treba in sprejeti dejstvo, da obstajajo tudi dobri princi z izjemnim odnosom do svoje princeske.

" Podobno privlači podobno. Samo bodi, kdor si, miren in jasen in svetleč. Izžarevajmo, kar smo, in se kar naprej sprašujmo, če delamo tisto, kar si resnično želimo, in nekaj delamo, samo kadar si odgovorimo z da. S tem avtomatično odvračamo tiste, ki se od nas nimajo ničesar naučiti, in privlačimo tiste, ki se imajo in od katerih se imamo kaj naučiti tudi mi. "

Iluzije, Richard Bach

[Gregs]

Dr. Gregs spremlja, a trenutno ni v stanju moznosti odgovarjanja... Ni idej, ni casa... :wink: ... a pride nazaj...

[Vrtnica]

Dr. Gregs spremlja, a trenutno ni v stanju moznosti odgovarjanja... Ni idej, ni casa...  :wink: ... a pride nazaj...

sam da pride nazaj :)

[RAN]

samo še dojeti jih je treba in sprejeti dejstvo, da obstajajo tudi dobri princi z izjemnim odnosom do svoje princeske.

Tega na žalost Babi ni.

V povprečju smo vsi kakršni smo. V nas je tudi princ in če ga princeska zna obuditi, ga za trenutek lahko celo uzre. Tako kot mi tudi princesko.

Zato pa živimo za trenutke, ko smo lahko tudi princi svoji princeski.

Vmes ?

Vmes se hranimo s hrepenejem na ta vnovični trenutek.

Največkrat jih je malo, intervali so vedno daljši.

Tudi moč in pripravljenost poljubiti žabo je vedno manjša.

Princeska bi rada, da se to samo od sebe zgodi.

:) 8)

[Babi]

S tem avtomatično odvračamo tiste, ki se od nas nimajo ničesar naučiti, in privlačimo tiste, ki se imajo in od katerih se imamo kaj naučiti tudi mi. "

Kat, vsakdo je lahko moj učitelj. Vsaka modrost, pospremljena z razumevanjem drugega, strpnostjo, prijaznostjo, odprtostjo, toleranco,...., tudi iz ust najpreprostejšega človeka me uči.

Zato je ta forum tudi tako zanimiv, ker je poln učiteljev življenskih modrosti, tudi takih modrosti, ki gredo skozi srce.

Rada preberem različna mnenja, argumente, to me bogati in mi širi obzorja, mi omogoči drugačno perspektivo.

Z veseljem se učim, dajem in sprejemam. :D

[Babi]

Tudi moč in pripravljenost poljubiti žabo je vedno manjša.

Princeska bi rada, da se to samo od sebe zgodi.

:)  8)

Ran na srečo mojo se to tudi samo od sebe zgodi. :wink: :D

[Babi]

Kaj je odpuščanje? Je dati nekomu ponovno možnost, da te prizadane. Je nekoga nepodučiti, da ti je storil zlo in bo to verjetno ponovil. Je prevečkrat sebe ne imeti rad. V današnjem svetu je morala skoraj zastonj in le denar šteje. Temu primerno je potrebno spremeniti privzgojeno.

Odpusti in vse ti bo odpuščeno mi je bilo privzgojeno. Pa je to prav? Torej naj še naprej odpuščam drugim, oni me bodo pa še naprej gnjavili?

Nekateri teoretiki sicer pravijo, da moraš najprej odpustiti sebi, nato odpustiti tisti osebi vse hudo, kar ti je storila in nato tisto osebo odpustiti iz svojega življenja, da se ne pojavlja več v njem.

Vse lepo in prav, kaj pa če ne morem pozabiti? Kako najti mir v sebi?

Leon imaš prav. Vsekakor bo res potrebno spremeniti privzgojeno.

"Potrebujemo veliko ljubezni, da lahko odpustimo, a veliko več ponižnosti, da lahko prosimo za odpuščanje." je rekla Mati Theresa.