Psiholoska cistilnica II

[Babi]

Pri vsej stvari pa je najhuje, da stvar teče na emocionalni ravni, ki ni nujno odraz realnih dejstev.

Kaj sem hotel povedati? Da je na žalost dovolj občutek enega, da ne dobi dovolj, čeprav se drugi malodane raztrga, pa stvar že ne špila.

Najboljša bi bila večna začaranost. Ljubezen sedaj in za vedno.

8)

Uh, upam, da bom tole znala na splošno opisati z besedami....

Realnost je tisto, o čemer govoriš ti. In realnost je tisto, o čemer bom pisala, da je velika večina odnosov takšna, v katerih se skrivamo vsak za svojimi zidovi, skrivamo vsak svojo bolečino in partnerju ne povemo vsega. Delček vedno zadržimo zase. Ponavadi so to bolečine, strahovi ali pa kakšni kiksi, ki jih težko priznamo še sami sebi.

In je na drugi strani pravljica, katero si verjetno vsi čisto potiho želimo. V katero čisto potiho, sami zase, verjamemo. Da bi lahko našli nekoga, kateremu pa bi lahko zaupali vse svoje strahove, vse svoje bolečine, tudi tiste, o katerih sami tako zelo težko govorimo. In seveda vse lepe misli, vse lepe želje, veselje, srečo, zadovoljstvo, spolne fantazije.......

In da je to samo pravljica, v katero ne verjamemo, povemo na glas. Da je realnost tisto, o čemer si govoril ti, tudi to povemo na glas. Si upamo povedati na glas, da si želimo pravljico? Da pa si vendarle želimo nekoga, ki bi nas iskreno objel, ki bi nam iskreno sprožil ramo, na kateri se lahko izjočemo, kateremu bi lahko zaupali vse svoje strahove, skrite želje, bolečino, radost, srečo, veselje, skrite fantazije s tem, da ne bi tega nekoč pa le izkoristil proti nam?

Verjetno ne. Verjetno je lažje ostati realist (spet maska?) in te skrite želje, ki so del vsakega izmed nas, zadržati zase. Pa je na ta način možno uresničiti pravljico? Tisto torej, kar si želiš sam v sebi? Kar veš samo ti in tega ne deliš z drugimi? Ker bodo drugi mislili, da si za "luno"? Ker na ta način, če to deliš z nekom postaneš ranljiv in svoje rane izpostaviš na milost in nemilost nekomu, naj z njimi naredi kar hoče? Ali ti izrazi sočutje, ti po svojih močeh pomaga, ali pa na to rano še strese sol in poper?

Po mojem mnenju ne. Le če bomo na glas (seveda s tem mislim na tisto osebo, ki nam je blizu) povedali naše skrite želje, vse tisto, kar bi želeli zadržati zase (maska - strah pred nesprejemanjem, obsojanjem), če bomo torej iskreno povedali, kaj si želimo, kaj potrebujemo, česa nas je strah, le tako bomo morda lahko uresničili svojo pravljico, sanje.

Vsak odnos, kjer dajanje in prejemanje ni uravnoteženo, začne hirati. Včasih lahko hira zelo dolgo. Na koncu navadno umre ali pa se povampiri in sesa življenje iz nas.

Velikokrat se nekateri preveč obešajo na kratke avanture, nekaj srečanj in kakšen seks. Pa prehitro pričakujeje, da bo iz tega nakaj velikega zraslo.

Kar je dobrega, navadno pride od tam, kjer najmanj pričakujemo. Dobro se je prepustiti toku ljubezni, brez prevelikih pričakovanj.

He, he Ran zadnji stavek mi je pa polepšal dan. :D 8)

[Manu]

Vsi ki gojite iluzije, da v katerokoli medsebojno zvezo ni potrebno ničesar vlagati in da se le ta razvija in žiivi izključno sama od sebe, ste kanditati za sedanja in prihodnja razočaranja.

Ne velja vlaganje samo ene strani. Medsebojno morajo biti stvari izravnane, čeprav se ne dajo vagati.

Goraj omenjeno velja od prenehanja medsebojne začaranosti, ki je ponavadi kratkega veka.

Pri vsej stvari pa je najhuje, da stvar teče na emocionalni ravni, ki ni nujno odraz realnih dejstev.

Kaj sem hotel povedati? Da je na žalost dovolj občutek enega, da ne dobi dovolj, čeprav se drugi malodane raztrga, pa stvar že ne špila.

Najboljša bi bila večna začaranost. Ljubezen sedaj in za vedno.

8)

Vedela sem, da si nekaj posebnega. 8)

[andrej]

Manuela in Andrej se strinjam z vama, da je potreben čas, da drugačnost pride do izraza. Vendar obstaja tudi skoraj mistična sila, ki ti v nekaj trenutkih (nekaj reakcijah na »provokativna« dejanja) v vrtu pokaže vrtnico, ki se v vetriču giblje drugače,....

Tu se razhajamo. Tisti prvi odziv, instinkt, povzdiguješ na neko višjo raven. Ta "mistična sila" se je vsaj pri meni večkrat izkazala za lažnivko. Pove ti sicer to, da je nekdo fizično privlačen, to pa je tudi vse. Privlačnost je NUJNI, ni pa ZADOSTNI pogoj za uspešno zvezo. Če pa v trenutku (oziroma v kratkem času) projiciraš v nekoga svoje ideale, se izenačiš z njim, to ne more biti zdravo in mora voditi v razočaranje, kajti delaš račun brez krčmarja -- ustvarjaš si pričakovanja, ki se kasneje razblinjajo eno za drugim.

Boljša se mi zdi pot, kjer na začetku ne pričakuješ preveč, ampak se pustiš presenetiti. In če je oseba prava, začaranost narašča vsak dan, navdušenje se stopnjuje ko vedno znova v njej odkrivaš lastnosti, ki jih visoko ceniš, to je, ko uzreš v njej svoje ideale. Zaljubljenost, ki pride z majhno zakasnitvijo.

Da pa sploh dopustiš, da se ti kaj takega zgodi, je treba dati priložnost, ne zavreči nikogar že a-priori, ker niso takoj padale zvezde z neba.

"Oh we would know, wouldn't we? The stars would explode in the sky! But they don't, do they, stars have their moments, then they die.."

(Nick Cave)

[Manu]

"Oh we would know, wouldn't we? The stars would explode in the sky! But they don't, do they, stars have their moments, then they die.."

(Nick Cave)

Andrej, ja, vse je potopljeno v našo izkušnjo. Kaj mislim? To, da lahko pristno dojamemo in razumemo zgolj to, kar smo tudi sami doživeli... pa pri tem ne mislim le na ljubezen, čeprav je mogoče prav ta tisto tipično doživljanje, tipično naša izkušnja...

Saj veš - pticam, ki nas gledajo od zgoraj, se kaže vse čisto drugače.

Ampak niti pomislijo ne, da se jim morda ne kaže v pravi luči. 8)

Ko berem tvoje besede se počutim dobro. V dobrem pa se počutimo povezane in izpolnjene.

Danes je lep dan. Veliko sonca bo. Ne bo sicer toplo, bo pa svetlo. :wink:

[Leon]

Ja dobra sta Andrej in Manuela. Tako zrela.

Andrej: »...Pove ti sicer to, da je nekdo fizično privlačen, to pa je tudi vse....«

Kakor sam opažam sta gibanje človeka in njegov izgled odraz njegove osebnosti. Torej več kot fizična privlačnost. Veliko več. Igralci potrebujejo ogromno časa, da naštudirajo gibe karakterja in s tem njegovo osebnost za neko vlogo. Toliko bolj sta faktorja pomembna, ker jih človek nehote podzavestno oddaja, jih ne hlini (vsaj povprečnež ne). Nekateri ne morejo pogledati drugemu v oči, drugi zardevajo, tretjim roke ne dajo miru, četrti povzdugujejo glas, ko so ogroženi, se smejijo,... Ko si mlad narava poskrbi, da se podzavesti privlačita skoraj brez vednosti zavesti. Privlačita se v naravno pomembnih lastnostih t.j. reprodukcija, preživetje, varnost,....

Žal je naš vsakdan vedno bolj nenaraven in drugačen, zato ni potrebno, da si fizično močan, da bi preživel oz., če si ni nujno, da boš. Merila se spreminjajo, naše podzavestne (vgrajene) predstave pa temu le počasi sledijo. Z leti z zavestjo korigiraš svoje podzavestne predstave, ker se prilagajaš prostoru v katrem živiš. Ko so ti nekaj časa že povsem vsakdanje, ti začno poronicati v podzavest. Se spreminjaš. To je opaziti tudi na tvojih gibih in tvoji pojavi. Spreten opazovalec te bere.

Strinjam se, da pač vsega ne moreš imeti in se je potrebno prilagajati, biti drugačen kot si, ampak skušamo definirati the best – ideal (sicer ne vem čemu, ker s tem povzročamo sami sebi škodo, ker analiziramo naše odnose in obstaja nevarnost, da kakšno oslarijo odkrijemo). Ker za ideal ne potrebuješ nobene energije, je brez trenja. Dlje kot si od njega, več je potrebno vlagati energije in razuma. Enkrat je že bilo rečeno, da je razum mazivo med površinama dveh osebnosti. Bolj, ko sta grobi, več ga je potrebno, da se ne poškodujeta. Zelo grobo rečeno se mi zdi, da je količina potrebne vložene energije v zvezo za njen obstoj, merilo koliko sta dva za skupaj.

Iskrica za RAN-a: »V ljubezni je vsega konec od dneva, ko eden od zaljubljencev pomisli, da je zlom možen.« Brantome

p.s.: pogrešata kdaj krila?

[Alla]

Ja, pa ja................Če hočeš preživat se moraš na momente blazno čustveno distancirat od vsega...............Danes je že tak dan....................... :? :( :cry: :( :? ..........mogoče bo spet kdaj malenkost boljše........................................

Alla

[Manu]

Leon, ampak jaz NOČEM biti zrela.

To sploh ni bil moj namen.

Samo razmišljala sem na glas.

Je res malenkost to, da si se veselil sonca, da si užival v pomladni svetlobi, da si ljubil, da si mislil, da si storil? (Matthew Arnold, daleč tega)

[Babi]

p.s.: A ne Alla, da je Gregs najbojši ljubimec na Motosvetu?

Alla:

Ja, pa ja................Danes je že tak dan...... :? :? :? :? :? .......mogoče bo spet kdaj malenkost boljše...............

:shock: :shock: :shock: Uh, to pa je huda kritika. Če me spomin ne vara je Gregs nekje napisal "To je tako, kot ko zjutraj vstanem, si pogrejem mleko...pač rutina...."

[Leon]

Babi pa kva ti to nekaj sanjaš? :shock:

Še ga ma rada. 8)

[Alla]

Pa že.... :?

[Gregs]

p.s.: pogrešata kdaj krila?

Na zalost da. Imam polomljena. Trenutno so na servisu.

[Gregs]

p.s.: A ne Alla, da je Gregs najbojši ljubimec na Motosvetu?

Alla:

Ja, pa ja................Danes je že tak dan...... :? :? :? :? :? .......mogoče bo spet kdaj malenkost boljše...............

Leon: hudica, kako se dober glas hitro siri.... :lol: Drugace pa... Kaj je najboljse, je zelo relativno... Za nekoga je super, za drugega cisto zgreseno... Kaj je zame, je edino vprasanje.

Babi: heh... sobotno razpolozenje se nanasa na nekaj CISTO drugega.... in mene ni zraven, mimogrede.... vsaj direktno ne... :wink:

[Gregs]

Vec komentarjev trenutno ne pricakujte od mene....

[SiR]

Vse lepo in prav, kaj pa če ne morem pozabiti? Kako najti mir v sebi?

- daleč od oči, daleč od srca

- če nočeš pozabit si mazohist

- obstaja pa še Ice-ova varianta

Iceova varianta? A lahko razlozis?

Glede pozabljanja - saj ni vprasanje, kako pozabiti. POzabimo vedno tako, da zamenjujemo A z B... Torej zamenjamo tisto, kar nas moti, z necim novim. Problem je pri pasivnezih in zdolgocasencih... Seveda se lahko vsak od nas kdaj steje za enega od slednjih... Gre za tisto manicno-depresivno-hiper-aktivno komponento posameznika, ki se v negibnosti pasivnega bivanja v glavi prevec intenzivno ukvarja s preteklostjo in objokovanjem ter vzdrzevanjem pri zivljenju minulih lepih trenutkov... Ce pa smo si le sposobni najti nove lepe trenutke - torej po potrebi tudi spremeniti merila in vrednote - smo na dobri poti, da pozabimo nekaj oz. vsaj ne mislimo na tisto v tisti "boleci" luci... In scasoma tudi zalosnti spomini postanejo zgolj nasa osebna zgodovina, emocionalni pedigre, ce lahko temu tako recemo...

[ak]

Iceova varianta? A lahko razlozis?

Trpi.

[IKE]

Se že dalj časa nisem oglasil v tej temi ... pa tudi branje te teme zanemaril ... včeraj pa prebral kar nekaj zadnjih strani in izkoriščam izjavo SymRU - ja ... Glede pozabljanja - saj ni vprasanje, kako pozabiti ...

Napisanih in zagovarjanih je mnogo misli in nazorov do življenja, ki se med seboj razhajajo ... hmmmm ... že to je zadosten dokaz da smo dokaj različni ... pa ne zato ker sami hočemo ( ali zelo redko ) v glavnem nas je izoblikovalo življenje.

Mislim, da je ravno pozabiti na A, oziroma ga nadomestiti z B lahko zelo boleč in dolgotrajen postopek, pri katerem je potrebno ločiti materialni in čustven svet.

Vzamimo kot primer kristalno vazo na polici, ki jo po nerodnosti - nehote razbijemo. Polica ostane prazna in to čutimo mi, ki jo opazujemo. Da se izognemo praznini kupimo novo in jo postavimo na njeno mesto. Stvar je dokaj preprosta ... če pa nas nanjo vežejo posebni dogodki, je to že bolj boleče.

Pred časom sem napisal, da je zelo težko najti skupni imenovalec čustvom in miselnim željam. Čustva in dogodki povezani z ljubeznijo nas polnijo in bogatijo ... navadimo se črpati od nekoga na svojevrsten način ... pa naj bo to prijatelj ali ljubljena oseba. Naenkrat pride do zamere ... kaj narediti sedaj ? ... zamenjati A za B ... mogoče v razmišljanju ... a srcu je zelo težko ukazovati kaj in kako.

Ko osebo vidimo, nam možgani najprej pokličejo v spomin zamero ... čez čas pa nas čustva spomnijo na del praznine v svojem skladišču - srcu, ki išče nov napoj iz znane čaše. Tu mislim da je beseda odpuščanje pravilnejša in najti pravo merilo te besede je za marsikoga velika uganka ali pojem nečesa neobvladljivega.

[IKE]

... splošen problem današnjega časa je vedno več samskih ljudi, ker imajo (pre)visoko postavljena merila- pričakovanja za svojega bodočega partnerja (preden ga uspejo pravzaprav sploh spoznati) ...

Le kako lahko nekdo po nekaj nerejenih korakih sprevidi, da ta pot ne prinaša uspeha ... da ga ne pelje do željenega mesta ... saj se sploh ne zaveda koliko križišč ga še čaka ... koliko možnosti za spremembo zapravlja ... da ni vse v štartu ...

Tu je Ice - ova varianta nagrata za trmavost.

Lepo je napisal Andrej : ... Boljša se mi zdi pot, kjer na začetku ne pričakuješ preveč, ampak se pustiš presenetiti ... in ravno ta presenečenja predstavljajo trenutke, za katere je vredno se boriti, ljubiti in nasploh živeti.

[Manu]

... splošen problem današnjega časa je vedno več samskih ljudi, ker imajo (pre)visoko postavljena merila- pričakovanja za svojega bodočega partnerja (preden ga uspejo pravzaprav sploh spoznati) ...

Le kako lahko negdo po nekaj nerejenih korakih sprevidi, da ta pot ne prinaša uspeha ... da ga ne pelje do željenega mesta ... saj se sploh ne zaveda koliko križišč ga še čaka ... koliko možnosti za spremembo zapravlja ... da ni vse v štartu ...

Tu je Ice - ova varianta nagrata za trmavost.

Lepo je napisal Andrej : ... Boljša se mi zdi pot, kjer na začetku ne pričakuješ preveč, ampak se pustiš presenetiti ... in ravno ta presenečenja predstavljajo trenutke, za katere je vredno se boriti, ljubiti in nasploh živeti.

IKE 8)

[Babi]

Babi pa kva ti to nekaj sanjaš? :shock:

Še ga ma rada. 8)

AAAAAAAAAA :shock: :shock: LEOOON :?: :?: :?: :o :o :o

[Babi]

DAN ODET V SANJE

Sonce je žarelo na nebu, njegovi žarki so se igrali na valovih reke, ki je mirno, skoraj žalostno polzela proti svojemu toku.

Prepričana sem, da vsak doživi trenutke, ko bi najraje poletel, kot ptica, nekam daleč stran, da bi se tako odmaknil od bremen sedanjosti. Jaz sem danes za trenutek zasanjala v prečudoviti pesmi, ki mi jo je ponujala narava, ko sem negibno, sedela na vrhu hribčka, ki je imel razgled na vso lepoto dneva. Občudovala sem drevesa, ki so imela debla povezana v obliki črke V, spremljala ptic let in izlivala svoje želje in sanje v reko, ki me je tiho poslušala. Sonce se je igralo s sončnimi žarki, na njeni površini in grelo moje Srce ter Dušo. Ozrla sem se v moč Sonca in tudi njemu izpela vse svoje sanje, samo da bo vedelo… Grelo me je in grelo… napolnilo me je z notranjo ljubeznijo in se mi od daleč tiho smejalo… Žarke sem srkala vase in jih skušala tudi nekaj ujeti, jih poslati vsem, ki jih imam rada, da bi skupaj sanjali te prečudovite sanje- TEGA SONČNEGA DNE, ko sanje lahko postanejo RESNICA!

[IKE]

Zelo lepo si opisala ves žar narave ki blesti v svoji celi podobi ... ni ti ušla niti podoba debel dreves ... spremjala si let ptic in si mogoče tudi sama zaželela razpreti krila in raznesti svoja čustva in razmišljanja daleč naokrog ... saj je tudi reka, ki jo je grelo sonce bila videti žalostna in ti ni mogla pomagati.

Črpanje lepot narave in podoživljanje prelepih preživetih trenutkov je mogoče le beg pred pogledom resnice ... iskanje izhoda iz slepe ulice ... obenem pa bazen neizmernih lepot in navdihov ... prostor kjer lahko svoje želje in načrte prosto zaupamo vetrcu, da jih ponese v nebo, po tihem pa upamo da bodo padla na rodna tla.

Za uresničitev sanj je potrebno mnogo truda in moči, predvsem pa je nekomu potrebno povedati ... pravzaprav vsaj nakazati, kje naj išče in kako pomagati doseči cilj. Šele ko nam nekdo drug pove : no, pa so se ti sanje le uresničile ... takrat začutimo svojo polno moč.

[Gregs]

Napisanih in zagovarjanih je mnogo misli in nazorov do življenja, ki se med seboj razhajajo ... hmmmm ... že to je zadosten dokaz da smo dokaj različni ... pa ne zato ker sami hočemo ( ali zelo redko ) v glavnem nas je izoblikovalo življenje.

Mislim, da je ravno pozabiti na A, oziroma ga nadomestiti z B lahko zelo boleč in dolgotrajen postopek, pri katerem je potrebno ločiti materialni in čustven svet.

Ce bi se pustil izoblikovati zivljenju, potem ne bi tezil k zivljenju, polnemu ljubezni in obcutkov, ampak bi se obnasal kot robot... brez custev, brez strasti, brez upanja... kar se momentalno zgodi... ampak potem spet pride nekaj, kar me brcne... pa sem spet na poti, ki zame edina pomeni resitev... Ce ne upam, sem mrtev. Kako blizu sem?! :?

[Gregs]

p.s.:  A ne Alla, da je Gregs najbojši ljubimec na Motosvetu?

Alla:

Ja, pa ja................Danes je že tak dan...... :? :? :? :? :? .......mogoče bo spet kdaj malenkost boljše...............

:shock: :shock: :shock: Uh, to pa je huda kritika. Če me spomin ne vara je Gregs nekje napisal "To je tako, kot ko zjutraj vstanem, si pogrejem mleko...pač rutina...."

What the f.....?! :shocked!:

Ja, to sem nekje napisal, ampak ne v zvezi s seksom.... Ej, to pa ni rutina... ne sme biti....

[Gregs]

Danes sem nekje prebrala:"Pekel je tam, kjer ne moreš ljubiti......"

Zdaj pa mlejem.........kolikokrat sem že bila v peklu in kolikokrat še bom? Kaj lahko storim zoper to? Ali je ljubezen, ljubiti in biti ljubljen res smisel življenja........ :?  :(  :?  

Nč več ne vem................................................

Alla

Pisalo je v Poletu, sestavek na koncu... :wink:

kaj je smisel, je nedefinirano. Vsekakor pa je zapisani smisel zelo blizu meni...

[klimbra]

Napisanih in zagovarjanih je mnogo misli in nazorov do življenja, ki se med seboj razhajajo ... hmmmm ... že to je zadosten dokaz da smo dokaj različni ... pa ne zato ker sami hočemo ( ali zelo redko ) v glavnem nas je izoblikovalo življenje.

Mislim, da je ravno pozabiti na A, oziroma ga nadomestiti z B lahko zelo boleč in dolgotrajen postopek, pri katerem je potrebno ločiti materialni in čustven svet.

ampak bi se obnasal kot robot... brez custev, brez strasti, brez upanja... :?

Življenje te prisili,da postaneš robot.........v nasprotnem primeru te uniči......

Le zakaj imajo oddelki za mentalno zdravljenje toliko pacientov??????